Avtor: Marko

LETA 1468 UMRL JOHANN GUTENBERG

NEMŠKI IZUMITELJ GIBLJIVIH ČRK (* 1398)

Slaven je postal, ker je sredi 15. stol. odločilno prispeval k razvoju tiska: velja za izumitelja tiska s premičnimi črkami, izpopolnil je zlitino za črke, črnilo, šablono za vstavljanje črk in tiskarsko stiskalnico. Natisnil je številna dela, cerkvene dokumente, šolsko slovnico Aelija Donatusa (1451-55), pa tudi veliko izvodov Svetega pisma (Biblia sacra), ki so ga ročno poslikali prav tako kot rokopis.

 

LETA 1525 (?) ROJEN GIOVANNI PIERLUIGI PALESTRINA

NAJVEČJI GLASBENI UMETNIK SVOJEGA ČASA (* 1594)

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so obravnavali tudi cerkveno glasbo, ki je bila tedaj preveč posvetna. Hoteli so jo odstraniti iz cerkva. Ko pa so poslušali mojstrovino Missa papae Marcelli skladatelja Palestrine, so njegov slog razglasili za edini pravi izraz katoliške cerkvene glasbe. Palestrina je eden največjih glasbenih umetnikov vseh časov.

več:
E. Škulj, Giovanni Pierluigi da Palestrina: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 1 (1990), 62.-64.

 

LETA 1758 ROJEN VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ († 1819)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. “Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu,” se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana “na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796”. Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. “Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene,” piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk, Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, /  palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
  
• Od straže hrvaške /  gor sonce mi pride / pa v nógrade laške /   za góro zaíde; /  z beneškega mórja /  jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (…) (Zadovoljni Kranjec)
  Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem /  skôr svojih otrok. (…) (Ilirija oživljena)
  
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

 

LETA 1809 ROJEN FELIX MENDELSSOHN BARTHOLDY

NEMŠKI SKLADATELJ († 1847)

Rojen v Hamburgu v judovski družini, deležen je bil dobre izobrazbe, njegov ded, filozof in finančnik Moses Mendelssohn, je bil podpornik umetnosti in veliki prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga. Mali Felix je bil kot čudežni otrok skupaj s svojo sestro Fanny deležen najboljše glasbene in humanistične vzgoje. Leta 1811 se je družina preselila v Berlin, kjer je začel kmalu javno nastopati, in zbudil pozornost … leta 1820 pa tudi komponirati (v enem letu je napisal šestdeset skladb). Tu se je spoznal z Goethejem, obiskal Pariz in pri dvajsetih letih odpotoval na prvo koncertno turnejo v London, kjer so ga navdušeno sprejeli. Po vrnitvi domov je  bil neutruden organizator glasbenih prireditev, v Leipzigu je ustanovil prvi nemški konservatorij in ga tudi vodil. Pri sedemnajstih je napisal uverturo v Shakespearovo dramo Sen kresne noči. Velja za najpomembnejšega predstavnika zgodnje romantike, skladatelj Robert Schumann ga je imenoval »Mozart 19. stoletja«. V svojem kratkem življenju (umrl je 38 let star), je skomponiral 121 glasbenih del, poleg Sna kresne noči pa mu je največ slave prinesel še koncert za violino in orkester, Op. 64. V Nemčiji zaradi judovskih korenin ni bil priljubljen, predvsem Richard Wagner ga je hotel očrniti s pamfletom Judovstvo v glasbi in to mu je tudi uspelo, saj so Nemci skoraj sto let zavračali njegovo glasbo…

 

LETA 1823 UMRL JANEZ NEPOMUK PRIMIC

RAZSVETLJENSKI PESNIK, ZBIRATELJ NARODNEGA BLAGA (* 1785)

Srednješolsko znanje je nabiral v Ljubljani, nato pa je študiral pravo v Gradcu, kjer se je ob spisih Vodnika in Kopitarja navdušil za slovenstvo. Ustanovil je Slovensko društvo in dal pobudo za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju (1811). Bil je eden prvih pesnikov, ki je pisal tudi za mladino. Bolj kot pesnik je poznan kot zbiratelj narodnega blaga in prevajalec. Iz pisma Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku z dne 13. novembra 1810 nam je znana doslej najstarejša omemba besede Slovenia.

 

LETA 1845 ROJEN KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC († 1913)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

 

LETA 1890 UMRL DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR (* 1817)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872–1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1918-1977): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2017), 52-53.

 

LETA 1908 ROJEN JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR († 1987)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

 

LETA 1909 ROJENA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA († 1943)

“Kristus se je ponižal do mene in me osvojil.” Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. “Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni.” Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: “Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje.” V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

več:
S. Čuk, Simone Weil: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2009), 18-19.

nekaj njenih misli:

• Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
  
• Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
  
• Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
  
• Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
  
• Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
  
• Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo … Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
  več:

 

LETA 1914 ROJEN LADISLAV LENČEK

DUHOVNIK LAZARIST, MISIJONSKI DELAVEC, PUBLICIST, KULTURNIK († 1993)

Rojen v Ljubljani je najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem pa se je odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati ‘šila in kopita’ in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati … V Argentini je bil Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri gradnji cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

… več o njem v rubriki gost meseca 03_1991

 

LETA 1929 UMRL MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK (* 1883)

Učiteljev sin iz Novega mesta je prišel v Ljubljano kot časnikar in pisatelj, na njegovo pobudo je nastalo tudi Društvo slovenskih književnikov. S pesmim in novelami je začel že v gimnazijskih letih in v njih izraža predvsem ljubezenska čustva (novo-romantični impresionizem), bolj samonikel je v svojih proznih delih in tako je najplodovitejši novelist ob slovenski moderni. Novele so zbrane v knjigah: Mali ljudje, Mimo ciljev, Zakonci, Popotniki …

 

LETA 1933 ROJEN POLDE BIBIČ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2012)

Rojen je bil v Mariboru, v Ljubljani je 1961 diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost in čez dve leti postal redni član ljubljanske Drame, kjer je bil zaposlen do upokojitve 1995. Uveljavil se je v glavnih vlogah v slovenskih dramah (Cankarjevih Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Hlapcih, Za narodov blagor in Hlapcu Jerneju, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Jančarjevem Velikem briljantnem valčku … nastopal pa je tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice in skupaj z domačimi zbral okoli 150 gledaliških naslovov. Poleg tega je nastopil tudi v več kot 200 radijskih igrah, v 36 filmih (Cvetje v jeseni, Kekec,.. Dediščina, Moj ata, socialistični kulak … ), 43 TV-dramah, 23 TV-serijah …. Na ljubljanski AGRFT je bil profesor za dramsko igro, bil pa je tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, leta 1985 Borštnikov prstan, Župančičevo nagrado (1974)… Svoje delo in tudi delo predhodnikov in sodobnikov iz gledališkega sveta je popisal v  knjigah (Igralec, Pravljičar, Spominjarije), saj je v mladosti želel postati pisatelj, ato zaradi vojne ni bilo mogoče: »Zaradi igralskega delovanja – v gledališču, pri filmu, televiziji, na radiu – mi je zmanjkalo časa za pero. In pisatelj v meni, če je v resnici sploh bil in če je bil sploh kaj vreden, je usahnil. Nadomestilo sem našel na odru …

 

LETA 1939 UMRL ŠKOF JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK (* 1873)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla “Vsem postati vse” in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za “živega svetnika”. Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji … Delajte z duhom vere.
  
• Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
  
• Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
  
• Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
  
• Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
• Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo

Gospod Bog, / Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec / se je iz ljubezni do Tebe / nesebično ves žrtvoval za uboge. / Poveličaj ga s čudeži, / da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja / in nam bo močneje zasvetil njegov zgled. / Po Kristusu, našem Gospodu. / Amen.

 

LETA 1944 USTRELJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1914)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. “Ni jih več!” je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za ‘osvobojeno ozemlje’ in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je ‘oblikovala’ mlade ‘revolucionarje’. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna ‘zgodovina’ še vedno ponavlja trditev, da so bili ‘izdajalci’ tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu ‘komunistične ere’ na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci ‘v imenu ljudstva’ izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  
• Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete… Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  
• Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  
• Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
  
• Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

 

LETA 1944 USTRELJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1917)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

 

LETA 1951 UMRL JANKO ŠLEBINGER

BIBLIOGRAF, LEKSIKOGRAF, LITERARNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (* 1876)

Kaj je poklic literarnega zgodovinarja in urednika, vemo, težje pa je umljivo, kakšno delo opravlja bibliograf in leksikograf. Izraza sta grška: bibliograf pomeni človeka, ki se strokovno ukvarja z bibiografijo, sestavljanjem po določeni tematiki urejenih seznamov tiskanih del; leksikograf pa je doma v leksikografiji – pripravljanju, sestavljanju, pisanju slovarjev ali leksikonov. Oboje zahteva ogromno znanja in po tem se je Janko Šlebinger odlikoval. “Predvsem pa je bil srčno dober in vedno nesebično pripravljen, da pomaga,” je dejal o njem prijatelj Janko Glazer. “Bil je eden izmed tistih, ki več dajejo, kot jemljejo.”

več:
S. Čuk, Janko Šlebinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2006), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 45 pr. Kr. ZAČNE VELJATI JULIJANSKI KOLEDAR

Julij Cezar se je kmalu po prevzemu oblasti odločil za korenito reformo rimskega koledarja. Uvedli so ga leto prej, veljati pa je začel na današnji dan leta 45 (oziroma leta 709 ab urbe condita). Največ zaslug za uvedbo tega koledarja gre Sosigenu. Koledar je imel navadno leto s 365 dnevi, ki je bilo razdeljeno na 12 mesecev in vsake štiri leta so dodali prestopno leto.

več o zgodovini koledarja:
S. Čuk, Zgodba o koledarju. Priloga, v: Ognjišče 1 (2001), 45-56.

 

LETA 1874 ROJEN HUGO VON HOFMANNSTHAL

IN DUHOVNA DRAMA SLEHERNIK († 1929)

Avstrijski dramatik, pesnik in pisatelj Hugo von Hofmannstahl je najbolj znan po tem, da je za naš čas priredil duhovno dramo ali misterij Slehernik, ki govori o umiranju nespametnega bogatina, o katerem govori Jezus v evangeliju (Lk 12,13–21). V drami, ki je nastala v 15. stoletju najbrž na Nizozemskem, je več kot dvajset nastopajočih; glavni so: Gospod Bog, Smrt in Slehernik. V slovenske verze je Slehernika prelil Oton Župančič (1934).

uvodna  misel:

• Zvestó vsak tu posluša naj, / kar bomo vam igrali zdaj. / Duhovna igra pretresljiva / v podobah živih vam odkriva, / kako pred večnega Sodnika / je glas poklical Slehernika, / kako na zemlji naši dnevi / teko in se končajo v revi: / vse to in zraven marsikaj / vam bomo pokazali zdaj, / da bi se vsak za dobro vnel / in zase zlati nauk posnel.

 

LETA 1876 UMRL VALENTIN TRATNIK

DUHOVNIK, BOTANIK IN MINERALOG (* 1801)

Odraščal je v domačem Celju, kjer je maturiral. Filozofijo je končal v Gradcu, teologijo pa v Celovcu in bil leta 1830 posvečen v duhovnika. Po kaplanskih službah na več župnijah lavantinske škofije je bil župnik v Žusmu in v Žetalah, kjer je pisal obširno župnijsko kroniko. Zbral je zgodovinske podatke tamkajšnjih cerkva in natančno opisal naravne nesreče. V krajih, kjer je bival, je zbiral rastline in kamnine ter jih pošiljal muzejem na Dunaj in v Zagreb. Zapustil je tudi terminološke zapise.

 

LETA 1892 ROJEN PAVEL BREŽNIK

PESNIK IN PREVAJALEC († 1972)

Rojen v Ljubljani je gimnazijo končal v Novem mestu, študiral francoščino na Dunaju in pariški Sorboni, od leta 1919 je bil profesor na realki v Ljubljani. Že v mladih letih je pisal pesmi, uganke, kratke povesti, kasneje veliko v različne slovenske liste, predvsem o razmerju do jugoslovanstva. Bil je tudi dopisnik za francoski list L’ Information Universitaire, sestavil »Francosko slovnico« (1919) in franc.-slov.-nemško Konverzacijsko ročno knjigo (1924) ter prevajal iz francoščine, angleščine, španščine (Renée Mauperin, Kazan, volčji pes, Klic na pomoč, Islandska velika noč)

 

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠMIT

UREDNIK, PESNIK in PREVAJALEC († 2004)

Doma iz Tlak pri Rogatcu je maturo opravil (1941) v Ljubljani. Po vojni (kot vojak je bil tudi v ujetništvu) je študiral primerjalno književnost in slavistiko. Bil je časnikar pri Kmečkem glasu, zaposlen pri Mladinski knjigi in nekaj let (1964-1977) tudi urednik Cicibana. Pesmi je pričel objavljati 1938. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine (rimskega pesnika Katula), nemščine … , srbohrvaščine. V svojih pesmih je zelo povezan z naravo, otožno razmišlja o svetu in ljubezni. Rad spregovori o svojih nežnih mladostnih občutjih, o življenju v nekem novem času, o svojih domovinskih in ljubezenskih čustvih (Lirika časa). V nekaterih pesmih pa se temu čustvenemu doživljanju pridružujejo tudi spomini na mladost, vojno in spoznanja o ljudeh in življenju (Zlo stoletja, Hoja za Katulom, Grenki med) … Pisal je tudi za otroke, v proti in verzih (Ježek se ženi) …

njegovi verzi:

• Tako mi včasih želja govori, / da nisem jaz drevo, ki raste leta. / Pšenica sem, ki v hipu dozori / in tisočem otrok za kruh je zmleta. // Lepo je biti kruh pod nebom ustec lačnih, / lepo čutiti zob otroških ljub ugriz. / O, kruhek ni nikoli sam v omarah mračnih, / krog njega srca se pleto v neskončen niz.
  
• Daj, Marija, da bi pravi čas prišli / k rojstvu svojega Boga; / naj po mnogih, mnogih dneh hoda / z Detetom in ovčkami zaspimo vsi.

 

LETA 1970 UMRL BLAŽ ARNIČ

GLASBENI USTVARJALEC BREZ PRIMERE V NAŠI ZGODOVINI (* 1901)

“Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugačnega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo.” To so misli skladatelja Blaža Arniča, o katerem je njegov poklicni kolega, skladatelj Uroš Krek zapisal, da je “epski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza”. Tega glasbenega ustvarjalca in učitelja, enega največjih slovenskih skladateljev 20. stoletja, čigar dela zadnje čase izvajajo pogosteje kot v preteklosti, se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
S. Čuk. Blaž Arnič. Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2011), 44-45.

njegovo razmišljanje:

• Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem potreboval niti iskal.

o njem:

• Arnič je bil in je do konca ostal romantični realist, tesno povezan z zemljo. Zajemal je predvsem iz treh vrelcev: iz lastnega življenja, iz lepot domače pokrajine in zaklada njenih pripovedk in legend ter iz narodne zgodovine med vojno in po njej. muzikolog Danilo Pokorn)

 

LETA 2012 UMRLA WISLAWA SZYMBORSKA

POLJSKA PESNICA, NOBELOVKA (* 1923)

Rodila se je leta 1923 v Bninu blizu Poznana, pri osmih letih se je družina preselila v Krakov. Med vojno je skrivaj obiskovala prepovedano poljsko srednjo šolo, zelo jo je zanimala literatura, film … Po vojni pa je na Jagelonski univerzi študirala poljsko literaturo (polonistiko) in sociologijo in diplomirala. Prvo pesem (Iščem besede) je objavila leta 1945 na straneh Poljskega dnevnika, po letu 1953 pa sodeluje z revijo Literarno življenje, kjer kasneje postane tudi urednica za poezijo in kolumnistka (Neobvezno branje). Tu je delala do leta 1881 in vsakih nekaj let izdala novo zbirko pesmi (v tem času naj bi jih napisala okoli štiristo). Že od začetka pisanja je prejela kar nekaj pomembnih nagrad v domovini in v tujini, vse pa je presenetila odločitev Švedske akademije,ki ji je leta 1996 podelila Nobelovo nagrado »za poezijo, ki v fragmentih slehernikove resničnosti z ironično natančnostjo osvetljuje zgodovinski in biološki kontekst«. Ta nagrada je nanjo delovala kot veliko breme, saj je po tistem minilo nekaj let, preden je sploh lahko napisala kakšno novo pesem. V svojih pesmih je bila vedno zelo skrivnostna in zadržana in nikoli ni razkrila svoje zasebnosti. Njene pesmi govorijo o ljudeh in življenju, ki ga je dobro poznala in o njem spregovorila brez olepševanja, zelo resnično. Zelo ji je bila všeč človeška raznolikost, enkratnost, dejstvo, da se ne da popolnoma prodreti v človekovo naravo in nikoli o njem povedati vsega. Zato je tudi pisala malo, njene pesmi pa so se zelo razlikovale, kot v življenju tudi v pesmih ni bilo nič rutinskega.

njene misli:

• V mladosti sem za hip verjela v komunistično doktrino. S komunizmom sem hotela rešiti svet. Kaj kmalu sem doumela, da ne deluje, toda nikoli se nisem pretvarjala, da se mi to ni zgodilo.
  
• Na začetku svojega ustvarjalnega življenja sem ljubila človeštvo; hotela sem storiti kaj dobrega zanj. Toda kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1635 USTANOVLJENA FRANCOSKA AKADEMIJA

– NESMRTNA ACADEMIE FRANCAISE

Akademija je najvišja znanstvena ustanova nekega naroda. Ime izvira iz stare Grčije: v Atenah je bil gaj, posvečen junaku Akademu, v katerem je predaval filozof Platon. Med narodnimi akademijami je med najbolj slavnimi prav  francoska, katero je sestavljalo 12 članov, od leta 1637 pa 40, ju so se imenovali “nesmrtni” – po pečatu, ki ga je akademiji daroval kardinal Richelieu in na katerem je zapisano “v nesmrtnost”.

 

LETA 1790 ROJEN ANTON KREMPL

DUHOVNIK IN AVTOR ‘DOGODIVŠČIN ŠTAJERSKE ZEMLE’

Štajerski duhovnik Anton Krempl je bil goreč buditelj narodne zavesti zlasti v cerkvi in šoli. Pisal je pesmi ter izdajal razna nabožna dela. Po smrti je izšlo njegovo glavno delo Dogodivščine Štajerske zemle (1845) z močnim prebudnim poudarkom. Zaradi slabega jezika je Prešeren vanj ustrelil zbadljivko: “Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; / duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili.”

 

LETA 1801 ROJEN VALENTIN TRATNIK

DUHOVNIK, BOTANIK IN MINERALOG († 1876)

Odraščal je v domačem Celju, kjer je maturiral. Filozofijo je končal v Gradcu, teologijo pa v Celovcu in bil leta 1830 posvečen v duhovnika. Po kaplanskih službah na več župnijah lavantinske škofije je bil župnik v Žusmu in v Žetalah, kjer je pisal obširno župnijsko kroniko. Zbral je zgodovinske podatke tamkajšnjih cerkva in natančno opisal naravne nesreče. V krajih, kjer je bival, je zbiral rastline in kamnine ter jih pošiljal muzejem na Dunaj in v Zagreb. Zapustil je tudi terminološke zapise. (tg)

 

LETA 1860 ROJEN ANTON PAVLOVIČ ČEHOV

MOJSTER KRATKIH ZGODB IN DRAM († 1904)

Rojen v Taganrogu v družini trgovca. Najprej je študiral medicino, nekaj časa delal kot zdravnik, potem pa se je posvetil pisanju. Bil je mojster novele, ukvarjal se je predvsem s človekovim hrepenenjem in razkorakom s stvarnostjo. Ljudi je slikal z melanholijo in ironijo, nikoli pa ni izgubil vere vanje. Bil je mojster pisanja, njegov jezik je jedrnat, znal je ustvariti razpoloženje. Njegove drame imajo posebno zasnovo, v njih se prepleta življenje in sanje … Nekaj del: Dolgočasna zgodba, Stepa, Dama s psičkom, psihološke drame Utva, Striček Vanja, Tri sestre, Češnjev vrt. Je eden največjih ruskih pisateljev iz obdobja po realizmu.

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.
  
• Časti ti ne morejo vzeti, lahko jo samo izgubiš.
  
• Ko sonce sije je tudi na pokopališču veselo.
  
• Ljubezen daje krila, jih pa tudi pristriže.
  
• Ko nima pravega življenja človek živi od prividov.
  
• Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik pa samo eno.

 

LETA 1866 ROJEN ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1944)

Rojen v Parizu, kjer je študiral  zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija … Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

nekaj njegovih misli:

• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v dejavni ljubezni do človeka
  
• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico … Eno samo zdravilo je: resnica.
  
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!

 

LETA 1884 UMRL JOSIP GODINA-VERDELSKI

PUBLICIST, PRVI ZAMEJSKI ČASNIKAR (* 1808)

Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili “domačincem”, ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, “edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja”.

 

LETA 1893 UMRL JOSIP MARN

LIT. ZGODOVINAR, ČASNIKAR, ŠOLNIK (*1832)

Pisati in brati ga je naučil domači župnik, ker v Štangi nad Litijo ni bilo šole. Postal je duhovnik in veroučitelj na nižji gimnaziji. Ko je pri Miklošiču opravil izpit iz slovenščine, je bil imenovan za gimnazijskega učitelja. Uveljavil se je tudi kot literarni zgodovinar. Od leta 1863 do smrti je izdajal glasilo Jezičnik, prilogo časopisa Učiteljski tovariš, za katero je poleg jezikoslovnih pisal tudi bibliografske prispevke o slovenski književnosti. Zbral je ogromno dragocenega gradiva.

 

LETA 1894 ROJEN TINE (VALENTIN) KOS

KIPAR (+ 1979)

Zibelka mu je tekla v Češnjicah pri Moravčah. Poklicni študij je začel na obrtni šoli v Ljubljani, nadaljeval pa na kiparskem oddelku akademije likovnih umetnosti na Dunaju, a ga je zaradi vojske moral prekiniti. V javnosti je prvič nastopil leta 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba mladih. Njegova dela so posejana po različnih krajih. V tridesetih letih je bil priljubljen kipar za cerkve. V Ljubljani je za Bežigradom njegova Pieta, na Rakovniku kip sv. Janeza Boska, na Kodeljevem velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

 

LETA 1901 ROJEN FRANCE ONIČ

“NEZEMELJSKI” PROFESOR BIOLOGIJE († 1975)

Pesnik France Onič, rojen v Petrovčah v Savinjski dolini, je kot profesor biologije poučeval v več krajih po Sloveniji; po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu je pisal pesmi, za katere je značilna ekspresionistična razvnetost. Izdal je štiri pesniške zbirke, eno pred drug svetovno vojno, tri po njej.

nekaj verzov:

Mnogo sem pel o tem, / kar sem ljubil. Mnogo. / In zdaj sem tolikokrat sam / v gozdu moje žalosti. / Toliko dreves je v njem ranjenih, / nagrizle so jih gosenice / neodzivnosti v šotorih tržišča. // Govoril sem jim: Kako? / Je brez cene že moja ljubezen / na starih čolnih hrepenenja / pod antenami sanj?! — / Toda v šotorih tržišča / niso rekli ne na to ne na ono stran. // Vendar ves tak, kakor sem, / moram iti pod zvezdami, / kadar gredo in se utrinjajo. / da zbiram njihove odseve / kakor tople kaplje krvi / v gozdu moje žalosti. ... (V gozdu moje žalosti)

 Glej, še je tu ista daljava / in isti popoldanski svit / in resje, ki v njem sva počila, / in drevja šumeči nakit. // Vse drugo ni več, le tišina, / ki v meni zajela je vse, / kar z mano nekoč je hotelo, / zdaj k zasutim srcem ne sme. // Le neki ptič poje v megli še, / in senca je hušknila v mrak, / svetloba bo v noč dogorela, / o, noč ima hiter korak. // Naj bo, že odhajam. Poglej / mi zvesto še, žena, v oči, / v njih temno, tožečo globino, / ljubezen, ki joče, v nje skrij. (Poglej mi v oči)

 

LETA 1911 ROJENA NADA KRAIGHER

PRIPOVEDNICA, KI JO ZANIMA DUHOVNOST VZHODA IN ZAHODA († 2000)

Slovenska pisateljica Nada Kraigher se je uveljavila kot pripovednica in izpod njenega peresa imamo kar precej knjig. Zanimali so jo tudi tuji svetovi, zlasti indijski, ki ga opisuje v kratkem romanu Jaja veva. V njem med drugim piše: “Vzhod: posameznik, ki raziskuje naravo v sebi in se ob razmišljanju duševno razvija … Zahod: posameznik, ki raziskuje naravo izven sebe in ob razmišljanju razvija materialni svet, lastni razvoj pa zanemarja.”

 

LETA 1912 ROJEN VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA († 1989)

Prva ‘ljubezen’ doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

 

LETA 1918 ROJEN LEON ŽLEBNIK

FILOZOF, PEDAGOG IN PSIHOLOG († 2004)

Luč sveta je zagledal leta 1918 v vasi Materija pri Kozini, kjer je njegov oče služboval kot orožnik. Po maturi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu je študiral filozofijo in pedagogiko, slednji se je poklicno posvetil. Leta 1954 je začel predavati na Višji pedagoški šoli (Pedagoški akademiji). Ob pedagoškem delu se je posvečal raziskavam s področja pedagogike in njene zgodovine. Ogromno je tudi pisal. V svojih knjigah in strokovnih člankih je razpravljal o družinski vzgoji, o odnosih med spoloma, o problemih vzgoje staršev in vzgojiteljev.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1841 ROJEN BOŽIDAR FLEGERIČ

KNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC († 1907)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

 

LETA 1905 ROJEN BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1978)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa – odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta – nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

 

LETA 1913 ROJEN ŠTEFAN CEK

DUHOVNIK, PRIČA MUČENIŠKE SMRTI DUHOVNIKA († 1985)

Rojen leta 1913 v vasi Hrušica v slovenski Istri je po mašniškem posvečenju (1937) šel za dušnega pastirja v hrvaško Istro in tam ostal 28 let, od teh šest let v zaporu v Stari Gradiški. Ko je bil leta 1947 župnik v Lanišču, je bila tam 24. avgusta birma, ki jo je namesto tržaškega škofa Santina 237 otrokom podelil duhovnik Jakob Ukmar. Po maši so nahujskani divjaki do smrti zabodli mladega duhovnika Miroslava Bulešića (leta je bil 2013 razglašen za blaženega), birmovalca pretepli, župnik Cek, priča teh zločinov, ki je po zaslugi svoje matere ostal živ, pa je moral v zapor.

 

LETA 1948 UMRL MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE (* 1869)

“Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet,” je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, “velika duša” (to pomeni beseda “mahatma”) Indije, ki je svojo domovino osvobodil z “orožjem” nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. “Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju,” je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. “Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik.”

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. “Kristusov govor na gori mi seže do srca”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico.” Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: “Kristusov govor na gori mi seže do srca … Blagor ubogim v duhu … Blagor krotkim … Blagor miroljubnim … Ljubite svoje sovražnike … Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja… Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

 

LETA 1960 UMRL IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, “ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE” (* 1883)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti … Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega – kaj bi počeli brez Boga?
  več:

 

LETA 2006 UMRL EMILIJAN CEVC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN AKADEMIK ( † 2006)

Preproste stvari se je naučil občudovati kot otrok v rajski okolici svojega rojstnega mesta Kamnik, kjer je odprl lepote žejne oči 5. septembra 1920. Po osnovni šoli v Kamniku je obiskoval nižjo gimnazijo pri frančiškanih v Novem mestu, višjo pa v Ljubljani. Ob branju del Izidorja Cankarja se je odločil za študij umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral leta 1948, doktoriral pa leta 1952. Med njegovimi profesorji je bil dr. France Stele, ki si je izoblikoval umetnostnogeografsko podobo Slovenije v neposrednem stiku z domačimi umetnostnimi zakladi. To metodo je Cevc še poglobil in izpopolnil. Emilijan Cevc je po Steletu (Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih) prvi obdelal celotno zgodovino umetnosti pri nas v svoji knjigi Slovenska umetnost (1966). Od leta 1960 dela pri Umetnostnozgodovinskem institutu SAZU v Ljubljani; leta 1981 je postal dopisni, leta 1985 pa redni član SAZU. Nekaj let je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo, zatem pa na teološki fakulteti.

Pri svojem strokovnem delu se akademik Emilijan Cevc posveča predvsem srednjeveški umetnosti na naših tleh, zlasti raziskuje kiparstvo in slikarstvo med gotiko in barokom. To je obdelal v svojih zajetnih knjigah: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Gotsko kiparstvo, Poznogotska plastika na Slovenskem, Gotska plastika na Slovenskem, Kiparstvo v Sloveniji med gotiko in barokom. Po strokovnih revijah in raznih zbornikih je posejanih nad 350 njegovih razprav in člankov. Bralcem Ognjišča je v letiku 1980 predstavil velike slovenske cerkvene slikarje, najizrazitejše v posameznih umetnostnih obdobjih. Na cerkve, bisere umetnosti, posejane po slovenskih tleh, Cevc ne gleda z očmi hladnega preučevalca, temveč s srcem preprostega vernega človeka, ki je bil nekdaj “resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživel vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane”. Pri založbi Ognjišče je leta 1999 izšel ponatis njegove lirično uglašene knjige Preproste stvari, ki je že razprodana.

F. Bole, dr. Emilijan Cevc: Gost meseca, v: Ognjišče, 7, 1984, 6-10.
T. Mamić, Postavljanje jaslic je zame obred : Pogovor o …, v: Ognjišče, 7, 2001, 40-41.
knjiga: E. Cevc, Preproste stvari, Ognjišče, Koper, 1999. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj.
• Resnično, stvari družijo ljudi. Rad bi imel oči svetnika ali otroka, da bi v sleherni izmed teh dobrih, spokojnih stvari videl rob Gospodovega plašča, ki zabrisuje prepade med ljudmi.
• Bili so dnevi, ko sem verjel, da ima slednje naših neznatnih življenj svojo svetilko, ki počasi dogoreva … Takrat, ko sem bil še poln te lepe vere, mi je oče govoril: »Ne jezi se na uro in ne kolni luči! Nekoč ti bo bila zadnja ura in svetila poslednja luč«.
• Vse moramo gledati v odsvitu veselja in ljubezni. Veselje se nam daruje v sleherni kretnji, v slehernem bivanju.
• Odkar vem, da nam vsak dan zapiše svojo besedo v srca in zariše svojo potezo v obraze, sem prenehal biti otrok…
• Kot mati otroka, ljubi kmet žitno zrno. Sleherno mu je kakor kaplja srčne krvi.
• O, znamenje sredi vasi, preprosto, lepo znamenje, ki posvečuješ delo človeških rok in povzdiguješ očete in matere v svečenike!
  več
  

iz črtice Človek:

• Bil je človek, ki mu je Bog vdihnil ustvarjalno iskro. Veselje in bolečino mu je položil v srce, rokam pa podaril spretnost rezljanja. Ko se mu je bližal osemnajsti božič, je rekel človek – umetnik. “Kakšno je bilo božje Dete, ki se je rodilo v sveti noči?” Dolgo je premišljal in cele noči prebedel nad razlago božičnega evangelija ter nad starimi legendami in pesmimi. Potem je vzel kos belega lipovega lesa, lesa najddobrotnejšega med drevesi, mehkega kot materina roka. Potem je segel v globino duše, zajel iz nje vse svoje otroštvo in ljubezen ter začel rezljati svoje Dete.

o njem:

• Emilijan Cevc je leta 1963 oblikoval unikatne jaslice. Figure so pregibne, visoke okoli 18 cm in oblečene v srednjeveško nošo, ki jo najdemo na slovenskih freskah, posebej pri Svetem Primožu in na Križni gori. Jaslice so postavljene na naša tla pod Kamniške planine in so prikaz življenja v poznem srednjem veku okoli leta 1500. Hlevček je predstavljen kot votlina in razvalina Davidovega gradu s stebra v sredi, na katerega se je Marija po Jezusovem rojstvu naslonila. Marija je upodobljena brez tančice na glavi, sv. Jožef pa je pokrit z značilno srednjeveško kapo. Med živalmi v jaslicah so tudi veverica, žabe, race in pes, na zidu pa je panj s čebelami. (Iz opisa v knjigi Leopolda Grčarja Jaslice)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1673 ROJEN SV. LUDVIK GRIGNION MONTFORTSKI

REDOVNI USTANOVITELJ, KI NAS VODI  PO MARIJI K JEZUSU († 1716)

Škofovsko in papeško geslo papeža bl. Janeza Pavla II. je bilo Totus Tuus (Ves Tvoj). »Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montforte. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in omnia mea. Praebe mihi cor Tuum, Maria (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce).« Od tega svetnika se je učil prave pobožnosti Marije – take, ki nas vodi k Jezusu -, ki je bila zanj tako značilna.

več:
S. Čuk, Sv. Ludvik Grignion Montfortski (1673-1716): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 4 (2012), 27.

nekaj njegovih misli:

• Bog je povsod in kjerkoli ga moreš najti. Toda nikoli ni naši slabosti tako blizu kakor v Mariji. Povsod je kruh junakov in angelov, v Mariji pa je kruh otrok.
  
• Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti ona tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu … Marija ničesar bolj goreče ne želi kakor to, da bi nas zedinila s svojim Sinom Jezusom; in Jezus Kristus ničesar bolj goreče ne želi kakor to, da bi prišli k njemu po njegovi sveti Materi.
  
• Bog se nikdar ne ustavlja priprošnji svoje ljube Matere, ker je vedno ponižna in v skladu z njegovo voljo.
  
• Kakor je dihanje zanesljivo znamenje, da telo ni mrtvo, tako sta pogostna misel na Marijo in klicanje njenega imena zanesljiv dokaz, da duša ni mrtva v grehu.
  
• Kdor hoče imeti sad življenja, Jezusa Kristusa, mora imeti drevo življenja, ki je Marija.
  
• Resnični božji otroci ljubijo, cenijo in radi molijo zdravamarijo; in čim bolj so združeni z Bogom, tem bolj ljubijo to molitev.
  
• Marija ne živi več, ampak Jezus sam živi v njej. Prej bi ločili svetlobo od sonca kakor Marijo od Jezusa.

 

LETA 1737 ROJEN JANEZ GOLIČNIK

DUHOVNIK ČEBELAR IN PREVAJALEC († 1807)

Filozofijo je študiral filozofijo v Gradcu in teologijo na Dunaju. Po končanem študiju in posvečenju je bil kaplan na Vranskem in Braslovčah. Od leta 1780 je bil župnik v Grižah pri Žalcu, kjer je ostal vse do smrti. Goličnik je za slovensko čebelarstvo pomemben, ker je leta 1792 prevedel drugo knjigo Antona Janše Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, ki je bila dolgo časa edino slovensko tiskano vodilo o čebelarstvu. Prevodu je dodal Predgovor in v opombah pojasnil Janševa navodila in opisal svoje izkušnje – različico pridelovanja medu in preprečevanja rojenja v nakladnih panjih.

 

LETA 1797 ROJEN FRANZ SCHUBERT

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, GLASBENI GENIJ († 1828)

Ob imenu avstrijskega skladatelja Franza Schuberta na pride na misel njegov znameniti samospev “Ave Maria”. Po čistih naravnih glasbenih darovih ga je od vseh skladateljev prekašal samo Mozart. Bil je izredno plodovit: v svojem osemnajstem letu je napisal dve simfoniji, dve maši, pet oper, štiri sonate, več manjših zborovskih skladb in okrog 150 samospevov. Umrl je pri 31 letih kot neznan skladatelj.

 

LETA 1799 ROJEN BLAŽ POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, ČASNIKAR, NARODNI BUDITELJ IN PESNIK  († 1872)

Bil je zelo znan in uveljavljen pridigar, narodni buditelj in pevec v ljubljanski stolnici. V Ljubljani je imel posebne zasluge za uveljavljane homeopatije, ki je bila v 19. stoletju zelo razširjena med duhovniki. Kot kaplan je sprva služboval v Šentjerneju nato v Ljubljani, od 1833 do 1872 pa kot župnik v Šentvidu pri Ljubljani. Potočnik je pisal nabožne in posvetne pesmi katere je objavljal v Krajnski čbelici, kasneje v Novicah, Zgodni danici in Ljubljanskem časniku. Veliko svojih pesmi je tudi sam uglasbil. Imel je velik ugled in vpliv v šolskih zadevah. Ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem, astronomijo.

več:
S. Čuk, Blaž Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Trdno se zanesimo, / kar danes se učimo: / Zveličar je od smrti vstal, / grob tudi nas ne bo končal.
  
• O sreče dan, o dan veseli, / ki ga naredil je Gospod! / Da hvalo večno bi mu peli, / odrešen je človeški rod. / Odprt stoji nam paradiž / in vrata vanj je sveti križ.
  
• Beseda večna iz višin / zdaj človek je postala, / da nas rešila je temin, / med nami prebivala.
  
• O Jezus, pridi, pridi, / preženi grehov noč, / naj duša moja vidi / ljubezni tvoje moč.
  
• O smrt, kje zdaj je zmaga tvoja / in tvoje ostro želo, kje? / Veselo upa duša moja, / življenje večno čaka nje. / Moj Jezus je od mrtvih vstal, / kraljestvo smrti pokončal.
  
• Povejte, tovarši, kaj smo na sveti? / Kaj naši nameni in Kaj nam početi? / Prijatli predragi, popotniki smo, / iz tuje dežele v domačo gremo.

 

LETA 1808 ROJEN VALENTIN OROŽEN

DUHOVNIK IN LJUDSKI PEVEC († 1876)

Štajerski duhovnik Valentin Orožen je začel pesniti pod Slomškovim vplivom. Njegove pesmi so bile namenjene petju. Čeprav jih literarna kritika ne ceni, je mnoge od njih ljudstvo sprejelo za svoje, saj razodevajo čut za preprosto doživljanje sveta. Med temi sta pesmi Vse mine (Kje so moje rožice) in Lastavici v slovo (Mrzel veter tebe žene).

nekaj njegovih verzov, ki so ponarodeli:

• Kje so moje rožice, / pisane in bele, / moj’ga srca ljubice, / žlahtno so cvetele. / Ah, pomlad je šla od nas, / vzela jih je zima, mraz. // Kje so moje ptičice, / kam so zdaj zletele ?/ Oh, nedolžne pevčice,/ kak so žvrgolele ! / Zanke b’le nastavljene, / ptičke so se ujele vse.  (Vse mine)
  
• Mrzel veter tebe žene, / drobna ptičica, od nas, / ki ‘znad lipice zelene / si mi pela kratek čas. // Vsako jutro, ptička moja, / rano si prepevala, / vsako noč je pesem tvoja / sladko me zazibala. (Lastavici v slovo)

 

LETA 1839 UMRL EMIL KORYTKO

ZBIRALEC NAŠIH NARODNIH PESMI (* 1813)

Mladi Poljak plemiškega rodu, ki je bil od avstrijskih oblasti obtožen veleizdaje, je bil leta 1832 obsojen na konfinacijo (izgon) v Ljubljani, kjer se je seznanil s Prešernom. Zbiral je slovenske ljudske pesmi in jih hotel izdati v zbirki, ki pa je izšla šele po njegovi smrti pod naslovom Slovenske pesmi kranjskega naroda.

 

LETA 1888 UMRL SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

“Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega,” je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval “oče in učitelj mladine”. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se bodo zaključila 16. avgusta 2015.

več:
S. Čuk, Sv. Janez Bosko (1815-1888): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2008), 36.
S. Čuk, Sv. Janez Bosko po 200 letih vedno mlad: Priloga, v: Ognjišče 1 (2015), 54-61.
knjiga: E. Bianco – C. de Ambrogio, Ukradli ste mi srce. Žepna knjiga Ognjišča 15:  Ognjišče, Koper, 2015. (RAZPRODANO)

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.
  
• V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:
  

 

LETA 1901 ROJEN BLAŽ ARNIČ

GLASBENI USTVARJALEC BREZ PRIMERE V NAŠI ZGODOVINI († 1970)

“Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugačnega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo.” To so misli skladatelja Blaža Arniča, o katerem je njegov poklicni kolega, skladatelj Uroš Krek zapisal, da je “epski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza”. Tega glasbenega ustvarjalca in učitelja, enega največjih slovenskih skladateljev 20. stoletja, čigar dela zadnje čase izvajajo pogosteje kot v preteklosti, se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Blaž Arnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2011), 44-45.

 

LETA 1915 ROJEN THOMAS MERTON

REDOVNIK TRAPIST, PESNIK, PISATELJ, SODOBNI SV. AVGUŠTIN († 1968)

Ameriškega redovnika trapista p. Louisa je ves kulturni svet poznal pod imenom Thomas Merton. Bil je pesnik in pisatelj (nad 40 knjig), globok mislec in glasnik krščanstva, ki ne “beži pred sve­tom”. Svoje življenje je popisal v knjigi Sedemnadstropna gora. Italijanski pesnik Dante je v svoji Božanski komediji naslikal vi­ce kot goro s sedmimi nadstropji, na katerih se duše očiščujejo. Po­dobno je tudi Merton šel skozi sedem “nadstropij” notranjega raz­voja: šport in zabava – umetnost – znanost – socialno delo – različne vere – krst v katoliški Cerkvi – samostan.

več:
S. Čuk, Thomas Merton – sodobni sv. Avguštin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1999), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Dar ljubezni je dar moči in zmožnosti ljubiti, zato dajati ljubezen s polnim učinkom pomeni tudi sprejemati jo. Torej lah­ko ljubezen obdržimo le, če jo razdajamo, in dajemo jo lahko popolno le, če jo tudi sprejemamo.
  
• Krščansko življenje ni življenje mirne odmaknje­nosti, rastlina iz tople grede, sestavljeno iz umetnih asketičnih vaj, ki so nedosegljive ljudem v vsakdanjem življenju. Kristjan more in mora razvijati svoje duhovno zedinjenje z Bogom v svojih vsakdanjih dolžnostih in naporih življenja.
  
• Ni dovoljeno, da bi varali sami sebe s tem, da se umi­kamo v preteklost, ki je izginila. Svetost ni in nikoli ni bila cenen beg pred odgovornostjo in pred sodelovanjem pri človekovi osnovni na­logi, da pošteno in produktivno živi v družbi s soljudmi.
  
• Noben človek, ki kratko malo je in pije, kadarkoli mu hrana ali pijača zadiši, ki kadi, kadarkoli se mu zahoče prižgati cigareto, ki poteši svojo radovednost in čutnost, kadarkoli se zbudi­ta, se ne more imeti za svobodno osebo. Odpovedal se je svoji duhovni svobodi in postal suženj svojih telesnih nagonov.
  
• Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno za­upanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.
  
• Vsi smo poklicani od Boga, da postanemo deležni njegovega življenja in njegovega kraljestva. Vsak izmed nas je poklican na po­sebno mesto v tem kraljestvu. Če bomo našli to mesto, bomo srečni. Če ga ne bomo našli, ne bomo nikoli mogli biti popolnoma srečni. Za vsa­kega izmed nas je potrebno samo eno: izpolniti svojo usodo v skladu z božjo voljo, biti, kar hoče Bog, da smo.

 

LETA 1922 ROJEN RADKO RUDEŽ

JEZUIT, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2016)

Rodil se je v hrvaški Istri blizu Pazina, rodbina Rudeževih pa je izhajala s Krasa (Kobjeglava). Oče je delal pri železnici, zato so se pogosto  selili. Po očetovi smrti se je z materjo vrnil v njeno domačo vas Koče pri Slavini, potem pa se kmalu preselili v Gorico, kjer je Radko kmalu vstopil v  goriško semenišče, končal osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1946, bil najprej kaplan v Cerknem, potem pa je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat je končal v Zagrebu, bil nekaj časa v Italiji, Avstriji in  leta 1958 je odšle kot misijonar v Zambijo (takrat S Rodezija). Bil je prvi slovenski misijonar v tej državi, kasneje so mu pridružile sestre (Zora Škerl, Kristina Mlakar) in tudi sobratje (Kokalj, Tomažin, Rozman, Mujdrica …) Leta 1967 sta s p. Jožetom Kokaljem začela voditi župnijo Matera v glavnem mestu Lusaka. P. Rudež je organiziral mala krščanska občestva, spodbujal vernike, da so zgradili cerkev, dobro je govoril njihov jezik, bil je glasbeno nadarjen, kar mu je veliko pomagalo pri njegovem neutrudnem misijonskem delu. Gospod ga je poklical k sebi v 94. letu življenja (70 let duhovnik), pokopan je v Lusaki.

več:
F. Bole, Slovenske melodije v srcu Afrike. Razgovor s p. Rudežem, v Ognjišče 11 (1971), 7-9.

 

LETA 1941 ROJEN MARJAN MARINŠEK

PRAVNIK, KULTURNIK, ZBIRATELJ, CITRAR IN PISATELJ († 2011)

Rodil se je v Kozjem in mu ostal zvest vse življenje. Po izobrazbi je bil univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, a je kaj kmalu zajadral v kulturo. Leta 1975 je na pobudo velenjske kulturne skupnosti ustanovil Kulturni center Ivan Napotnik in v njem skrbel za kulturne prireditve. Organiziral in pripravil je številne festivale, humanitarne prireditve, v Velenje je pripeljal Piko Nogavičko in zasnoval Pikin festival. Kot citrar je bil tudi soustanovitelj Slovenskega citrarskega društva. Veliko je tudi potoval in prirejal številna predavanja, z razstavami gostoval po Evropi, S in J Ameriki in Avstraliji … Bil je tudi navdušen zbiratelj in je ustvaril vrsto unikatnih zbirk: prva berila, računice, Gasparijeve razglednice, druge tiske, papirnate jaslice …. . Ohranil je več kot 400 prvih tiskov in 59 originalov Gasparijevih razglednic. Leta 1986 je prvič razstavil svojo zbirko razglednic, ki ji je sledilo še 52 razstav po slovenskih knjižnicah in galerijah  Zbiral je knjige o Piki Nogavički jih razstavljal in jih sedem tudi prevedel. Tudi v rodnem Kozju je zbiral fotografsko gradivo s Kozjanskega, spodbujal obnovo kulturnih spomenikov uredil muzejsko učilnico (Šola moje mame). Za svoje delo je prejel več nagrad (za postavitev razstave Jaslice sveta v Ljubljani, tudi apostolski blagoslov svetega očeta Janeza Pavla II. (2003).
Napisal je tudi več knjig (Na celjski gimnaziji zvoni, Astrid Lindgren, Med cvetjem in trnjem … ), za Ognjišče je skupaj s pisateljem Ivanom Sivcem pripravil knjigo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (I in II), ki je izšla leta 2007 in je še v prodaji.

več:
B. Rustja, Umetnik z Božjim navdihom. Pisatelja knjig o Maksimu Gaspariju Ivan Sivec in  Marjan Marinšek: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 8-12.
knjiga: M. Marinšek in I. Sivec, Slovenska pravljica Maksima Gasparija I. in II., Ognjišče, Koper, 2007.

njegove misli:

• Mama je imela rada Gasparijeve razglednice, ker jo je vse spominjalo na veselo življenje na kmetih, odkoder je izhajala (Podsreda). Zato mi je vedno predlagala, da za domačo nalogo iz risanja prerišem kaj s teh razglednic. Sam ne vem, kdaj sem jih tako vzljubil, da sem za vse, kar je bilo treba narisati, prerisoval z razglednic in iz tudi knjig.
  
• Razglednice sem začel zbirati takoj po prvem srečanju z Gasparijem. Istočasno sem kupil dve Gasparijevi sliki, začel pripravljati veliko razstavo o Gaspariju v naši galeriji in zbral vse knjige, ki jih je Gaspari ilustriral in ki so bile pri mojih starših in na moji knjižni polici. Zbirati sem začel na vseh koncih.
  
• Ko je Ognjišče nekje ob koncu osemdesetih let objavilo več Gasparijevih razglednic tudi motivov, ki jih še nisem poznal, sem na vrat na nos dirjal v Koper do »očeta urednika« Franca Boleta, in jih dobil nekaj, ki jih še danes hranim.

 

LETA 1944 USTRELJEN CIRIL DREKONJA

PISATELJ, PESNIK, ORGANIZATOR SLOVENSKIH UČITELJEV NA PRIMORSKEM (* 1896)

“Rahlo upognjen kot vsi tolminski ljudje, ki so zrasli pod košem, prijazno nasmejan, a hkrati notranje zresnjen, kakor zamišljen nad krivicami, ki so teple njega in njegove rojake, takega ga vidim pred seboj. Tehtne, iz razmišljanja porojene besede, katerih vsaka je bila kot z žebljem pribita. Tako kot pri vseh hribovskih ljudeh, ki več razmišljajo, kot govorijo, in se jim notranji ogenj izraža le v lesku oči.” Tako je o pisatelju Cirilu Drekonju, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti, zapisal njegov tolminski rojak in prijatelj pisatelj France Bevk v uvodu Drekonjeve povesti Listi bele marjetice, ki je izšla leta 1956 pri založbi Lipa v Kopru, napovedana pa je bila že leta 1934 pri Goriški matici (z naslovom Na vasi). V njej ta, večini Slovencev neznani pisatelj slika gorsko vas – svoje domače okolje, v katero je postavil trpko zgodbo o ljubezni med kmečkim fantom in dekletom, ki jo nazadnjaško okolje zaduši.

več:
S. Čuk, Ciril Drekonja: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2006), 38-39.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Prečudna moč je v zemlji; človeka, ki jo obdeluje, priklene nase, da jo vzljubi. Iz truda in znoja, ki ga dajemo grudi, raste ljubezen do nje. V zemlji je ljubezen in lepota … Ljubezen do domačije se ukorenini posebno globoko v otroku. Nobeno domovanje ne nudi toliko domačnosti kakor rodna hiša in nikjer nam ni počitek slajši ko pod rodnim krovom.
  
• Po strminah gozdi so razpeti, / nad njimi goličave so in senožeti, / v dolini, tesno ob vznožju vas / beli se, kakor snežni plaz, / ki v pomladnem soncu mogel ni skopneti. // In kot da poleti ovce bele / v senco k potoku so prihitele, / ob vodi tamkaj hiše so zbrane / v objemu dreves posejane. // O še! — Kakor da iskrijo se bridke solze / in močijo velo in zmučeno lice, / po ložinah, po kolkih, v gubah gora se blesti / bedne in tihe tolminske vasice. (Tolminske vasi)

o njem

• Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za ponižane in razžaljene, njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje. (France Bevk)

 

LETA 1974 UMRLA MARIJA KMET

SLOVENSKA PISATELJICA, PREVAJALKA (* 1891)

Rodila se je v učiteljski družini v Šentlovrencu na Dolenjskem. Osnovno šolo je končala v Mb, meščansko pa je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani, kjer se je vpisala tudi na učiteljišče. Devetnajstletna je dobila službo v Trstu, kjer je devet let (1910-1919) poučevala na šoli sv. Cirila in Metoda in pri sv. Jakobu. Po prvi svetovni vojni so jo Italijani pregnali iz Trsta. Prišla je v Ljubljano in se naselila na Prulah, kjer je ostala vse do svoje smrti in se zaradi zdravja posvetila samo pisanju. S pesmimi in črticami se je oglašala tudi v otroških listih Angelček in Vrtec, kasneje tudi v drugih listih, največ njenih leposlovnih del je izšlo v reviji Ljubljanski zvon. Leta 1920 je izdala prvo samostojno knjigo (Bilke), igro Mati, povest Helena. Leta 1925 je izšel njen roman V metežu, naslednje leto zbirka črtic Večerna pisma in avtobiografsko Moja pota, veliko je pisala v Mladiko, ki jo je urejal F. S. Finžgar … Prevajala je tudi knjige iz ruščine in nemščine.

več:
S. Čuk, Marija Kmetova: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1991), 67.

njene misli:

• Vsa trnjeva življenja je našega pot, tak polna vsa duša je naša teh zmot, da v potu obraza v življenju se trudimo, da bojimo noči se, ki v nemiru drhti.
• Kaj nas ni groza ob misli, da bi utegnil biti nekje nekdo, ki bi nam strgal krinko z obraza? Kaj nismo nevoščljivi vsem onim, ki so višji in večji od nas?
  
• Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, / svrščanje in topot konjskih kopit. Neznana govorica, tuja melodija besed. /…/ pred menoj široka cesta kalne vode in čolni in jadrnice so gibaje se sanjale na njej.
  
• Zemlja je s polnimi grudi zavzdihnila, / vroča kri v žilah je njenih zaplala, / cvetju, zelenju, življenje je vdihnila, / v jutro moči jih na pot je poslala. / V sinje se dalje nebo je raztegnilo, / cvetje se belo pod njim je razpelo; / megle z oči si nebo je potegnilo, / sonce si himno je zlato zapelo. // Žarek srebra je padel na tla: / zašelestelo, zazvenelo je pod njim, / kakor bi v zlatem snu / duša zarajala, / kakor bi v srca dnu / luč se napajala. (Pomladni spev)
  

 

LETA 1958 ROJEN SLAVKO SVETIČIČ

ALPINIST († 1995)

Rojen je bil na Vojskem, leta 1968 se je družina preselila v Šebrelje. Šolo ke končal v Cerknem, poklicno kovinarsko v Novi Gorici in se 1977 kot orodjar zaposlil v tovarni ETA v Cerknem. Prav tedaj je tudi opravil alpinistični tečaj in bil naslednje leto sprejet med alpiniste Leta 1984 se je začel poklicno ukvarjati z alpinizmom. Loteval se je najzahtevnejših smeri, v alpskem slogu in v zimskih razmerah je preplezal  izjemno težke smeri v osrednjih Alpah (Grandes Jorasses, S stena Eigerja …), v Andih (J stena Aconcague) in v Himalaji (Anapurna). Bil je tudi član himalajskih odprav na K2 na Makalu in na Everest. Njegov alpinistični vrhunec je preplezana 2600 metrska smer v Z steni Anapurne (1992), o čemer so pisale vse svetovne alpinistične revije. Doma je postal alpinist leta 1992. Njegov zadnji alpinistični vzpon (1995) se je končal 7100 m visoko v prvenstveni smeri Z stene 7925 m visoke pakistanske gore Gašerbrum 4.

več:
M. Čuk, Slavko Svetičič na meji mogočega: Šport, v: Ognjišče 2 (1992), 42-43.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 814 UMRL KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR (* 742)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Ognjišče 11 (2022), 69., 103.
in v knjigi:
Zgodbe za veselje so življenja (zbral in uredil B. Rustja), Ognjišče, Koper, 2022, 120.

 

LETA 1225 ROJEN SV. TOMAŽ AKVINSKI

PRVI CERKVENI UČITELJ  († 1274)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

… več o njem v rubriki pričevalec evangelija 01_2012

nekaj njegovih misli:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil (Tomaž Akvinski ob prejemu svete popotnice).
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.
  
• Usmiljenje je samo v sebi največja krepost. Usmiljenju je namreč lastno, da se daje drugim in da blaži bridkosti drugih.

 

LETA 1763 ROJEN JOŽEF WALLAND

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI († 1834)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

 

LETA 1784 ROJEN MATIJA VERTOVEC

ŠENTVIŠKI FAJMOŠTER, AVTOR ZNAMENITE VINOREJE  († 1851)

“Vino je poseben dar Božji, k razveseljenju – po besedah sv. pis­ma – človeškiga serca; naj ga pije človek z mero in o pravim ča­su, k oživljanju svoje dušne in telesne moči, da se bo v njem, kakor z oljem v svetilu, zubeljc življenja k poterjenju zdravja in zdaljšanju življenja, podpiral.” Tako je v svojem najbolj zna­menitem delu Vinoreja zapisal šentviški “faj­mošter” Matija Vertovec, ki je bil svojim vernikom ne le “dušni skrbnik”, ampak tudi učitelj in svetovalec v svetnih rečeh. Po Jezusovih besedah: “Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik” (Jn 15, 1) pravimo, da so duhovniki “delavci v Bož­jem vinogradu”. Matija Vertovec je bil priden delavec v duhovnem vinogradu kot vnet oznanjevalec božje besede in tudi v pravem vi­nogradu kot učitelj vinogradništva in kletarstva

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2001

 

LETA 1853 ROJEN VLADIMIR SERGEJEVIČ SOLOVJOV

RUSKI FILOZOF IN PESNIK († 1900)

Vladimir Sergejevič Solovjov  je ruski filozof, pesnik, pisatelj …, ki je odigral pomembno vlogo v razvoju ruske filozofije in poezije konec 19. stol. pomemben pa je tudi za rusko duhovno renesanso v začetku 20. stol. Rodil se je leta 1853 in Božjo modrost je videl že kot otrok in mislim, da je to ena temeljnih razsežnosti njegovega življenja in njegove misli – to je tista vizija, ki jo ima Bog pred stvarjenjem sveta. On ustvarja, ker ima idejo o tem, kar ustvarja. In ta ideja je Božja modrost. Veliki nemški teolog Hans Urs von Balthasar o Solovjovu pravi, da je s sv. Tomažem Akvinskim največji krščanski mislec drugega tisočletja, ki je uspel povezati misel v eno najbolj celovitih organskih vizij. Za Solovjova kulturno, cerkveno, teološko življenje temelji v duhovnem življenju: človek lahko pride do spoznanja dobrega, lahko se z voljo trudi, da bi delal dobro, toda kako, če pa sam ni dober. Človekova volja želi dobro, ker pa tega nima, ga ne more uresničiti … Za Solovjova je svoboda temeljna razsežnost ljubezni in svobode zunaj ljubezni ni. Če je v srčiki naše vere Sveta Trojica, je to ljubeč svoboden odnos. In če je temeljna dogma naše vere za Sveto Trojico združenje človeške in božje narave v Kristusu, se je to zgodilo v eni osebi. Vsa zgodovina človeštva se steka k Bogu – Človeku. Solovjov je tudi pesnik, ima čudovit jezik in s tem načinom jasno pokaže, kako pomemben je simboličen pristop. Naša miselnost  je simbolična miselnost in lepo je zadnji vrhunski domet, izhaja pa iz dobrega in resničnega … Tudi za p.  Špidlika je bila zelo pomembna misel, da je prav umetnost največji sogovornik krščanstva in teologije.  Zaradi simbola, zaradi bližine simbolične miselnosti, simboličnega izražanja. Solovjov si je prizadeval za ekumenizem zanj krščanstvo ni prepričljivo, ker smo razdeljeni. Razdeljenost kristjanov je izdaja prave vere. Zato je šel živet za nekaj časa med protestante in katoličane. Živel je v Džakovu pri katoliškem škofu Strossmayerju. Napisal je tudi svojo veroizpoved, v kateri je izpovedal vero »v vesoljnost Cerkve pod rimskim škofom«. Leta 2010 je bilo Solovjovo leto, ko  so se o velikem ruskem mislecu v krščanskem svetu vrstili številni simpoziji, seminarji in predavanja, da bi, »pomagali k srečanju med pravoslavnimi in modernim svetom«. Solovjov pravi, da je gledati na sebe skozi drugega kriterij človekove veličine, svetosti in lepote.

njegova misel:

• Razum in vest kažeta, da je naše navadno smrtno življenje slabo in bedno, ter zahtevata njegovo izboljšanje. Človek, ki je pogreznjen v to slabo življenje, mora, da bi ga poboljšal, najti oporo izven njega. Verujoči človek jo najde v religiji. Naloga religije je preroditi in posvetiti naše življenje, združiti ga z Božjim življenjem. To je predvsem Božje delo, vendar se ne more uresničiti brez nas; naše življenje se ne more preroditi brez našega lastnega sodelovanja. Religija je bogočloveško delo, naloga, ki je naložena tudi nam samim. V vsakem delu pa je potrebno najprej osvojiti določene osnovne prijeme in dejavnosti, brez katerih ni mogoče napredovati. Tudi za religijo so nujno potrebne takšne začetne dejavnosti. Naloga religije je torej poboljšati naše sprevrženo življenje.

 

LETA 1863 UMRL FRANC MALAVAŠIČ

pisatelj, pesnik, urednik in publicist (* 1818)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami ‘ljudskih’ povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot ‘edinega’ v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

 

LETA 1879 ROJEN RADIVOJ PETERLIN-PETRUŠKA

pesnik, urednik, popotnik in potopisec († 1938)

Nemirni je dvakrat pobegnil od vojakov v Črni gori; drugič se je preko Italije prebil v Rusijo, kjer je bil 14 let domači učitelj pri bogatih posestnikih in v tem času veliko potoval po prostrani Rusiji in po Evropi. Leta 1919 se je vrnil v domovino ter bil uradnik, novinar in urednik. Pisal je preproste, lahkotne pesmi, v katerih živi podoba nestalnega popotnika in bohema. Izdal jih je v treh knjigah: Po cesti in stepi (1912), Znamenje (1925) in Popotne pesmi (1934), večinoma izbor iz prejšnjih dveh knjig.

 

LETA 1887 ROJEN ARTHUR RUBINSTEIN

AMERIŠKI PIANIST POLJSKEGA RODU († 1982)

Rojen v Lodžu, v družini poljskih trgovcev, študiral v Varšavi in Berlinu, kjer je leta 1900 debitiral kot solist. Kasneje je veliko koncertiral po Evropi in ZDA in odrasel v enega največjih pianistov dvajsetega stoletja. Med drugo svetovno vojno se je preselil v ZDA, bil je velik svetovljan in umetnik s sijajno tehniko in natančno, temperamentno interpretacijo. Kot veliki virtuoz je obvladal širok repertoar: od Bacha, Mozarta in Brahmsa do Liszta, Stravinskega, Ravela in Debussyja. Izjemen je bil tudi v preigravanju del romantičnih skladateljev, predvsem del  F. Chopina. Njegovi spomini so izšli v dveh knjigah. (1973 in 1980).

njegova misel:

• Jezusovo življenje, njegov nauk, njegova žrtev in njegova vera so dali svetu najžlahtnejši dar dar ljubezni: ljubezni do bližnjega, ljubezni do revnega; usmiljenje, ponižnost, skratka, vse kreposti, ki plemenitijo človeško bitje.

 

LETA 1893 ROJEN P. ALEKS BENIGAR

MISIJONAR IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1988)

Papež Janez Pavel II. je med obiskom na Hrvaškem 3. oktobra 1998 v narodnem svetišču Marija Bistrica razglasil za blaženega zagrebškega nadškofa kardinala Alojzija Stepinca. V postopku za tako razglasitev je pomemben skrbno in nepristransko napisan ter na zgodovinskih dejstvih sloneč življenjepis kandidata. Pri Stepincu je to delo opravil človek, v katerem se je pretakala slovenska  kri – p. Aleksa Benigar. “Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to,” je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem.

… več o njem v rubriki pričevanje 11_1998

 

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK  POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

 

LETA 1945 UMRL FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER (* 1865)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

 

LETA 1980 UMRL CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1910)

“Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem,” je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2010

njegova misel:

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.

 

LETA 2002 UMRLA ASTRID LINDGREN

ŠVEDSKA PISATELJICA, ‘MAMA’ PIKE NOGAVIČKE (* 1907)

Otroci vsega sveta poznajo švedsko pisateljico Astrid Lind­gren po številnih knjigah, name­njenih prav njim. Zlasti so se jim priljubile zgodbe o Piki Nogavič­ki — pegasti deklici s štrlečima kitkama, ki je polna vseh muh. Astrid Lindgren je ob svoji osemdesetletnici (1987) razkrila, da se morajo otroci za rojstvo Pike Nogavičke zahvaliti njeni hčerki Karin. »Bilo je teta 1941. Karin je imela sedem let in je zbo­lela. Ko je z vročino ležala v po­stelji, sem sedela ob njej in morala sem ji — kakor vse matere svojim otrokom — pripovedovati zgod­be. Nekega večera mi je rekla: ‘Mami, povej mi kaj o Piki Noga­vički!’ Debelo sem pogledala. To šaljivo ime si je Karin sama izmisli­la in k takemu imenu so se prile­gale samo zabavne zgodbe, ki sem si jih sproti izmišljala.« Tri leta kasneje je te zgodbe zapisala in jih podarila hčerki za deseti rojstni dan. Rokopis pa je poslala tudi neki založbi, ki ji ga je z obratno pošto vrnila! Leta 1944 je neki drugi založbi, ki je izdajala knjige za deklice, poslala zgodbo Mala Britt si olajša srce ter zanjo prejela drugo nagrado. Leto kas­neje je za neki natečaj otroške knjige ponovno poskusila srečo s Piko Nogavičko – in osvojila prvo nagrado.

»Od takrat se je začela zma­goslavna pot Pike Nogavičke in drugih mojih malih junakov v svet,« je povedala pisateljica, ki je  poleti živela v svoji hišici v Furusundu severno od Stockholma, pozi­mi pa v stockholmskem stanova­nju. Doma je bila iz Vimmerbyja na jugu Švedske, kjer se je rodila 14. novembra 1907 kot kmečki otrok z imenom Astrid Ericsson. Po uspehu Pike Nogavičke je bila v letih 1946-1970 urednica za mladinsko literaturo pri osrednji švedski založbi. Napisala je okoli 40 del za otroke. V slovenščini poleg Pike Nogavičke poznamo še naslednje njene knjige: Detek­tivski mojster Blomkvist, Erazem in potepuh (tudi televizijska nada­ljevanka), Najboljši Kljukec na svetu, Ronja, razbojniška hči.

Poleg hčerke Karin, ki ji je dala pobudo za Piko Nogavičko, je imela še sina Larsa. Otroka sta ji podarila sedmero vnukov. Ven­dar se pri pisanju ni navdihovala ob njih. »Moja otroka in moji vnuki so prvi poslušalci mojih zgodb, ampak z njihovim nastankom ni­majo nič opraviti … Zelo dobro se spominjam svojega lastnega otro­štva. Človek lahko piše le o tem, kar je sam doživel.« Njena dela so bila posneta na filmski trak in prirejena za televizijo, prinesla so ji tudi številna mednarodna priz­nanja. V svojem dolgem življenju je (z izjemo ene same knjige) pisa­la samo za otroke. »Otroci potre­bujejo knjige, ob katerih se lahko razživi njihova domišljija. Danda­nes otroci gledajo filme, poslušajo radio, sedijo pred televizijskimi sprejemniki, prebirajo risanke (stripe) – vse to je zanje razvedri­lo in vpliva tudi na njihovo domi­šljijo,, vendar pa so to le površna doživetja. Otrok, ki je s svojo knjigo sam, ustvarja ob branju nekje v globini skrite kamrice svo­je duše lastne podobe, ki vse pre­segajo. ..«

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk