LETA 1753 ROJEN JOŽEF ŠKRINAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC SP († 1825)

Sin ljubljanskega mestnega sodnika je po osnovni in srednji šoli študiral bogoslovje. Kot duhovnik (od leta 1776) je služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Dragoceno je bilo njegovo sodelovanje pri Japljevem prevodu Svetega pisma (1784–1802). Prevedel je modrostne knjige Stare zaveze in nekatere druge. Leta 1799 je za Japljem prevzel vodstvo izhajanja Svetega pisma, ker je pisal lepši jezik. Zaradi lepega jezika so ljudje veliko brali Škrinarjeve nabožne spise.

 

LETA 1832 ROJEN JOSIP MARN

LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK († 1893)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine. Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta 1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu… to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del…

 

LETA 1836 ROJEN JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR († 1900)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

 

LETA 1860 ROJEN HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1903)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, nadaljeval pa ga je sam. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je leta 1903 na Dunaju.

več:
S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

 

LETA 1916 ROJEN ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME († 1976)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

 

LETA 1917 ROJEN FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK († 1994)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet … V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

 

LETA 1935 ROJEN JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK († 2021)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

 

LETA 1975 UMRL IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 (* 1892)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje … Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine … Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi … Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

 

LETA 1983 UMRL ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC (* 1899)

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
  
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

 

LETA 1992 UMRL JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM (*1909)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

 

LETA 2004 UMRL FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je bil najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

več:
S. Čuk, Franz König: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz… Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež – nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi poka­zali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spo­štoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo sre­čeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine – skrb, strah, tesno­bo, bolezen, starost, smrt… Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

 

LETA 2013 UMRL ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1919)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. ‘Zgodba ljubezni’, ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici ‘otrok ceste’. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito ‘zgodbo’ je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

več:
S. Čuk, Ernest Saksida: Pričavanje, v: Ognjišče 5 (2013), 14-15.

 

LETA 2013 ZA PAPEŽA IZVOLJEN KARDINAL JORGE MARIA BERGOGLIO – PAPEŽ FRANČIŠEK

ARGENTINSKI ŠKOF, KARDINAL (* 1936)

Rodil se je v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969. V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

več:
S. Čuk, Papež Frančišek pet let preseneča: Priloga, v: Ognjišče 3 (2018), 50-57.
B. Rustja, Moli zame po slovensko: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 14-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
  
• Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
  
• Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
  
• Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 604 UMRL PAPEŽ GREGOR VELIKI

BENEDIKTINEC, CERKVENI UČITELJ, PAPEŽ IN SVETNIK (* OKROG 540) – GOD 3. SEPTEMBER

Sv. Gregor Veliki, ki je bil naslednik apostola Petra na papeškem sedežu v letih 590-604, je bil “velik” kot bogoslovni pisatelj in voditelj Cerkve. Izkazal se je tudi kot velik glasbenik. Uredil je bogoslužje in določil, kako in kje se morajo določeni spevi peti. Pelo se je enoglasno brez glasbene spremljave. Po besedi “corus” (zbor pevcev) je to petje dobilo ime koral; papežu Gregorju pa se imenuje gregorijanski koral, ki je še danes v rabi pri bogoslužju.

 

LETA 1682 KRŠČEN GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA († 1745)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

 

LETA 1759 UMRL VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM (KRŠČEN 19. APRIL 1699)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

 

LETA 1869 ROJEN JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK († 1941)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

 

LETA 1877 ROJEN JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG († 1980)

“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

… več o njem si preberite v pričevanju Ognjišče 06_2007

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
  
• Nedeljska maša osrečuje.
  
• Žrtve, kateremu komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
  
• Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
  
• Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

 

LETA 1881 UMRL ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE (* 1808)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

 

LETA 1915 ROJEN STANKO PREK

MOJSTER IN PROFESOR KITARE († 1999)

Iz rodnega Solkana se je s starši preselil v Kočevje. Po učiteljišču v Ljubljani je diplomiral iz kitare na glasbeni akademiji v Münchnu in je nastopal na samostojnih koncertih na kitari. Bil je profesor glasbe v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Posvečal se je tudi komponiranju. Priredil je dela drugih avtorjev, predvsem za kitaro. Sestavil je več glasbenih učbenikov: Šola za kitaro (1966), Akordi za kitaro, dur-mol (1951), Slovenske narodne pesmi za glas in kitaro ali harmoniko (1951). Ukvarjal se je tudi z narodopisjem.

 

LETA 1910 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK, DRAMATIK (* 1869)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

… več o njem si preberite v obletnici meseca – Ognjišče 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere – kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Tem kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si – v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  več:
  

 

LETA 1912 ROJEN IVO BRNČIĆ

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, LITERARNI KRITIK, PUBLICIST IN ESEJIST († 1943)

Pesnik in pisatelj Ivo Brnčić se je najbolj uveljavil kot literarni kritik in esejist. Bil je eden slovstvenih učencev velikega hrvaškega pisatelja in dramatika Miroslava Krleža. V njegovem slogu je pisal pesmi, pripovedne spise, slovstvene eseje in ocene. Za življenja ni izdal nobene knjige, njegovo izbrano delo je izšlo šele po drugi svetovni vojni. Izbor njegovih esejev in kritik je izšel leta 1954 z naslovom Generacija pred zaprtimi vrati.

 

LETA 1920 ROJENA BERTA UKMAR

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1999)

Doma v Koprivi na Krasu, končala gospodinjsko šolo in delala kot uradnica. Med vojno je bila dejavna na raznih mitingih in gledaliških predstavah. Leta 1944 je bila internirana v Auschwitzu, po vojni pa je obiskovala dramsko šolo v Trstu in nastopala za tržaško gledališče, igrala je tudi na Ptuju in v PDG Nova Gorica, kjer je odigrala nekaj zelo uspelih vlog (Dogodek v mestu Gogi, Vojvodinja Malfijska …)

 

LETA 1940 UMRL SV. LUIGI ORIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK (* 1872)

“Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin’. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike.

… več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 06_2004

nekaj njegovih razmišljanj:

• Poslanstvo duhovnika je reševati duše in hiteti za njimi, zlasti za tistimi, ki so se oddaljile od Boga. Do njih moramo čutiti posebno naklonjenost – ne nežnosti; ampak očetovske tolažbe in pomoči, da se vrnejo. Če je nujno, pustimo druge, ki niso tako potrebne pomoči. Jezus ni prišel za pravične, ampak za grešnike.
  
• Nikoli ne smem pozabiti, da je služba, ki mi je bila zaupana, služba usmiljenja, in bratom grešnikom moram izkazovati nekaj tiste neutrudne ljubezni, ki si jo tolikokrat izkazal moji duši, o Bog.
  
• Gospod mi je dal milost veliko trpeti na tej zemlji, ki so jo napojile tolike solze.
  
• Mali, ubogi, slepi, stari, stiskani, sirote, bolni so moje sanje, božja pesem, ki že leta in leta zveni v moji duši, v moji glavi in me vsega prevzema. Zaradi njih je moje srce ranjeno.
  
• Lepo vas prosim, drage sestre, ne govorite, da ste utrujene od dela, kajti beseda “utrujen zaradi preobilnega dela” v slovarju svetnikov ne obstaja… Življenje je kratko, potem bomo šli v nebesa in tam se bodo odpočile naše utrujene kosti.
  
• Zakaj nimamo vedno moči, da bi prenavljali družbo? Zakaj nimamo vedno moči, da bi potegnili ljudi za seboj? Manjka nam vera, goreča vera. Premalo živimo iz Boga in preveč od sveta. Živimo jetično duhovno življenje.
  
• Samo po ljubezni Jezusa Kristusa se bo rešil svet! Z ljubeznijo moramo napolniti jarke, ki ločujejo ljudi, polne sovraštva in sebičnosti.
  
• Tudi zunanje oblike verskega življenja so potrebne in koristne, vendar se razblinijo v nič, če pobožnost ni goreča, če ni resničnega notranjega življenja, globoke vernosti, zares pravilno oblikovane vest, če ne uresničujemo Kristusa v sebi.
  
• Samo Kristus in edino on je živi vir vere in ljubezni, ki lahko okrepi in prenovi posameznike in družbo. Samo Kristus more iz vseh narodov napraviti eno srce in eno dušo…
  
• Skušajte vedno ljubiti Gospoda, hodite po poti, ki vam jo je začrtal Bog. Ne želite drugega, kakor živeti po božjih zapovedih v skladu z vašim poklicem.

 

LETA 1945 UMRLA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKO DEKLE, PISATELJICA DNEVNIKA(* 1929)

“Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.” Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov …

več v pričevanju – Ognjišče 07_2002

nekaj njenih misli:

• Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
  
• Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
  
• Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
  
• Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ… Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.
  
• Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
  
• Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
  
• Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
  
• Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
  
• Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
  
• Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

 

LETA 1958 ROJENA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA († 2006)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo … Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

 

LETA 1967 UMRL ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE (* 1893)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst…), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval – leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Marko Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal tudi knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala celjska Mohorjeva družba.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1476 ROJEN KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof († 1536)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

 

LETA 1544 ROJEN TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK († 1595)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d’Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

 

LETA 1866 ROJEN ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV († 1941)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

 

LETA 1883 ROJEN BORIS ZARNIK

BIOLOG († 1945)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika ((1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

 

LETA 1908 UMRL EDMONDO DE AMICIS

ITALIJANSKI PISATELJ IN PEDAGOG (*1846)

Italijanski pisatelj Edmondo de Amicis je zaslovel z romani, povestmi in novelami iz vojaškega, meščanskega in kmečkega življenja. Najbolj znano njegovo delo je povest Srce (Il cuore). Knjiga je napisana kot dnevnik dečka; iz nje izžarevata človeška plemenitost in dobrota, ki bralcu nemalokrat privabil solze v oči.

 

LETA 1921 UMRL IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK (* 1869)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« …

 

LETA 1955 UMRL ALEXANDER FLEMING

ŠKOTSKI BIOLOG IN FARMAKOLOG (* 1881)

Penicilin je eden najpomembnejših antibiotikov, brez katerih si ne moremo zamišljati sodobne medicine. Odkril ga je angleški zdravnik Alexander Fleming in med drugo svetovno vojno so ga prvič uporabili v Angliji. Do odkritja je prišel, ko je iz gobe Penicillium notatum izoliral antibiotično snov penicilin. Leta 1945 je za to revolucionarno odkritje dobil Nobelovo nagrado za medicino.

 

LETA 1959 UMRL JOSIP BRINAR

SLOVENSKI PISATELJ IN UČITELJ (* 1874)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih “basni v prozi” je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

 

LETA 1962 UMRL VLADIMIR LAMUT

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK (* 1915)

Učiteljska družina se je leta 1922 s Čateža ob Savi, kjer je bil Vladimir 19. avgusta 1915 rojen, preselila v Novo mesto. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi se je odločil za študij slikarstva in leta 1941 je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu. Med vojno so ga fašisti odvedli v taborišče Gonars, kjer je risal sotrpine. Po vojni se je slikarsko izpopolnjeval. Veliko je upodabljal dolenjsko podeželje, še posebej Krko in svet ob njej. Opremil je tudi nekaj knjižnih del.

 

LETA 1968 UMRLA BREDA ŠČEK

UČITELJICA in SKLADATELJICA (* 1893)

Skladateljica Breda Šček je že v dijaških letih orglala po cerkvah na Goriškem in učila pevske zbore. Ves čas se je glasbeno izobraževala. Kot učiteljica je službovala na Tržaškem in v Istri. Leta 1930 je bila odpuščena iz službe, ker ni sprejela premestitve v južno Italijo. Nekaj let je preživela pri bratu Virgilu, župniku v Avberju, kjer je učila verouk, petje in pridno komponirala v glavnem kratke vokalne skladbe, ki razodevajo mehko domačnost. Napisala je dve maši in 19 zbirk cerkvenih pesmi.

 

LETA 1973 UMRL JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST (* 1870)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je “šolski primer” duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let – biserno ma­šo, 65 let – diamantno mašo, 70 let – železno mašo. Ob obletni­ci njegove smrti ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

več:
S. Čuk, Jurij Trunk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2000), 20-21.

 

LETA 1992 UMRL ANTON INGOLIČ

DRAMATIK, PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK (* 1907)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi “tretji sveti večer” božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce – od otrok, mladih in odraslih – “poslal” blizu petdeset svojih knjig. “Bilanco” svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem “rojstvu” in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. “Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše.”

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, …

 

LETA 2002 UMRL FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL (* 1919)

“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl na današnji dan.

… več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 05_2002

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: “Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!” To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: “Bosta kakor Bog!”
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: “Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: “Ljubim vas!”, temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: “Umiram za vas!” In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

 

LETA 2011 UMRL JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC (* 1943)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru (ekonomska) in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je o grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so bili Slovenci staroselci na svojem ozemlju, in potomci Venetov, ne pa potomci Slovanov, ki so se naselili na Balkanskem polotoku šele v 6. stoletju, so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7/8_1990) in Grbi slovenskih dežel (10_1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

 

LETA 2019 UMRL IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil, slikar samouk, pritrkovalec, organist … in sodelavec Ognjišča (* 1927)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) … Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo – Domači vasici – že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah – nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) … več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

 

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). “Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti.” Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

 

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

 

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

 

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. – Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je… Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

 

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

 

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

 

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

 

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

 

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila … Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

• Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
• Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
• Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
• Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
• Če ni dokumenta, ni človeka.
• Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

 

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo “priden” in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal – kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

• Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
  V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

• Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

 

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot – uvodna)
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav – / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot – Četrta postaja)
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost – ljubav srca. (Sveti križev pot – Sklep)

 

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

 

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1807 UMRL JANEZ GOLIČNIK

DUHOVNIK ČEBELAR IN PREVAJALEC ( * 1737)

Filozofijo je študiral filozofijo v Gradcu in teologijo na Dunaju. Po končanem študiju in posvečenju je bil kaplan na Vranskem in Braslovčah. Od leta 1780 je bil župnik v Grižah pri Žalcu, kjer je ostal vse do smrti. Goličnik je za slovensko čebelarstvo pomemben, ker je leta 1792 prevedel drugo knjigo Antona Janše Popolnoma podvučenje za vse čebelarje, ki je bila dolgo časa edino slovensko tiskano vodilo o čebelarstvu. Prevodu je dodal Predgovor in v opombah pojasnil Janševa navodila in opisal svoje izkušnje – različico pridelovanja medu in preprečevanja rojenja v nakladnih panjih.

 

LETA 1814 ROJEN TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST († 1861)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. – Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je… Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
  
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
  
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
  
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, /
• Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

 

LETA 1883 ROJEN GREGORIJ ROŽMAN

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1959)

Doma v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku. Po novi maši je študij nadaljeval in končal ter leta 1908 postal kaplan v Borovljah, toda že naslednje leto ga je škof Kahn poslal študirat na Dunaj. Študij je “okronal” z doktoratom in se leta 1912 vrnil v Celovec, kjer je bil najprej prefekt v malem semenišču, jeseni 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem učilišču v Celovcu ter hkrati spiritual (duhovni vodja) v celovškem bogoslovju. Kot zaveden Slovenec se je moral proti koncu leta 1919 pred nemškimi nacionalisti umakniti v Ljubljano, kjer je postal profesor kanonskega (cerkvenega) prava na Teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze. Bil je nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Zmote teh dveh totalitarizmov je tudi javno v pridigah pobijal. Zvest nauku Cerkve je kasneje enak odnos zavzel tudi do komunizma. Ko je OF pod krinko NOB sredi sovražne okupacije sprožila komunistično revolucijo, je izjavil: “Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in največja nesreča za slovenski narod.” “In zgodovina mu je dala prav,” je zapisala zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar.

Sveta stolica je 17. marca 1929 Gregorija Rožmana imenovala z pomožnega škofa ljubljanskemu škofu Jegliču s pravico nasledstva. Kot da bi slutil, kakšne preizkušnje ga v škofovski službi čakajo, si je izbral geslo “Crucis pondus et praemium” (Križa breme in plačilo). Leta 1935 je v Ljubljani organiziral veličastni II. evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 pa VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Ob sovražni okupaciji aprila 1941 je bila ljubljanska škofija razdeljena. V delu, ki so ga zasedli Nemci (Gorenjska), je ostalo 142 župnij, izgnanih je bilo 193 duhovnikov, 200.000 vernikov je ostalo brez dušnih pastirjev, Škofovi zavodi v Šentvidu so bili zasedeni in spremenjeni v zapore. Italijani so na okupiranem ozemlju (Dolenjska in del Notranjske) duhovnikom dovolili ostati na službenih mestih in bolj ali manj nemoteno opravljati svoje dušnopastirsko delo v slovenskem jeziku, skladno z obljubljeno kulturno avtonomijo v začetku okupacije. Vendar tudi tu ni teklo vse gladko. Škof je na prošnjo slovenskih demokratičnih strank s svojo avtoriteto pogosto interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve. Kljub temu so ga komunisti razglašali za “narodnega izdajalca”. Po nasvetu najbližjih sodelavcev se je maja 1945 umaknil v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Avgusta 1946 je bil na sramotnem procesu v Ljubljani obsojen. V Ameriki je škof Rožman deloval kot potujoči misijonar med našimi rojaki v ZDA in Argentini. Ko je 16. novembra 1959 v Clevelandu umrl, komunistični oblastniki niso dovolili niti zvonjenja po župnijah ljubljanske škofije.

več:
S. Čuk, škof Gregorij Rožman. Po krivici obsojeni dobri pastir: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2006), 22-23.
S. Čuk, škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.

nekaj njegovih misli:

• Celo svoje življenje gremo Gospodu naproti. Vsak dan in vsako uro mu prihajamo bliže. Ne vemo, kako dolga bo še ta pot, a prav gotovo bomo na koncu poti srečali Jezusa.
• Naše življenje na zemlji ni brleča lučka, ki medlo sveti in potem kdaj s smrdečim dimom ugasne, ampak je kakor božja iskra v nas, ki se v smrti razgori v svetel in topel plamen, ki združen z Bogom vso večnost ne ugasne več.
• Nedelja je dan tvoje duše. Za materialne potrebe delaš ves teden, šest dni; en dan pa po božji zapovedi posveti svoji duši. Tudi duša potrebuje nege in skrbi kakor telo, potrebuje sonca božje milosti.
• Če Bog in njegova milost ne druži src, ni na svetu moči, ki bi mogla dovolj trdo in vztrajno vezati člane družine v srečno skupnost.
• Mati, ki ima enega otroka, vso svojo materinsko ljubezen temu enemu posveča; ko pa dobi več otrok, se tudi njena ljubezen tako pomnoži, da je more dati vsakemu celo več, kakor pa je prej dajala enemu samemu.
• Spreobrnjenje je resna zadeva, ki sega v najgloblje globine duše in srca. Gre za popolno odločitev: ali za Kristusa ali brez njega oziroma celo zoper njega.
• Če Bog naše korake vodi pod križ in na križ, pač spoznamo, da je tam naše pravo mesto, čeprav se nam zdi drugače; nikjer drugod bi ne bili na svojem pravem mestu.
• Zunanji vidni dokazi Jezusove največje ljubezni so njegove svete rane. Ker je neizmerno ljubil, je tudi neizmerno trpel. Ljubezen in bolečina sta sestri dvojčici.

 

LETA 1892 UMRL JURIJ TAVČAR

SLIKAR PODOBAR (* 1820)

Kot izrazito poljuden slikar se je zelo priljubil na podeželju (Kranjsko, Primor., Istra), posebno se je uskladil s folklornim razpoloženjem Bele krajine. Pridobil si je lepo premoženje (v Idriji imel 3 hiše), sam bil pa tako skromen, da je med delom po podružnicah hodil s pomočniki na hrano od kmeta do kmeta. Predvsem je rad slikal, delal je oltarne slike, freske, lesene oltarje, tabernaklje in kipe, mnogo oltarjev in prižnic tudi prenovil. Čeprav je bil njegov umetniški talent skromen, se je znal prilagoditi ljudskemu okusu, kateremu je prikrajal baročne stilne elemente, ter s tem nadaljeval s posnemanjem rokodelskega nasledstva L. Layerja in njegove šole. Pri Tavčarju se je 1865–1870 učil slikarstva Ludvik Grilc, podobarstva Jernej Jereb, ki je po učni dobi 6-tih let ostal Tavčarjev pomočnik še 7 let, med drugimi učenci sta bila tudi Matej Trpin in Jožef Štravs.

 

LETA 1894 ROJENA MELITA PIVEC STELE

KNJIŽNIČARKA IN ZGODOVINARKA († 1973)

Rojena je bila leta 1894 na Dunaju, ker je družina zaradi očetove službe pri mornarici nekaj časa živela na Dunaju, nekaj časa pa v Pulju. Tam je Melita obiskovala srednjo šolo. Kot izredna študentka je na dunajski univerzi doktorirala iz zgodovine. Leta 1931 je na Sorboni v Parizu dosegla še drugi doktorat. Kot zgodovinarka je raziskovala obdobje francoskih Ilirskih provinc pri nas (1809–1813). Od leta 1920 do upokojitve je službovala kot bibliotekarka v NUK-u v Ljubljani. Leta 1924 se je poročila z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom.

 

LETA 1906 ROJEN JOŽE TOMAŽIČ

MLADINSKI PISATELJ IN DRAMATIK

Mladinski pisatelj in dramatik Jože Tomažič je bil zaverovan v pravljični svet svojega rojstnega Pohorja. Po poklicu je bil učitelj in zapisoval je pravljice, bajke in legende, ki so živele tam. Med drugo svetovno vojno so izšle v več knjigah, ki so prinesle nekaj sonca v tiste mračne dni, ko je bilo življenje tako kruto. Po vojni se je veliko ukvarjal z amaterskim gledališčem. Dramatiziral je nekaj slovenskih pripovednih del (Deseti brat, Domen).

 

LETA 1923 ROJEN EGIDIJ VRŠAJ

GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 2009)

Rojen na Dolenjskem (na Čatežu pri Veliki Loki), mladost je preživljal na Nizozemskem, kjer je oče delal kot rudar, gimnazijo je končal v Šentvidu, in do leta 1945 študiral pravo. Takrat ga je gestapo zaprl in v zaporu je bil do konca vojne. Preselil se je v Trst, se zaposlil na Zavezniški vojaški upravi kot časnikar in delal tudi na Radiu Trst A in študiral na ekonomski fakulteti in leta 1966 postal doktor ekonomskih ved. Zanimali so ga predvsem mednarodni gospodarski odnosi in bil je strokovnjak za gospodarske izmenjave med Vzhodom in Zahodom … posebno pozornost je posvečal tudi gospodarski problematiki v domovini Sloveniji. Napisal je številne članke (Mladika, Novi list …) in izdal 12 knjig in priročnikov. Tudi pri založbi Ognjišče smo izdali dve: Jubilej 2000 (1999) in Slovenija v Evropski uniji (2002).

 

LETA 1932 ROJEN JOŽE PUČNIK

POLITIK, SOCIOLOG, OSREDNJA OSEBNOST SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA (+ 2003)

Rodil se je v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil pomožni asistent. Bil je v skupini mladih intelektualcev in objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki  komunističnega režima. Leta 1958  je bil obsojen na devet let zapora zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve«. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu je bil spet v zaporu (do 1964).  Ker ni dobil službe, je odšel v Nemčijo, se sprva preživljal kot fizični delavec, se vpisal na filozofijo in jo leta 1971 končal z diplomo. Predaval je na univerzi v Hamburgu in začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, objavljal pa je tudi v Perspektivah in v Novi reviji. Leta 1989 so ga povabili domov v Slovenijo da bi pomagal pri ustanavljanju novih političnih zvez in strank. Bil je izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Na volitvah za predsednika Predsedstva RS je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu premagal bivši komunist Milan Kučan. Že jeseni leta 1991 se je koalicija Demos razpustila, po predčasnih volitvah spomladi leta 1992 Pučnik zaradi slabega izida odstopil, ostal do leta 1996 poslanec  državnega zbora, ko se je umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Jože Pučnik je bil eden najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike.

 

LETA 1931 ROJEN dr. JANKO KOS

KNJIŽEVNI TEORETIK, ZGODOVINAR IN KRITIK, AKADEMIK

Akademik dr. Janko Kos je Ljubljančan, sin kiparja Tineta Kosa. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je leta 1969 doktoriral in leto kasneje tam začel predavati. Napisal je veliko knjig in razprav, med dijaki je znan po svojih učbenikih za svetovno in slovensko književnost ter z uvodom v filozofijo. Njegova bibliografija je ogromna in nemogoče je našteti vse, kar je objavil. Napisal je veliko člankov, knjig ter strokovnih študij ter uredil več knjig in knjižnih zbirk. Veliko se je ukvarjal s Francetom Prešernom in Ivanom Cankarjem. Dolgoletni študij mu daje suveren pregled nad literarnimi in drugimi miselnimi tokovi.

več:
B. Rustja, akademik dr. Janko Kos. “Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu”: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2014), 10-15.

nekaj njegovih misli:

• Naši starejši prešernoslovci so bili pri tem nekoliko nerodni in zadržani. Oviralo jih je svobodomiselstvo in niso dopustili možnosti, da bi pri Prešernu opazili, kako je zakoreninjen v krščanstvu. Isto velja za pisatelja Cankarja.
  
• Treba je revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.
  
• Komunizem je bil na Slovenskem v glavnem protikatoliški. To se je stopnjevalo, da je celotno gibanje levega političnega pola bilo v glavnem uperjeno proti Cerkvi in krščanstvu. To je deloma ostalo še danes. To je dediščina procesa, ki je potekal od prve svetovne vojne naprej, dosegel vrh v revoluciji, sedaj pa je ostala dediščina v levem krilu slovenske politike in kulture.
  
• Kristusova misel, njegovi izreki in prilike – vse je zgrajeno na logiki. Poglejte zlato pravilo – ali ni zelo logično, zgrajeno na empiričnosti! Pri njem se vera združuje z umom, ki je sposoben najtežje teološke in moralne probleme razložiti na najbolj umen način.

 

LETA 1988 UMRL JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ (* 1901)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

več:
S. Čuk, Janez Janžekovič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2001), 22-23.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

 

LETA 1995 UMRL LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC (* 1914)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

 

LETA 1996 UMRLA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA (* 1928)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine – več kot 70 knjig – Dostojevskega, Londona, Agatho Christie … in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva … ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

 

LETA 2000 UMRL VOJKO ARKO

PISATELJ IN ANDIST (* 1920)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini “Gore” in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah:
F. Bole, Dinko Bertoncelj. Njegovo kraljestvo so slikoviti gorski vrhovi in zasnežene strmine: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1987), 6-10.

 

LETA 2000 UMRL SLAVKO MIHELČIČ

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1912)

Rojen v Metliki, leta 1934 je na ljubljankwsem konservatoriju diplomiral iz solo petja in kompozicije. Poučeval je na srednjih šolah (Zagorje, Maribor, na učiteljišču v Ljubljani), nekaj časa je bil ravnatelj glasbene šole Ljubljana. Komponiral je vokalno-instrumentalna dela, komorne skladbe (Godalni kvartet), orkestralna dela (Suita iz otrokovega sveta …), izdal je tudi več zbirk pesmi za otroške in mladinske zbore, ter samospeve … Odlikoval se je kot dober zborovodja.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1840 ROJEN GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1905)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki se je rodil na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

več:
S. Čuk, Gregor Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2005), 40-41.

 

LETA 1848 ROJENA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA († 1917)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

 

LETA 1858 ROJEN RUGGIERO LEONCAVALLO

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ IN LIBRETIST († 1919)

Italijanski skladatelj Ruggiero Leoncavallo je sicer napisal več oper, edina opera, zaradi katere njegovo ime živi in je pomembno v operni zgodovini, pa so Glumači (Pagliacci). Besedilo (libreto) zanjo je napisal skladatelj sam in sicer po resničnem tragičnem dogodku. Ob prvi izvedbi so poslušalci od navdušenja “ponoreli”.

 

LETA 1869 UMRL LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1803)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo – oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve žene in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

 

LETA 1937 UMRL TOMO ZUPAN

pridigar, literarni zgodovinar, prešernoslovec, pesnik, pisatelj, jezikoslovec (* 1839)

“Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov.” Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.
J. Kebe; B. Rustja, Prešeren nekoliko drugače: Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

 

LETA 1955 UMRL JOSIP VILFAN MLAJŠI

POLITIK, BOREC ZA NARODNE PRAVICE (* 1878)

Rojen v Trstu, pravo je doštudiral na Dunaju in služboval v Trstu, kjer je bil od leta 1906 tajnik političnega društva tržaških Slovencev Edinost. Zagovarjal je načelo narodne enakopravnosti in nasprotoval šovinizmu in bil za sobivanje različnih narodov v mestu. Po prvi svetovni vojni je od italijanskih oblasti zahteval, naj Slovencem priznajo temeljne narodnostne pravice. Dvakrat je bil izvoljen v rimski parlament, pozneje je postal predsednik stalnega delovnega odbora Kongresa evropskih manjšin s sedežem na Dunaju. S svojimi nastopi in objavami je evropsko javnost seznanjal s položajem slovanskih etničnih skupnosti v Italiji. Leta 1939 se je preselil v Beograd in po drugi vojni sodeloval v pripravah na sklepanje mirovne pogodbe v Italiji.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 322 pr. KR. UMRL ARISTOTEL

GRŠKI FILOZOF (* 384 pr. KR.)

Sin zdravnika Nikomaha iz Stagire (Makedonija), s sedemnajstimi leti je prišel v Atene in postal Platonov učenec in kasneje učitelj in vzgojitelj izbranih sinov, njegov učenec je bil tudi Aleksander Makedonski, ki mu je kasneje pošiljal razne redke zbirke in dragocene starine – ustanovil je prvo knjižnico in prvi botanični vrt v Evropi, … Iznašel je strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes, bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko,… S petdesetimi leti je ustanovil samostojno filozofsko šolo Peripatos (odprto sprehajališče) v Liceju (blizu Aten). Dopoldne je imel predavanja za učence, zvečer pa je predaval na javnih nastopih. Obsodili so ga brezbožništva, zato je zbežal in umrl na otoku Evboja … Po Platonu, največji mislec starega veka: njegova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je z bogom kot čisto formo stopil tudi v platonistične vode. Znana je njegova razdelitev filozofije na teoretično, praktično in poetično … Z besedo fizika (tudi naslov njegovega dela), označuje znanost o naravi in bi jo danes prevedli kot naravoslovje. Zanimati se moramo za svet tukaj (materialni svet, ki nas obdaja). Zanima nas konkreten človek. Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Po njegovem mnenju ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Prva filozofija zajema ontologijo in teologijo. Kritiziral je svet idej: »preveč onostranski (nadzemeljski, abstrakten).«

nekaj njegovih misli:

• Platon je moj prijatelj, še večja prijateljica je resnica.
  
• Človek sam je velika globina.
  
• Vsi ljudje po naravi težijo k vedenju …
  
• Tisti ki vedo, naredijo; tisti, ki razumejo, učijo.
  
• Prijateljstvo je ena duša v dveh telesih.
  
• Korenine izobrazbe so grenke, a sadovi so sladki.
  
• Sreča je odvisna od nas samih.
  
• Vsi hočemo biti srečni. Če nismo, hočemo postati in ostati srečni. Srce imamo tam, kjer pričakujemo srečo.
  
• Prava pot in prava krepost sta na sredini. Recimo, drznost je ena skrajnost, strahopetnost pa druga. Na sredini je krepost, ki ji pravimo pogum …
  
• Ljudje se srečujemo zato, da bi se pogovarjali, ne pa, da bi se pasli.
  
• Ne dela pravičnost pravičnih ljudi, ampak delajo pravični ljudje pravičnost.

 

LETA 1274 UMRL SV. TOMAŽ AKVINSKI

CERKVENI UČITELJ, FILOZOF, TEOLOG (* 1225)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

več:
S. Čuk, Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2012), 24.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.

 

LETA 1785 ROJEN ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1873)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

več:
S. Čuk, Pred dvesto leti se je rodil Alessandro Manzoni, pisatelj “Zaročencev” in “Svetih himen”: Obletnica, v: Ognjišče 3 (1985), 24-25.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog ne skali veselja svojim otrokom, razen če jim hoče pripraviti še večje in zanesljivejše veselje.

 

LETA 1861 ROJEN JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (* 1898)

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: “O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel … Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka … Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.” Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914).

več:
S. Čuk, Jožef Petkovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2011), 48-49.

 

LETA 1875 ROJEN MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF († 1957)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu) je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom – ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze …

 

LETA 1875 ROJEN MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1937)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

 

LETA 1876 GRAHAM BELL

IZUMIL TELEFON

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele – daleč + phone – glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell, za “rojstni dan” te iznajdbe pa uradno velja 7. marec 1876, ko je Bell svoj izum patentiral – pred drugimi izumitelji.

 

LETA 1880 ROJEN IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG († 1964)

“Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico,” je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis “iz prve roke”: napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

 

LETA 1891 UMRL FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST (* 1813)

Prlekija (po narečni besedi ‘prle’, t.j. ‘prej’), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli Številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. 7. marca 1891 je na Dunaju končal svoje plodovito življenje.

več:
S. Čuk, Franc Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.

 

LETA 1897 UMRL SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC (* 1824)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (…) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu … (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

 

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

 

LETA 1907 ROJEN PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1964)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. “Pomagal sem trpećemu Kristusu”: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnje vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

 

LETA 1919 ROJEN JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 2007)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

 

LETA 1925 UMRL ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik (* 1852)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev … bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

 

LETA 1958 UMRLA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE (* 1885)

“Živeti – umreti – živeti- / saj konca nikoli ne bo,” je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

več:
S. Čuk, Lili Novy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1998), 20-21.

nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

 

LETA 1965 UMRL pater ANTON PREŠEREN

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC (* 1883)

“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 v večnem mestu posvečen v duhovnika.

več:
S. Čuk, Pater Anton Prešeren. Imel je ključ do papeževega srca: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2008), 34-35.
S. Čuk, Pater Anton Prešeren (1883-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2015), 48-49.

 

LETA 2007 UMRLA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA (* 1921)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1475 ROJEN MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR IN PESNIK ( † 1564)

Ta vsestranski genij – slikar, kipar in pesnik – se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je “klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha”. Ena njegovih največjih umetnin je kip Pieta v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

 

LETA 1818 ROJENA IN 1901 UMRLA MARGARETA PUHAR

USTANOVITELJICA IN PRVA VRHOVNA PREDSTOJNICA REDOVNE SKUPNOSTI ŠOLSKIH SESTER SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA

Marija Puhar se je rodila kot druga v družini sedmih hčera na Velikem Janževem vrhu v župniji Kapela pri Radencih. Pri stricu, pivovarju v Deutschlandsbergu, je postala skrbna in vestna gospodinja. Hodila je tudi v šolo, bolehna teta, pomožna učiteljica ročnih del, pa jo je zaposlila tudi z vezenjem, stricu je pomagala z vodenjem knjig … Ko ji je bilo 24 let je odšla v samostan v Algersdorf pri Gradcu in dobila redovno ime s. Margareta. Kot sposobno, razumno, požrtvovalno sestro jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico nove redovne podružnice sirotišča Društva katoliških gospa v Mariboru. Odločila se je za življenje skupnosti v Frančiškovem duhu in utemeljila duhovnost nove mariborske kongregacije. Ob njeni smrti 6. marca 1901 je bilo v kongregaciji 168 sester. Bila je prva Slovenka, ki je ustanovila kakšno redovno skupnost. Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki pri nas danes delujejo v Ljubljani (dve skupnosti), na Gorenjskem imajo hišo v Repnjah, na Brezjah, v Kranju in v Radovljici; na Dolenjskem v Trebnjem, na Primorskem pa v Šturjah pri Ajdovščini, v Mariboru pa so sestre v treh skupnostih. Njihova ključna poudarka sta: živeti za Boga in delati dobro za mladino., Že desetletja so znane po kuharskih tečajih (s. Nikolina, s. Felicita Kalinšek …), z nastankom kongregacije je povezano ustanavljanje šol in vrtcev … od vsega začetka pa se ukvarjajo tudi z veziljstvom.

več:
S. Čuk, mati Margareta Puhar (1818-1901): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2018), 42-43.

nekaj njenih misli:

• Če želite od Boga sprositi uslišanje svojih prošenj, nikar ne molite z obremenjeno vestjo in prekrški zoper ljubezen do bližnjega.
  
• Prosim, ostanite molitvene, ponižne in skromne ter po svojih večnih zaobljubah Bogu in svojim predstojnikom zveste redovnice tretjega reda svetega očeta Frančiška Asiškega, tega ponižnega, skromnega, pokornega posnemovalca križanega Kristusa.
  
• Ta ponižni, pokorni, ubogi Kristus, Frančiškov in naš učlovečeni Bog, ki je po volji nebeškega očeta in iz ljubezni do nas grešnikov dal svoje sveto telo v trpljenje in smrt na križu, je edini vreden, da postane: “Moj Bog in moje vse!”

 

LETA 1836 ROJEN JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC († 1923)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
obletnici meseca 11_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj… / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj… / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:

 

LETA 1879 ROJEN BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR († 1945)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

 

LETA 1883 UMRL JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK (* 1811)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

 

LETA 1966 UMRL ALFONZ LEVIČNIK

DUHOVNIK, KATEHET IN NABOŽNI PISATELJ (* 1867)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

 

LETA 1967 UMRL ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI (* 1882)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

 

LETA 1973 UMRLA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1892)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost “za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem”. V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto … Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

 

LETA 1999 UMRLA BRANKA JURCA

MLADINSKA PISATELJICA IN UREDNICA (*1914)

Doma v Koprivi na Krasu, od koder se je družina po prvi svetovni vojni preselila v Maribor. Končala je učiteljišče in učila v Slovenskih Goricah (Sv. Jakob). Po drugi vojni je živela v Ljubljani, bila urednica Cicibana in revije Otrok in družina, največ časa pa je posvetila pisateljevanju za otroke in mladino. Opisovala je predvsem svoja doživetja iz mladosti in iz obdobja učiteljevanja, znala pa je prisluhniti tudi mladim novega časa … (Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat).

 

LETA 2011 UMRL EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ (* 1919)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 2014 UMRL BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj (* 1948)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. – Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. – Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi – Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga – Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh … Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti … za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1696 ROJEN GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

SLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI († 1770)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji … Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti … . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

 

LETA 1825 ROJEN dr. IVAN NAVRATIL

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC, NARODOPISEC IN UREDNIK († 1896)

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski poučni in leposlovni tednik Vedež (1848-1850), na Dunaju je sodeloval s M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanju slovenskih beril za višje razrede gimnazije. Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Pisal je o šegah in navadah Belokranjcev ter Srbov in Črnogorce. Sad dolgoletnega zbiranja je bila monografija Slovenske narodne vraže in prazne vere 1885–88). Bil je tudi urednik in izdajatelj prvega slovenskega mladinskega časopisa Vedež (1848–1850). Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas pa si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika v 2. polovici 19. stoletja.

 

LETA 1827 UMRL ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK (* 1745)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

 

LETA 1887 ROJEN JOSIP KRIŽAJ

OPERNI PEVEC, BASIST († 1968)

Petje je študiral pri Mateju Hubadu in v Münchnu, leta 1907 pa je začel peti na odru ljubljanske Opere. Drugo polovico svoje kariere (od leta 1932) je preživel v Zagrebu, kjer je postal prvi basist. Nastopal je tudi na drugih odrih: v Osijeku, Beogradu in Ljubljani, Dresdenu, Bratislavi, Frankfurtu, Benetkah, Firencah, Rimu in na Dunaju … Odlikoval se je v basovskih vlogah Wagnerjevih oper. Skladatelj Richard Strauss ga je označil za enega najboljših interpretov vloge barona Ochsa v njegovi operi Kavalir z rožo. V svoji pevski karieri je upodobil 125 likov in leta 1964 prejel nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo.

 

LETA 1893 ROJEN JOŽE ČAMPA

pisatelj, poštni uradnik, bloški Valvasor († 1989)

Doma na Blokah (iz Strmice – Benete), gimnazijo končal v Novem mestu, med prvo vojno na fronti, po razpadu A-O pa je bil poštni uradnik na ljubljanski pošti, urejal je tudi njihovo glasilo. Že v mladosti pa je rad opisoval preproste kmečke ljudi, simboliko njihovih običajev in njihovo navezanosti na domačo zemljo. Revnega kmeta opisuje realistično, kot človeka, ki je nagnjen k materialnim dobrinam in mu vera pomeni tradicijo, pribeželišče pred udarci življenja in nadomestilo za višje duhovne vrednote, ki jih kmečki človek ni mogel uresničiti. Pogosto je uporabljal folklorne prvine (narečne besede, pregovore , reke, verske praznike, maše, procesije itd.) in opisoval naravo. Tako je nastalo obširno delo Na mrtvi straži (prvotni naslov Ljudje in zemlja), roman Bloške planote, ki ni v celoti izdan (v treh knjigah je izšel pri založbi Math v letih 2012-13 (tudi e-knjiga), v knjižni obliki je tudi izbor besedil Osu ni, kozu ni, kakšna brna si pa ti?), je pa pomemben vir za kulturno dediščino Notranjske in njenega kmeta v začetku 20. stol.

 

LETA 1900 ROJEN JOSIP GOSTIČ

SLOVENSKI OPERNI PEVEC († 1963)

“Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet,” piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva. “Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala.” V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: “Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal.” Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič “hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti – šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor … Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost.”

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2010

 

LETA 1900 ROJEN JOŽE LIKOVIČ

PESNIK, poet Ljubljanskega barja

V Ljubljani je končal osnovno šolo in gimnazijo, v letih 1921–1926 je študiral pravo. Bil je odličen pravnik. Že v gimnazijskih letih se je ukvarjal z glasbo in petjem. Bil je član Akademskega pevskega zbora. Kot pevec je rad pel pri bogoslužju v ljubljanski stolnici in frančiškanski cerkvi. Pisateljevati je začel s sedemnajstimi leti, svoje pesmi in črtice je objavljal v katoliških revijah. V svojih črticah je opisoval Ljubljansko barje z njegovimi lepotami in skrivnostmi. Izbor črtic je izšel v knjigi Svetinje nad Barjem (1942).

 

LETA 1903 ROJEN FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC († 1986)

Na današnji dan je bil rojen publicist in prevajalec France Vodnik. Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne “učenosti”, marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

 

LETA 1904 ROJEN KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG († 1984)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdaj je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja – kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
  
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
  
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
  
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
  
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
  
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:
  

 

LETA 1919 ROJEN JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR († 2007)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

 

LETA 1969 UMRL JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT (* 1885)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1678 ROJEN ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT IN MOJSTER ITAL.GLASBE ZA GODALA († 1741)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov … Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev …

 

LETA 1844 ROJEN JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN ZAČETNIK SLOVENSKEGA ROMANA († 1881)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2014) 3

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
  
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
  
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
  
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona – človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
  
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
  
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

 

LETA 1852 UMRL NIKOLJ VASILJEVIČ GOGOLJ

RUSKI PISATELJ (* 1809)

Ob imenu ruskega pisatelja Nikolaja Gogolja nam najprej pride na misel njegov roman Mrtve duše (1842), satirično-groteskna podoba razmer v takratni plemiško-tlačanski Rusiji. Zelo znana je njegova satirična drama Revizor. Mnogim bralcem pa se je priljubil s svojo zgodovinsko povestjo Taras Buljba, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili že leta 1910.

nekaj njegovih misli:

• Najsrečnejši je vedno človek, ki vedno in pošteno izvršuje svojo dolžnost, pa naj bo kjerkoli in karkoli … Neizmerno srečen je tisti, ki sprejema svojo srečo od Boga, pa naj bo na kateremkoli mestu in v kateremkoli poklicu.
  
• Razlog mojega srečanja s Kristusom vidim v njegovi razlagi človeške duše, kakršne nihče drug ni sposoben.

 

LETA 1872 ROJEN JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC († 1954)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

 

LETA 1879 ROJEN JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija… Polje!… Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem,” je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 3

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj – / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik…
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo – nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

 

LETA 1895 ROJEN FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK († 1971)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

 

LETA 1901 ROJEN JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

… več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 3_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

 

LETA 1925 ROJEN MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC († 2014)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

 

LETA 1928 UMRL FRANJO VILHAR

SKLADATELJ, PIANIST, ORGLAR IN ZBOROVODJA (* 1852)

Franjo Serafin Vilhar je osnovno izobrazbo dobil na gradu Kalec pri Knežaku, kjer ga je učil Fran Levstik. Proti volji očeta Miroslava se je vpisal na orglarsko šolo v Pragi. Kot glasbenik je deloval v raznih mestih v Vojvodini in na Hrvaškem, nazadnje v Zagrebu, kjer je vodil zbor v cerkvi sv. Marka. Uveljavil se je tudi kot skladatelj. Njegov opus, ki spada v glavnem v hrvaško glasbo, presega 300 skladb, v katerih je uporabil ljudske napeve, ki jih je nabiral v krajih svojega službovanja.

 

LETA 1938 ROJEN dr.TONE WRABER

BOTANIK IN PROFESOR († 2010)

Sin znanega botanika Maksa Wraberja je botanične gene podedoval. Oče pa je bil tudi sicer razgledan človek in doma zlasti v klasičnih jezikih. Podobno je bilo s sinom Tonetom, ki je poudarjal, da je tudi ljubezen do klasičnih jezikov podedoval, saj je bila mama profesorica latinščine in grščine. Po klasični gimnaziji je diplomiral na Biotehnični fakulteti v Ljubljani (1961), doktoriral pa na univerzi v Trstu (1972) ter se izpopolnjeval na Mednarodni postaji za sredozemsko in alpsko geobotaniko v Montpellieru. Po različnih službah je od leta 1968 deloval na Biotehnični fakulteti, in je bil od leta 1990 redni profesor za sistematsko botaniko. Napisal je okoli 160 znanstvenih člankov ter veliko poljudnoznanstvenih člankov in knjig. Kar triintrideset let je bil v uredniškem odboru prirodoslovne revije Proteus in osem let njen urednik, s članki je sodeloval tudi pri njem in pri Planinskem vestniku. Vedno mu je predstavljalo izziv, da strokovna spoznanja posreduje v poljudnih člankih in knjigah širši javnosti.

… več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2008) 5

njegove misli:

• Večkrat razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno.
  
• Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični, ne pa samo CO2.
  
• Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje.
  
• Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi je kultura.

 

LETA 1976 UMRL JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK (* 1911)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

 

LETA 1989 UMRLA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC (* 1904)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk