Od msgr. Franca Boleta, ustanovitelja revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče in Karitas smo se poslovili v petek, 21. februarja 2020.

Ob 9.30 smo ga sodelavci in drugi verniki sprejeli v koprski stolnici do 15. ure popoldne so se pred njegovo krsto zvrstili številni, ki so ga poznali, njegovi nekdanji verniki iz Postojne, Bertokov, Svetega Antona … tisti, ki so slišali zanj … brali njegove odgovore v Ognjišču, mu prisluhnili na Radiu Ognjišče …  ves čas pa je slovo od pokojnega Franca Boleta spremljala molitev …

Ob 15. uri je bila pogrebna maša, ki ji lahko prisluhnete (spodaj):

UVOD V MAŠO (Božo Rustja, odg. urednik Ognjišča in knjižnega programa založbe)

»Gospod, rekel si mi, naj grem. Pripravljen naj bom na veselje in na trpljenje …, toda naj ne zaupam nase, ampak nate.« Tako se začenja novomašno geslo msgr. Franca Boleta. Zvest temu geslu se je v torek pripravljen odpravil še na zadnjo pot, na pot v Očetovo hišo.

Vse, ki ste prišli na njegov pogreb, lepo pozdravljam. Prisrčno se vam zahvaljujem za vašo navzočnost pri pogrebni maši, s katero se bomo Bogu zahvalili za vse darove, s katerimi ga je obdaril. Ti darovi, ki jih je »oče urednik« velikodušno dal v službo Cerkvi, so nam bili znamenje Božje naklonjenosti in ljubezni.

Gospoda bomo prosili, naj mu bo milostljiv sodnik in naj ga ljubeče sprejme v svoje Očetovsko naročje, nam pa naj da moči, da bomo na mestu, kjer smo, pričevali za Gospodovo ime.

nagovor koprskega škofa Jurija Bizjaka

Dragi bratje škofje, duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, bratje in sestre verniki, prisrčno pozdravljeni vsi zbrani tu v koprski stolnici in vsi, ki naše sveto opravilo spremljate po valovih Radia Ognjišče: Milost vam in mir!

Naš brat Franc je dopolnil svoje dni in gospodar življenja ga je poklical k sebi v večno domovino. Zbrali smo se, da zanj darujemo sveto mašo in zanj molimo, da se od njega poslovimo in njegovo telo položimo k večnemu počitku.

Gospe Lei, sestri pokojnega Franca, in vsem njegovim sorodnikom, vsem njegovim sodelavcem in podpornikom, njegovim prijateljem in spremljevalcem izražam ob njegovem odhodu iskreno sočutje in globoko sožalje. Brez dvoma lahko rečemo, da je svojimi mnogimi talenti in s svojim privlačnim značajem, ki ga je sprejel in gojil, bil pravi osvajalec človeških duš in ugrabitelj ljudskih src!

‘Kakor sonce vzide na enem koncu neba in na njegovem drugem koncu spet zaide in se pred njegovim žarom nič ne more skriti’ (Ps 19,7), tako je v veličastnem loku pretekel svojo življenjsko pot tudi naš oče Franc in tudi pred njegovim žarom se na svetu nič ni moglo skriti: Tudi njegovo sonce je vzhajalo nad hudobnimi in dobrimi, nad pravičnimi in krivičnimi (Mt 5,45).

Njegovo poslanstvo in njegovo življenjsko delo lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo!

S pisano in tiskano besedo: Slavni Gutenberg je leta 1451 predstavil prvi poskus tiskanja Svetega pisma z besedami: ‘Bog trpi, ker je velika množica tistih, ki se jih sveta Beseda ne more dotakniti. Resnica je vklenjena v majhno število rokopisov, ki zaklepajo zaklade. Prelomimo pečat, ki jih veže, dajmo krila resnici!’ Nekaj podobnega je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začutil oče Franc in skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom ter drugimi sodelavci sklenil: Prelomimo pečat zatrtosti in utesnjenosti in dajmo krila resnici! Dajmo krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dajmo krila mladini in mladinskim skupinam, dajmo krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom in kopalcem. Duh, ki veje, kjer hoče, naj razpiha vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, naj preplavi srca mladih in odraslih, naj odpihne strah in zagrenjenost, in naj kot bližajoči se silni vihar novih binkošti napolni vso deželo in vsa njena srca! In nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko Revijo Ognjišče in končno v Založbo Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja. Tudi o očetu Francu bi lahko rekli, kakor pravi evangelist: ‘Ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati!’ (Jn 21,25).

Z govorjeno in živo besedo: Tako govori psalmist Asaf: ‘Poslušaj, moje ljudstvo, moj nauk, nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust! Odprl bom svoja usta za modre izreke, oznanil bom skrivnosti starodavnih časov!’ (Ps 78,1-2). Tudi naš oče Franc je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov. Spomnil se je, da v veroizpovedi molimo, kako Sveti Duh ni pisal, ampak je govoril po prerokih, in je ustanovil Radio Ognjišče. Poučen o nebeškem kraljestvu je res bil podoben tudi hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro’ (Mt 13,52), novi Radio je pa s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in v njihova domovanja prinašal prijeten vonj svojih oddaj. Drugi vatikanski koncil nam naroča, naj skrbimo, da bomo kvas sveta in kot kristjani navzoči v vseh zemeljskih stvarnostih in dejavnostih. Radio Ognjišče je vsa leta svojega obstoja in delovanja takšen kvas v naši družbi. S celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Z dejavno in uresničeno besedo: V govoru na gori nam Gospod naroča: ‘Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!’ (Mt 5,16). To naročilo je pravilno razumel in ga vzel zares tudi naš oče Franc: Septembra leta 1967 je v Reviji Ognjišče začel z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas in oče Franc je bil imenovan za njenega prvega direktorja. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Leta 1969 je organiziral prvo romanje bolnikov in invalidov ter ostarelih na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje bolnikov in invalidov. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Iz vsega svojega srca je ljubil Ognjišče in Škofijo, še posebej pa obe skupnosti na Ognjišču in na Škofiji v Kopru. Večkrat je verjetno malo za šalo, malo zares, rad dejal, da ga ‘nije majka rodila, ki bi njega spravil iz njegove hiše,’ ki jo je s tolikšno ljubeznijo prislonil na škofijo in v njej prebival in ustvarjal. In takšen svoj načrt je tudi uresničil: Ko je uvidel, da ga moči zapuščajo in da obe hiši skupaj ne bosta več v stanju, da bi zanj ustrezno poskrbeli, se je rajši kot na katero koli drugo vmesno postajo, odpeljal naravnost na zadnjo in končno postajo, v nebeško prestolnico Jeruzalem, v prestolnico nebeškega miru. In zdaj nas vse veselo gleda dol z balkona Očetove hiše: Naj počiva v miru in naj se spočije od svojega truda in naj gredo z njim vsa njegova dobra dela! (Raz 14,13). – Amen.

ŽIVLJENJEPIS FRANCA BOLETA (prebral Jure Sešek, Radio Ognjišče)

V hvaležen spomin

msgr. Franc Bole (1932–2020)

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Rad se je spominjal otroštva, ki ga je preživel skupaj z bratom in dvema sestrama, zlasti pa staršev, in vedno je povedal, da jima je hvaležen, da so mu dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V Knežaku je obiskoval osnovno šolo, ki je bila v italijanščini, prav tako tudi kasneje, v času vojne, ko je študijsko pot nadaljeval v malem semenišču na Reki. Po vojni je študiral v na novo ustanovljenem semenišču v Pazinu, ker je dokončno dozorela tudi njegova odločitev za duhovniški poklic. Vpisal se je na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je v resnici imel prvič predavanja v domačem, slovenskem jeziku. Študij je vzel resno, posebej ga je pritegnila filozofija, navdušenje za socialno dejavnost Cerkve pa je utrjevalo njegovo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot kasnejšemu duhovniškemu delovanju. Ob študiju je Franc s drugimi bogoslovci vedno veliko snoval in svoje pobude so uspeli tudi uresničiti: prevedli in pripravili so nekaj manjših knjig, ki so jih razmnožili na ciklostil. Iz časa bogoslovnega študija so znani njegovi »štoparski« teološki pohodi po Franciji, ki je imela takrat najbolj sodoben in prodoren verski tisk, ki ga je v polnih kovčkih nosil domov z mislijo, da mu bo prišlo prav pri bodočem pastoralnem delu. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo »en župnik na eni župniji« in da bi bil srečen če bi imel: »en motor, pisalni stroj in dober tranzistor«.

Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe. Postojnska leta so vedno ostala v njegovem srcu kot »prva ljubezen«, in vedno se je rad spominjal teh sedmih let dela z mladino. V Postojni je, skupaj s kolegom Bojanom iz Kopra, na veliko noč leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče. Jeseni istega leta, ga je škof Janez Jenko premestil na obalo, za župnijskega upravitelja v Bertoke in Sveti Anton, ter kot urednika Ognjišča, ki je nepričakovano postajalo vedno večje. Zato ga je škof kmalu raz­rešil upravljanja župnije Bertoki, da se povsem posveti urejanju Ognjišča, ki se je odprlo v širši slovenski prostor, v Bertokih pa je potem kot duhovni pomočnik deloval še veliko let. Od leta 2006 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Koper-stolnica. Krog bralcev mesečnika Ognjišče se je skozi leta hitro širil, poleg mesečnika pa so začeli izdajati tudi knjige. Franc Bole je tako postal oče urednik, in v okviru urejanja revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud.

Iz povezovanja z bolniki, ki jih je urednik oče Franc Bole obiskoval in v vsaki številki Ognjišča enega predstavil, je nastala pobuda za romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Prvo je bilo avgusta 1969, kmalu je preraslo v narodno romanje Bolnikov. Septembra leta 1967 je začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote. Z zbranimi sredstvi je urednik želel pomagati ljudem v stiski. Ta je tedanje oblastnike motilo, ker so videli v tem organizirano karitativno delovanje Cerkve, ki je bilo tedaj v Sloveniji prepovedano. Kljub oviranju s strani oblasti, je ta pomoč, glede na zmožnosti, živela še naprej in pomenila zametke Karitas, ki je zaživela leta 1990 kot Slovenska Karitas in urednik Ognjišča Franc Bole je bil med njenimi ustanovitelji in do leta 1993 njen prvi direktor.

Pomembna pridobitev za Cerkev na Slovenskem, sad prizadevanj Franca Boleta, je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasil iz koprskega studia 6. junija 1994, iz studia v Ljubljani pa 28. novembra istega leta. Pot do tega je bila dolga in naporna, a za Franca Bole, ni bilo nič pretežko; tudi peš obisk oddajnika na hribu v nedeljskih čevljih, če je bilo treba. Vsebinska zasnova Radia Ognjišče se je poslušalcem hitro priljubila in mnogi od njih ga velikodušno podpirajo kot Prijatelji Radia Ognjišče.

V dobri veri je zastavil in peljal, tudi projekte, ki kdaj niso bili tako uspešni, kljub porazom, je ostal vedrega obraza in z zaupanjem in v veri nadaljeval svojo pot.

Franc Bole je bil član Mednarodnega združenja katoliškega tiska in Evropskega združenja krščanskih radiev.

Franc Bole je zaradi svojega prizadevanja, da bi Cerkev imela svoje medije in zaradi oznanjevanja v njih, postal večkrat tarča napadov in preganjanj socialistične oblasti. Poleg tega, da je bil obsojen zaradi karitativne dejavnosti, je bil obsojen zaradi članka v Ognjišču, a bil na drugi stopnji oproščen. Leta 1960 je bil še kot župnijski upravitelj v Postojni obsojen na zaporno kazen 15 dni, ki jo je prestal v Kopru.

Leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z nazivom monsinjor. Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997),  Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

SLOVO V IMENU SLOVENSKE KARITAS (Cveto Uršič, generalni tajnik)

Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«

Zaradi dela očeta Franca in njegovih sodelavcev je prav gotovo svet ljudi, ki se znajdejo v stiski, postal malo lepši in tudi malo boljši. Drobno seme, ki so ga posadili z odprtjem Predala dobrote, s prvo organizacijo romanja invalidov in bolnikov na Brezje, oče Franc s svojim direktorovanjem Slovenski Karitas …to seme je v slovenski zemlji obrodilo zelo bogat sad. Lani je več kot enajst tisoč prostovoljk in prostovoljcev, skupaj z zaposlenimi v mreži Karitas, pomagalo skoraj 160.000 ljudem. Ali z materialno pomočjo, hrano, oblačili, plačilom položnic … ali pa s pomočjo v kriznih centrih, terapevtskih centrih, v materinskim domovih, v domovih za ostarele, s pomočjo v kuhinji za brezdomce, pro bono, z brezplačno ambulanto, pri vsem tem je pomagala Karitas doma, veliko pa je Karitas storila tudi za ljudi v tujini: na Balkanu, v Afriki, v Južni Ameriki in še drugje.

Oče Franc, hvala, boglonaj, v imenu vseh nas sodelavk in sodelavcev v Karitas, posebej pa, oče Franc, boglonaj, hvala, v imenu vseh, ljudi v stiski, vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč. Bog vam povrni in mirna slovenska zemlja.

SLOVO V IMENU SODELAVCEV REVIJE in RADIA OGNJIŠČE  (Miha Turk, direktor revije in založbe))

Dragi oče Franc!

V imenu vseh, ki smo te poznali in srečavali, v imenu sorodnikov in posebej v imenu vseh nas tvojih sodelavcev na Ognjišču in Radiu Ognjišče, bi se ti radi zahvalili za vse dobro, kar si storil za nas, nam osebno, pa tudi za Cerkev na Slovenskem in slovenski narod!
Hvala, da si svoje sanje: »en motor, pisalni stroj in dober tranzistor« kmalu spremenil:

• motor si kmalu nadomestil z avtomobilom, ki pa je bil le orodje, da si z kot duhovnik lahko prišel do ljudi, jim pomagal, lajšal njihove stiske in jim oznanjal in prinašal Odrešenika Jezusa Kristusa!
• pisalni stroj si nadomestil z založbo, ki je s 645 izdajami mesečnika in številnimi knjigami pomagala in pomaga generacijam v njihovi človeški in duhovni rasti in dozorevanju! in
• tranzistor si nadomestil z radijsko postajo, ki po svojih valovih v slovenske domove, v domovini in po svetu, tudi starejšim in osamljenim, prinaša toplo slovensko besedo, besede spodbude, besede o Bogu in Božjo Besedo in tolažbo!

Oče Franc, v imenu nas vseh, tvojih najožjih sodelavcev, s katerimi si se vsak dan srečeval, in v mojem osebnem imenu …
Živeli smo skupaj, skoraj kot družina. In kot v vsaki človeški družini, je bilo vsega; veliko lepega, veselja, heca in smeha, pa kdaj tudi kakšna trpka beseda, kakšno dejanje za katerega nam je žal. Karkoli je bilo narobe, prosim odpuščanja! Smo te pa imeli radi in vemo, da si nas tudi ti imel rad, in kar je največ: sprejemal si nas take, kakršni smo. Hvala!

Hvala vsem, ki ste se v teh dneh spomnili očeta Franca, ki ste izrazili sožalje in ki ste se danes udeležili slovesa!

pripravil Marko Čuk – fotografije Benjamin Pezdir