Čas beži in danes začenjamo devetdnevnico – bližnjo pripravo na praznik … še vedno pa nam ostaja toliko stvari, ki bi jih radi uredili, to in ono izboljšali, prestavili, popravili, kupili … Zdi pa se nam, da samo “letamo” sem in tja … da vse skupaj nima učinka, smisla … Kje naj vzamem četrt ure časa? Saj ni treba toliko, za začetek je čisto dovolj dvajset sekund: toliko kot čakam, da se zažene računalnik ali pred rdečo lučjo na semaforju, v vrsti pred blagajno … to so trenutki, ko lahko Boga povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu v srcu izpovem: “Tukaj sem, Gospod!” Morda znam na pamet vrstico iz psalma ali verz pesmi, ki mi veliko pomeni … in to ponovim v mislih. S tem se za nekaj trenutkov postavim v Božjo navzočnost, se je zavem … in za to ne rabim posvečenega prostora.

Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto, potem je z menoj tudi pred rdečo lučjo na semaforju, med kuhanjem ali med čakanjem, da se računalnik zažene. Od mene je odvisno, če Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi v moje življenje. In ti kratki trenutki so dovolj, z njihovo pomočjo zdaj na stvari gledam drugače …

Nekaj prav posebnega se mi dogaja tudi v naših vsakdanjih odnosih do najbližjih, do sodelavcev v službi … sredi teže dneva med službo in gospodinjskimi opravili, ob skrbi za otroke, … Ob vsem tem pogosto ni prostora za hudo urejenost, prav pa pride ljubeča beseda, majhna pomoč, sporočilo … misel … toliko, da se spomnimo, da ni vse tako samoumevno. Pri Bogu je prav tako kot pri naših bližnjih … potrebujemo temelj, da znamo prepoznati bližino, s pomočjo drobnih dejanj, kretenj.

Bog je ta temelj že zdavnaj položil. Tukaj je. Zame, zate in za vse ljudi, ki nimajo časa zanj. In ta minuta ali 20 sekund pri kuhanju špagetov in med likanjem, ob čakanju na računalnik ali na zeleno luč … je dovolj, da rečemo: “Bog, tukaj sem!” Še posebej v teh dneh pred božičem. In morda se bo pokazala tudi priložnost, da spet kaj naredimo za obnovo tega temelja? (Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

na kratko:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubila upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš …?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom …« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem …

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi …

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek … in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa …?

četrtek 3. adventnega tedna
20 sekund traja, preden se zažene računalnik, čas pred rdečo na semaforju, čas, da testenine še enkrat zavrejo, preden ugasnem kuhalno ploščo, čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostavno povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.
Danes poskušam najti 20 sekund, da Bogu s srcem rečem: Tukaj sem, Bog!

(se nadaljuje)

pripravlja Marko Čuk

Za mnoge so ti dnevi vse prej kot mirni. Opravkov ne manjka … Toda ali je vse to, kar se dogaja zunaj in okoli nas, res potrebno in tisto pravo, resnično, vredno?..
Advent nas vabi, da prisluhnemo tišjim tonom. Je čas za pesmi hrepenenja in obljub: »Kdaj, Zveličar, prišel boš …?«, čas za prilike in starodavne zgodbe, ki govorijo o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom …«. Je tudi čas komaj slišnih glasov beguncev, vzdihov osamljenih v domovih ostarelih, hropenja umirajočih na oddelkih za intenzivno nego ….
To je čas, ko moram prisluhniti Božjemu glasu v sebi, ki nas tiho vabi, namenjen je vsakemu od nas, sprašuje in prinaša besede tolažbe, usmiljenja, ljubezni …

Da bi ga slišali, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. in nekaj okusa te blaženosti in tihote si lahko privoščimo že v teh dneh … lahko gremo v cerkev in za nekaj trenutkov prisluhnimo tišini … Lahko to naredimo na delovnem mestu, pri študiju, vsak dan doma: v dnevni sobi, kuhinji … prižgimo svečo, zvečer postojmo pred vrati in se zazrimo v zvezdnato nebo … Prisluhniti.

In če zbrano prisluhnemo, lahko postanemo dojemljivi za Božje, pobožni. Vem, ne sliši se prav moderno in privlačno, toda to je dar Svetega Duha, ki nam pomaga razumeti, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, daje moč, mir in veselje. Z njegovo pomočjo postane še tako težko življenje, znosno in vredno …
Poglejmo primer. Ko je bil veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven star 46 let, je popolnoma oglušel. Bil je obupan. Toda v tistih trenutkih obupa je zbral takšno notranjo moč, da je premagal tudi na videz nemogoče okoliščine. Vrgel se je na delo in v dveh letih je zložil Slavnostno mašo (Missa Solemnis) in na koncu pripisal: »Mojemu Bogu, ki me ni nikoli zapustil. On je neomajna moč.« In povabljeni smo, da se povežemo s to silno močjo – kot jadrnica, ki na morju lovi pravi veter: odrinimo, napnimo jadra, naj zastava zaplapola. Dovolj je bilo pozibavanja v zalivu.

Marija je prisluhnila, se prepustila tej moči. V duhovnosti bi temu rekli, da je bila predana. Kar tudi ustreza pomenu besede ‘pobožen‘, katere prvotni pomen je ‚uporaben, dati se na razpolago, srčen, pogumen‘ … Bodimo ji vsaj malo podobni. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebranem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to …  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda …
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo …
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi …
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti … Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo … Tudi to mora biti  – a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi … da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo … Me ogrne tema brez konca … odteka čas
Poln hrepenenja … a kljub temu brez moči … se temi prepustiti, hrepeneč upati … gledati … prisluhniti
prenašati temo … ostati v praznini  … zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca … podobam svojih sanj … upanju svoje duše
še enkrat vstati … še enkrat se vzravnati … znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi …Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi … če prinaša človeštvu nebesa … potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti … Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje … lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, … da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega …

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? … Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši … ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla … poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč …
Tudi mi včasih obsedimo … ostanemo ujeti … ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih – Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. – Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical “Jezuščka” in mu povedal svoje želje… A “Jezušček” je imal uradne ure … bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ….
…  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede “verjeti”, “živeti”, “ljubiti” so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju … jih živeti. Advent je torej povabilo “za življenje” – to pa ne pomeni samo “nekaj početi”. Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? – Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega… Nekaj podobnega je doživljala Marija … prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo … kakšno čisto novo reč … in začutiti svežino … (to je to)

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

pripravlja Marko Čuk

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

3. adventna nedelja

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. (Mt 1,18-24)

Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni …

Če pa še malo raziskujemo okoliščine tega spraševanja in ravnanja, pa ugotovimo, da bi ta ali oni hotel narediti kaj tudi drugače – pa ni imel poguma

Jožefov položaj je zelo težak, težko ga danes razumemo, tudi če vemo, da bi moral po tedanjih običajih svojo nosečo zaročenko odsloviti, da bi jo moral prepustiti javnemu kamnanju … Toda on je pogumen, ne ravna tako, kot so delali tedaj vsi … On razmišlja … Premišljuje. Ne odloči se tako zaradi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku hudo užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi.

Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji uničilo življenje, prihodnost. Ne, on verjame angelu … tega pa lahko slišimo samo tedaj, ko imamo pogum, da iščemo in tudi najdemo svojo pot … Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil tako, da »je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot.

Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne moremo predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ali sem vedno vse naredil prav, joj, sem res vse naredil pravilno?« Jezusov oče je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno je, kaj si o tem mislijo drugi!«  (mč)

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubil upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš …?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom …« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem …

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi …

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek … in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se začne božična osemdnevnica: Čas, ko se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa …?

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

pripravlja Marko Čuk

sobota 2. adventnega tedna

Iščem nekaj več – saj v sebi nosim hrepenenje … zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več … da so poti, ki me vodijo v življenje, … Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti … s krivih poti … večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova … saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno …nisem vsega pravilno uporabil … raje sem se prilagajal drugim … govoril: »Saj vedno vsi tako delajo!”

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava … od tega, kar je “vedno bilo” …  čas je, da se odločim za nov začetek … vem, da je potrebno veliko tvegati, vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti … zato je advent lahko tudi nevaren, kdo živi adventno se ne skriva, ne živi pod oklepom, … pot naprej pa ni uhojena, trnje je na njej, skale, podira se, plazovi jo odnašajo, voda jo zaliva … nasprotni veter ustavlja … zanaša

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi …

Pripravljam se na novo rojstvo … zato nočem ustrezati tujim pričakovanjem … hočem po poti adventa: iskati lastno, … moje … ostati pristen in sanjati svoje sanje … slediti hrepenenju … poln radovednosti – da bom na koncu poti zmogel toliko poguma, da to tudi zaživim … da se rodim. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to …  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda …
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo …
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi …
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti … Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo … Tudi to mora biti  – a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi … da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo … Me ogrne tema brez konca … odteka čas
Poln hrepenenja … a kljub temu brez moči … se temi prepustiti, hrepeneč upati … gledati … prisluhniti
prenašati temo … ostati v praznini  … zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca … podobam svojih sanj … upanju svoje duše
še enkrat vstati … še enkrat se vzravnati … znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi …Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi … če prinaša človeštvu nebesa … potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti … Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje … lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, … da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega …

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? … Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši … ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla … poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč …
Tudi mi včasih obsedimo … ostanemo ujeti … ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih – Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. – Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical “Jezuščka” in mu povedal svoje želje… A “Jezušček” je imal uradne ure … bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ….
…  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede “verjeti”, “živeti”, “ljubiti” so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju … jih živeti. Advent je torej povabilo “za življenje” – to pa ne pomeni samo “nekaj početi”. Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? – Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega… Nekaj podobnega je doživljala Marija … prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo … kakšno čisto novo reč … in začutiti svežino … (to je to)

12. Prisluhniti življenju. Advent je čas, ko sem povabljen, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen je samo meni, sprašuje me in me nagovarja z besedami ljubezni. Najprej moram umolkniti, da bi ga lahko slišal. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Prisluhniti moram in potem lahko svojo notranjo usmeritev pokažem tudi navzven – in sem pobožen – dar Svetega Duha (pobožnosti) namreč prižiga v meni pravi ogenj, sprošča veter, ki napenja moja jadra … da se neham že enkrat lagodno pozibavati v zalivu in … odrinem. Posnemajmo Marijo, ona se je odzvala, ona se je prepustila tej moči, se dala na razpolago …

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Oče naš,
tvoj edinorojeni Sin Jezus Kristus
je po vstajenju od mrtvih
svojim učencem naročil,
“da gredo in vse narode
naredijo za učence”.
Ti nam kličeš v spomin,
da smo po svojem krstu
postali deležni poslanstva Cerkve.

Po darovih svojega Svetega Duha
nam podeli milost,
da bi bili pogumni in goreči
pričevalci evangelija,
da bi Cerkvi zaupano poslanstvo,
ki še zdaleč ni uresničeno,
našlo nove in učinkovite izraze,
ki bi svetu prinašali
življenje in luč.

Pomagaj nam uresničiti,
da bi se vsa ljudstva mogla
srečati z odrešilno ljubeznijo
in usmiljenjem Jezusa Kristusa,
ki s teboj v občestvu Svetega Duha
živi in kraljuje na veke vekov.
Amen.

papež Frančišek, Molitev, v: Ognjišče 10 (2021), 2.
Uradna molitev za izredni misijonski mesec oktober 2019.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ločen od tebe
sem kot rastlina brez korenin.
Moja duša bo ovenela.

Ločen od tebe
sem kot golob brez peruti.
Moja duša bo nebogljena.

Ločen od tebe
sem kot jagnje brez ovce.
Moja duša bo brez varstva.

Ločen od tebe
sem kot studenec brez vode.
Moja duša bo vedno žejna.

Ločen od tebe
sem kot svetilka brez olja.
Moja duša ne bo nikomur svetila.

Bodi pri meni, moj Jezus,
zjutraj, opoldne in zvečer.
Bodi pri meni v mojih težkih
kot tudi v vseh lepih dneh.

J. Gnanabaranam, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2019), 29.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Si kdaj opazoval obnašanje otroka, kadar mu starši nečesa ne dovolijo (npr. da bi vtaknil prst v vtičnico ali pojedel preveč čokolade)? Začne jokati, vpiti in jezno cepetati z nogami. Prepričan je, da se mu godi strašna krivica in da ga starši ne marajo, ker mu nekaj odrekajo. Podobno se dogaja tudi z nami.
Tako kot smemo Boga zaupno prositi za vse, kar potrebujemo, moramo z zaupanjem sprejeti tudi njegov odgovor na našo molitev. Če nas ne usliši, to pomeni, da to, za kar ga prosimo, za nas ni dobro ali vsaj ne ta trenutek in v teh okoliščinah … Bog najbolje ve, kdaj nekaj resnično potrebujemo.
Poleg tega molitev očiščuje naše srce. Ob njej se učimo želeti in ljubiti to, kar se zdi dobro in ugaja Bogu. Že to je odličen sad molitve, če uporabimo ta izraz.
Preveč smo omejeni, da bi vedeli, kaj je za nas najbolje. Če bi Bog ugodil vsaki naši želji, nam to ne bi koristilo.
To velja za stvari, ki se nam zdijo dobre. Seveda pa nas Bog nikoli ne bo uslišal, če ga prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali drugim!
Jezus nas uči, naj prosimo za Svetega Duha. To je zagotovo najboljša prošnja, ker je v njej zaobjeto vse, kar resnično potrebujemo.

Vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite (Mt 6,8).

Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, KKC 2737).

Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8,26).

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 206–207.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Vinerba, R., BOG. STO IN ENO VPRAŠANJE O BOGU, 232 strani, 13 x 21 cm, integralna vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 13,41 € 

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kaj pomeni Jezusovo vstajenje?

Oznanilo, da je Jezus vstal od mrtvih, potem ko je umrl na križu in bil tri dni pokopan v grobu, je središče in srce naše vere.
O resničnosti tega osrednjega novozaveznega dogodka, ki se je odvil sredi noči v skrivnosti groba, nam ne pričujejo le tisti, ki so videli prazen grob, v katerem so ostali le povoji z Jezusovega mrtvega telesa, ampak tudi vsi, ki so Vstalega videli, se z njim pogovarjali in jedli.
Da je šlo za istega Jezusa kot pred križanjem, so potrjevale rane na njegovem vstalem telesu. Ta, ki je jedel z dvanajsterimi, ni bil nihče drug kot tisti, ki so ga videli umreti na križu.
In vendar je imelo Jezusovo poveličano telo tudi lastnosti, zaradi katerih ni bilo več podvrženo zakonitostim časa in prostora. Vstopal je skozi zaprta vrata in se ljudem prikazoval pod različnimi podobami, na primer kot vrtnar. Vstajenje Jezusa iz Nazareta je postalo srž oznanila prvotne Cerkve, ki ga je začela razglašati kot Kyriosa oziroma Gospoda.

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 80-81.

S knjigo Sto in eno vprašanje o Bogu, je avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe:Ali lahko Božji obstoj dokažemo? Je Bog moški ali ženska? Ali si stvarjenje in evolucija nasprotujeta? Ali imamo dokaze, da je Jezus živel med nami? Ali je imel brate in sestre? Zakaj Oče Jezusa ni rešil s križa? Ali posmrtno življenje res obstaja? Kaj je pekel, vice in nebesa? Ali bodo vstali samo tisti, ki verujejo? Če je Bog dober, zakaj je ustvaril zlo? Zakaj dopušča trpljenje otrok? Sprašujemo se o smislu vsega, kar nas obdaja in notranje vznemirja.
Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič.
Vprašanja o Bogu niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

 iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Besede so lahko kot kamni:
hladne, ostre in ranijo.
Prizadenejo nas, včasih nehote,
včasih namerno, in nas bolijo.

Besede so lahko kot kruh:
nahranijo nas in okrepijo,
nam vlivajo pogum in tolažbo.
Takih besed smo lačni vsi.

Besede so lahko kot sonce:
tople in svetle, blagodejne in prijazne.
Sončne besede hvaležno sprejmemo,
kajti olepšajo nam življenje.

Bog je v Jezusu postal človek.
Biti hoče dobra beseda,
ki nas spremlja v življenju in smrti.
Biti nam hoče kruh in sonce
in nam podarjati odrešenje in blagoslov.

N. N. Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2016), 39.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk