XI. romanje: 14. julija 1979

Romanje invalidov in bolnikov na Brezje v letu 1979, enajsto po vrsti, je bilo najbolj številčno doslej. Pred Marijino cerkvijo in v njej se je v soboto, 14. julija, zbralo nad 12.000 romarjev. V septembrski številki Ognjišča je bilo vzdušje romarskega dneva, ki je za nas trpeče brate in sestre ‘najlepši dan’ od vseh dni v letu, prikazano s fotoreportažo.

Lepo je to romanje opisala invalidka Tilka v listu Prijatelj (številka 5/1979). Iz njenega poročila povzemam nekaj misli.

“Kdo bi mogel prešteti množico invalidov, bolnikov in drugih ljudi, zbranih na enajstem romanju, ki ga je zanje pripravilo uredništvo Ognjišča? Koliko trpljenja, žalosti, stisk, prošenj, zahvale in veselja smo romarji ta dan položili pred Marijino sliko, da jih izroči in priporoči svojemu vsemogočnemu Sinu. Koliko jih je potolažila in jim vlila novega upanja, ve le Ona, milosti polna za vsakega, ki se k njej zateka.”

Na romarsko mašo, ki jo je ob 30 duhovnikih-somašnikih vodil koprski škof dr. Janez Jenko, se je zbrana množica pripravljala z molitvijo rožnega venca in s petjem. Med mašo so invalidi brali berila in prošnje za vse potrebe. Duhovnik-bolnik, ki je somaševal, pa je prebral evangelij. Škof Janez je v svoji pridigi bolnike in invalide pa tudi vse druge romarje spodbujal k potrpežljivosti, k vdanemu prenašanju trpljenja. “Osvetljeval nam je vrednost trpljenja s Kristusovim zgledom,” je zapisala Tilka. “Poudaril je, da nas Kristus ni odrešil z besedami, niti ne z molitvijo in ne s čudeži, temveč s trpljenjem. V spomin nam je priklical tudi nekatere vzornike Cerkve (svetnike in svetnice), ki jih je Bog poklical k telesnim delom ljubezni in usmiljenja do bolnih in trpečih. Ustanovili so redove in družbe, ki to poslanstvo še danes izvršujejo… Živimo v času velikega napredka tehnike, toda tehnika ne more rešiti človeških problemov, nasilja, trpljenja – to lahko reši le ljubezen. Navedel je besede svetega očeta Janeza Pavla II., s katerimi znova zatrjuje, kako bolne in trpeče ljubi, nanje misli in zanje moli.”

Na oltarju so bili pripravljeni ciboriji in kelihi s hostijami za posvetitev. Ta dan je bilo razdeljenih več kot 9.000 svetih obhajil. Duhovniki so delili Kruh močnih kar med množico.

Popoldne so bile večernice z zahvalno pesmijo. Pri popoldanskem sporedu, ki je potekal v cerkvi, so sodelovali mladi iz župnije Šentjernej na Dolenjskem. Mladinski pevski zbor je pod vodstvom organistke Line pripravil spored Marijinih in drugih pesmi, sestra Mirjam pa je pripravila versko igro, ki so jo mladi Šentjernejčani občuteno podali.

… se nadaljuje – pripravlja Marko Čuk

X. romanje: 8. julija 1978

Jubilejnega – desetega romanja invalidov in bolnikov na Brezje, ki ga od leta 1969 pripravlja Ognjišče, so se 8. julija 1978 udeležili trije slovenski škofje: ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Jožef Pogačnik, ki je romanje vodil, koprski škof dr. Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Somaševali so duhovniki iz vseh treh slovenskih škofij skupaj z gosti iz Trsta in Gorice ter Celovca. Na parkirnih prostorih in okoliških cestah se je ob vzornem delu redarjev turističnega društva Brezje nabralo čez 800 osebnih avtomobilov in nad 100 avtobusov. Presežen je bil dosedanji rekord: na romanje se je zbralo nad 10.000 vernih ljudi iz vseh predelov Slovenije.

Več kot dvesto pomočnikov, v glavnem mladina iz veroučnih skupin, je skrbelo za dobro počutje romarjev in za red. Med mašo so spremljali dvajset duhovnikov, ki so med romarji delili sveto obhajilo.

Čeprav romaš leto za letom, se ti vseeno zdi, kot da si prvič pri Mariji na Brezjah, ko gledaš to množico ljudi, ki z zaupanjem moli in prosi – ne toliko za zdravje, temveč bolj za potrpežljivost v prenašanju bolezni. Pri vsej revi jih vidiš vesele, srčne in ob tem moraš biti Bogu hvaležen za zdravje, saj so mu oni hvaležni za svojo bolezen, za svojo invalidnost, za svojo starost! Tako premišljuješ, ko vidiš vse te romarje, ki se zbirajo pri Materi, Kraljici Slovencev na Brezjah. Letos že desetič.

Že precej zgodaj je bil prostor pred cerkvijo napolnjen z romarji. Invalidi na vozičkih, bolni in ostareli na sedežih, vsi pa z veliko željo, da bi se srečali z Materjo, ki najbolj čuti s svojimi otroki. Veliko se nas je zbralo. Sveto daritev so ob somaševanju velikega števila duhovnikov vodili trije škofje: ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik, voditelj romanja, koprski škof dr. Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič.

Nadškofova beseda je bila namenjena trpečim bratom in sestram: “Niste prišli k Materi prosit ozdravljenja, prišli ste jo prosit za vdanost v trpljenju. Zato prenašajte trpljenje z veseljem, vsak dan ga darujte za Cerkev in za umirajoče. Bolečina je božji dar, zato ste vi, bolniki in invalidi, posebni božji izbranci.”

Med mašo so duhovniki mazilili težje bolnike in ostarele. Dekliški trio z Občin pri Trstu je občuteno zapel tri pesmice, ki so poživile slovesnost.

Po gorah okoli Brezij je deževalo, tudi nam so grozili sivi oblaki, polni dežja. “Marija ne bo dovolila, da bi bil dež, saj ve, da ne moremo teči,” mi je zagotavljal starček, ki je vneto prebiral jagode rožnega venca.

Po procesiji in blagoslovu z Najsvetejšim se množica ni in ni hotela raziti. Vsi bi radi šli še v cerkev pozdravit Marijo. Prednost so imeli invalidi na vozičkih, ki so jih peljali skozi cerkev.

Pozdravljanju in veselju ni bilo konca in kraja tudi v popoldanskih urah, ko je bilo še posebno srečanje in pogovor z bolniki, ki ga je vodil prelat dr. Lojze Šuštar. Slovesnost je zaključila mladina z Opčin z glasbenim programom.

Vida Bratina

… se nadaljuje – pripravlja Marko Čuk

VIIi. romanje: 26. junija 1976

Ob izkustvu lanskega romanja je Ognjišče kot organizator tudi za letošnje vseslovensko srečanje invalidov in bolnikov na Brezjah izbralo zadnjo soboto v juniju. Ta mesec se je zdel najbolj primeren, da bi se izognili poletni sončni pripeki, pa tudi zato, ker so v tem času mladi zaključili svoje dolge šolske dni – in kako bi mogli zaključek proslaviti lepše kot v srečanju z bolnimi in trpečimi.

junija se je obetal lep dan. Ne le, da nam je bilo naklonjeno vreme, ki je bilo prijetno toplo, pri tem pa se je sonce od časa do časa umaknilo za oblake, pač pa se mi je zdelo, da mora biti dan lep, kajti čutil si lahko, koliko lepega prinašajo ta dan s seboj ljudje v naše najbolj znano Marijino svetišče. Tisti, ki so se tega romanja udeležili že prejšnja leta, so se veselili ponovnega srečanja z vsemi, katerim je bilo to romanje v prvi vrsti namenjeno: z bolnimi, invalidnimi in ostarelimi. To srečanje namreč ustvarja mnogo prijateljstev in v zdravih zbudi ljubezen in voljo, da bi svojemu bližnjemu pomagali.

Strmela sem nad množico ljudi, ki se je zgrinjala ob vznožju Stola, gorskega lepotca nad Brezjami. Prihajali so od vsepovsod, tudi iz najbolj oddaljenih krajev Slovenije. Bolni in zdravi, a vsi bratje. Na parkirišču so našteli 73 avtobusov, 543 osebnih avtomobilov; mnogi so prišli z rednimi avtobusi ali pripešačili od najbližje železniške postaje – tisti iz okolice pa so se na romanje podali kar peš. Skoraj desettisočglava množica je napolnila prostor pred cerkvijo in na malo privzdignjeni senčni terasi in tako zgrnjena pred lepo okrašenim oltarjem in podobo Marije Pomagaj v pesmi in molitvi pričakala sveto mašo, ki jo je ob 10. uri daroval ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Somaševalo je 12 duhovnikov, predstavnikov vseh treh slovenskih škofij.

To je bil veličasten shod; prevzame te, tudi če nisi prišel prvič. Majhen si ob veličini trpljenja, bolečin, invalidnosti, starosti in osamelosti tistih, ki so v tem svojem stanju prinesli svoje dragocene bisere pred Marijo – in pred nas zdrave. Koliko močne vere je v njih. »Kadar sem slaboten, sem močan,« slišim v odmev škofove besede. Povedal je čudovito misel in dal primero, ki se mu je porodila s potovanja po Franciji. V rudarskih krajih je opazoval velike kupe odpadnega materiala, za katerega so mislili, da je ničvreden in brez življenja, a so se kmalu prepričali, da to ni res – v njih je bilo še življenje. Kaj ne misli morda tako tudi današnji svet, ko se srečuje z bolnim, ostarelim, invalidnim človekom?

Med mašo so težjim bolnikom in invalidom podelili bolniško maziljenje. Mnogi so lahko opravili spoved na posebej označenih mestih. Daritev se je zaključila s slovesnim blagoslovom z Najsvetejšim ob petju lavretanskih litanij.

Množica ljudi, ki se zbirajo ob teh bratih in sestrah, potrebnih ljubezni in potrpežljive službe, vrste mladih, ki nesebično pomagajo posebej na teh romanjih in skušajo ustreči vsaki želji, pripravljenost šoferjev, ki so pripeljali mnoge, kateri se romanja drugače ne bi mogli udeležiti, duhovniki, ki so organizirali svoje avtobuse romarjev, pa tudi Ognjišče, ki s svojimi sodelavci ustvarja plodno polje svojega krščanskega udejstvovanja – vse to je veselo upanje in prepričanje, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje.

Elizabeta Kolenko

… se nadaljuje – pripravlja Marko Čuk

IX. romanje: 9. JULIJA 1977

Romarjem na Brezje smo že kmalu začeli razpošiljati ‘razpoznavne znake’. Leta 1977 so bile to kovinske značke: rdeče za bolnike, invalide in ostarele, modre pa za spremljevalce. Značke so veljale kot vstopnica za vnaprej ‘rezervirane’ prostore. V ‘oznanilih’ za romanje 1977 beremo, da se bo med romarsko mašo delilo sveto maziljenje, ‘vendar samo tistim, ki so težji bolniki ali invalidi. To je zakrament in ga ne smemo prejemati brez potrebnih pogojev, zato se boste tisti, ki želite prejeti sveto maziljenje, javili pred mašo našim pomočnikom in dobili svečko kot znamenje, da lahko prejmete maziljenje.«

Poročilo o romanju leta 1977 je za Ognjišče sestavila Vida Bratina, uslužbenka na upravi našega mesečnika, in velikokrat voditeljica romarskih avtobusov iz koprske smeri.

»Ob Mariji Pomagaj,« piše, »se je letos zbralo rekordno število romarjev: več kot 7.000! Morda bi jih bilo še več, če ne bi zjutraj grozilo slabo vreme. Ko smo s Primorskega potovali proti Brezjam, je deževalo, kot da so se odprle vse nebeške zapornice. Toda Mati na Brezjah nas je dočakala v soncu – kot vsako leto. Dolge kolone vozil (osebnih avtomobilov in avtobusov) so polnile prostor, ki je bil zanje namenjen. Kljub gneči, ki je nekoliko ovirala, da težji bolniki na vozičkih niso brž dobili prostora spredaj, je od vseh strani odmevala vesela pesem Mariji v čast. Že takoj po prihodu so ob molitvi rožnega venca vsi na trgu peli: »Duša, le pojdi z mano …« Molitev rožnega venca je bila ‘uglaševanje’ za mašo.

Ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je vodil somaševanje številnih duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij, je pozdravil bolnike. Imenoval jih je ‘Kristusova armada, ki neprenehoma daruje svoje trpljenje Gospodu’. Posredoval je tudi poseben pozdrav mariborskega škofa Držečnika, ki s svoje bolniške postelje spremlja romarje in se jih spominja pri maši, katero daruje prav zanje.

Med romarsko mašo so podelili sveto maziljenje bolnikom, ki so bili ‘odbrani’ vnaprej in so kot razpoznavno znamenje v rokah držali prižgane svečke. Velika večina romarjev je prejela sveto obhajilo. Po maši je osem slovenskih novomašnikov zbranim podelilo svoj novomašni blagoslov, ki je v slovenski vernosti nadvse cenjen dar.

Veselo petje, pozdravljanje pa tudi solze ganotja so spremljale množico, ki se je zbrala ob Materi. Ni bilo bolnika, invalida in ostarelega človeka – vsi smo bili Marijini romarji, vsak s svojo težavo in bridkostjo. Vsi pa smo od nje odhajali olajšani, z upanjem v njeno pomoč. Ob slovesu smo si iskreno voščili: »Nasvidenje prihodnje leto na jubilejnem, desetem romanju!«

Vida Bratina

… se nadaljuje – pripravlja Marko Čuk

VII. romanje: 21. junija 1975

Letošnje romanje je že sedmo po vrsti – je bilo zapisano v majski številki Ognjišča 1975, kjer je bil ‘oznanjen’ spored romarskih slovesnosti. Zaradi spremenjenega datuma na bolj zgodnjo dobo upamo, da bo še lepše kot druga leta, z manj vročine, ki je velik problem, zlasti za težje bolnike. Ob koncu šolskega leta je mladina bolj prosta, vendar tudi še ni raztresena na počitnicah. Želeli bi ravno čimbolj aktivno sodelovanje mladine, ki naj se iz romanja uči velikih življenjskih resnic in se nauči odkrivati trpljenje drugih.

In kako je bilo na romanju? Prisluhnimo besedam očeta urednika.

Vsakoletno romanje invalidov in bolnikov smo letos pripravili dva meseca prej … Po vaših predlogih smo tudi premaknili uro glavne maše od enajste na deseto. Oboje se je izkazalo za bolj ugodno, čeprav smo se letos za vreme precej bali. Vaše in naše molitve, zlasti pa trpljenje bolnikov in invalidov, ki so ga mnogi darovali za uspeh našega romanja, je doseglo milost – o tem smo prepričani – da je bilo ves dopoldan lepo vreme. Šele ko so naši pridni mladi pomočniki že spravili na tovornjake vse stolice in smo se šli hladit ob kokakoli v bližnjo gostilno, se je silovito ulil dež …

Romanje se je odvijalo po že ustaljenem in preizkušanem redu, ki ga vsako leto malo dopolnimo ali popravimo. Letošnje romanje je vodil koprski škof dr. Janez Jenko, ki je bil z nami na Brezjah pri prvem romanju leta 1969. V svoji pridigi se je dotaknil večnega problema – človeškega trpljenja. Trpljenje je posledica greha. Kristus je sicer za greh s svojim trpljenjem v polni meri zadostil. Zakaj moramo potem trpeti še mi? Mar njegovo trpljenje ni bilo dovolj? Sveti Pavel nam odgovarja, da smo tudi mi deležni Jezusovega trpljenja. »Na svojem telesu vedno nosimo okrog Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem telesu.« Trpljenje je preizkušnja naše zvestobe. Smemo moliti kot Jezus, da naj Oče vzame naš kelih trpljenja. ^e pa je v božjem načrtu določeno, da se ravno po tem trpljenju zveličamo, naj se zgodi božja volja. Marija nam lahko izprosi milost, da bi doumeli pomen trpljenja.

Bolniki in invalidi so sodelovali tudi pri bogoslužju: brali so berila, peli nekaj svojih pesmi. Trg pred cerkvijo, ki se je napolnil s pettisočglavo množico, je utripal ob ljudskem petju kot eno srce – trpeče srce, ki je za trenutek pozabilo na trpljenje, zavedajoč se božje, Marijine in bratske ljubezni. Mnogi od 600 šoferjev niso bili prvič na tem romanju in upamo, da tudi ne zadnjič. Olajšati trpljenje drugim, narediti jim veselje, pomagati tistim, ki so sključeni pod težo križa trpljenja, je tako kot pomagati Kristusu na križevem potu …

V svoji sredi smo letos imeli tudi romarico, ki obhaja stoletnico rojstva: to je Katarina Hartman iz Suhe pri Škofji Loki. ^vrsto je stopala do sedeža v prvi vrsti, ki so ji ga določili. Njen brat duhovnik je že dvajset let med rajnimi. Dolga leta mu je gospodinjila in še sedaj vsako nedeljo pride k maši in obhajilu v domačo cerkev.

Moramo se zahvaliti vsem udeležencem, zlasti pridnim šoferjem, duhovnikom, ki so organizirali tudi večje skupine z avtobusi. Požrtvovalni mladini – pomočnikom, zdravstvenemu in pomožnemu osebju, ki so poskrbeli, da je vse potekalo v lepem redu … V zavesti, da je za vse največje plačilo dobro delo, ki so ga storili, vam kličemo: nasvidenje pri brezijanski Mariji spet drugo leto!
Franc Bole
… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

6. romanje: 17. avgusta 1974

Sobota, 17. avgusta 1974, je bila najbolj vroč dan v vsem poletju, tako so poročali meteorologi. To so občutili tudi bolniki in invalidi, ki so se ta dan zbrali za svetoletno romanje na Brezjah. Občutili smo tudi mi, ki smo romanje pripravljali, a smo se tolažili z mislijo: bolje tako, kot če bi bil dež! Za lepo vreme smo pravzaprav molili, ne samo mi, ampak zlasti romarji – in Bog nas je uslišal. K sreči smo v navodilih našim romarjem napisali, naj prinesejo s sabo dežnik, ki jih bo varoval ali pred dežjem ali pa pred močnim soncem.

Ljudje so iskali zavetja v senci, ki pa je je bilo vedno manj. Kaže pa, da so za sonce bolj občutljivi zdravi, bolniki in invalidi so vajeni potrpeti in se niso pritoževali. 2000 stolov, ki smo jih s sodelavci nabrali od vsepovsod in pripeljali na trg pred cerkvijo, je čakalo romarje. Začeli so prihajati z vseh strani – računamo, da jih je bilo tudi letos nad 6.000.

To je že šesto romanje, ki ga organizira Ognjišče, vodi pa eden od naših škofov. Letos je bil voditelj romanja mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik. Tako so se na Brezjah zvrstili že vsi naši škofje. Skupaj s škofom je somaševalo dvanajst duhovnikov (med njimi dva invalida). Berilo sta brala tudi dva invalida: prvo invalid na vozičku, Franc Lončarič iz Moravč, oče številne družine, drugo berilo pa je prebral mlad fant, ki se je morda zdel romarjem povsem zdrav. V resnici pa je bil to Bruno Ivetac, bogoslovec iz hrvaške Istre, ki se je zdravil na Onkološkem institutu v Ljubljani. Njegova največja želja je, da bi lahko daroval sveto mašo (želja se mu je izpolnila: 8. septembra 1974 je bil v Pazinu posvečen v duhovnika; maševal je samo trikrat, kajti že sredi oktobra je umrl).

Po škofovi pridigi so prvič na našem romanju na Brezjah škof in duhovniki delili sveto maziljenje bolnikom in invalidom, kot ga predvideva novi obrednik. Bolniško maziljenje namreč ni zakrament ‘za umirajoče’, kot mnogi mislijo in je bilo doslej tudi tako videti, ampak zakrament za težje bolnike, ki naj jim pomaga prenašati križ bolezni in jim odpusti grehe, da bodo ob prenašanju svojega križa imeli več zasluženja.

Zdravstvena ekipa kljub vročini ni imela prav veliko dela; zato pa so bili toliko bolj zaposleni naši pomočniki, ki so delili pijačo (čaj, kavo), po maši tudi sendviče. Pred mašo smo razdelili tudi spominske podobice in tiskano besedilo pesmi za to romarsko slovesnost, kar je tudi pripomoglo, da se je pesem močno razlegala pred Marijinim svetiščem, čeprav na odprtem ne odmeva tako kot v cerkvi.

Dragocenost teh romanj je, da se na njih tkejo prijateljske vezi med bolnimi in zdravimi in postajajo vsako leto močnejše. Naša domovina je tako majhna in bi si lahko bili vsi bratje, ko smo si že skoraj sosedje. Vsak je prispeval kamenček. Tisoč in več šoferjev, ki so žrtvovali en dan svojega prostega časa; stotine duhovnikov, ki so po svojih župnijah poiskali bolnike in invalide in jim preskrbeli prevoz; domači, ki so začutili, da se tudi drugi zanimajo za njihovega bolnika, invalida in so sami dobili več poguma, da mu vsak dan potrpežljivo stojijo ob strani. Mnogi stari ljudje, morda tudi zapuščeni, ki so enkrat le prišli v prve vrste, bili v središču pozornosti … To in še marsikaj nam je letošnje svetoletno romanje povedalo.

Romanja bi radi napravili še lepša. Že sedaj nam je jasno, da bomo morali romanja prenesti na manj vroče ‘čase’ – najbrž kar na konec junija ali začetek julija, ko ni več šole, dopusti pa tudi še niso v največjem razmahu … (oče urednik Franc Bole)
… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

5. romanje: 18. avgusta 1973

Peto romanje – mali jubilej! Najlepša ‘proslava’ je bila izredna udeležba: na trgu pred svetiščem Marije Pomagaj na Brezjah se je 19. avgusta 1973 zbralo blizu 7.000 romarjev. ‘Oče urednik’, ki je za Ognjišče zabeležil nekaj vtisov, je med drugim zapisal, da je bilo to ‘do sedaj največje srečanje bolnikov na naši največji božji poti. Predvsem gre vsa zahvala župnikom in kaplanom, ki so se za to romanje zavzeli in organizirali v svojih župnijah romanje bolnikov, invalidov in ostarelih z avtobusi. Vseh avtobusov je bilo nad 40, da ne štejemo kombijev z osmimi sedeži. Na parkirnih prostorih in na pokošenih travnikih, je bilo več kot tisoč osebnih vozil in kombijev. Tisti, ki so na vozilih imeli poseben kartonček z oznako našega romanja, niso plačali parkirne takse, kot nam je turistična organizacija, ki skrbi za parkirni prostor, prijazno dovolila (kot že leto prej). Mnogi duhovniki so spremljali svoje bolnike: po prijavah je bilo takih okrog 60, v resnici pa veliko več. Tako so vsi, ki so želeli opraviti spoved, prišli hitro na vrsto.

Romanje je vodil slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Med mašo je imel za romarje govor o krščanskem gledanju na trpljenje. Čeprav je sonce močno grelo, so romarji vztrajali na svojih mestih. Najbolj iznajdljivi so prinesli s seboj dežnike, ki so jim služili kot senčniki. S pomočniki–prostovoljci smo od vsepovsod navozili 1150 sedežev. Med mašo so duhovniki razdelili 2.500 obhajil. Po maši je bila že tradicionalna procesija z Najsvetejšim in blagoslov bolnikov. Težje bolnike so spremljevalci po maši peljali v cerkev, pred Marijin oltar na kratek obisk. Mnogi bolniki so bili do solz ganjeni in tudi mi zdravi smo čutili, kako sami postajamo srečni, če pomagamo tistim, ki so najbolj potrebni naše pomoči.«

Zbranim invalidom in bolnikom je v imenu romarjev–trpinov po darovanju spregovorila invalidka Tilda Pajk iz Gorenje vasi pri Šmarjeških Toplicah.

»Dragi romarji in romarice! Dovolite, da v imenu invalidov in bolnikov spregovorim nekaj besed na tem našem romanju, ki je za nas veliko srečanje z Bogom, z Marijo ter z brati in sestrami v Kristusu. Vsako romanje nam je tudi neki smerokaz ob naši težko preizkušani življenjski poti. Iz teh romanj in Poštnega predala dobrote je vzklilo tudi naše že dobro razgibano Bratstvo bolnikov.

Nemogoče je opisati današnje veselje te velike množice trpečih in nebogljenih božjih otrok, ki smo se ob pomoči mnogih dobrotnikov danes zbrali z vseh strani Slovenije k našemu narodnemu svetišču – k Mariji Pomagaj, ki izžareva toliko miline in materinske ljubezni, s katero danes še posebej objema nas.

Zbrali smo se ob daritvenem oltarju, da združeni z Jezusom in Marijo tudi mi darujemo Bogu svoje trpljenje in vse svoje življenje s klici in prošnjami za pomoč, da bi mogli vsak dan vdano sprejeti svoj križ in hoditi za Jezusom. Te milosti prosimo tudi za vse naše sotrpeče iz naše ožje in širše domovine, ki jih danes ni tukaj.

Dalje se zahvalimo Bogu in Mariji za vse prejete dobrote in tudi za križ ter za to današnje lepo doživetje, ki nam bo v prihodnjih dneh pogosto za duhovno spodbudo. V imenu vseh se zahvaljujem vam, gospod nadškof, za vašo pozornost in vodstvo romanja. Enako iskrena hvala tudi vam, oče urednik, ki se toliko trudite in žrtvujete za nas. Enako hvala tudi vsem drugim, ki kakorkoli sodelujete pri tem našem nepozabnem romanju! Bog ve za vso vašo požrtvovalnost in On naj vas nagradi s svojimi bogatimi darovi!

Bog z vami in Mati Marija Pomagaj!«

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

4. romanje: 26. avgusta 1972

Izkušnje dosedanjih treh romanj so nam pomagale izboljšati organizacijo. Že lani smo spoznali, da je največja ovira za ubran potek pobožnosti premajhen prostor v cerkvi. Zaradi gneče mnogi težki bolniki niso videli na oltar. Zato smo se letos odločili za mašo na prostem. Pri tem smo seveda tvegali zaradi morebitnega dežja ali premočnega sonca, ki tudi slabo vpliva na počutje bolnikov. Marija pa nam je poslala vreme, da si boljšega ne bi mogli želeti.

Dva meseca pred romanjem smo se sestali z ekipo, ki je vodila romanje bolnikov v Lurd. Z jezuitom–zdravnikom p. Marjanom Šefom smo se že lani domenili, da nam bodo v bodoče oni priskrbeli zdravniško in bolniško osebje, ki je za tako romanje nujno potrebno. Tako nam je uspelo zbrati več kot 40 pomočnikov, ki so bili na razpolago bolnikom in drugim romarjem. Skrbeli so tudi za okrepčila in pijačo. Na takem romanju je žeja, zlasti za bolnike največji problem. Pred mašo in po njej je lahko vsak dobil limonado, čaj ali kavo.

Velika težava je bila poskrbeti za kosilo bolnikom in voznikom, ki so brezplačno vozili na Brezje. V vseh okoliških gostilnah (štirih) smo naročili največje možno število preprostih, a izdatnih obrokov. Sestre, ki so na Brezjah, so prevzele skrb za najtežje bolnike.

Tudi ni bilo ravno lahko pripraviti na velikem dvorišču pred cerkvijo dovolj sedežev – vsaj za bolnike in invalide. Naši pomočniki so navozili stole in klopi za okoli 800 sedežev. Veliko invalidov je prišlo z vozički in tudi mi smo jih imeli nekaj. Tako smo težje invalide in bolnike na vozičkih razporedili v polkrogu pred oltarjem.

Bolnike je spremljalo tudi precej duhovnikov, zato je bilo dobro poskrbljeno za spovedovanje. Spovedovalo je okoli 15 duhovnikov in tako so lahko že pred mašo opravili spoved vsi, ki so to želeli.

Bogoslužni del romanja s petjem je pripravljala druga skupina, ki jo je vodil ljubljanski stolni vikar Lojze Uran. On je vodil tudi ljudsko petje med mašo. Romarji so imeli v rokah liste s celotnim besedilom pesmi, da so pri petju lahko lepo sodelovali.

Okrog devete ure se je začel trg polniti z romarji, parkirni prostori pa z avtobusi in avtomobili. Ura za slovesno mašo je bila namenoma postavljena bolj pozno – ob enajstih, da bi lahko vsi romarji brez hitenja pravočasno prišli. Zvonovi so slovesno doneli in naznanjali nenavaden praznik, ko so k Mariji na Brezje prišli njeni najbolj trpeči in zato najbolj ljubljeni otroci.

Ob enajstih je prišla pred oltar, nad katerim se je dvigala Marijina podoba, ovenčana s cvetjem, vrsta duhovnikov, ki so somaševali z voditeljem romanja, mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem. Med njimi je bil tudi upokojeni duhovnik–invalid, ki so ga k vznožju oltarja pripeljali na vozičku, oblečenega v mašni plašč. To je bil Leopold Končan iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem. On je prebral evangelij. Duhovnik, ki sam prenaša usodo invalidov, je še tesneje povezal daritveni oltar z našimi romarji. Berila, ki so bila posebej izbrana za to priložnost, je bral invalid na vozičku ter mlada invalidka, ki ima tudi sestro invalidko in z nami roma vsako leto že od začetka. Pri darovanju se je vsem, ki so omogočili to romanje, zahvalila dolgoletna težka bolnica Mimica, ki je bila vsa povojna leta priklenjena na posteljo, zadnji dve leti pa se je mogla udeležiti našega romanja.

Pri obhajilu so šli duhovniki s ciboriji v rokah med romarje in jih na njihovih mestih obhajali. Po maši se je razvila procesija z Najsvetejšim in škof je (tako kot v Lurdu) med potjo blagoslavljal bolnike. Mnoge oči so se od ganjenosti orosile – ne samo bolnikom, ampak tudi nam, ki smo videli toliko vdanosti v trpljenje pri teh naših bratih in sestrah. Res je, kar je v govoru povedal škof: vera pomaga prenašati trpljenje, ker mu daje smisel in upanje. (Franc Bole)

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

3. romanje: 21. avgusta 1971

Romarska ‘mladika’ se je prijela! V avgustovski številki Ognjišča je bil objavljen oglas, v katerem je bilo zapisano: »V tem mesecu bomo, tako kot zadnja leta, organizirali ROMANJE INVALIDOV IN BOLNIKOV na Brezje. Ta izraz solidarnosti s tistimi, ki jih je trpljenje bolj zaznamovalo kakor nas, postaja počasi že tradicija vse večjega obsega.«

Romanje je bilo 21. avgusta 1971. Poročilo v Ognjišču pove: »Računamo, da je bilo letos na Brezjah čez tisoč samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev. Ker so bili romarji iz najrazličnejših krajev, mest in vasi cele Slovenije, bi bilo praktično nemogoče oskrbeti toliko prevozov, če se na našo prošnjo in prošnjo župnikov ne bi v posameznih župnijah javili vozniki–prostovoljci. Ti so peljali bolnike in invalide svojega ali sosednjih krajev. Precej je bilo tudi kombijev in avtobusov. V imenu vseh romarjev smo dolžni zahvalo tem požrtvovalnim prostovoljcem in seveda župnikom, ki so si povečini sami vzeli skrb za organizacijo prevoza romarjev. To dejanje je še toliko bolj hvalevredno, ker so skoraj vsi to storili brezplačno. Na Brezjah smo bili priče čudovitih prizorov bratske solidarnosti.

Tolika množica seveda ni mogla v cerkev. Zato so reditelji takoj na začetku prosili spremljevalce, ki bolnikom niso nujno potrebni, naj bi počakali zunaj. Bolj ko se je ura pomikala proti enajsti – uri skupne slovesne maše – manj prostora je bilo v cerkvi tudi za bolnike in invalide. Prihajali so novi in sicer težki invalidi na vozičkih. prost je bil samo še bogoslužni prostor okrog oltarja, kjer so bili pripravljeni sedeži za škofa in duhovnike, ki bodo z njim somaševali. Najtežjim invalidom nismo mogli dati zadnjih prostorov v cerkvi, saj je bil to njihov dan: zapeljali smo vozičke tik do oltarja in na rdeče oblečene stole za škofe in mašnike posadili invalide. Res da se bogoslužje ni moglo vršiti tako slovesno kot bi se sicer, toda Kristusova evharistična žrtev je bila še bolj živa, ker so se lepih mašnih oblačil dotikali zveriženi udi invalidov. Škof in somašujoči duhovniki so se umaknili na oltarne stopnice.

Romarji so dobili v roke spored z besedilom vseh pesmi, ki so jih peli med bogoslužjem. Ljudsko petje je močno donelo iz grl nenavadnih romarjev Mariji v pozdrav. Romanje je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. V pridigi je po mikrofonu donel njegov spodbujajoči glas, da so ga lahko slišali tudi tisti, ki so bili zunaj cerkve in v kapeli na dvorišču – tisti, ki slovesnosti niso mogli videti. Škof je govoril o vrednosti trpljenja v Kristusovi luči.

Po obhajilu, ki so ga duhovniki delili kar po cerkvi, so redarji romarje na vozičkih in tiste, ki so jih nosili na stolicah, pa še tiste, ki niso bili v klopeh, razporedili v krogu pred cerkvijo. Škof je med petjem litanij z Najsvetejšim v rokah blagoslavljal bolnike. Tako se vrši blagoslov bolnikov z Najsvetejšim v Lurdu. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na toliko trpečih, zbranih na tem svetem kraju. To je bil ‘živi rožni venec trpljenja’. Ko se je procesija končala in je škof izpred oltarja še enkrat podelil blagoslov z Najsvetejšim, so romarji zapeli znano, večno mlado pesem ‘Marija, skoz’ življenje’.

Težko so se romarji ločili od cerkve, da bi se zatekli v bližnje gostilne, kjer je bilo zanje pripravljeno kosilo. Razvezali so se jeziki, sklepala so se nova poznanstva in prijateljstva.

Vozniki so spet z vso potrpežljivostjo spravljali svoje invalide v vozila. Mnogi so si domov grede ogledali še kakšno zanimivost, v srcu pa so vsi nosili spomin na lepe prizore, ki so jih doživeli ta dan, namenjen materinskemu pogledu Marije Pomočnice, ki je trosila obilje tolažbe in milosti v trpeča srca teh svojih preizkušanih otrok. (Franc Bole)

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk