LETA 1681 UMRL PEDRO CALDERON DE LA BARCA

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1600)

Največji pisec španske baročne dramatike se je rodil se je v plemiški družini v Madridu. Študiral je umetnost, pravo in teologijo, leta 1623 pa je začel pisati igre za španski dvor. Leta 1640 je služil v konjenici in sodeloval v bojih s katalonskimi uporniki, potem pa je postal leta 1651 redovnik in bil kraljev dvorni kaplan. Ostal je samo dvorni dramatik, njegovo obsežno delo (200 dram) je razdeljeno na verska in posvetna dela. V prvih je z globoko vero v Božji red na zemlji opisoval dramatičen konflikt med strastjo in razumom, Božjo previdnost in svobodno voljo človeka; med drugimi pa so bila najbolj popularne alegorične igre (autos sacramentales – svetopisemski motivi in zgodovinske legende). Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Glavna dela pa so: Sodnik Zalamejski (najboljše delo), Življenje je sen (alegorija premagovanja strasti z razumom), Dama škrat, Češčenje križa, Hči zraka, Zdravnik svoje časti, Veliko gledališče sveta … Med misteriji, ki so se nekdaj predvajali na prostem pa: Baltazarjeva večerja, Gospodov vinograd, Veliki oder sveta.

 

LETA 1803 ROJEN RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (+ 1882)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela … Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

 

LETA 1887 ROJEN SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

kapucinski redovnik, spovednik, stigmatik in svetnik († 1968)

“Jezusove besede: ‘Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko’, moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: “Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus” (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik “velikodušni delivec božjega us­miljenja”, pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto ‘pater’ (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: “Molite!”. Sam ni hotel biti nič drugega kot samo “ubog brat, ki moli”.
Nekdo je za patra Pija dejal, da je “svetnik tretjega tisočletja”. Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

• Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  
• Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  
• Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  
• Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  
• O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
  več:
  

 

LETA 1901 ROJEN ANTON KACIN

ŠOLNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK IN PREVAJALEC († (?) 1984 (?))

“Šole so gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja,” je zapisal dr. Anton Kacin, šolnik, literarni zgodovinar, urednik in prevajalec. Razdajal se je na vse strani, večino svojih darov in moči pa je posvečal slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem. Bil je mož resnega dela, toda tisti, ki so delali z njim, so čutili toplino njegovega očetovskega srca. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Anton Kacin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2001), 22-23.

 

LETA 1936 ROJENA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE († 2005)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

 

LETA 1971 UMRLA VERA ALBREHT

PESNICA, PISATELJICA, PREVAJALKA (*1895)

Iz znane družine Kessler, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med njimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ano. Vera se je leta 1919 poročila s pesnikom in pisateljem Franom Albrehtom. Svoje pesmi, uganke in prozo, zlasti za mladino, je objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisanju za otroke je ostala zvesta vse življenje, objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Otrokom je namenila svoje spomine Nekoč pod Gorjanci (1960). Bila je tudi odlična prevajalka.

 

LETA 2005 UMRL ZORAN MUŠIČ

SLIKAR SVETOVNE SLAVE, (* 1909)

Slovenski slikar Anton Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Gorici, je bil bolj priznan na tujem kot doma. Veljal je za enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja na svetu. Ta veliki mojster čopiča je leta 1942 skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem poslikal župnijsko in božjepotno cerkev Srca Jezusovega v Drežnici.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1543 UMRL NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM (* 1473)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama ‘učenosti’.

 

LETA 1851 UMRL STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA (* 1810)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v “vsakdanjem” življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot “ilirski” pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti – tudi glede jezika.

več:
S. Čuk, Stanko Vraz: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2000), 20-21.

 

LETA 1856 UMRL BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK (* 1811)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

 

LETA 1904 ROJEN STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI († 1976)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

 

LETA 1905 ROJEN MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 († 1984)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

 

LETA 1907 ROJEN FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1. SEPTEMBER)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi “veliki” svet seznanil s književnostjo “malega” slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: “Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud.”

več:
S. Čuk, Ferdinand Kolednik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2007), 32-33.

 

LETA 1914 ROJENA BRANKA JURCA

PISATELJICA IN PEDAGOGINJA ( † 1999)

»Težko govorim o kakšnem temeljnem sporočilu svojih pripovedi, saj je sporočil več. Nikoli nisem pisala z izrazitim namenom, da bi otrokom sporočila kaj pomembnega, moje pisanje je bilo bolj spontano. Kljub temu pa seveda vsebina vsake zgodbe vendarle izraža ali odseva kakšno sporočilo. V knjigi Rodiš se samo enkrat sem povedala, kako sem preplavala široko, deročo, mogočno Dravo, kako sem to takrat, šibko dekletce, zmogla. V tej pripovedi je nemara življenjska skušnja, značilna za vse moje življenje. Sporočilo moje pripovedi: Trdna volja in vztrajnost premikata gore / ali Branka je preplavala deročo reko,« je v pogovoru z Berto Golob maja 1994 povedala Branka Jurca, priljubljena mladinska pisateljica. Spisek njenih knjig (doživljale so ponatise in bile prevedene v tuje jezike) je zelo dolg. Na vprašanje, katera ji je najbolj pri srcu, je lepo odgovorila: »Ne morem reči, da mi je katera knjiga zares ljubša od druge. To je kakor pri otrocih: vsi so tvoji in vse imaš rad.«

več:
S. Čuk, Branka Jurca (1914-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2014), 48-49.

 

LETA 1941 ROJEN BOB DYLAN

(S PRAVIM IMENOM ROBERT ZIMMERMAN) EDEN NAJVEČJIH GLASBENIKOV MODERNE DOBE

»Kako daleč moraš iti, da kot človek nekaj veljaš? Odgovor ve samo veter.” Tako je v svoji pesmi Blowin’ in the Wind leta 1962 zapel tedaj 21-letni Bob Dylan. S to pesmijo je zaslovel kot protestni pevec, kot prerok mlade generacije. Pesem so prevedli in peli v domala vseh jezikih, da je znana kot kakšna ljudska pesem. Verjetno je to najlepša, prav gotovo pa najuspešnejša pesem moža, ki je začel novo dobo v rock glasbi, ki je na glasbenem področju postal legenda kot Beatlesi ali Elvis Presley. V svoji pol stoletja dolgi karieri je z akustično, bas in električno kitaro, orglicami, klavirjem in klaviaturami, vtisnil svoj pečat v folk, rock, blues, country, rhythm & blues in gospel glasbi. Leta 2012 je izdal svoj 35. album The Tempest. Maja je postal častni član ameriške akademije umetnosti in književnosti. Leta 2013 pa je prejel visoko francosko odlikovanje red častnika legije časti …Tudi po 70. letu je še vedno aktiven, na leto ima tudi 100 koncertov …

več:
S. Čuk, Bob Dylan: Popevka, v: Ognjišče 10 (1978), 46-47.
J. Weber, Sveto pismo in Bob Dylan: Glasba, v: Ognjišče 4 (2002), 62.63; 72.

nekaj njegovih misli:

• Vse kar lahko naredim je, da sem jaz, jaz, kdorkoli že to je.
  
• Nihče ni zares svoboden, celo ptice so priklenjene na nebo.
  
• Lahko si v mojih sanjah, če sem jaz lahko v tvojih.
  
• Nič ni tako stabilno kot sprememba.
  
• Vsako lepa stvar se vedno rodi v trpljenju.
  
• Kaj je denar? Človek je uspešen, če zjutraj vstane in gre zvečer spat, medtem pa počne kar želi početi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1707 ROJEN CARL LINNE

ŠVEDSKI BOTANIK, ZDRAVNIK IN ZOOLOG († 1778)

Ustanovitelj in prvi predsednik švedske akademije znanosti in prirodoslovnega muzeja, je uredil celoten sistem rastlinstva in živalstva in vpeljal tudi način dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature) v botaniki in zoologiji, kakršnega poznamo še danes. Živa bitja je razporedil po medsebojni podobnosti. Njegovo najbolj znano delo je Systema naturae.

 

LETA 1722 ROJEN ANTON CEBEJ

BAROČNI SLIKAR († PO LETU 1774)

Leta 1768 se je s ponosom podpisal na steno cerkve sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini neki domači umetnik, ki pa je pomemben za vso slovensko baročno slikarstvo: “PER ANTONIUM ZEBEY PICTOREM LABACEN: HAYDOVIAE NATUM” »(Naslikal) Anton Cebej, ljubljanski slikar, rojen v Ajdovščini.« Poudaril je tako pripadnost ljubljanskemu umetnostnemu krogu kot ajdovsko rojaštvo. Cebej se je namreč rodil leta 1722 v Šturjah (‘kranjskem’ delu Ajdovščine na levem bregu Hublja); prava oblika njegovega priimka se je najbrž glasila ‘Čibej’, ta priimek je tod še dandanes živ. Sicer pa o umetnikovem življenju zelo malo vemo. Noben zapisek ne pove, kje se je izučil slikarstva. Morda mu je prve nauke vcepil kak goriški slikar? Vsaj leta 1750, če ne že prej, je Cebeja pritegnila slava ljubljanskega mesta, ki je bilo tedaj prava ‘prestolnica’ slovenskega baroka. Z vipavskim mojstrom se je torej v Ljubljani naselil tretji od velike četverice kranjskih baročnih slikarjev. Živel pa je menda bolj sam zase; ni se vključil v umetniški ceh in tudi o kakšni ženitvi ne vemo ničesar. In kje je umrl? Nobena mrliška knjiga še ni tega razkrila, vsekakor pa je zapustil svet leta 1774 ali 1775.

… več o njem v rubriki Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

 

LETA 1874 UMRL JURIJ FLAJŠMAN

SKLADATELJ IN NARODNI BUDITELJ (* 1818)

Rojen v Beričevem pri Ljubljani, bil je zelo nadarjen, zanimala ga je tudi glasba in že pri štirinajstih je igral na orgle. Študiral je na ljubljanski realki, postal učitelj (poučeval na Vrhniki), hkrati je v Ljubljani na učiteljišču študiral tudi glasbo. Takrat je bilo (po revoluciji 1848) v Ljubljani še malo narodno zavednih slovenskih izobražencev, slovenska kultura se je rojevala in Flajšman, ki je bil vzgojen v zavednega slovenskega rodoljuba, je razumel znamenja časa: začel je orati ledino tudi na glasbenem področju. Dotlej je bila živa le narodna pesem in prepričan je bil, da morajo ljudje glasbo vzljubiti in razumeti. Zato je začel umetno pesem ustvarjati kot nadaljevanje ljudske, in ljudje so imeli radi predvsem viže, ki so šle v uho. Tako je ustvaril nekaj pesmi, ki so danes ponarodele (En starček je živel, Kranjski fantje, Od železne ceste, Prešernova Lunca sije ...). V Ljubljani je ustanovil Čitalniški pevski zbor in štiri leta izdajal Slovensko gerlico in v njej objavljal šolske pesmi in zdravice …

 

LETA 1892 ROJEN FRAN LIPAH

IGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1952)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

 

LETA 1898 ROJEN VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF († 1984)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

 

LETA 1902 ROJENA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA († 1984)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

 

LETA 1906 UMRL HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE (* 1828)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode – to sta stebra družbe.

 

LETA 1920 UMRL SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI (* 1856)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

 

LETA 1921 ROJENA s. PAVLA BAJEC

REDOVNICA, GLASBENICA, SLIKARKA, OBLIKOVALKA († 2017)

Rodila se je v kmečki družini v Skriljah, župnija Kamnje na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v različnih krajih, nato učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru. Leta 1943 je postala članica tega reda. Po vojni je privatno študirala klavir in violino. Dve leti je poučevala violino na šoli v Šentvidu, potem pa študirala slikarstvo v Zagrebu. Z mlajšo sestro Darinko, tudi redovnico, se je vrnila v rodni dom k bolni materi, kjer se je posvečala raznovrstnemu likovnemu ustvarjanju in otroke poučevala igranja na flavto in violino.

 

LETA 1930 ROJEN MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR († 2014)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom

 

LETA 1937 UMRL IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1875)

Študij slavistike in klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1902 z doktoratom. Odločil se je za znanstveni poklic in nekaj časa je bil uradnik v Dvorni knjižnici na Dunaju. Leta 1919 je z veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Čudovito je predaval našemu slavističnemu naraščaju. Ivan Prijatelj velja za preroditelja slovenskega literarnega zgodovinopisja in kulturnega raziskovanja.

več:
S. Čuk, Ivan Prijatelj (1875-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2015), 48-49.

nekaj njegovih misli:

• Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.
  
• Skromnost je v nasprotju z velikim – in vendar so vsi veliki ljudje skromni.
  
• Lepota je nad resnico.
  

 

LETA 1941 UMRL SLAVKO OSTERC

SKLADATELJ (TUDI RELIGIOZNI) IN GLASBENI PEDAGOG (* 1895)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 337 UMRL KONSTANTIN I. VELIKI

RIMSKI CESAR, KI JE DAL KRISTJANOM SVOBODO (* 280)

Prestol je zasedal v času, ko je rimski imperij že tonil v propad, kljub temu pa je v času svojega vladanja (skoraj 31 let) izpeljal več pomembnih reform. Za kristjane, ki so do leta 313 veliko pretrpeli pod Decijem, Valerijanom in Dioklecijanom, je bila gotovo najvažnejša ta, da je Konstantin leta 313 v Milanu s cesarjem Licinijem izdal tolerančni edikt, s katerim so kristjani dobili svobodo. Konstantin je cesar postal leta 306, po smrti svojega očeta Konstancija I. Hlora, vendar pa je moral za popolno oblast v Z delu cesarstva premagati Maksimijanovega sina Maksencija, ki so ga za cesarja oklicali pretorijanci. Oktobra leta 312 se je odločil, da se spopade z Maksencijem. V molitvi je prosil »vsevišnjega Boga«, naj mu pomaga in noč pred bitko je dobil odgovor: na nebu je videl znamenje križa in napis »V tem znamenju boš zmagal!«. Naslednji dan je krenil proti Rimu, Maksencija zvabil ven iz mesta in ga pri Milvijskem mostu porazil v veliki bitki. Z vzhodnorimskim cesarjem Licinijem sta naslednje leto v Milanu (Mediolanum) sklenila dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Leta 325 je bil Konstantin tudi med škofi, ki so se zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Konstantin je sicer spoštoval krščanstvo, toda kaj hitro so ga na svojo stran dobili arijanci (Kristus ni ne pravi Bog, ne pravi človek, ampak nekaj vmes – nauk obsojen v Niceji), pa tudi krstiti se je dal šele na smrtni postelji (v Nikomediji). Bolj dejavna kot Konstantin je bila njegova mati Helena , ki je gradila cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike in romala v Sveto deželo, kjer je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Odkrili so ga in Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba (posvečeni 13. septembra 335 – v spomin praznik povišanja sv. Križa).

 

LETA 1803 UMRL ANTON MUZNIK

ZDRAVNIK, KI JE UVAJAL CEPLJENJE PROTI KOZAM (* (?) 1726)

Pisatelj Ivan Pregelj je tri svoja dela (Zgodbe zdravnika Muznika, Runje, Zdravnika Muznika štiri vigilije) posvetil svojemu znamenitemu rojaku Antonu Muzniku. Najprej je bil vojaški zdravnik, od leta 1763 do smrti je deloval v Gorici kot deželni zdravnik. Uvajal je preventivno cepljenje proti kozam. Izkušnje svojega delovanja je popisal v knjigi Clima goritiensis (Goriško podnebje, 1781), katere vsebina je razdeljena na dvanajst poglavij. Ni izrazito medicinsko, ampak bolj domoznansko delo.

 

LETA 1813 ROJEN RICHARD WAGNER

NEMŠKI OPERNI SKLADATELJ, DRAMATIK, PESNIK, DIRIGENT … († 1883)

Nemški skladatelj Richard Wagner je bil po sodbi mnogih največji odrski skladatelj. Z njim je Nemčija prevzela od Italije vodilno mesto v opernem svetu. Sam je pisal librete (besedila) za svoje opere, v katerih je povzdigoval nemško mitologijo in legende. Naštejmo nekaj naslovov: Leteči Holandec ali Večni mornar, Lohengrin, Mojstri pevci nürnberški, Parsifal, Nibelunški prstan, Rensko zlato, Tristan in Izolda. Z njimi je Wagner ustvaril čisto samosvoj začarani svet.

 

LETA 1873 UMRL ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1785)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

… več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 03_1985

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog nikoli ne kali veselja svojih otrok, razen če jim hoče podariti bolj gotovo in večje veselje.

 

LETA 1885 UMRL VICTOR HUGO

FRANCOSKI PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, AKADEMIK IN DRŽAVNIK (* 1802)

Francoski pesnik, pisatelj in dramatik Victor Hugo, osrednja osebnost francoske romantike, je najbolj znan po romanih Notredamski zvonar (1831) in Nesrečniki (1862). Bil je sin Napoleonovega generala.

 

LETA 1906 ROJEN PADRE MARIANO

ITALIJANSKI REDOVNIK, KAPUCIN, PRVI TELEVIZIJSKI MISIJONAR († 1972)

“Če bi sveti Pavel, veliki apostol narodov živel danes,” pravijo mnogi, “bi oznanjal evangelij po televiziji in drugih sodobnih sredstvih družbenega obveščanja.” Tako je pred več kot petdesetimi leti, ko je bila televizija še “v povojih”, delal slavni italijanski kapucin Padre Mariano, ki je od zadnje nedelje v januarju leta 1955 pa vse do svoje smrti, 27. marca 1972, vodil najbolj uspelo in najbolj gledano versko oddajo v Evropi – oddajo “Vera danes”, ki je bila na sporedu italijanske televizije vsak torek in jo je redno spremljalo okoli 15 milijonov ljudi, vernih, manj vernih pa tudi nevernih. Vsem se je priljubil s svojo človeško širino in prisrčnostjo, zabeljeno s kančkom humorja. Do srca jim je šel njegov pozdrav “Mir in dobro vsem” (Pace e bene a tutti).

… več o njem si preberite v pričevanju 05_2006

nekaj njegovih razmišljanj:

• Nenehno imamo Kristusa v ustih, toda veliko premalo v srcu in v dejanjih.
  
• Nikoli se ne pritožujmo, da nimamo priložnosti biti bližnji Jezusu! On mi je nenehno blizu v mojih bratih in sestrah.
  
• Ne govori: to se mene ne tiče. Vsi smo na neki način odgovorni za duše, ki jih Previdnost pošilja na našo pot. Dajmo vsaj živ in prepričljiv zgled (mar ni to največ?) resnično krščanskega življenja.
  
• Veliko lažje je umreti ustreljen ali obglavljen za neko idejo, kot pa za to idejo živeti dvajset, trideset let, ne da bi je nikoli ne zatajili.
  
• Pozabljamo na nadnaravno vrednost trpljenja; pozabljamo, da nam Jezus pošilja trpljenje ne zaradi trpljenja samega, ampak zato, da bi se po trpljenju bolj približali Njemu.
  
• Kdo so svetniki? Ljudje, kakor mi. Spočetka so pogosto celo manjši od nas. Toda verovali so ljubezni, verovali so v moč ljubezni in so se trudili to ljubezen živeti.
  
• Odpuščanje je več kot dar. Samo kdor je sposoben darovati, ampak zares darovati, lahko svoj dar povzdigne do viška odpuščanja.
  
• Svetnik je tiho glasbilo v rokah Ljubezni.
  
• Ljudje? Vedno bolj sem prepričan, da so vsi, najsi bodo rumeni, rdeči, črni ali beli, bolj nesrečni kot pa krivi. Vsi bi bili boljši, če bi bil boljši jaz.

 

LETA 1962 UMRL OSIP ŠEST

REŽISER, IGRALEC,  PUBLICIST (* 1893)

Rodil se je v učiteljski družini v Metliki, osnovno in srednjo šolo je obiskoval v različnih krajih, nato pa odšel na gledališko šolo v Gradec. Leta 1914 je postal redni član ljubljanskega gledališča, med vojno je bil ruski ujetnik, od sezone 1919–1920 je ostal igralec in režiser v SNG v Ljubljani do upokojitve (1952). Kot igralec je v duhu časa ljubil fantastične, nenavadne, živčno razrvane osebnosti. Po letu 1925 je bil predvsem režiser. Njegov največji uspeh je bilo uprizarjanje Shakespeara.

 

LETA 1967 UMRL JOSIP PLEMELJ

MATEMATIK (* 1873)

Matematiko, fiziko in astronomijo je študiral na Dunaju in leta 1898 doktoriral iz diferencialnih enačb, študij pa je nadaljeval v Nemčiji in na Švedskem. Najprej je bil docent na dunajski univerzi, nekaj časa tudi v Ukrajini, po prvi svetovni vojni je prišel v Ljubljano in bil prvi rektor ljubljanske univerze (1919-20), kasneje pa je bil redni profesor matematike na (naravoslovni) fakulteti v Ljubljani (do leta1957). Raziskoval je predvsem diferencialne in integralne enačbe, biu pa je tudi odličen pedagog, saj je vzgojil vrsto odličnih matematikov. Bil je član SAZU in leta 1954 je dobil tudi Prešernovo nagrado.

 

LETA 1970 UMRL BOJAN STUPICA

ARHITEKT, REŽISER IN IGRALEC (*1910)

Ljubljančan Bojan Stupica je bil po poklicu arhitekt (kot študent je sodeloval pri načrtih za ljubljanski nebotičnik), toda posvetil se je gledališču kot režiser in igralec; za večino dram, ki jih je režiral, je oskrbel tudi scensko opremo. Deloval je v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in se uveljavil kot odličen igralec. V vseh povojnih letih je spremljal razvoj domačega filma kot igralec in režiser. Za celovečerni film Jara gospoda (1952) je po Janku Kersniku napisal scenarij, ga režiral in v njem nastopil kot igralec.

 

LETA 1970 UMRL GOJMIR ANTON KOS

SLIKAR, PROFESOR IN AKADEMIK (* 1896)

Po študiju na Dunaju in Zagrebu je slikar Gojmir Anton Kos opravljal razne službe v Ljubljani, najprej je bil srednješolski profesor, zatem pa dolga leta na Akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer je bil tudi rektor. Slikal je krajine, portrete in tihožitja. Bil je najpomembnejši slikar monumentalnih kompozicij iz slovenske zgodovine (Umestitev na Gosposvetskem polju, Boj pri Krškem in Prihod Slovencev), s katerimi je v letih 1939–1940 poslikal vladno palačo v Ljubljani.

 

LETA 1975 UMRL BORIS KALIN

KIPAR (* 1905)

Starejši brat kiparja Zdenka Kalina, doma iz Solkana. Ustvarjal je v kamnu (eden redkih naših kiparjev, ki so obvladali klesanje) in bronu, znan predvsem po svojih številnih spomenikih NOB, ki jih je ustvaril v duhu tedanjega socialističnega realizma (Talec v Begunjah, Gramozni jami…), naj omenim še nekatera njegova druga znana dela: kip Splavarja na Bledu in Celju, Primoža Trubarja v Celju, in kipi literatov Rajka Nahtigala, Frana Ramovša … (pred NUKom v Ljubljani).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1471 ROJEN ALBRECHT DURER

NEMŠKI SLIKAR, GRAFIK IN MATEMATIK († 1528)

Bil je najpomembnejši likovni umetnik nemške renesanse, izjemen risar in odličen opazovalec, odlikoval se je tudi z izredno domišljijo. Največji uspeh je dosegel v bakrorezih in lesorezih, izredno zanimive pa so tudi akvareli, ki so nastali na njegovih potovanjih, največ iz rastlinskega in živalskega sveta. Tudi njegove oljne slike so barvno izredno bogate in za takratni čas nenavadne, vendar takega mojstrstva kot v grafiki z njimi ni dosegel. Znani so njegovi bakrorezi Adam in Eva, Vitez, smrt in hudič, Sveti Hieronim v študijski sobi in Melanholija I. Znamenit je tudi lesorez Štirje jezdeci apokalipse, Marijino življenje, med risbami portret matere, med oljnimi slikami pa Marijino kronanje, Sv. družina, Poklon Treh kraljev, naslikal je tudi več avtoportretov. Ukvarjal se je tudi z likovno teorijo, pisal o pojmu lepote , zanimala pa ga je tudi geometrija.

 

LETA 1799 ROJENA MARY ANNING

PALEONTOLOGINJA IN ZBIRALKA FOSILOV († 1847)

Doma v obmorskem mestecu Lyme Regis na JZ obali Anglije. Njen oče je bil mizar, ki je poleg dela v delavnici rad hodil okrog po obali in izkopaval fosile, ki jih je razstavljal in prodajal turistom. Tega veselja se je nalezla tudi Mary, ki je hodila z njim. Po očetovi smrti je morala skrbeti za družino, zato ni hodila v šolo in v skrbi za vsak funt, je še naprej zbirala fosile. Njeno prvo odmevno odkritje je bilo okostja ihtiozavra, ki ga je, dvanajstletna, prodala zbiratelju fosilov za 25 £. Zelo dobro je znala opazovati okolico, vedela je, kje naj išče in tako je našla še veliko pomembnih primerkov, ki jih je znala tudi vedno bolje vnovčiti (leta 1828 tudi prvi primerek pleistozavra). V svoji trgovini je prodajala drobnarije predvsem turistom, prihajali pa so tudi uveljavljeni znanstveniki, ki so pri sicer neizobraženi Mary izvedeli marsikaj novega o fosilih, … postala je tudi častna članica londonskega Geološkega združenja. Šele po njeni smrti so se znanstveniki zavedli, kako veliko delo je opravila in kako pomembna je njena zapuščina. V rojstnem kraju so postavili cerkev z barvnim oknom v njen spomin, na kraju, kjer je bila njena rojstna hiša pa je danes muzej, kjer se ohranja spomin na to, za paleontologijo in znanost o fosilih, tako pomembno žensko 19. stoletja.

 

LETA 1820 ROJEN URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ († 1905)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

 

LETA 1851 ROJEN ANTON KODER

PISATELJ, PESNIK, “CMOKAVZAR IN UŠPERNA” († 1918)

Poštni uradnik Anton Koder je imel vesele do pisanja, pri katerem je želel sila nespretno posnemati Jurčiča. Privlačili so ga nenavadni dogodki, izjemni ljudje, človeške strasti, pogosto je zašel v robatost. Njegov slog je satirično zavrnil pisatelj Janez Mencinger s svojim ‘izvirnim romanom’ Cmokavzar in Ušperna (1883), o katerem je ironično zapisal, da ga je poslovenil ‘iz kanibalščine’.

 

LETA 1853 ROJEN IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST († 1902)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

 

LETA 1879 UMRLA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA (* 1850)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

 

LETA 1907 SO USTANOVILI

MEDNARODNO NOGOMETNO ZVEZO FIFA

Nogomet je zelo stara igra, nekaj podobnega so igrali že v antični Grčiji in Rimu, v 7. stol. tudi na Japonskem, v 14. stol. pa o v Firencah igrali “calcio”. V srednjem vekum so v Evropi poznali igre med katerimi so brcali in nopsili napihnjen živalski mehur. Navadno so bile tekme med mesti in za gol so uporabljali mestne meje. V Angliji in na Škotskem so od 12. stol. naprej nogomet igrali na pustni torek. Pravila te igre so poenotili leta 1843 v Cambridgeu in ta so veljala tudi v prvih klubih. Zgodovina modernega nogometa se je začela pisati leta 1863, ko so ustanovili nogometno zvezo in leta 1972 odigrali tudi prvo mednarodno tekmo med angleško in škotsko reprezentanco. Ko se je nogomet razširil tudi v druge države, so se na današnji dan predstavniki nogometnih zvez iz Francije, Belgije, Danske, Nizozemske, Španije, Švedske in Švice zbrali in ustanovili Mednarodno nogometno zvezo FIFA …

 

LETA 1921 ROJEN ANDREJ DIMITRIJEVIČ SAHAROV

RUSKI FIZIK, OPOREČNIK, NOBELOVEC († 1989)

Doma iz Moskve, kjer je študiral in tudi doktoriral. Ukvarjal se je z raziskavami jedrske fizike in v petdesetih letih pomagal pri izdelavi prve sovjetske vodikove bombe. Po letu 1960 se je, zaskrbljen zaradi vpliva svojega dela na prihodnost človeštva, zavzemal za prepoved jedrskih poskusov, vedno bolj je bil dejaven v politiki, zaradi organiziranja protestov je izgubil vse ugodnosti, ki jih je imel v Sovjetski zvezi. Ustanovil je odbor za varstvo človekovih pravic in zaščito političnih žrtev. Proti oblasti je protestiral tudi z gladovnimi stavkami. Leta 1975 je dobil Nobelovo nagrado za mir, vendar ni smel odpotovati na podelitev. Kot nevaren element je bil celo pregnan v Gorki, rehabilitiral ga je šele Gorbačov, tri leta pred smrtjo. Evropski parlament od leta 1988 vsako leto podeli nagrado Saharov osebam, ki se borijo proti nestrpnosti, fanatizmu in zatiranju. Po zgledu Andreja Saharova dobitniki nagrade Saharov dokazujejo, koliko poguma je potrebnega za zagovarjanje človekovih pravic in svobodnega izražanja.

 

LETA 1922 ROJEN UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG († 2008)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

 

LETA 1948 AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI

POSTALA ‘SLOVENSKA’

Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo v Ljubljani, kmalu zatem so se začele priprave na ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prošnje v Beograd so dolgo naletele na gluha ušesa. Šele 12. novembra 1938 je bila izdana uredba o njeni ustanovitvi, toda Akademija si ni smela nadeti imena ‘Slovenska’ in je bila samo AZU. Leta 1943 si je Akademija dodala razpoznavni pridevnik ‘Slovenska’, kar je bilo potrjeno 21. maja 1948 in od takrat je uradna kratica naše najvišje znanstvene ustanove SAZU.

 

LETA 1970 UMRL HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER (* 1883)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

 

LETA 1982 UMRL JOŽE KOŠAR

PUBLICIST, PREVAJALEC, ZALOŽNIK (* 1908)

Publicist, prevajalec in založnik Jože Košar, rojen v Stročji vasi pri Ljutomeru, je bil po diplomi iz klasične filologije v Ljubljani profesor v Mariboru. Po drugi svetovni vojni, med katero je bil v nemškem ujetništvu, je bil dolga leta (1960–1973) direktor in glavni urednik založbe Obzorja v Mariboru. Kot mož širokih obzorij je imel posluh za domače in tuje avtorje vseh generacijskih in slogovnih odtenkov in v njegovem času je imela ta založba res odličen knjižni program. Veliko je tudi prevajal.

 

LETA 1999 UMRL FULVIO TOMIZZA

ITALIJANSKI PISATELJ (* 1935)

Rojen v istrskem zaselku Juricani pri Materadi (blizu Umaga), maturiral je v Kopru, v Beogradu pa študiral romanistiko in dramsko umetnost, oktobra 1955 se je izselil v Trst, kjer je živela družina. Posvetil se je pisanju, ustvarjal je med hrvaško Istro, kjer je imel dom in Trstom, kjer je imel družino. Pogosto se je umaknil v ustvarjalno tišino deželice svojih prednikov in tam je nastalo veliko njegovih knjig. Čeprav italijanski pisatelj je bil široko odprt tudi za vrednote slovenske kulture. V svojih knjigah je opisoval tudi ljubezen do narave, pisal je o ljudeh, ki so živeli ob meji. Zanimal se je za zgodovino, raziskoval arhive, opisal je svoje kraje in ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih in tako zbliževal italijansko in slovansko kulturo. Veliko je govoril o medsebojnem spoštovanju, na miru in sodelovanju in tudi prispeval, da se je Trst počasi otresal sovražnosti do vsega, kar je slovensko. Njegov ideal je bilo dostojno in svobodno življenje v Evropi. O naših krajih in ljudeh je pisal predvsem v romanih Prijateljstvo, Boljše življenje, Beneška dedinja …Njegova dela so prevedena v 15 jezikov in zanje je prejel veliko nagrad.

 

LETA 2017 UMRL MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV (* 1933)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1444 UMRL SV. BERNARDIN SIENSKI

Bernardin, hotelsko naselje v Portorožu, nosi ime po sv. Bernardinu (1380-1444), spokornem pridigarju iz reda sinov sv. Frančiška Asiškega. Tam so ostanki njemu posvečene cerkve. Svetnik je ljudem priporočal, naj v boju zoper zalezovanje satana na vhodna vrata svojih domov obesijo tablico z začetnicami Jezusovega imena (IHS) ali napis “Jezus je naš Odrešenik”. 

 

LETA 1506 UMRL KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC (* 1451)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike – “novega sveta”. Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

 

LETA 1734 ROJEN ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU († 1773)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: “Kaj imate res že roj?” “Saj vidiš,” se je pohvalil Vrbanek. “Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika.” Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: “De ne boste hudi name.” Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: “Ti pa znaš. Res znaš.” “Ne znam. Naučil bi se rad.” (Janez Jalen, Ovčar Marko)

“Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.” Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

 

LETA 1795 UMRL FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL (* 1726)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji …

 

LETA 1799 ROJEN HONORÉ DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ († 1850)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški “de” si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons …

 

LETA 1882 ROJENA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA, NOBELOVA NAGRAJENKA († 1949)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost “zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov”. Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk – bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. “V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati,” je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

… več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

• Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  
• Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa… v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami… Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  
• V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  
• Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  
• Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici … Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  
• Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  
• Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  
• Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj … Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

 

LETA 1913 ROJEN ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1991)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi … O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / – Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

 

LETA 1927 CHARLES LINDBERGH PRELETI ATLANTIK

Med pomembne dosežke v zgodovini tehnike nedvomno spada prvi letalski polet čez Atlantski ocean, ki ga je 20. – 21. maja 1927 opravil 25-letni ameriški pilot Charles Lindbergh. Njegov neprekinjeni polet z enomotornim letalom Spirit of St. Louis od New Yorka do Pariza (5836 km) je trajal 33 ur in 37 minut.

 

LETA 1934 UMRL JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE (* 1864)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

 

 LETA 1940 ODPRT AUSCHWITZ/OSWIECIM

Med svojim prvim obiskom poljske domovine se je papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 ustavil tudi v Oswiecimu/Auschwitzu, mestu, 50 km zahodno od Krakova. Tam so nacisti postavili koncentracijsko taborišče, v katerem je od junija 1940 do konca vojne po strahotnem mučenju umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti v plinskih celicah in krematorijih. To največje taborišče smrti je papež imenoval “Golgota sodobnega sveta”.

 

LETA 1953 UMRL ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST (* 1902)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

 

LETA 1991 UMRL MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM (* 1905)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil ‘prirojen’, saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

 

LETA 2003 UMRL JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (* 1913)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1869 ROJEN ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK IN DRAMATIK († 1910)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj, verzov:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere – kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si – v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  
• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? – V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si – v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.

 

 

LETA 1900 ROJEN NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši – pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv “pričevalec”. Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO … pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo – ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas… Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje – to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

 

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK († 2009)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

 

LETA 1929 ROJEN BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1995)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

 

LETA 1965 UMRLA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA (* 1889)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

 

LETA 1984 UMRL JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU (* 1914)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču …

 

LETA 1996 PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ NA OBISKU V SLOVENIJI – 3. DAN

V Slomškovem mestu in škofiji

Organizatorji srečanja s svetim očetom pri letališču Maribor v Slivnici, kjer je bila ob desetih nedeljska maša, so bili pred papeževim prihodom v skrbeh, da bo udeležba majhna. Povod za ta “strah” je bila vest, da papež med to mašo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška ne bo razglasil za blaženega. Strah je bil odveč, saj se je na prostranem travniku ob letališču zbralo okoli 100.000 ljudi. K temu je veliko pripomoglo lepo vreme, številne omahljivce pa je veličastno srečanje papeža z mladimi v Postojni, ki so ga spremljali po televiziji, spodbudilo, da so šli na mariborsko srečanje. Med romarji je bilo tudi nekaj tisoč mladih, ki so iz Postojne ponoči potovali z vlakom v Maribor. Nekaj ur pred mašo se je molilo, pelo, slišati je bilo tudi koračnice in narodne “viže”. Papež je prispel na mariborsko letališče z airbusom, ki je poletel z Brnika. Ko je letalo pristajalo, ga je pozdravilo ploskanje in mahanje s “papeškimi” šali. Bogoslužno slavje je ob podpori pihalnega orkestra bogatil zbor okoli 1.400 pevcev. S papežem je somaševalo nad 400 duhovnikov ter nad 40 škofov. Na začetku evharističnega slavja je papeža pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je poudaril, da je mariborsko škofijo “neizbrisno zaznamoval s pastoralnim delom, z apostolsko gorečnostjo in osebnim svetniškim življenjem škof Anton Martin Slomšek”.

… več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

 

LETA 2007 UMRL EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER (* 1912)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1711 ROJEN RUDJER BOŠKOVIĆ

DUBROVNIŠKI FIZIK, ASTRONOM, MATEMATIK, GEODET, FILOZOF, INŽENIR, HIDROGRAF, DIPLOMAT, PESNIK IN JEZUIT († 1787)

Pred več kot tristo leti se je v Dubrovniku rodil Ruđer Josip Bošković. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

 

LETA 1861 ROJEN FERDO VESEL

SLIKAR († 1946)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Münchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo ‘življenje v slikah’, ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

njegova misel:

• Narava mi je bila najvišja učiteljica.

 

LETA 1884 ROJEN p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali († 1967)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

 

LETA 1911 UMRL GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1860)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so Pesmi za umrlimi otroki na besedilo nemškega pesnika Friedricha Rückerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

 

LETA 1920 ROJEN MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST († 2003)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 1920 ROJEN sv. JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ († 2005)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: “Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve.” Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot “božji atlet”, poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega “Amen”, ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.
Uresničilo se je, kar so ‘zahtevali’ veliki napisi “Santo subito” (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.
Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj ‘nepozabnem’ srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1942 je vstopil v ‘podtalno’ semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

2. aprila 2005, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
1. maja 2011: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.
Leta 2014 se uresniči ‘referendum Svetnik takoj’ (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so ‘upanje Cerkve’.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: “Dokler hoče Kristus!”: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od “Ne bojte se!” do zadnjega “Amen”: Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo Božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke:

• “Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta – da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: “Nunc dimittis” (Zdaj odpuščaš)?” (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• “Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda… Gospodovi smo” (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)

 

LETA 1938 UMRL IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI (* 1881)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2008

 

LETA 1941 UMRL ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV (* 1866)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

 

LETA 1942 UMORJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1923)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani … Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

 

LETA 1984 UMRL VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1898)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

 

LETA 1996 PAPEŽ NA PRVEM  OBISKU V SLOVENIJI – 2. dan

76. rojstni dan s slovensko mladino

‘Čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji (17.–19. maja 1996) je bilo njegovo srečanje s slovensko mladino v Postojni 18. maja 1996, ko je obhajal svoj 76. rojstni dan. Mladi so mu podarili dolg venec šmarnic. Svoj očetovsko-prijateljski nagovor, s katerim je mlade spodbujal, kako naj živijo svojo vero, da bodo graditelji upanja za tretje tisočletje, je zaključil z ‘zgodovinskim’ vzklikom: “Papež ‘ma vas rad!”

… več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1510 UMRL SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR “BOŽANSKE KOMEDIJE” (* 1444)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

 

LETA 1741 UMRL AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK (* 1676)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela.

več:
S. Čuk, Ahacij Stržinar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2006), 38-39.

 

LETA 1821 ROJEN SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (+ 1897)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

 

LETA 1883 UMRL JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1802)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

 

LETA 1932 ROJEN MIROSLAV VLK

češki kardinal (+ 2017)

“Osem let je neki mož, Miloslav Vlk, doktor filozofije, znanstve­ni raziskovalec in katoliški duhovnik, čistil šipe v središču Prage. Na ta leta ne gleda negativno. Med delom na ulicah je mo­gel spovedovati in s svojim zgledom je tako morebiti neposredno ali posredno prišel v stik z večjim številom ljudi, kakor bi bil mogel priti v cerkvi.” Tako je zapisal predsednik Republike Češke Vaclav Havel v predgovoru življenjepisa praškega nadškofa kardi­nala Miloslava Vlka z naslovom Pomivalec oken in kardinal, ki je leta 2001 izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Novi svet.

več:
S. Čuk, Miroslav Vlk. Od pomivalca oken do kardinala: Pričevanje, v: Ognjišče 97 (2001), 72-73.

nekaj njegovih misli:

• Nad seboj imamo Očeta, božjo previdnost, ki skrbi za nas. Ne zanima ga samo naše duhovno življenje, ampak pozna tudi naše gmotne stiske.
• Človek se uresničuje z delom. Kot verniki vemo, da smo po delu udeleženi v načrtu, ki ga ima z nami Bog. Torej moramo poskušati, da ga opravljamo kolikor se le da popolno.
• Če se obnašamo kot sinovi, Bog Oče misli na nas in poskrbi za naše potrebe tako, kot si sploh ne moremo predstavljati.
• Ne pozabimo, da smo hkrati kristjani in ljudje. Ta dva vidika sta precej različna, čeprav eden ne more brez drugega. Dejstvo, da smo kristjani, nas vabi k temu, da bi bili bolj v polnosti ljudje.
• Kdor hoče biti “pristen” kristjan, dosleden v svoji veri in v življenju, si mora prizadevati za to, da da v polnosti smisel vsem stvarem in vsem ljudem.
• Če se hočem naučiti spoznati drugega in njegove misli v prist­nem dialogu, se mu moram odpreti v ljubezni, da bi vzpostavil najprej razmerje zaupanja in tako omogočil, da se drugi odpre meni.
  
• Dobro vemo, Gospod, da si nas ljubil, in zato vemo, da te bo­li, ko sprejemaš nase naše solze, ker ljubezen boli, ko prevze­ma nase solze ljubljenega.
  
• Vsakršno izničenje, tudi tako popolno, kot je smrt na križu, vodi v življenje, če je izročeno v božje roke… Križ je prav­zaprav največje razodetje Kristusove ljubezni.
  
• Če se človek, ko pade in potem spet začne, kesa, ne začenja z niča, ampak z ravni, ki jo je dosegel pred svojim padcem. A zasluge za to, da spet začenja, nima on, ampak prihaja od božje milosti.

 

LETA 1936 UMRL ALOJZIJ RES

pisatelj, literarni kritik, umetnostni kritik, urednik, publicist (* 1893)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

 

LETA 1996 – PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ OBIŠČE SLOVENIJO – 1. DAN

Dobrodošlico je obogatil glas zvonov

“Bela ptica” italijanske letalske družbe Alitalia, s katero je papež Janez Pavel II. priletel k nam na svoje 71. apostolsko potovanje, je pristala na brniškem letališču v petek, 17. maja 1996 ob 16.45. Ko je odlični gost po osemnajstih letih pričakovanja stopil na slovenska tla, je naši domovini izrazil svojo ljubezen s poljubom zemlje, prinesene iz geološkega središča Slovenije (nad Vačami), ki sta mu jo v posodi ponudila deklica in deček. “Dobrodošli ste pri nas. Želim, da bi to občutili in se dobro počutili, mi pa bomo z radostjo, da ste med nami, skupaj z Vami praznovali Vaš rojstni dan kot simbolični dan Vašega poslanstva,” je v pozdravnem govoru dejal predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki je svetega očeta pričakal z najvišjimi predstavniki izvršne, sodne in zakonodajne oblasti. Navzoči so bili tudi vsi slovenski škofje, apostolski nuncij in diplomatski zbor pa kakšnih 200 ljudi iz cele Slovenije. Papež je bil vesel, da je “prisrčno dobrodošlico obogatil glas zvonov”, ki so ob uri njegovega prihoda zapeli po vsej slovenski domovini. Želim, da bi ta apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagati zmote preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine.”

Najprej na slovensko “Jasno Goro”, nato na Brdo

Ko je papež zvedel, da je blizu letališča Brnik božjepotna cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, je mimo prvotnega načrta potovanja, želel najprej poromati tja. Čeprav to ni bilo nikjer objavljeno, se je “razvedelo”, in že zgodaj popoldne so se k baziliki Kraljice Slovencev začeli zgrinjati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Do prihoda se jih je nabralo kar lepo število. Ko je sveti oče tik pred vrati svetišča izstopil iz avtomobila, ganjenemu navdušenju ni bilo konca. z očeti frančiškani, varuhi Marijinega doma, je vstopil vanj: najprej se je pomudil v molitvi pred Najsvetejšim, nato pa pred podobo Marije Pomagaj. Potem ko je pozdravil in blagoslovil množico pred svetiščem, se je odpeljal na državniški sprejem na gradu Brdo pri Kranju. Tam ga je pred vhodom pričakal predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Po sprejemu pred rezidenco sta se umaknila na samo in se pogovarjala o sedanjih razmerah v Sloveniji in o njenih prizadevanjih, da se v vsakem pogledu vključi v Evropo. Sledilo je srečanje z drugimi nosilci odgovornih nalog v naši državi. Papež je vsakomur namenil pozornost, prijazno besedo in spominsko darilo. Ob koncu sta si darili izmenjala predsednik Kučan in papež. Papež je predsedniku podaril reliefno podobo sv. Petra in Pavla, predsednik pa papežu srebrno oljenko.

Zgodovinske šmarnice v ljubljanski stolnici

Državniški obisk papeža Janeza Pavla II, se je s srečanjem na Brdu končal (manjkalo je samo uradno slovo), začel se je pastirski del in sicer s slovesnimi večernicami s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami v ljubljanski stolnici ob pol osmih zvečer. Slovenski metropolit ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v knjižici, pripravljeni za to srečanje, zapisal, da bo “imelo poseben slovenski in marijanski značaj”: namesto večernic, duhovniške bogoslužne molitve, so bile pete litanije Matere božje z odpevi, “najbrž ena najbolj priljubljenih pobožnosti v čast Materi božji. To bo edinstvena šmarnična pobožnost v najglobljem pomenu besede.” Papež je najprej blagoslovil nova stolniška (glavna in stranska) vrata. Nadškof Šuštar je v pozdravnem nagovoru razgrnil stanje duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem, ki ni kritično, rožnato pa tudi ne. “Slovensko ljudstvo vas potrebuje,” je sveti oče zaklical duhovnikom, redovnikom in redovnicam, “Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa.” Duha služenja si pridobimo, če posnemamo Marijino globoko predanost. Pete litanije Matere božje z odpevi, ki so sledile, so bile ena sama velika prošnja, da bi božji izbranci med nami to predanost uresničevali. Za mnoge škofe-goste so bile te litanije eno najlepših doživetij med tem papeževim potovanjem po Sloveniji.

nekaj papeževih misli ob obisku:

• Cerkev, okrepljena v preizkušnjah iz nedavne preteklosti, in zvesta svojemu poslanstvu v slovenski deželi, tudi danes noče nič drugega kot služiti in se razdajati v blagor vseh. Zato si zadaja nalogo, da z obnovljenim poletom oznanja Jezusa Kristusa, da ponuja vsem, zlasti še mladim, smisel življenja in razloge za upanje, in da vse kliče k spravi in solidarnosti.
  
• Dragi Bratje in sestre v Sloveniji! Želim vam, da bi apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagovati zmote in stranpoti preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine. Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 583 UMRL SVETI BRENDAN

IRSKI OPAT IN MORJEPLOVEC (* 484?)

Eden prvih irskih svetnikov, menih, ki je znan predvsem po tem, da se je odpravil z barko na potovanje, da bi našel raj. Ta njegova (legendarna) pot po Atlantskem oceanu (z njim je bilo še šestdeset romarjev) naj bi trajala sedem let, na njej pa je našel čudovit otok (sv. Brendana), kjer naj bi bil raj. Na potovanju je doživel marsikaj vznemirljivega, srečal se je s pošastjo, našel vrata v pekel … Nekateri menijo, da je bil morda prvi Evropejec, ki je prišel do Severne Amerike in tudi Krištof Kolumb je moral poznati legendo o tem svetniku, ko je načrtoval pot čez Atlantik, da bi prišel v Azijo. Predvsem na britanskem otočju ga častijo kot zavetnika mornarjev in obmorskih krajev (drugje po Evropi so zavetniki mornarjev tudi sv Peter, sv. Andrej, sv. Frančišek Pavelski (2. april); bl. Peter Gonzales (Elmo, Telmo – 15. april); sv. Erazem (2. junij); Marija de Cervellione (19. september).

 

OKOLI LETA 1430 ROJEN JAKOB UNREST

DUHOVNIK, KANONIK, KRONIST († 1500)

Jakob Unrest je prišel na Koroško je prišel najpozneje leta 1466, ko je postal župnik pri Svetem Martinu na Tehólici in kanonik pri Gospe Sveti. Napisal je tri zgodovinopisna dela v nemščini; med temi je napomembnejša “Avstrijska kronika”, delo, ki je za rekonstrukcijo dogodkov v drugi polovici 15. stoletja primarni vir. Za slovensko zgodovino so zanimivi zlasti podatki o ustanovitvi ljubljanske škofije in smrti grofa Ulrika II. Celjskega ter prikaz koroškega kmečkega upora in turških vpadov. Jakob Unrest velja skupaj z Janom Vetrinjskim za začetnika zgodovinopisja Koroške.

 

LETA 1703 UMRL CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (* 1628)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec … tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

 

LETA 1718 ROJENA MARIA GAETANA AGNESI

ITALIJANSKA MATEMATIČARKA, FILOZOFINJA IN JEZIKOSLOVKA († 1799)

Doma je bila v Bologni, že pri devetih letih je izvrstno znala latinsko, do trinajstega leta se je naučila še grško, hebrejsko, francosko, špansko, nemško … V njihovi hiši so se zbirali najbolj učeni ljudje. Pri dvajsetih je hotela postati redovnica, vendar je domači niso pustili v samostan, zato se je popolna umaknila iz družbenega življenja in se posvetila matematiki. Njegovo najbolj pomembno delo je Instituzioni analitiche ad uso della gioventu italiana (1748 – o analizi končnih količin in analizi neskončno majhnih in velikih količin). Raziskovala je tudi krivuljo, ki se po njej imenuje Agnesin koder … Leta 1750 so jo na pobudo papeža Benedikta XIV. izvolili za predstojnico stolice za matematiko in naravoslovja Univerze v Bologni. Po smrti svojega očeta (1752) se je posvetila študiju teologije in končno je lahko postala redovnica.

 

LETA 1841 ROJEN IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR († 1927)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret …). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

 

LETA 1871 ROJEN IVAN JAGER

ARHITEKT, URBANIST IN OBLIKOVALEC († 1959)

Ivan Jager sodi ob Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku med začetnike sodobne slovenske arhitekture. Med njegovimi deli je bila na Slovenskem najpomembnejša notranja ureditev kavarne na Dvornem trgu v Ljubljani leta 1898 z motivi iz narodne umetnosti. V secesijskem slogu je opremil več knjig ljubljanskega založnika Schwentnerja, med njimi Župančičevi Čašo opojnosti in Pisanice ter Cankarjeve Vinjete in dramsko delo Za narodov blagor. Leta 1902 se je preselil v Združene države in tam nadaljeval svoje urbanistično delo. Med ameriškimi Slovenci, je naredil načrte za nekaj cerkva. Njegovo najpomembnejše delo je urbanistični načrt za mesto Minneapolis

 

LETA 1932 UMRL FRANC BERNEKER

KIPAR (* 1874)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

 

LETA 1954 UMRL BLAŽENI VLADIMIR GHIKA

DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI (* 1873)

»Današnje slavje hoče biti preroško znamenje sprave in miru ter spomin na žalostno preteklost, ki se na noben način ne sme ponoviti, pa tudi pripravljenost za graditev prihodnjega upanja, bratskega občestva, svobode in veselja,« je dejal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri maši v romunskem glavnem mestu Bukurešti 31. avgusta 2013, med katero je razglasil za blaženega mučenca Vladimirja Ghiko. Bil je žrtev zloglasne tajne obveščevalne policije Securitate, ki je bila še bolj zločinska kot pri nas Udba. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na oblast komunisti, so hoteli ustanoviti ‘narodno’ katoliško Cerkev, ločeno od papeža in Rima. Ghika, ki je v Romunijo pa tudi drugod po svetu užival velik ugled, si je prizadeval za povezanost s središčem vesolje Cerkve. Obtožili so ga veleizdaje in ga skoraj osemdesetletnega starčka, aretirali ter ga po hudem mučenju obsodili na tri leta zapora v zloglasni Jilavi, kjer je 16. maja 1954 zaradi posledic mučenja umrl. Malo pred smrtjo je svojim sotrpinom dejal: »Nič ni bolj dragoceno kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa. Ječa je sveta in o tem nismo nikdar dvomili.«

več:
S. Čuk, Blaženi Vladimir Ghika. Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2013), 14-15.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk