Avtor: marko

predsednik samostojne Slovenske asociacije malteškega reda

“Dobrodelna dejavnost je bistvo našega reda”

Letošnje romanje bolnikov in invalidov na Brezje slavi jubilej, saj bo že 55. Pri izvedbi romanja sodelujejo različni prostovoljci: odrasli skavti, malteški vitezi, sodelavci Karitas in drugi. Pri Ognjišču smo hvaležni vsem, ki pomagajo. Med pomočniki so tudi malteški vitezi. Večina ljudi si viteze predstavlja z oklepom na konju. Da bi razkrili nekaj o posebnih vitezih in njihovi dobrodelni dejavnosti, smo za gosta povabili dr. Tadeja Jakopiča.

– Ste predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda. Toda ali beseda vitez ne zveni nekako srednjeveško? Kdo so malteški vitezi in od kod njihovo ime?
Ime malteški vitezi prihaja od dejstva, da je bil red največ časa na Malti (268 let). Sicer pa je naše uradno ime Red svetega Janeza Krstnika iz Jeruzalema, ker je bil ustanovljen v tem mestu. Prvi podatki o bratovščini segajo v leto 1048. Ob cerkvi Božjega groba so imeli benediktinci samostan. Ob njem so imeli manjše skladišče trgovci iz mesta Amalfi (Italija). Tako Beneška kot Genovska republika sta že imeli v mestu skladišče. Ko so Perzijci razdejali cerkev Božjega groba, so trgovci iz Amalfija pomagali obnavljati cerkev in samostan benediktincev. Mesto Amalfi je spadalo že pod Bizantinsko cesarstvo in so trgovali z Bizantinci ter s tem že imeli nekakšen privilegij. V Bizancu so videli oktagonalni križ, ki izvira že iz drugega ali tretjega stoletja, in ga vzeli za svojega. Nosili so ga na modrih haljah. Mestni glavar se je trgovcem iz Amalfija želel zahvaliti za njihovo pomoč pri obnovi cerkve in jim je dal manjše skladišče ob cerkvi Božjega groba. Še danes je sestavni del Muristana, kar v arabščini pomeni hospitalska četrt.

Tadej Jakopič (1974)
»Moj trikrat praded je bil njegov ded,« pravi o sorodstvu s slikarjem Rihardom Jakopičem. Se pa tudi njegova teta Marta Jakopič ukvarja s slikarstvom, enako njena hčerka Polona. Pravi pa, da on ni podedoval slikarskega talenta, ampak se ukvarja z glasbo in je organist. Zgodi se, da ob nedeljah igra pri več mašah.
Tadej je Ljubljančan in v Ljubljani je opravil tudi vse svoje šolanje. Od osnovne šole do doktorata na Teološki fakulteti. Po končanem študiju je na Teološki fakulteti dobil status mladega raziskovalca in vpisal podiplomski študij, ki ga je leta 2005 okronal z doktorsko disertacijo z naslovom Zgodovinski razvoj redovnega vodila v Suverenem malteškem viteškem redu ter njegov vpliv na podobo srednjeveškega viteza. Od leta 2005 do leta 2009 je bil zaposlen na Teološki fakulteti kot koordinator za podiplomski študij ter bil zadolžen za prenovo študijskih programov po bolonjskih smernicah. Med letoma 2016 in 2019 je deloval kot asistent na Teološki fakulteti ter predaval zgodovino Cerkve na Katehetsko pastoralni šoli. Dve leti je bil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference. Vodi romarske skupine in je od leta 1995 član Suverenega malteškega reda. Leta 2019 je postal predsednik samostojne Slovenske asociacije suverenega malteškega reda.

– Tukaj se je potem začela bratovščina Janeza Krstnika?
Benediktinci imajo v svojih pravilih tudi zahtevo, da morajo vsakega romarja sprejeti kot Kristusa samega. Težava nastane, ko je teh romarjev veliko. Benediktinec Gerard – velja za ustanovitelja malteškega viteškega reda – je hotel iti »na svoje« in je zraven samostana postavil stavbo, kjer so sprejemali romarje. Pridružilo se mu je še nekaj benediktinskih bratov. Nekaj starejših trgovcev iz Amalfija je menilo, da je bilo dovolj ukvarjanja s poslom in so se zato pridružili tej skupnosti. Oblekli so benediktinski habit (uniformo) in bel malteški križ na njej.

– Zakaj pa ime bratovščina Janeza Krstnika?
Zato ker je v tej četrti cerkev Janeza Krstnika, ki je danes last Grške pravoslavne cerkve. V njej hranijo lobanjo tega svetnika. Po izročilu je Zaharija, Janezov oče, ko ni bil v službi v templju, skrbel za judovske romarje, ki so prihajali v sveto mesto. Zato so vitezi dobili ime po Janezu Krstniku. Leta 1099 pride v Jeruzalem križarska vojska. Ranjene vojake je oskrbovala ta bratovščina. Amalfi leži blizu Salerna, kjer je bila najstarejša medicinska šola. Člani te bratovščine so imeli to znanje, ker pa so delali z bolniki še pred prihodom križarjev, so si pridobili tudi znanje arabske in judovske medicine. To je postala njihova prednost. Križarji so jim dali neko formalno obliko organizacije, obenem pa so jim zaupali nekakšno »ministrstvo za zdravje«, saj so skrbeli za bolnike. Ker so pomagali vitezom, ki so se bojevali, so nekateri vitezi vstopili v bratovščino, drugi pa so se vrnili v Evropo in iz hvaležnosti, da so jih zdravili, so jim nekateri darovali zemljišča. To je začetek komend, in red je tako dobil prve posesti.

– Torej so postali nekakšen red, ki oskrbuje bolnike?
V začetku sploh ni bil vojaški red, ampak so res skrbeli za bolnike. Zato so jih imenovali tudi špitalarji (hospitalci) pa tudi ivanovci. Vojaški del nastopi z Gerardovim naslednikom, ki je bil plemenitega porekla in vojščak. In leta 1130 papež redu podeli redovni prapor – v bistvu je to današnja danska zastava – in nalogo simbolično prinašati mir tja, kjer je vojna. Križarji so prihajali v Jeruzalem in odhajali iz njega, stalne vojske pa v mestu ni bilo. Zato malteškim vitezom po prihodu templjarjev zaupajo to nalogo. Sicer so bili ustanovljeni kot bolniški red, a so potem dobili še nalogo vojaške dejavnosti. Nalogo spremljanja romarjev so prevzeli templjarji. Oblikuje se dvojno vodilo malteškega reda: zaščita vere in pomoč ubogim.

– Govorite, da je to Malteški viteški red. Redovnike si predstavljamo v samostanih. Neporočene …
Že od samega začetka so člani naše bratovščine naredili redovne zaobljube, da so lahko neovirano stregli ubogim. Niso bili duhovniki, ampak so duhovniki »od zunaj« prihajali maševat k njim. Razvile so se tri veje reda: prva so duhovniki, druga veja so člani reda, ki so bili vitezi. Ti so nekakšno »srce« reda. Tretji pa so laiki, ki niso naredili zaobljub, ampak so sodelovali pri služenju ubogim. Ko je red dobil še vojaške naloge, so te prevzeli redovniki, ki so bili večinoma iz plemiških vrst. Do 19. stoletja je bilo zelo pomembno, kakšnega rodu je kdo. Papež Leon XIII. pa je prestavil poudarek s »plemenitosti rodu« na »plemenitost srca« in danes v red lahko vstopajo vsi.
Če bi že moral razložiti nekomu, ali smo redovniki ali ne, potem bi »po domače« rekel, da smo mi nekakšni »tretjeredniki«. Še danes poznamo člane reda z zaobljubami in od tukaj se voli velikega mojstra (voditelja reda). Ko je bilo v zgodovini premalo članov reda z zaobljubami, je nastala druga veja reda z zaobljubami, ki so lahko poročeni, a se dajo na razpolago za delo v redu. Mi smo tretji »sestavni del« reda. 
 
– Naloga, ki jo opravljate na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah, je pomagati bolnim. Poznana je kot malteška pomoč.
Gre za humanitarno pomoč. Ta je bistvo našega reda. K njej se vedno bolj vračamo. Delo z bolniki in pomoč sta bili stalnici v delovanju reda. Bilo je obdobje v zgodovini, ko so vitezi bili nekakšna »policija Sredozemlja«, ker so nadzirali ladijski promet na tem morju. Bilo je marsikaj pozitivnega, pa tudi negativne stvari. Leta 1834 se sedež reda preseli v Rim. Z Malte je red malo prej pregnal Napoleon.  
S to selitvijo je povezana zanimivost z relikvijami. Najdragocenejše relikvije (desna roka Janeza Krstnika, s katero je krstil Jezusa, del Kristusovega križa in Marijina ikona) so takrat končale v Rusiji, kajti Rusi so od Petra Velikega imeli dobre odnose z malteškim redom. Svoje admirale je car pošiljal na šolanje k vitezom na Malto. Potem so relikvije prišle v roke rodbini Karađorđevićev – ti so bili s poroko povezani z rodbino ruskih carjev – in so danes na Cetinju v Črni gori.

Prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek
Romanje starejših in bolnikov na Brezje je res prisrčen, družaben in predvsem duhoven dogodek, tako za tiste, ki pridejo s svojo molitvijo k Mariji, kot tudi za vse, ki pomagamo pri pripravi in izvedbi dogodka. Sodelovanje Karitas je nekaj naravnega, saj se preko leta srečujemo z več kot 36.000 starejšimi in bolnimi ter jih obiskujemo na njihovih domovih. Mnoge župnijske Karitas tudi same organizirajo romanja za starejše preko celega leta, za Brezje pa starejše pripeljejo tudi z avtobusi iz cele Slovenije.
Pred leti smo se odločili za tesnejše sodelovanje pri logistiki dogodka, ki ga pripravlja revija Ognjišče. To nalogo je pri nas z velikim veseljem prevzela Mlada Karitas. Tako večja skupina mladih že dan pred tem pomaga sodelavcem Ognjišča pri pripravi dogodka, ostali sodelavci pa se pridružimo v soboto. Naša naloga je omogočiti starejšim, da čim lepše preživijo mašo, kljub običajni vročini in oviram pri gibanju. V spominu hranim obraze zadovoljnih starejših, ki so hvaležni za prineseno vodo ali pozornost. V njih je zelo veliko hvaležnosti, veselja, poguma in upanja. Biti z njimi pri tej maši je resnično privilegij in priložnost za notranjo obogatitev. Vrhunec srečanja zame predstavlja obisk bolnikov v kapeli, saj tudi tisti, ki so na vozičkih, v špalirju prostovoljcev pridejo do Marije Pomagaj ter ji prinesejo zahvale in prošnje. V njihovih očeh se zrcalijo izkušnje življenja, lepi spomini in tudi preizkušnje. Marsikomu se utrne tudi solza.
Srečanje je hkrati izraz bratskega sodelovanja med skupinami v Cerkvi, ki skupaj sodelujemo, saj so z nami poleg sodelavcev Ognjišča tudi skavti in malteška pomoč ter mnogi drugi dobri ljudje. Na koncu seveda prostovoljci tudi poklepetamo ob malici.
Romanje je veliko sporočilo Cerkve, da so ranljivi v njenem srcu in da je skrb za ranljive po Jezusovem zgledu ena izmed pomembnih poslanstev pastoralnega dela, s katero še posebej oznanjamo in pričujemo za vero, upanje in ljubezen.
Za Karitas in župnije se skrb za starejše po tem romanju ne konča, saj starejši in bolni živijo med nami, vsak obisk jim zelo veliko pomeni, vsaka prijazna beseda je zelo dobrodošla, veliko pa jih potrebuje tudi konkretno pomoč.
Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas

– V drugih državah upravljate »maltežani« cele bolnišnice, domove ostarelih …
Da, pa tudi vrtce in premične ambulante. Ena takih je tudi na Brezjah in ob nedeljah je tam dežurstvo. Na Brezje nas je povabil ustanovitelj Ognjišča Franc Bole. Tudi zato, ker so nekateri naši člani (na primer Tomaž Kunstelj) že prej sodelovali na romanju. Leta 2002 je bilo ustanovljeno slovensko združenje (asociacija). Danes na svetu obstaja okrog 48 združenj. Eno večjih združenj je ameriško, ki šteje skoraj 5.000 članov. 13.500 je pa vseh članov.Vsakoletno romanje v Lurd, kamor “maltežani” peljejo s seboj predstavnike bolnikov.

– Zanimivo je, da je malteški red tudi subjekt mednarodnega prava, kar pomeni, da ima veleposlanike.
Ima ga tudi v Sloveniji. To je knez Windischgrätz. Ko se je red ustalil na otoku Rodosu, je veliki mojster (voditelj reda) bil suveren tudi na otoku. Nekakšen predsednik, knez otoka. Od takrat ima red priznano suverenost. Smo tudi stalni opazovalci pri Združenih narodih. Ko pride do kašnih naravnih katastrof, ta veleposlaništva pomagajo pri posredovanju humanitarne pomoči. Teh veleposlanikov ne plačuje naš red, ampak se vzdržujejo sami, kar pomeni, da morajo imeti sami sredstva za to. Ni mi pa znano, koliko se veleposlaniki ukvarjajo z raznimi političnimi zadevami in želijo vplivati na politiko.
Naj ponazorim s slovenskim primerom humanitarne pomoči. Ko ob potresu v Siriji in Turčiji ni bilo mogoče pošiljati pomoči, je naše združenje tudi v sodelovanju s turško veleposlanico poslalo okrog 12 m³ odej na prizadeta področja. Še bolj dragoceno je bilo, da smo prek diplomatskih kanalov lahko pomagali tudi prizadetim v Siriji. Prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu dr. Štefan Falež je govoril, da velja nepisano pravilo, da se papeški nunciji po svetu naslanjajo na veleposlanike malteškega reda.

– Da ste vi zvesti pripadnik malteškega reda in njegov voditelj v Sloveniji, dokazujete s svojim rednim igranjem na romanju na Brezje pa tudi tako, da redno obiskujete domove za ostarele …
Po covidu so domovi nekoliko omejili dostope, obenem pa se moram tudi sam paziti, ker imam doma ostarele starše. Na območju trnovske župnije imamo več domov za ostarele in vse obiskujem. Hodim pa tudi v duhovniški dom Mane nobiscum. Kot vodniku na romanjih me včasih ljudje prosijo, če bi lahko darovali za mašo. Pogovoril sem se z upravnikom doma in dejal mi je, da njihovi duhovniki lahko sprejemajo maše in mašujejo za namene, ki mi jih dajo romarji. Poleg tega sem kot izredni delivec obhajila obiskoval bolnike in jim nosil obhajilo. Neka gospa me je hotela nagraditi za to. Zahvalil sem se ji in ji povedal, da tega ne morem sprejeti. Pozneje sva se pogovarjala, kako nekateri ljudje, ki so bili navajeni naročati mašo, nimajo niti za kavo, ko pridejo v dom. In jim je hudo. Pozneje je omenjena gospa nagrado namenila za tiste ostarele, ki bi radi naročili mašo, pa je ne morejo. Presojo je prepustila meni. Zanimivo je, da mi tudi drugi ljudje dajo za maše, bodisi za svoje namene, bodisi za tiste, ki ne morejo dati za maše. In te namene oddam v duhovniški dom, da jih darujejo bolni duhovniki, ki tam bivajo. Poleg tega sem v pogovoru z ljudmi povedal, da je prav, da skrbimo za duhovnike, tudi ko gredo v dom. Tako so mi gospe, ki gojijo solato, začele darovati zelenjavo za duhovniški dom. V duhovniški dom pa hodim tudi občasno igrat k maši.

– Pa ne samo v duhovniški dom …
Na orgle igram tudi na Žalah, ob nedeljah popoldne pri romarskih mašah pri Sv. Jožefu. Poleg igranja v domači trnovski župniji. Malteški vitezi pa ne pomagamo samo v ljubljanskem domu za ostarele duhovnike, ampak tudi v podobnem domu v Šempetru pri Gorici.

– Ste tudi romarski vodnik. Samo romarski?
Najbolj sem doma v romanjih in skoraj izključno vodim romanja. To mi leži in čutim se tudi strokovno usposobljen, saj sem študiral teologijo. Sicer pa sem prvi poduk o »teologiji« dobil v domači družini, za kar sem ji iskreno hvaležen. Tako skušam romarjem povedati marsikaj o cerkveni zgodovini, pa tudi o veri nasploh. Seveda na zelo poljuden način. Dejstvo je, da današnji človek ve malo o veri. In marsikaj od tega lahko vpletem, ko razlagam kraje, po katerih romamo.

– Zdi se mi, da so ljudje na romanjih odprti za duhovno sporočilo. Kakšna je vaša izkušnja po večletnem vodenju na romanjih?
Moja izkušnja na romanjih je čudovita. Tudi mnogi duhovniki, s katerimi romam, so mi poudarili pomen »pastorale prostega časa«. Prav je, da se ljudje skupaj veselimo, potujemo … Obenem pa so ljudje na romanjih izredno dovzetni za »presežno sporočilo«. Tega se tudi jaz zavedam in zato skušam v svoje zgodovinske razlage, ki morajo biti na romanju, vplesti tudi duhovno sporočilo.
Kot tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference je sodeloval na tiskovnih konferencah

– Malo ljudi ve, da ste mnogim ljudem oblikovali grbe. Za oblikovanje grbov veljajo posebna pravila. Kje ste se navdušili za to delo in kje ste se naučili teh pravil?
Morda sem nekaj tega dobil že v družini. Oba starša sta bila šolnika. Oče je delal v Centru za slušno in govorno prizadete. Morda od tu izhaja moja občutljivost za ljudi v potrebi. Mama je učila slovenščino. Nismo živeli v obilju, a sta starša veliko vlagala vame. Obiskovali smo koncerte in razstave. Mama zna povedati, da sem bil še zelo majhen, ko sem jo že vprašal: »Mami, a je to baločno?« Pri ogledih so mi bili zelo všeč grbi. Ko sem postal član malteškega reda, sem izvedel za heraldično društvo. Začel sem študirati grbe, ki niso samo dekoracija, ampak imajo neki pomen. V omenjenem društvu so mi zaupali cerkveno heraldiko. Tako sem diplomiral z nalogo Grbi ljubljanskih škofov. Zanjo sem prejel tudi Tomaževo nagrado. Takrat je nastopil službo ljubljanskega nadškofa Franc Rode. Nad nalogo je bil navdušen. In na škofiji je prav na podlagi naloge dal upodobiti grbe ljubljanskih škofov. V šali pravim, da sem najbrž edini, ki ima svojo diplomo tudi na steni. Tam so namreč upodobljeni grbi.
Po tistem so me različni škofje prosili, naj jim izdelam grb. Pravi heraldik sam nariše grb. Toda jaz, čeprav sorodnik slikarja Riharda Jakopiča, tega ne delam. Nadškof Stanislav Hočevar me je prvi prosil, naj mu pomagam pri izdelavi grba. Dobro se spominjam sodelovanja s sedanjim koprskim škofom Jurijem Bizjakom. Lepo je bilo sodelovati pri izdelavi grbov cerkvenih osebnosti. Pri drugih, zlasti pri izdelavi grbov občin, se je mešala politika. Z vsakim, ki sem mu pomagal izdelovati grb, sem se pogovoril. Grb je človekov podpis. Naročnik se mora v njem prepoznati. Treba je upoštevati, da je grb velikokrat majhen (na štampiljkah) in bi bilo veliko podrobnosti neprepoznavnih. V pogovoru sva se nekajkrat dotaknila brezjanske božje poti. Tudi za to sem izdelal grb. Pri izdelavi sem sodeloval s slikarjem Lucianom Bratužem, ki je tudi strokovnjak za pisave.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 6, 2023, str. 6-10.