Zaslužni papež Benedikt XVI.
(ob obletnici) Joseph Ratzinger je bil za ‘velike reči’ zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil ‘koncilski teolog’ kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«
11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 31 decembra 2022 umrl v 96. letu. V svoji duhovni oporoki, je zapisal, da je Jezus Kristus resnično pot, resnica in življenje. V njej se zahvaljuje Bogu za življenje in stalno vodstvo; zahvaljuje se staršem, sestri in bratu, prijateljem, sodelavcem in svoji lepi domovini ter njenim prebivalcem.
V knjigi Luč sveta beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal Božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«
več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger – velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. “Odrešuje nas ljubezen”: Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, “Zaslužni papež” Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)
nekaj njegovih misli
- Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
- Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
- Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
- Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
- Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
- Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
- Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
- Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
- Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
- Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
več:
pripravlja Marko Čuk
Pojdi v svet
Podoba z darilom mi ostaja iz besed mamice, ki ima sedem otrok. Z vsakim otrokom spet najde pod svojim ovojnim papirjem nekaj novega. Opremljena je za celotno svojo zemeljsko misijo. Kaj pa jaz? 
Pelé je edini nogometaš na svetu, ki je skupaj s svojimi kolegi trikrat osvojil najdragocenejši pokal – ‘zlato boginjo“ Julesa Rimeta, ki jo podelijo svetovnim nogometnim prvakom. Brazilska enajsterica, v kateri je igral on, je prvič osvojila naslov najboljše na svetu na Švedskem leta 1958. Osemnajstletni Pele je s svojimi bravurami razgrel hladne severnjake; imenovali so ga “bog na igrišču”, “črni biser”, v domovini pa je dobil ime “O Rey” – Kralj. Naslov svetovnih prvakov so Brazilci osvojili še leta 1962 v Čilu in tretjič v Mehiki leta 1970. ‘Zlata boginja’ je prišla v trajno last brazilske nogometne zveze.
O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev enaindvajset let (do leta 335), v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi krstil cesarja Konstantina, res pa je, da je z njegovo pomočjo dal zgraditi tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335, njegov spomin se obhaja že od leta 354.
Božič doživljamo z očmi – vedno več je lučk in svetlobe, poglej jaslice! Doživljamo ga z ušesi – kako lepo zvenijo kraguljčki in božične pesmi. Pa z nosom ga doživljamo (če le ni preveč smrkav in rdeč), vonjamo kadilo in, mmm, s slastnimi začimbami obogatene božične medenjake. Ko smo že pri piškotih – božič tudi okušamo, kajne? S potico, cimetovimi rolicami, kuhanim vinom, vročo čokolado (za otroke takšno s penicami in cimetom) … Ko se medeni piškot stopi v ustih in pomeša z božičnim čajem, je to pravi božični okus: tako kot Jezus, mali otrok, ki se je pomešal med nas, povsem običajne, preproste ljudi. Preden je začel javno delovati, je razveseljeval starše s svojo ljubeznijo, igrivostjo in gotovo tudi nagajivostjo. In če smo že pri piškotih in čaju, nekaj okusnega domačega vam lahko postrežemo tudi mi.
