LETA 1843 ROJEN P. ANGELIK HRIBAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA († 1907)

Slovenski cerkveni skladatelj p. Angelik Hribar, frančiškan, je v svojih skladbah zadel pravi ljudski ton ter naravno lepoto v melodiji in harmoniji, ki ustreza ljudski duši. Med številnimi njegovimi pesmimi, ki jih verni ljudje radi zapojejo še danes, velja omeniti prisrčno in mogočno melodijo pesmi Ti, o Marija.

več:
S. Čuk, p. Angelik Hribar (1843-1907): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2013), 48-49.

 

LETA 1846 ROJEN ALOJZIJ CARLI

DUHOVNIK, PRVI GORIŠKI PRIPOVEDNIK († 1891)

Šolal se je v Gorici, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1870 posvečen v duhovnika, čeprav ga je vleklo, da bi študiral jezikoslovje, ker je bil izredno nadarjen za jezike (poznal jih je 18). Služboval je v raznih krajih, od leta 1877 do smrti je bil župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ves čas je veliko pisal. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli: povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija (1874) in roman iz 5. stoletja Zadnji dnevi v Ogleju (1876) in se uveljavil kot prvi goriški pripovednik.

 

LETA 1847 ROJEN ALEKSANDER GRAHAM BELL

ŠKOTSKO-AMERIŠKI IZUMITELJ PRVEGA UPORABNEGA TELEFONA († 1922)

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele – daleč + phone – glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell. Za prenos zvokov človeškega glasu se je začel zanimati, ko je vadil z učitelji za slušno prizadete in je raziskoval mehaniko govora. Za prenos zvoka človeškega glasu je bilo potrebno izumiti še mikrofon in sprejemnik. Prvi telefon mu je uspelo sestaviti leta 1876 in 7. marca je svoj izum patentiral – pred drugimi izumitelji.

 

LETA 1876 UMRL DR. KAREL LAVRIČ

PRAVNIK, POLITIK IN VODITELJ TABOROV (* 1818)

Za narodno prebujenje Slovencev so bili velikega pomena narodni shodi pod milim nebom, imenovani tabori. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja jih je v letih 1868-1871 pripravilo 18. Sedem jih je bilo na Primorskem. Organizator štirih (Šempas, Biljana, Tolmin, Sežana) je bil goriški odvetnik dr. Karel Lavrič.

 

LETA 1879 ROJEN JOŽEF KLEKL ml.

DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR († 1936)

Luč sveta je zagledal v vasici Krajna nad Radenci, šolal se je na Tišini in v Sombotelu, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1902 posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih župnijah v Prekmurju, najdlje v Dolencih. Veliko je pisal in objavljal prispevke ne le nabožne, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne vsebine. Največ je pisal za Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je v letih 1906–1919 tudi urejal, in v Marijin list.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65.
knjiga Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

 

LETA 1880 ROJEN ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB († 1975)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

 

LETA 1922 ROJEN VIKTOR SNOJ

RESTAVRATOR, SLIKAR ISTRSKIH MOTIVOV († 2011)

Po osnovni šoli v rojstni Ljubljani je želel postati grafik, toda šele leta 1950 se mu je želja uresničila: začel je študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Že med študijem je sodeloval pri različnih restavratorskih projektih. Ko so začeli restavrirati znamenite freske v Hrastovljah, ki jih je leta 1949 odkril domačin slikar in kipar Jože Pohlen, je bil tudi on med restavratorji. V vasi se je naselil in uredil svoj atelje, kjer so ga navdihovale te freske in kraški svet.

 

LETA 2000 JE UMRLA MILA KAČIČ

GLEDALIŠKA IGRALKA IN PESNICA (* 1912)

Rojena v Ljubljani je po osnovni šoli hodila v meščansko šolo in s počitniškim delom služila za knjige, da je lahko študirala solo petje in dramsko igro. Z igranjem na gledaliških odrih je začela že s šestnajstimi leti, bila je tudi članica opernega zbora v ljubljanski operi, po vojni pa je bila članica Drame SNG Ljubljana, v kateri je dala življenje številnim likom (več kot 120). Veljala je za komedijantko, vendar je dobila le malo vlog, ki si jih je res želela. Igrala je tudi v številnih naših filmih. Bila pa je tudi pesnica ljubezenske lirike, ki je »odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način«.

več:
P. Krečič, Mila Kačičeva, Slovenka leta: Iz našega sveta, v: Ognjišče 3 (1995), 44-45.

nekaj njenih misli in verzov:

• Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
  
• Če je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima.
• Za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so navadno tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum.
• Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja … zdelo se mi je “za malo”, da se za ženska čustva zavzemajo moški, zakaj tega ne napiše ženska. Pa se takrat nobena ni lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan.
• Če se mi čez dan kaj lepega zgodi, se zvečer, ko grem v posteljo, pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, … povem mu, kar mislim in se mu zahvalim, saj on ne potrebuje časti in hvale, vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki posluša … in če je dobro zame … me tudi usliši …
• Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje.
• Kaj puščaš za sabo? / / Je brazda v rodovitni njivi / ali le izginula sled roke, / ki je skušala zadržati / nemirno reko? / Je plamen, / izpuhteli v dim? / Bela črta, / ki za nekaj trenutkov / ukradenih večnosti / preseka nebo? / / Kaj daš, / ko vstopaš v njihova življenja? / Kaj vzameš?/ (Skozi življenje mnogih ljudi greš)
  
• Šla bom gola skozi pomladni dež. / Naj izpere z mene vso navlako / prešlih dni. / / Pajčevino že v zametku trhlih / in izprijenih vezi. / Željâ upepeljenih saje / in ugaslih bolečin, / prah razočaranj in spoznanj, / vso rjo dvomov / in sumničenj bednih, / obljub gnilobo, / iz strahopetnosti zlaganih, / in vse blato premišljenih prevar. / / Šla bom bosa skoz pomladni dež. / Da mi izmije nôge, / utrujene od blódenja / in od iskanj brezplodnih. / / Skoz pomladni dež bom šla. / Morda me prav na koncu póti / le kdo čaka. / / Stopiti hočem predenj čista, / s srcem dekletca, / ki še véruje v bajke. (Prebujenje)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1824 ROJEN BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ († 1884)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

 

LETA 1890 ROJEN dr. JOŽA LOVRENČIČ

SLOVENSKI PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1952)

“Šestdeset let – brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?” To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. … Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko … Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti …

več:
S. Čuk, Joža Lovrenčič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  
• Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  
• Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana… / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / “Kraljica naša, varuj nas!”
  
• Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji…

 

LETA 1903 ROJEN BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC († 1962)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

 

LETA 1907 ROJEN PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG († 2006)

“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom… Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  
• Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  
• Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  
• V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  
• Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  
• Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  
• Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne… Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  
• Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  
• Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  
• Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat…
  
• Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

 

LETA 1937 ROJEN MIHAIL GORBAČOV

ZADNJI PREDSEDNIK VELIKE SOVJETSKE ZVEZE († 2022)

Od 11. marca 1985 je bil generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, od leta 1990 pa njen predsednik. Od začetka svojega predsedovanja je bil s svojo glasnostjo in perestrojko pobudnik sprememb v Sovjetski zvezi, zlasti demokratizacije družbe z uvajanjem večstrankarskega sistema, gospodarskih reform in svobode tiska. 1. decembra 1989 je zgodovinski dan, ko se je v Rimu srečal s papežem Janezom Pavlom II. o čemur smo v Ognjišču obširneje poročali (01_1990). Takrat je dejal: »Zavedamo se, da se pogovarjamo z najvišjo versko avtoriteto na svetu, ki je tudi Slovan.« Papež pa je z nasmehom odgovoril: »Da, da, prvi papež Slovan in mislim, da je Previdnost pripravila pot za to najino srečanje.« Med pogovorom sta govorila tudi o obisku papeža v Sovjetski zvezi. Leta 1990 je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir z razlago, da je »odločilno prispeval h koncu hladne vojne« – spremembe na evropskem Vzhodu so konec leta 1989 dosegle višek s padcem berlinskega zidu, simbolom ločitve med V in Z.

 

LETA 1988 UMRLA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA (* 1900)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

 

ZANIMIVOST: 2. marec DAN PAPEŽEV

1459 – rojen papež Hadrijan VI. († 1523)

1730 – umrl Vincenzo Marco Orsini – papež Benedikt XIII. (* 1649)

1810 – rojen Gioacchino Pecci – papež Leon XIII. († 1903)

Svojo dolgo službo (25 let) na Petrovem sedežu je v glavnem “opra­vil” v 19. stoletju, za 20. stoletje mu je ostal le “košček”: dob­ri dve leti in pol. Ime mu je bilo Gioacchino Pecci. Doma je bil blizu mesta Anagni v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1810. Du­hovnik je postal leta 1837. Tri leta je deloval kot papeški nuncij v Belgiji in tam se je seznanil s problemi industrijske družbe in z delavskim vprašanjem. Ko je leta 1878 nasledil Pija IX., papeža z najdaljšim “stažem” v zgodovini Cerkve (32 let), je zaslovel zlasti s svojo socialno okrožnico Rerum novarum (1891), v kateri je razvil katoliški nauk o socialnem vprašanju, ki vidi rešitve na temelju evangeljskih načel. Prizadeval si je za zbližanje Cerk­ve s kulturo in vsestranskim razvojem sodobnega sveta. Ob svetem letu 1900 je sprožil številne pobude za poglobitev verskega življenja. Umrl je 20. julija 1903, v 94.letu starosti.

1876 – rojen Eugenio Pacelli – papež Pij XII. († 1958)
1939 – na svoj 63. rojstni dan – izvoljen za papeža

“Aristokratski” Eugenio Pacelli se je rodil 2. marca 1876 v Rimu. Odlikovala ga je velika naravna inteligenca in otroška pobožnost. Duhovnik je postal leta 1899 in prav kmalu je bil sprejet v diplo­matsko službo, v kateri je odlično opravljal raznovrstne naloge in poslanstva. Leta 1929 je postal kardinal in leto zatem vatikanski državni tajnik. Tudi kot državni tajnik je osebno vodil vse zade­ve, ki so se nanašale na (nacistično) Nemčijo. Sodeloval je tudi pri okrožnici Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. leta 1937 obsodil nacizem. Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939, na svoj 63. rojstni dan. Proti koncu avgusta, teden dni pred nemškim vdo­rom na Poljsko, s katerim se je pričela druga svetovna vojna, je še enkrat ves svet pozval k ohranitvi miru. Ko se je začela vojna, se je Piju XII. zdelo še posebej pomembno, da ohranja nevtralno politiko. “Nikoli ni pokazal nobenega znamenja naklonjenosti naci­stičnemu režimu, bal pa se je, da bi prekinitev teh stikov močno škodila Cerkvi na Nemškem” (M. Benedik). Čeprav je prav tako kot v nacizmu videl veliko nevarnost za svet tudi v komunizmu, se je med vojno vzdržal vsakršne obsodbe komunizma. To je storil šele z odlokom svetega oficija 1. junija 1949. “Treba pa je poudariti, da komunizem za Pija XII. ni bil političen problem, ampak izključ­no verski” (M. Benedik). Pij XII. je v svetem letu 1950 razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju. Napisal je številne okrož­nice, znamenite so bile njegove božične poslanice. Pripravljal je tudi pot za posodobitev bogoslužja, kar je kasneje uveljavil dru­gi vatikanski koncil. Pij XII. je umrl 9. oktobra 1958.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1444 ROJEN SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR “BOŽANSKE KOMEDIJE” († 1510)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

 

LETA 1740 UMRL FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR (* 1674)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

 

LETA 1796 ROJEN GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST († 1863)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so “ponarodele”, ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

več:
S. Čuk, Gregor Rihar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1996), 28-29.

 

LETA 1810 ROJEN FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1849)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih …

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje – genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (…) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

 

LETA 1885 UMRL JOSIP PAGLIARUZZI

SLOVENSKI PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1859)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

 

LETA 1991 UMRLA BARA REMEC

SLIKARKA IN ILUSTRATORKA ( * 1910)

Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu, prvo razstavo oljnih slik in grafik je imela v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Kot ilustratorka je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš, sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodov Tineta Debeljaka. 5. maja 1945 se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, obiskovala begunska taborišča (Lienz in Peggez), nato pa odšla v Italijo, živela v Trstu , rodnem mestu svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, tragika taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Kot kronist je “zapisovala” prizore iz taboriščnega življenja… Iz Rima je leta 1948 odšla v Argentino. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del … Gore okrog Bariloč so jo prevzele in postale prvi navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

 

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj …) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

 

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

 

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga … Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost … toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega “neobstoječega” nadnaravnega sveta – od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu … V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

 

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

 

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo ‘delovati’ že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna ‘baraka narodov’. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v ‘mednarodnem zboru’.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. – In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala…

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

 

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen ‘glas’ s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar – petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, … tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni … vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal …
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

 

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval … Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 280 ROJEN KONSTANTIN I. VELIKI

RIMSKI CESAR, KI JE DAL KRISTJANOM SVOBODO († 337)

Prestol je zasedal v času, ko je rimski imperij že tonil v propad, kljub temu pa je v času svojega vladanja (skoraj 31 let) izpeljal več pomembnih reform. Za kristjane, ki so do leta 313 veliko pretrpeli pod Decijem, Valerijanom in Dioklecijanom, je bila gotovo najvažnejša ta, da je Konstantin leta 313 v Milanu s cesarjem Licinijem izdal tolerančni edikt, s katerim so kristjani dobili svobodo. Konstantin je cesar postal leta 306, po smrti svojega očeta Konstancija I. Hlora, vendar pa je moral za popolno oblast v Z delu cesarstva premagati Maksimijanovega sina Maksencija, ki so ga za cesarja oklicali pretorijanci. Oktobra leta 312 se je odločil, da se spopade z Maksencijem. V molitvi je prosil »vsevišnjega Boga«, naj mu pomaga in noč pred bitko je dobil odgovor: na nebu je videl znamenje križa in napis »V tem znamenju boš zmagal!«. Naslednji dan je krenil proti Rimu, Maksencija zvabil ven iz mesta in ga pri Milvijskem mostu porazil v veliki bitki. Z vzhodnorimskim cesarjem Licinijem sta naslednje leto v Milanu (Mediolanum) sklenila dogovor o enakopravnem položaju krščanstva z drugimi verami. Leta 325 je bil Konstantin tudi med škofi, ki so se zbrali na prvem nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru in sprejeli veroizpoved, ki jo molimo pri sveti maši. Konstantin je sicer spoštoval krščanstvo, toda kaj hitro so ga na svojo stran dobili arijanci (Kristus ni ne pravi Bog, ne pravi človek, ampak nekaj vmes – nauk obsojen v Niceji), pa tudi krstiti se je dal šele na smrtni postelji (v Nikomediji). Bolj dejavna kot Konstantin je bila njegova mati Helena , ki je gradila cerkve, živela pobožno in skromno, zavzemala se je za uboge in jetnike in romala v Sveto deželo, kjer je obiskala tudi Kalvarijo, kjer je bil že skoraj tri stoletja zakopan Jezusov križ. Odkrili so ga in Konstantin pa je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev božjega groba (posvečeni 13. septembra 335 – v spomin praznik povišanja sv. Križa).

 

LETA 1893 USTANOVLJENO SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO

Ustanovni zbor društva je bil 27. februarja 1893, prvi predsednik pa je postal Fran Orožen. Slovensko planinsko društvo (SPD) si je prizadevalo za ohranitev slovenske podobe slovenskih gor in zato so začeli ustanavljati podružnice: najprej v Kamniku (19. julija 1893 – predsednik Josip Močnik), potem so sledile še savinjska, radovljiška in soška, 1897 pa tudi češka podružnica SPD iz Prage. Podružnice so se posvetile načrtni gradnji slovenskih planinskih koč. Za označevanje in zavarovanih planinskih poti je skrbel markacijski odsek in jih v prvih dveh letih označil 175. Leta 1895 je društvo začelo izdajati Planinski vestnik, 1900 je uredilo vprašanje slovenskih gorskih vodnikov in 1912 ustanovilo prvo postajo Gorske reševalne službe. Do začetka 1. svetovne vojne je SPD imela 26 podružnic s 3337 člani. Po 1. svetovni vojni je zunaj nje ostalo 13 podružnic. SPD je izgubila nekaj koč, pridobila pa vse nemške in Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Leta 1923 je bilo v društvu okoli 6.000 članov, 1929 pa 11.125 in približno toliko tudi pred začetkom 2. svetovne vojne. Vodstvo SPD je v prvem obdobju podpiralo predvsem planinstvo brez poudarjanja športnih sestavin, čeprav je bilo med člani že nekaj plezalcev in smučarjev. Ker so se mladi v pojmovanju alpinizma, ki se je začel širiti zlasti po 1. svetovni vojni in v organizacijski zasnovi razhajal z vodstvom SPD, so 1921 v Ljubljani ustanovili klub Skala, kljub temu pa še delovali v osrednjem odboru SPD. Med 2. svetovno vojno delovanje SPD ni popolnoma zamrlo, v zmanjšanem obsegu pa je izhajal tudi Planinski vestnik. Leta 1946 je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, ki se je leta 1948 preoblikovalo v Planinsko zvezo Slovenije.

 

LETA 1902 ROJEN JOHN STEINBECK

AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1968)

Rojen je bil v Kaliforniji in mladost preživel v “dolgi in ozki blatni pokrajini med dvema gorskima grebenoma in po sredi se vije reka Salinas” (Vzhodno od raja). Študiral je na univerzi Stanford, od leta 1925 je živel v New Yorku in delal kot novinar. Leta 1936 se je vrnil  v rodno Kalifornijo in bil med drugo svetovno vojno vojni poročevalec, po vojni pa se je preživljal s težkimi deli in ves čas pisal. Po slogu je bil realist, mnogokrat tudi naturalist in duhovit ter kritičen družbeni kritik. Opisoval je klavrne življenjske usode ljudi, na robu družbe, podeželanov iz rodne Kalifornije, ki pa jih drži pokonci smisel za humor. Sam je svoj slog v Sladkem četrtku takole označil: “Meni je všeč, da se v knjigi dosti pogovarjajo, da mi kdo pripoveduje, kakšen je človek, ki se pogovarja. Jaz hočem iz tistega, kar govori sam uganiti, kakšen je …In še nekaj je – jaz rad ugotavljam, kaj človek misli s tem, kar reče. Leta 1962 je za svoje pisanje prejel Nobelovo nagrado: “…največja odlika Steinbeckovega pisanja je sočutni humor, ki mili često surovo in okrutno motiviko” (švedska akademija v utemeljitvi) … Njegova najbolj znana dela so Vzhodno od raja, Ulica ribjih konzerv, Sladki četrtek, Polentarska palica, Negotova bitka, Sadovi jeze, Neznanemu bogu

nekaj njegovih misli:

• Nobena stvar in noben človek ni v popolni zmoti – celo ura, ki stoji, ima dvakrat na dan prav.
  
• Sposobnost, da danes lahko misliš drugače kot si mislil včeraj, je tisto, po čemer se razlikuje pametni od bedaka.
  
• Zanimivo je dejstvo, kako daleč se nam zdi nesreča, če ne zadene nas samih.

 

LETA 1920 ROJENA VILMA BUKOVEC

OPERNA PEVKA, SOPRANISTKA († 2016)

Svojo glasbeno pot je začela kot članica otroškega pevskega zbora v rojstni župniji Trebnje, v katerem je pela tudi solistične vloge. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu je začela študij prava na ljubljanski univerzi. Leta 1941 je na pevskem tekmovanju Opere dosegla prvo mesto in začela študirati solopetje. Leta 1944 je postala članica ansambla ljubljanske Opere. V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila nad šestdeset različnih glavnih vlog za klasični sopran in nastopila v okoli 2000 predstavah!

 

LETA 1936 UMRL IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, PSIHOLOG IN ZDRAVNIK (* 1849)

Slavni ruski fiziolog Ivan Petrovič Pavlov (umrl 27. februarja 1936) je preučeval dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks.

 

LETA 1948 ROJEN BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj († 2014)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. – Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. – Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi – Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga – Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh … Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti … za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:
  

 

LETA 1953 UMRL PETER BUTKOVIČ-DOMEN

DUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC (* 1888)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo … Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo … tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh …« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine …,« je zapisal Marijan Brecelj.

več:
S. Čuk, Peter Butkovič – Domen (1888-1953): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2018), 42-43.
knjiga: J. Kragelj – M. Brecelj, Peter Butkovič – Domen, Ognjišče, Koper, 2001. – (Graditelji slovenskega doma 8).

nekaj njegovih misli:

• Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje…
  
• Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)
  
• Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe – Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse ‘pomalal’. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo …

 

LETA 1973 UMRL LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG IN PISEC (* 1900)

Po svojih številnih delih s področja glasbenega ustvarjanja se je Lucijan Marija Škerjanc, rojen v avstrijskem Gradcu, uvrstil med največje skladatelje na tleh nekdanje Jugoslavije. Uveljavil se je tudi kot odličen pisec: v svojih spisih je predstavil več slovenskih glasbenikov, napisal pa je tudi vrsto poučnih del s področja glasbe (Kontrapunkt in fuga, Harmonija, Nauk o instrumentih).

 

LETA 1988 UMRL FRANE MILČINSKI – JEŽEK

SATIRIK, MLADINSKI PISATELJ, IGRALEC, REŽISER, HUMORIST PESNIK IN ŠANSONJER (* 1914)

»Jaz sem klovn, nisem pa humorist. Humoristi pišejo, jaz pa sem nepisoč. Vendar imam raje, da me ljudje poznajo kot Ježka, na pa kot knjigo. Knjige so umetnost, komika pa tja ne sodi. Komiki ne sedimo med tistimi, ki imajo stanovanje na Parnasu in vikend na Olimpu. Naš prostor je spodaj, ob vznožju, kjer se navadni ljudje sprehajajo skozi nadloge svojih dni. In ni nas sram, da smo spodaj, da smo komedijanti.« Tako je samega sebe in svoje delo v njemu lastnem slogu označil Frane Milčinski, vsem znan kot Ježek. Spominjamo se ga ob stoti obletnici njegovega rojstva. O njem bo spregovorila njegova žena Maja roj. Podkrajšek (1920-2007) v svoji knjigi Moje življenje z Ježkom (ICO, Mengeš 1998). Nastopal je na vseh medijih: radiu, televiziji, filmu, najraje pa v živem stiku z ljudmi, zlasti z otroki. »Smeh težave lahko lajša, ne more pa jih preprečiti,« je govoril. »Humor je zame resno početje, ki se mu sam nikoli ne smejem. Poleg tega pa me nikoli popolnoma ne zadovolji.«

več:
S. Čuk, Frane Milčinski-Ježek 1914-1988: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 48-49.

nekaj njegovih verzov:

• Za dva groša fantazije / moraš v žepu le imet, / pa že delaš coprnije, / da vse lepši je ta svet,/ še v dežju ti sonce sije, / zvezde klatiš dol z neba. // Za dva groša fantazije / tukaj sreča je doma. / Kaj zato, če lije dež! / Malo le oči pripreš / in že v sanjah – en, dva, tri / z neba sonce se blešči .. (Za dva groša fantazije)
  
• Ljudje, prižgimo luč! / Najprej za naše male: / ko nam preveć bo let / in njihov bo ta svet, / naj vrt jim bo, ne skale. / Prižgimo luč, ljudje! / Ljudje, prižgimo luč! / Iz okna vsake hiše / naj čez dežele in meje / srebrno seme seje / in zlo iz src nam briše…. (Ljudje, prižgimo luči)
  
• Marsikdo želi si perutnic, / da ponesle bi ga vrh stopnic. / Na lestvici kariere / secela četa zbere/ in: Kvišku! Kvišku!” ori njihov klic. / Tu se brata ne poznata / drug po drugem leze gor. / Kaj vsak odštel bi novcev / še za en par komolcev, / da bi bolj uspešen bil prodor. / A kariera sreča je in – bol, / ker na drugi strani pelje dol ... Le tisti gori ostane / ki zre na doli zbrane / in še od gori vii jim v srce. (O lestvici kariere)
  
• Jaz pravim: glavno je, da je človek zdrav, pa da mu koža paše. Na drugi strani je pa spet res, da je bolje biti živ bolan, kot pa mrtev zdrav. Jaz na primer nisem zdrav, če nisem bolan. …
  
• Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In menda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, ali so poredn zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so predni …
  
• Če ženska joče, je nikar ne tolaži. Pusti ji veselje, naj bo žalostna.
  
• Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta okrogli nori svet. / Naj plapolajo bele zastave – plenice. / Ljubezen naj gre vedno v cvet, / da bo lepši, da bo zaljši / ta prismuknjeni svet …
  
• Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro. Zakaj moje veličanstvo – Ljudstvo – je zlata vredno, kot dobri kralj iz pravljice …

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1770 UMRL GIUSEPPE TARTINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, SKLADATELJ (* 1692)

V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki je zdaj tlakovan po načrtih arhitekta Borisa Podrecce z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček – mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo ‘spominsko sobo’, v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo – ‘Vražji trilček’, njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.

več
ČUK, Silvester. Giuseppe Tartini. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 18
ČUK, Silvester. Tartinijevo in Wolfovo leto.Violinski virtuoz Giuseppe Tartini. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 50-54

 

LETA 1802 ROJEN VICTOR HUGO

FRANCOSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1885)

Sin generala se je kmalu po študiju posvetil pisateljevanju. Sprva je bil goreč vernik in rojalist, potem pa se je popolnoma obrnil in postal republikanec in nasprotnik Napoleona III. in je dolga leta preživel v izgnanstvu (1851-70). Iz njegovih del je čutiti romanticizem in strastno patetiko. Bojeval se je za humanistične ideale. Med pesniškimi zbirkami je najbolj znana Svetlobe in sence, med romani Notredamski zvonar, napisal je tudi drami Kralj se zabava (osnova za Verdijev Rigoletto) in Hernani (Verdijeva opera Ernani) …

 

LETA 1808 ROJEN HONORE DAUMIER

KARIKATURIST, SLIKAR in GRAFIK († 1879)

Karikatura je risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka. Odličen mojster karikature je bil francoski socialni slikar in grafik Honore Daumier. V svojih karikaturah, objavljenih večinoma v časniku Charivari, je napadal in smešil francosko buržoazno družbo svojega časa.

 

LETA 1899 UMRL JANEZ VRTIN

SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA) (* 1844)

Belokranjec (Dobliče pri Črnomlju) je v Ameriko odšel z družino leta 1863, kjer ga je oče izročil misijonarju Ireneju Frideriku Baragi. Ta ga je poslal v St. Francis v Wisconsinu, kjer je dokončal teološke šole in bil 1866 posvečen. Bil je zadnji duhovnik, ki ga je Baraga posvetil († 19. januarja 1868). Goreče je deloval na župnijah kot duhovnik, po odstopu Baragovega naslednika, škofa Ignacija Mraka, je bil leta 1879 kot tretji Slovenec imenovan za škofa. Pastoralno delo v škofiji (zgornji michinganski polotok) se je v času njegovega škofovanja zelo razmahnilo (62 duhovnikov, 80 cerkva, 64 misijonskih postaj – piše Franc Kerže v Domu in svetu leta 1899). Zgradil je veličastno stolnico sv. Petra v Marquettu, o čemer so tedaj pisali tudi nemški časopisi. Znano je, da je vedno rad priskočil na pomoč in tudi s svojim denarjem pomagal pri gradnji bolnišnic, sirotišnic, bil je »ena sama dobrota in radodarnost«.

 

LETA 1917 UMRL MATIJA KOŽELJ

SLIKAR (* 1842)

Rojen v Vesci pri Vodicah in že kot otrok je kazal veselje za risanje. V šolo je hodil v Vodice, kjer ga je kaplan Peternel še bolj navduševal za risanje. Sam pripoveduje, da je bil najbolj srečen, ko je dobil prve barvice in Sveto pismo v slikah. S sedemnajstimi leti je poslikal domačo vaško kapelico in naslednje leto odšel v Ljubljano, kjer se je dve leti učil na risarski šoli na ljubljanski realki (pri prof. Joachimu Oblaku). Ko se je poročil in si ustvaril družino, se je preselil v Kamnik, kjer je imel slikarsko delavnico V želji po večjem slikarskem znanju je odšel na dve študijski potovanji (v Graz in na Dunaj, leta 1900 pa še v Rim, Firence in Benetke. Med renesančnimi in baročnimi mojstri sta mu bila najbolj všeč Tiziano in Rembrandt, med domačimi pa sta mu bila najbližja Langus in Wolf. Najbolj znane z njegovimi freskami poslikane cerkve so na Limbarski gori, Sv. Trojici nad Vrhniko, na Homcu, v Kamniku, Ribnici, Trebnjem, Novem mestu (frančiškanska cerkev), Škofji Loki, Bohinjski Bistrici, Cerkljah na Gorenjskem, Krki na Dolenjskem … skupaj je okrog 50 cerkva. Leta 1907 je poslikal vodiško cerkev, njegova dela so tudi v skoraj vseh cerkvah okrog njegovih rodnih Vodic: v Zapogah, v Repnjah, na Skaručni (njegovo najstarejše ohranjeno njegovo delo slika sv. Lucije), v Šinkovem Turnu, na Šmarni gori. Naslikal je številne oltarne podobe, križeve pote (20) in božje grobove, poleg fresk pa je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik (200) in pokrajin (v zadnjih letih)

 

LETA 1925 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, KNJIŽEVNIK, GOVORNIK (*1862)

Izšel je iz kmečke hiše na Gori pri Rajhenburgu (Brestanici), po treh letih bogoslovja v Mariboru je bil leta 1888 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval v Rimu, kjer je postal doktor filozofije, doktorat teologije pa je dosegel na Dunaju. Ko se je vrnil v domovino, je postal profesor verouka na mariborski gimnaziji. Kmalu je zaslovel kot govornik: močan in prijeten glas, lep nastop je poslušalce osvajal. Vabili so ga na vse strani za slavnostnega govornika pri izrednih cerkvenih in narodnih slovesnostih. Nikoli ni o nikomer izrekel ostre sodbe.

 

LETA 1938 UMRL MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PESNIK IN UREDNIK (* 1871)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

 

LETA 1949 UMRL IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG in ŠkOF (* 1876)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. “V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo,” je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. “Non ego, sed Deus” (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 8

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1707 ROJEN CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI PESNIK IN DRAMATIK († 1793)

Benečan Carlo Goldoni je študiral pravo, bil nekaj časa advokat, potem pa se je popolnoma posvetil gledališču. Nekaj časa je živel v Parizu in bil tudi učitelj na francoskem dvoru. Snov za svoje komedije je črpal iz vsakdanjega življenja in jo obravnaval v realističnem, a igrivem tonu. Najbolj znana in še danes igrana je njegova komedija Krčmarica Mirandolina (La locandiera).

 

LETA 1842 ROJEN KARL MAY

NEMŠKI PISATELJ, OČE VINETOUJA IN DRUGIH JUNAKOV († 1912)

Pustolovski romani nemškega pisatelja Karla Maya (njegovi zbrani spisi obsegajo sedemdeset zvezkov!) so priljubljeno mladinsko čtivo. Zanje je značilna napeta zgodba in nauk o zmagi dobrega nad zlim. V krajih, ki jih tako živo opisuje, nikoli ni bil. Čeprav je med bralci, zlasti mladimi, tako priljubljen in ga veliko prevajajo, ne velja za velikega pisatelja. Tega se je zavedal in to je priznal tudi sam.

 

LETA 1869 ROJEN JOSIP BENKOVIČ

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)

Služboval po Dolenjskem in Gorenjskem, nekaj časa je bil prefekt alojzijevišča. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem, kasneje se je začel raziskovati slovensko kulturno zgodovino. Pisal je biografije znanih mož, zbiral je gradivo za življenjepis Friderika Barage, pisal pa je tudi o drugih pomembnih osebnostih. Ob 100 letnici prve Vodnikove Velike pratike je v Dom in svetu (1895) objavil daljšo razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Za Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost.

 

LETA 1873 ROJEN ENRICO CARUSO

ITALIJANSK OPERNI PEVEC in TENORIST († 1921)

Strokovnjaki pravijo, da je največji tenorist vseh časov, znan po toplem baritonu in odlični interpretaciji vlog. Pel je v vseh največjih operah (stalni član Metropolitanske opere) in bil v začetku 20. stol velika pevska zvezda, ki so ga oboževalci množično spremljali povsod. Njegovi največji vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači (I pagliacci) in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je tudi ljudske pesmi (O sole mio) , o njegovem življenju je posnet tudi film Veliki Caruso z Mariom Lanzo v glavni vlogi.

 

LETA 1893 ROJEN ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE († 1967)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst…), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mih. Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval – leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Ivan Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala goriška Mohorjeva družba (Gorica 2005)

.

LETA 1898 ROJEN IVAN ČARGO

SLOVENSKI SLIKAR, SCENOGRAF IN ILUSTRATOR († 1958)

Študiral je v Firencah in v Rimu, nekaj časa je bil scenograf Ljudskega gledališča v Gorici, kasneje je živel v Beogradu in Ljubljani. Njegova prva dela odsevajo impresionizem Riharda Jakopiča, po šolanju v Italiji pa se je navdušil za futurizem in ekspresionizem. Spadal je v skupino futuristov v kateri sta bila tudi Veno Pilon in Avgust Černigoj. V njegovih umetninah se pojavijo tudi sledi kubizma. V risbi pa so zanj značilne upodobitve delavcev, kmetov, rudarjev … (risbe z rdečo kredo in rdečim svinčnikom) Ukvarjal se je tudi s časopisno ilustracijo in karikaturo. Njegovi najznačilnejši motivi so delavec, rudar, »hlapec Jernej«, Gorki, Lenin in drugi. Med pomembnejša dela sodijo futuristični Avtoportret (1926), Portret arhitekta (1926), Ljudje na sprehodu (1931), V jetnišnici (1931).

 

LETA 1939 UMRL ZORKO PRELOVEC

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, UREDNIK (* 1887))

Skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec je bil v glasbi praktično samouk. V rodni Idriji ga je učil violino organist Ivan Pogačnik. Poklicno je bil uradnik v Ljubljani, kjer je vodil razne zbore in urejal glasbeni list Zvon. Gmotne razmere mu niso dopuščale glasbenega študija v Pragi ali na Dunaju. Kot skladatelj je bil izrazit melodik, preprost in ljudsko občuten. Med njegove najbolj znane skladbe spada pesem ‘Oj Doberdob’, ki spominja na krvave boje prve svetovne vojne.

 

LETA 1956 UMRL MARIJ KOGOJ

SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1892)

Opera ‘Črne maske’, s katero je skladatelj Marij Kogoj dosegel svoj ustvarjalni vrhunec (1924-1927), je povezana z njegovo življenjsko usodo. V operi si je prizadeval razrešiti probleme človeške psihe, ki svoj pravi obraz odkrije še v blaznosti. Kogoj je zadnja desetletja svojega življenja prebil v bolnišnici za duševne bolezni.

več:
S. Čuk, Marij Kogoj (1892-1956), Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2016), 52-53.

 njegovi misli:

• Od dobre kritike se ne sme pričakovati nič več in nič manj, kakor da je resnična.
  
• Glasba ni zunanjost in površina, temveč je dno.

 

LETA 1959 UMRL ALOJZ (LOJZ) KRAIGHER

ZDRAVNIK, PISATELJ (* 1872)

Rodil se je v Postojni, kot najstarejši v družini trinajstih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, spoznal Otona Župančiča, bil sošolec Dragotina Ketteja in v literarnem krožku Zadruga spoznal Ivana Cankarja. Po maturi je na Dunaju študiral medicino, družil se je s slovenskimi študenti in veliko pisal. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani, med prvo vojno je bil vojaški zdravnik, zelo si je prizadeval za to, da Ljubljana dobi medicinsko fakulteto. Lojz Kraigher je pisal romane in drame, kot zdravnika ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, zablode, pregrehe in napake, premalo pa je presojal opažanja v etičnem smislu. Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), zajeten politični roman. Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram (Školjka). Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem in po njegovi (11. decembra 1918) je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo (Umetnikova trilogija, monografija Ivan Cankar).

več:
S. Čuk, Lojz Kraigher (1872 – 1959), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2017) 52-53.

 

LETA 2002 UMRL PASKVAL GUJON

BENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC (* 1909)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil ‘matajurski gospod’. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – ‘očak z Matajurja’. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo ‘varnostne’ ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. “V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko”: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.
S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.

njegova misel:

• Beneški Slovenci smo bili vedno svobodni in smo imeli svojo avtinomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča.

nekaj misli o njem:

• Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot ‘viharnik’ v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
• (…) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim … Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: “A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /…/ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost.” (Giorgio Banchig)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1779 ROJEN MATIJA AHACEL

UREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST († 1845)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

 

LETA 1786 ROJEN WILHELM GRIMM

JEZIKOSLOVEC, ZBIRATELJ IN UREDNIK PRAVLJIC († 1859)

Pravljice so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, mogoče le v domišljiji, in v katerih navadno zmaga dobro. Pravljice so umetne (Andersen) ali ljudske. Nemške sta zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so najbolj razširjene in številne jezike prevedene: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka.

 

LETA 1815 UMRL ROBERT FULTON

AMERIŠKI INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1765)

Rojen v ZDA kot sin irskih priseljencev, leta 1787 se je vrnil v Anglijo in se ukvarjal z inženirstvom plovil in kanalov. Čez deset let je v Parizu predlagal izdelavo podmornice, ki jo je tudi zgradil, vendar se kot orožje ni obnesla. Na začetku 19. stol je s pomočjo ameriškega poslovneža Livingstona zgradil prvi parnik in delal poskuse na Seni. Ko se je vrnil v ZDA je tam zgradil prvi rečni parnik Clermont, ki je plul po reki Hudson med New Yorkom in Albanyjem.

 

LETA 1859 ROJEN KAREL ŠTREKELJ

JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA († 1912)

Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete “vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne oma­dežujejo”.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 2

o njem

Največ slovenskih ljudskih pesmi so ohranili zapisovalci iz prve polovice in sredine 19. stoletja. Prvotno so zbiralci ljudskega blaga dela popravljali. Karel Štrekelj, največji zbiralec slovenske ljudske pesmi in izdajatelj najobsežnejše take zbirke; pa je tiskal dela taka, kot so mu jih zapisali (Silva Trdina).

 

LETA 1897 ROJEN MATIJA BRAVNIČAR

SKLADATELJ († 1977)

Rodil se je na današnji dan v Tolminu, Najprej se je v Gorici učil violino, potem je študiral pri Mariju Kogoju, leta 1932 pa je končal študij kompozicije pri Slavku Ostercu na ljubljanskem Konservatoriju. Sprva je bil violinist ljubljanskega opernega orkestra, pozneje pa direktor Akademije za glasbo, kjer je predaval kompozicijo. Matija Bravničar je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgledoval se je po ekspresionizmu Marija Kogoja, veliko pa je iskal tudi v ljudskem izročilu, uporabljal je folklorne prvine. Ukvarjal je predvsem simfonično glasbo, znane so njegove štiri simfonije in orkestralne skladbe Kralj Matjaž, Slovenska plesna burleska in s folkloro prepojena Belokranjska rapsodija. Napisal pa je tudi dve operi Pohujšanje v dolini šentflorijanski in Hlapec Jernej.

 

LETA 1903 ROJEN VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK († 1967)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za ‘problematičnega pisatelja’. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega ‘življenjskega teksta’ – romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen… Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

 

LETA 1934 ROJEN JOŽEF TOPOLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2010)

Rojen v Kočicah v župniji Žetale, je po osnovni šoli obiskoval gimnazijo v Mariboru in jo končal v Celju. Leta 1959 je bil posvečen v duhovnika, kaplanska pot ga je vodila od Slivnice/MB in Vojnika do Makol; župnijski upravitelj pa je bil v Makolah, Poljčanah, Jarenini in Stranicah. Njegovo zavzeto duhovniško delo je spremljala ljubezen do lepe slovenske besede. Začel je izdajati literarno revijo Oznanjenje ter pisati povesti, katerih snov je zajemal iz domače haloške pokrajine in njenih ljudi. Pisal je pod psevdonimom Haložan. Napisal je dvanajst knjig (oceno nekaterih smo objavili tudi v Ognjišču – Priporočamo, berite): Anika, Dobrenci, Ali res ni sonca, Košček raja, Pokošena trava, Rozika …)

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1685 ROJEN GEORG FRIEDRICH HANDEL

NEMŠKI SKLADATELJ, MOJSTER ORATORIJA († 1759)

Oratorij je glasbena zvrst za vokalne soliste, zbor in orkester, ki predstavlja določeno dramsko dogajanje, navadno brez odrske igre in scenerije. Izvirno so to glasbena dela na religiozno tematiko. Med največje mojstre oratorija spada nemški skladatelj Georg Friedrich Handel. Njegov najbolj znan oratorij je Mesija, katerega del je znamenita Aleluja.

 

LETA 1859 ROJEN FRANČIŠEK LAMPE

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK († 1900)

»Želim si dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati,« je zapisal 24-letni Frančišek Lampe, a odmerjenih mu je bilo le 41 let, toda v tem kratkem življenju je naredil ogromno. S svojimi filozofskimi spisi je utemeljil slovensko filozofsko izrazoslovje, ustanovil je revijo Dom in svet, vodil je zavod Marijanišče za revne dijake. Slovencem se je priljubil s svojimi Zgodbami Svetega pisma, ki jih je v snopičih leta 1894 začela izdajati Mohorjeva družba. Po njegovi smrti (1900) je delo nadaljeval in končal J. E. Krek.

več:
S. Čuk. Frančišek Lampe: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli

• Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.
• O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.

 

LETA 1896 UMRLA MAGDALENA GORNIK

SLOVENSKA MISTIKINJA, BOŽJA SLUŽABNICA (* 1835)

“Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848… Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi.” Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o “zamaknjneni deklici” z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se “do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa”. Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je “narasla” v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.

več:
S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35.
B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99.
G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98.
knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023.
pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.

njene misli, molitve:

• Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
• S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem…
• Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.

 

LETA 1907 ROJEN ANTON GRAD

FILOLOG, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1983)

Za študij romanskih jezikov (italijanščine in francoščine) pa tudi angleščine so nepogrešljivi učbeniki in slovnice teh jezikov, ki jih je sestavil slovenski jezikoslovec Anton Grad, dolgoletni profesor za romansko filologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. S svojega področja je napisal veliko znanstvenih razprav in člankov.

 

LETA 1910 UMRL ANTON ERJAVEC

DUHOVNIK, PESNIK (*1887)

Na Brodu pri Ljubljani rojeni Anton Erjavec je po gimnazijski maturi študiral bogoslovje v Ljubljani in bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Komaj je nastopil kaplansko službo v Žužemberku, se ga je lotila jetika in leto zatem je umrl na Velem Lošinju (Hrvaška). Svoje pesmi, ki razodevajo močno lirično dušo, je objavljal v glavnem po revijah (Dom in svet, Angelček, Vrtec, Zvonček). Poezijo in prozo je pisal pretežno za mladino. Smrt mu je iztrgala pero iz rok v najlepšem pesniškem razvoju.

 

LETA 1945 UMRL DINKO PUC

PRAVNIK in POLITIK, OČE PLEČNIKOVE LJ (* 1879)

Po študiju prava v Gradcu in na Dunaju je več let kot politik deloval na Goriškem, pod italijansko okupacijo je leta 1920 svojo odvetniško pisarno preselil v Ljubljano. Leta 1927 je bil izvoljen za župana in to službo opravljal skoraj osem let. V tem času je znatno povzdignil naše glavno mesto. Njegova velika zasluga je tudi, da je za umetniško prenovo Ljubljane pridobil arhitekta Jožeta Plečnika ter mu pustil pri regulaciji ulic in trgov svobodne roke in mu omogočil uresničiti številne genialne zamisli.

 

LETA 1945 UMRL ALEKSEJ NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ (* 1883)

Kot potomec stare plemiške rodbine je bil rojen v Nikolajevsku (sedaj Pugačov). Med 1. svetovno vojno se je pridružil protirevolucionarjem in 1918 emigriral v Pariz, leta 1923 pa se je vrnil v Moskvo in sprejel novo oblast. V realističnem slogu je pisal novele in romane o zgodovinskih temah in času revolucije. Znan je po romanu Kruh, drami Ivan Grozni, trilogiji romanov Trnova pot in biografskem romanu Peter Veliki.

njegova misel:

• Z razumom se nisem veliko naučil, vse, kar znam, sem odkril s srcem.

 

LETA 1955 UMRL PAUL CLAUDEL

FRANCOSKI PESNIK, PRIČEVALEC, DRAMATIK IN DIPLOMAT (* 1868)

“Božja milost spreobrača včasih polagoma – kakor je spreobrnila sv. Avguština – včasih, bolj poredko, pa hipoma, kakor je spreobrnila apostola Pavla. Taka trenutna popolna spreobrnjenja opažamo tudi v novejšem času. Podobno veliko milost je Bog dal francoskemu pesniku in pisatelju ter diplomatu Paulu Claudelu. Zanj je Edvard Kocbek dejal, da je “ambasador republike, član francoske akademije, kmet s plemenitaško dušo, katoličan s križarsko bojevitostjo, predvsem pa neumrljivi poet in suvereni dramatik!” Po dolgem iskanju, se je “zadet” od božje milosti, oklenil Boga z vsem srcem in je v svojih skoraj oseminosemdesetih letih življenja ustvaril umetnine, ki mu jih je navdihovala vera. Svojo vrnitev k Bogu je sam popisal v spisu, ki mu je dal naslov Božji prijem.

več:
S. Čuk, Paul Claudel, “Bog me ljubi in me kliče”: Pričevanje, v: Ognjišče, 2, 2005, 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Krščanstvo postavi pred nas Kristusa – živo bitje, avtonomno in določeno kot mi, v katerem biva polnost božanstva, do katerega se čutimo osebno odgovorni, s katerim smo v notranjem in vsakdanjem stiku.
• Resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani.
• Kakšno vrednost ima življenje, če ga ne darujemo?
• Govori samo, kadar si vprašan, toda živi tako, da te bodo vpraševali.
• Ne vznemirjaj se, če te drugi napačno razumejo; pač pa se vznemirjaj tedaj, če ti ne moreš in nočeš razumeti drugih.
  več:

 

LETA 1971 UMRL FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1908)

“Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera.” Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

več:
S. Čuk, France Cigan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2008), 30-31.

 

LETA 1991 UMRL p. ROMAN TOMINEC

FRANČIŠKAN, TEOLOG, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN PEDAGOG (* 1900)

p. Roman je bil znan predvsem kot frančiškanski duhovnik širokih obzorij. Imel je posluh za človeka in se kot katehet posvečal vzgoji mladine in skrbel za duhovno oblikovanje zapornikov. Skupaj z bratom Angelikom si je prizadeval za socialno pravičnost v duhu evangeljskih načel pravičnosti in solidarnosti. Med vojno sta zagovarjala nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bila proti kakršni koli obliki sodelovanja z okupatorji. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šolah, učitelj verouka na učiteljišču in bežigrajski gimnaziji. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani takoj začel z župnijskim veroukom za osnovnošolce, dijake in študente. Znana so bila torkova predavanja za izobražence, na katera so prihajali tudi predavatelji in ugledni profesorji. Leta 1952 je postal predavatelj za krščansko umetnost na Teološki fakulteti v Ljubljani (do leta 1985). Napisal je številne znanstvene študije (upodobitve Brezmadežne), pa tudi veliko poljudnih člankov, s katerimi je seznanjal in navduševal za sakralno likovno umetnost, v času, ki ji ni bil najbolj naklonjen … Od leta 1959 je bil župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom (do leta 1980), svoja razmišljanja je objavljal v revijah in časopisih ter knjigah …

več:
S. Čuk, prof. dr. Roman Tominec. Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1982), 6-10.
S. Čuk, p. Roman Tominec (1900-1991): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2021), 38-39.

o njem in bratu Angeliku:
S. Čuk, Angelik Tominec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2012), 50-51.

 njegove misli:

• Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je “verum, pulchrum, bonum” (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.
  
• Nikoli ni človek tako dostojanstven kot tedaj, ko ponižno prosi odpuščanja, ko se spusti pred neskončnim Bogom na kolena in prizna svoj greh in svojo krivdo.
• Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil dneva.
• Vemo, da so naše luči dobrega zgleda majhne, slabotne, trepetajoče. Toda mnogo majhnih lučic razsvetli največjo temo.
• Koliko milosti smo bili deležni, toliko sadov pričakuje večnost od nas.
• Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je.

 o Ognjišču (ko smo začeli izdajati Ognjišče, nam je poslal ljubeznivo pisemce, s katerim nas je spodbujal, naj nadaljujemo začeto pot)

• Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč’, saj komaj še berem, ampak se pomujam.” To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno

 

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:
S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan. Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v: Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1636 UMRL SANTORIO SANTORIO

ITALIJANSKI ZDRAVNIK, IZUMITELJ, POMEMBEN KOPRČAN (* 1561)

Santorio izhaja iz slovenske rodbine Svetina. Njegov oče je bil iz Furlanije, bil je vojak in poveljeval je posadki topničarjev v Kopru. Živeli so v bližini stare porodnišnice v mestnem jedru in tu se je Santorio rodil (Santorijeva ulica). Oče ga je poslal študirat medicino v Padovo, kjer je leta 1582 diplomiral. Sčasoma si je pridobil velik sloves, zdravil je visoko hrvaško in italijansko plemstvo ter bil osebni zdravnik poljskega kralja. Po letu 1610 je predaval medicino v Padovi in bival v Benetkah, kjer je pisal, delal poskuse in izumljal naprave, s pomočjo katerih je uvedel v medicino eksaktno merjenje. Znamenita je njegova tehtnica, s katero je študiral presnovo, razliko med seštevkom človekove teže in zaužite hrane ter pijače in zaradi tega povečano telesno težo. Največ se je posvečal študiju telesne temperature in v zadnjem desetletju 16. stol. je je izumil termometer. Napisal je številne razprave in knjige (najbolj znana Ars de statica medicina) je izšla v 34 latinskih izdajah in 14 prevodih. Leta 1660 so v Benetkah izdali njegova izbrana dela. V Kopru na mestnem trgu je spominska plošča in doprsni kip njemu na čast. Istrsko društvo Helio Diakon, stolna župnija, univerza in Mestna občina Koper pripravljata od 2015 spominsko slovesnost na trgu pred stolnico.

 

LETA 1788 ROJEN ARTHUR SCHOPPENHAUER

NEMŠKI FILOZOF, KLASIČNI PREDSTAVNIK VOLUNTARIZMA IN PESIMIZMA († 1860)

Učil je, da je temelj sveta volja. Volja pa je večno nezadovoljna, zato je življenje brezkončno trpljenje; ta svet je najslabši od vseh možnih svetov. Cilj sveta je nirvana, ki jo oznanja budizem. Njegovo glavno delo je Svet kot volja in predstava.

 

LETA 1834 – PRVA OBJAVA ‘SONETNEGA VENCA’

Med najvišje umetnine Prešernove poezije spada njegov Sonetni venec, prvič objavljen pred 170 leti. Z akrostihom ‘Primicovi Julji’ je pokazal na konkretno osebo. Sonetni venec si je Prešeren zamislil kot šopek lepo razvrščenih cvetov, ki jih je želel podariti za god svoji ljubljeni.

 

1857 ROJEN LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA († 1941)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je na današnji dan leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice – čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli … Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell. Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.

nekaj Bi-Pi-jevih misli

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za služenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

 

LETA 1873 UMRL PETER DAJNKO

DUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1787)

Jernej Kopitar je leta 1809 v svoji slovnici izrazil potrebo po slovenskem črkopisu, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Peter Dajnko je iz cirilice vzel znak za črko č, za ž je vzel x, za š pa ‘prestriženo’ številko 8. Leta 1831 je izbruhnila slovenska abecedna vojska; leta 1839 se je uveljavila gajica, naša sedanja abeceda s 25 črkami.

več:
S. Čuk, Peter Dajnko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 44-45.

 

 

LETA 1881 UMRL FRANČIŠEK SVETLIČIČ

DUHOVNIK, NAJBOLJŠI PESNIK NOVIC (* 1814)

Najboljši pesnik časnika Novice je bil Idrijčan Frančišek Svetličič, ki je kot duhovnik služboval v raznih župnijah ljubljanske škofije. Učil se je pri Prešernu, ostal pa je v okviru postromantike. V njegovi liriki prevladujejo razmišljanja, porojena iz življenjskih izkušenj. Najboljši je v razmišljajočih pesmih o človeškem življenju in slovenski zgodovini. V pripovednih pesmih pogosto črpa snov iz ljudskega izročila. Nekatere njegove pesmi so bile sprejete v stara šolska berila.

 

LETA 1888 ROJEN PETER BUTKOVIČ-DOMEN

DUHOVNIK, UGANKAR, PESNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, PREVAJALEC († 1953)

Rojen je bil v Sovodnjah ob Soči in po osnovni šoli so ga vpisali v latinske šole v Gorici, kamor je vsak dan hodil peš (uro in pol v eno smer). Bil je sošolec pesnika Jože Lovrenčiča, ki se ga spominja kot »podjetnega literata«, ki je pisal v na novo ustanovljene dijaške liste, za katere je pisal, risal in sestavljal uganke. Odločitev za nadaljevanje gimnazije ni bila enostavna, zaradi ekonomskih razmer doma, prav tako pa ni bila enostavna njegova odločitev za duhovništvo … Da se je dokončno odločil mu je pomagala misel na svoje ljudi, na slovensko ljudstvo na Primorskem, ki je čutilo italijanski pritisk. Leta 1910 je maturiral in vstopil v goriško veliko semenišče. Po končanem tretjem letniku je bil posvečen in nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje na Vipavskem, kasneje upravitelj Lokev in Lokovca (skoraj ves čas med prvo vojno). Od leta 1922 je bil osem let župnik v Zgoniku in v tej dobi se je najbolj razmahnilo njegovo ugankarstvo … tu ga je obiskalo veliko znanih ljudi tedanjega časa, med njimi tudi pisatelj F. S. Finžgar. S Krasa je šel spet v okrilje Trnovskega gozda, v Ravnico, toda je za kratko, saj je zaradi pastoralne potrebe zadnjih dvaindvajset let življenja preživel kot vikar in župnik v rojstni vasi Sovodnje. Kot duhovnik je veliko časa prebil v spovednici, trudil se je za češčenje sv. Jožefa in Terezije Deteta Jezusa. Po daljšem bolehanju je umrl na današnji dan, pogreb pa je bil 1. marca. Iz pogrebnih govorov je odmevala predvsem njegova zvestoba svojemu ljudstvu, odločno proti fašističnemu nasilju. Njegovo delo nam govori, da se ni mogel povsem posvetiti eni sami poti in se zato ni mogel v nobeno popolnoma poglobiti. Gotovo bi postavili na prvo mesto ugankarstvo, saj je bil prvi in najplodovitejši slovenski ugankar. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo ilustratorsko delo, ki izraža povsem njegov stil. Bil je tudi pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec iz številnih manj znanih jezikov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal za pisanje v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Njegov osebni znanec prof. dr. Anton Kacin je Butkovičevo podobo takole orisal: »Ni lahko v malo besedah orisati podobo človeka, kot je bil Peter Butkovič ali Domen Otilijev, čigar delo sestavljajo zelo številni drobci, posejani v času nad 30 let in vzeti z raznih področij, kajti do večje zamisli ni nikoli prišel. Drži pa, da je bil sposoben, požrtvovalen in nemiren duh …« »Poudariti in razčleniti je treba razsežnost Butkovičevega dela, tudi pionirstva na določenem področju, predvsem pa njegovo ogromno ljubezen do kraljestva duha, ki je zbrano v piosani besedi. In zdi se mi, da ne rečem preveč, če zapišem, da je bil Butkovič občudovalec in služabnik pisane besede, ne kot črke, ki ubija, marveč kot nosilke tistega človeškega spoznanja in duha, ki človeka venomer dviga in rešuje in mu kaže pot skozi temine …,« je zapisal Marijan Brecelj.

več:
S. Čuk, Peter Butkovič – Domen (1888-1953): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2018), 42-43.
knjiga: J. Kragelj – M. Brecelj, Peter Butkovič – Domen, Ognjišče, Koper, 2001. – (Graditelji slovenskega doma 8).

nekaj njegovih misli:

• Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisa, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni. Uganka je umotvor, večkrat zelo umeten, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v zadoščenje…
  
• Vsi jeziki so lepi in pa dušo narodov spoznaš najbolje v njih materinščini. Zato sem za svojo rabo in za prevajanje predelal tudi francoščino in angleščino ter španščino. Zadnja leta se ukvarjam s holandščino in nordijskimi jeziki. Zdaj moram spoznati malo finščino ... (Bednariku 1938)
  
• Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe – Vesele smehe. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kojkrat krcnila, ker sem doma vse ‘pomalal’. Ni šlo drugače, sem pa pri sosedovih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo …

 

LETA 1894 ROJEN VALENTIN MERŠOL

ZDRAVNIK, HIGIENIK, VARUH BEGUNCEV V VETRINJU († 1981)

Kmečki sin iz Radovljice je študiral medicino najprej v Gradcu, končal v Pragi, na bakteriološkem področju se je izpopolnjeval v ZDA. Deloval je v Ljubljani. Leta 1945 se je umaknil na Koroško. Zaradi svojega zdravniškega slovesa in odličnega znanja angleščine je postal vodja civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. Ko se je zvedelo, da v Slovenijo vrnjene domobrance množično pobijajo, je pri Angležih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem beguncev nazaj v Jugoslavijo. Pisatelj Karel Mauser ga je imenoval “slovenski Mojzes”.

 

LETA 1895 ROJEN ALBERT ŠIROK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 1985)

Zibelka mu je tekla v Kozani v Brdih, kjer je bil oče Andrej učitelj, leta 1903 pa je nastopil službo voditelja šole CMD pri Sv. Jakobu v Trstu. Albert je šel po očetovih stopinjah. Službo učitelja je opravljal v slovenskih vaseh okoli Trsta. V vsem tem času se je ukvarjal z gledališčem, pred vojno je z bratom Karlom, tudi učiteljem, v Narodnem domu v Trstu prirejal zabavne večere, na katerih je nastopal kot igralec pod režijo Milana Skrbinška. Leta 1931 se je zaradi fašističnega nasilja izselil v Ljubljano. Po vojni je bil urednik pri Mladinski knjigi.

 

LETA 1896 ROJEN METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC († 1971)

Študiral je grafično umetnost in po diplomi snemal reportaže in kratke filme (Sava film)… Najbolj znana sta prva slovenska dokumentarna filma Bloški smučarji in Triglav pozimi. Leta 1932 je posnel tudi celovečerni film Triglavske strmine. Njegovo delo je izjemno: 98 filmov in več kot 50 obzornikov. Med dokumentarci so najbolj znani: Slovensko Primorje, Pomlad v Beli krajini Prešernova nagrada 1953), Naši lipicanci, Kroparski kovači, Velenjski rudarji, … Za film Božidar Jakac je leta 1970 na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

 

LETA 1903 UMRL HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1860)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, kjer je bil njegov sošolec tudi Gustav Mahler, nadaljeval pa ga je samostojno, saj je bil izključen zaradi prekrška. Poletje 1877 je preživel v Slovenj Gradcu, kjer so nastali prvi samospevi. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je na današnji dan na Dunaju.

 

LETA 1922 ROJEN MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (2015)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. “Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu”: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

 

LETA 1944 UMRL KAREL DESTOVNIK KAJUH

PESNIK (* 1922)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad sed je navduševal za komunistične ideje … pesniti pa je pričel v času vojne. Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

• Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej … // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

 

LETA 1947 ROJEN JURIJ BIZJAK

KOPRSKI ŠKOF IN BIBLICIST

Škof Jurij Bizjak izhaja iz župnije Col nad Ajdovščino, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Po šolanju v domačem kraju in v Ajdovščini je po končani gimnaziji v Malem semenišču v Vipavi študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1971 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na papeškem bibličnem inštitutu (1976-1983) potem ko je v različnih župnijah pastoralno deloval. Po vrnitvi iz Rima je bil duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, od leta 1997–2000 pa spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Stalno je bil dejaven na področju proučevanja in predstavljanja Svetega pisma. Med leti 1983–2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1996). Prevedel je knjigo preroka Izaija, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Pri Ognjišču je leta 1989 izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). 26. maja letos ga je papeža Benedikt XVI. imenoval za koprskega škofa in tako je nasledil dosedanjega škofa Metoda Piriha. Škofijo je prevzel med slovesno mašo v koprski stolnici 23. junija 2012.

več:
B. Rustja, Odslej bom drugače gledal na škofa: Pogovor o, v: Ognjišče 6 (2002), 34-36.
B. Rustja, novi koprski škof dr. Jurij Bizjak. “Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat, ali človek ni samo to, kar dela”: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 10-15.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje se prepoznavajo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir.
  
• Človeški otroci imamo tri velike zmožnosti, ki nas napravljajo za ljudi: razum, voljo in vest. In imamo tri velike vrednote, ki nas napravljajo za dostojne ljudi: resnico, pravico in svetost.
  
• Nekdo prebere celo Sveto pismo, pa se ga ne dotakne. Gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne sliši. Drugi pa prebere eno vrstico in jo premišljuje cele dni.
  
• Najbolj plemenit človekov strah je tisti, ko se bojiš žaliti nekoga, ki ga imaš rad.
  
• Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!
  
• Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži.
  
• Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

 

LETA 1950 UMRL CIRIL POTOČNIK

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PUBLICIST (* 1894)

Na Žirovskem Vrhu v župniji Trata rojeni Ciril Potočnik je po študiju bogoslovja v Ljubljani in na Dunaju postal spiritual (duhovni vodja) dijakov v Zavodih sv. Stanislava, nato je petnajst let (1922–1937) opravljal isto službo v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Od leta 1937 do smrti pa je bil profesor pastoralnega bogoslovja (dušnega pastirstva) in ascetike (duhovnosti) na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Napisal je tri knjige premišljevanj o Kristusu, Dobrem pastirju ter Ascetiko, učno knjigo o duhovnem življenju.

 

LETA 1963 UMRL p. AVGUŠTIN KOSTELEC

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, OPAT (* 1879)

Na današnji dan je bil rojen “veliki” opat p. dr. Avguštin Kostelec. Vzdevek “veliki” mu gre zato, ker je “nad šestdeset let svojega življenja posvetil Stični, ki je največ tudi po njegovi zaslugi tudi v naši novi družbi dosegla tisti ugled, ki ga je nekoč imela” (Jože Gregorič). Stiški opat je bil 39 let, za samostan pa je skrbel 41 let. V težkih časih po drugi svetovni vojni je kljub nagajanju in preganjanju ustvarjal pogoje, da je Stična vse bolj postajala to, kar je danes nekakšen “slovenski Taizé“.

več:
S. Čuk, p. Avguštin Kostelec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2003), 42-43.

njegovo razmišljanje:

• Klic in zgled sv. očeta ju zbudil med katoliškimi narodi novo gibanje za cerkveno edinstvo. Ali se bom o tudi Slovenci odzvali klicu sv. očeta? Že po naravni zemljepisni legi smo kot nekak most med vzhodnimi in zahodnimi narodi. Naše narodno sorodstvo z vzhodnimi narodi, posebno z Rusi, nam je kot naravna zapoved ljubezni, da skušamo privesti svoje brate nazaj k materi sveti katoliški Cerkvi (p. dr. Avguštin Kostelec, Bogoljub, julij 1939).

 

LETA 1988 UMRL LEOPOLD JURCA

DUHOVNIK, PROŠT IN NARODNI DELAVEC V SLOVENSKI IN HRVAŠKI ISTRI (* 1905)

Rodil se je v Braniku (Rihemberk). Po slovenski gimnaziji v Gorici in v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je študiral bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v letu m1929. V hrvaški Istri je deloval 33 let, v Kopru pa 26 let. Bil je župnik (Trviž pri Pazinu, Beram, Košćerga, Zamask, Pazin, Koper), prošt (Pazin, Koper), dekan (Pazin, Koper, vršilec dolžnosti pićanskega dekanata, poverjenik škofa Santina za pet hrvaških dekanatov v Istri), v Pazinu ravnatelj pazinskega semenišča, spiritual bogoslovcev, sodniki cerkvenega in ženitvenega sodišča, direktor in kustos cerkvenega muzeja, profesor pastoralke, liturgike in patrologije; v Kopru župnik, generalni vikar in svetovalec škofa Janeza Jenka.
Jurca je bil tudi pisec nabožne literature v hrvaških in slovenskih revijah ter verskih časopisih. V Družini je izhajal njegov podlistek Moja leta v Istri pod fašizmom (v knjižni obliki 1978). V italijanščini je pisal le spomenice oblastem v času najhujšega fašističnega pritiska na Istrane. V njih je dokazoval, da se mora krščanski nauk in evangeljsko oznanilo po božjem, cerkvenem in naravnem pravu oznanjati v materinem jeziku. Hrvatom, Slovencem in Italijanom je dopovedoval, da je narodnost velika dobrina, a da je vera pred narodnostjo in da božja odrešujoča ljubezen vse povezuje v eno samo družino. Jurca je bil med tistimi pionirji, ki so spravili v življenje pazinsko Malo semenišče, v katerem je bilo nekdaj tudi do 300 dijakov …

 

LETA 1993 UMRL LADISLAV LENČEK

DUHOVNIK LAZARIST, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC

Ljubljančan, najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem se odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati ‘šila in kopita’ in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati … V Argentini je bil dr. Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri graditvi cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

več:
F. Bole, Ladislav Lenček 40 let urednik Katoliških misijonov: Gost meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 8-12.

 

LETA 2003 UMRLA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA (* 1911)

Rodila se je 4. avgusta 1911 v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

• Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
• Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
• Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
• Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
• Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
• Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
  več:

 

LETA 2014 UMRL P. IVAN TOMAŽIČ

KLARETINSKI DUHOVNIK, ORGANIZATOR, MECEN, PUBLICIST IN VENETOLOG (* 1919)

Rojen v Pregarjah v Brkinih v revni družini, oče mu je kmalu umrl. Z dvanajstimi leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in študiral teologijo, ki jo je končal v Španiji, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Tam je bil posvečen kot redovnik klaretinec. Po vojni se je vrnil najprej v Rim, toda leta 1954 so ga poslali na Dunaj, kjer je deloval do konca leta 2010.Tam je bil bolniški duhovnik. 55 let v bolnišnici za starejše, občasno je pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Poleg tega se je p. Ivan na Dunaju začel ukvarjati s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova prvi je bil v šestdesetih letih  Korotan, za slovenske študente z avstrijske Koroške in tudi za tiste iz domovine. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Na Dunaju in organiziral je mašo za rojake, kar je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence. P. Tomažič, je bil tudi vnet zagovornik venetske teorije o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili.” Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. Napisal je tudi nekaj knjig, verske vsebine (Na poti, o Magdaleni Gornik). “Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!« V zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ob obletnici njegove smrti je izšla tudi knjiga Za resnico do zadnjega diha (Jasna Kontler Salamon) o Tomažičevem boju, da bi dom ohranil svoje poslanstvo …

več:
B. Rustja, p. Ivan Tomažič. “Duhovniško delo je moje veselje, zadoščenje in tolažba”: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2013), 19-21.

nekaj njegovih misli:

• Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena.

iskalec in zbiralec Marko Čuk