iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

6. postni teden:

Ne moreš vedno imeti vsega. Se spomnite, kdaj ste ta stavek prvič slišali? Kolikokrat preslišali? Jaz se ne. Z lahkoto pa naštejem 10 zgodb, ko sem se tega nauka učila iz izkušenj. Včasih je treba eno pustiti, da lahko dobiš drugo. Ni lahko. Vendar prinaša več življenja. »Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in postavi nogo na drug kraj. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.«
Izpustiti moram vse, kar me dela »mrtvo«. Na križišču sem, pred mano sta dve poti, obe me bosta bogatili, obe imata svoje pluse, pa tudi kakšen minus. Kako naj izberem?
»Če stojiš pred odločitvijo, izbereš tisto, kar prinaša več resničnega življenja.«

Navadno je to tista pot, ki ni najbolj preprosta, najlepša, tudi ne najsrečnejša. Več življenja lahko pomeni tudi: »izziv, podtikanje, neudobje, vprašanja, dvom … Toda – jaz se čutim. Polna sem življenja. Vsa sem v njem. Ne skrivam se v svojo polžjo hiško, ampak iztezam svoje tipalke – življenju naproti! Vsej smrti navkljub!« Brez kaj-pa-če.
Najtežje je pustiti tisto, za kar vemo, da je dobro, pa imamo vseeno preveč, ker nas veže. Ja, tudi dobre stvari nas lahko omejujejo. »Rada bi obdržala: gotovost, varnost, domovino.
Toda – izpustiti, to mi podarja tudi novo svobodo. Vse, česar se oklepam, me istočasno veže – in vse, kar me drži, me lahko obdrži. Gotovost in varnost lahko postaneta ječa – ljudje in stvari me lahko tako ‘zasvojijo’, da z njimi postanem ‘zasvojena’. Zna biti, da prav zaradi tega živim mimo življenja … To je povabilo teh dni: zaživeti pravo življenje brez ČE in TODA.«

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: Mladinska priloga. Tema meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo … V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo – če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Oče urednik Franc Bole je že leta 1969 začel z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Za očeta Franca je bila razlaga zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Prav tako je za mlade pomembno, da znajo spoštovati in ceniti starejše, kar je za krščansko držo neobhodno potrebno.

V šestdesetih letih so ljudje iz vseh koncev Evrope romali v Lurd z vlaki: invalidi, bolniki in njihovi spremljevalci, tudi nekateri naši invalidi in bolniki so bili med njimi, toda vsi niso imeli možnosti, da bi lahko šli na tako romanje. Oče Franc Bole se je zato spraševal, zakaj ne bi tudi doma pripravili nekaj podobnega, “saj imamo tudi mi svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Marija vendar ni vezana na kraj, ona je Kraljica sveta. Če sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah.”

Zato je oče Franc poleg mladih “povabil zraven” sorodnike, župnike, prostovoljce iz župnij, voznike, ki bi lahko bolnikom in invalidom ponudili prevoz… Začele so prihajati prijave. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da je romanje za bolnike in invalide res brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije.Toda za očeta Franca so se prave težave šele začele. Kako organizirati prevoze. Prijavljeni romarji so bili iz vseh koncev Slovenije. Upal je, da se bo javil vsaj kakšen vozniik, ki bi šel iskat kakšnega invalida … pa je od začetka slabo kazalo …

Upali smo na pomoč ‘lastnikov osebnih avtomobilov’, kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, ‘vozniki’ pa so v službi, ali pa so morda prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod. (oče Franc Bole, 1992)

Najprej se je odpravil na ‘romanje’ oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno so spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako so v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi prišli na Brezje k Mariji. Romarji so imeli značke, cerkev se je skoraj napolnila … spredaj so bili invalidi na vozičkih, spremljevalci … večina jih še nikdar ni bila na Brezjah, saj težko pridejo celo v domačo cerkev … Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju … si predstavljajte njihovo veselje ta dan! Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam so se med seboj nekoliko bolje spoznali.

Ko smo začeli, sem bil nekoliko v skrbeh, ker ni bilo ljudi, ki bi bili pripravljeni voziti ali vzeti v avto bolnika ali ostarelega. Zato je bil začetek bolj skromen, čeprav je bila cerkev na Brezjah polna. Potem se je izkazalo, da je cerkev premajhna in da je potreben cel trg. Ko imamo zdaj še nadstrešek, da ljudje ne trpijo toliko zaradi sonca ali dežja, je to gotovo velik napredek. (oče Franc Bole, 2018).

• Romarska “mladika” se je prijela. Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji.

Za vodstvo romanja so vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. (oče Franc Bole, 1992)

 (…)

Zadnja leta doživljam bolj skromno, ker sem si zlomil kolk in težje hodim, ampak kljub temu grem z velikim veseljem. Tudi drugi razumejo, da pač ne morem več toliko sodelovati. Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj se pa usedem in čakam, da pridejo drugi in mene mazilijo, ker sem tega potreben. (oče Franc, 2019)

Med mašo so bolniki prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Škof je poudaril, da to ni zakrament za umirajoče, pač pa zakrament, ki bolnemu pomaga prenašati trpljenje. Zato ga pogumno sprejmimo. Marsikdo si je ob podelitvi maziljenja obrisal solzo. Težje bolni povedo, da so solze del bolnikovega življenja, ni se jih treba sramovati. Še najmanj pa solz radosti ob Mariji … (iz zapisa Marjetke Pezdir Kofol, 2019)

•  Tudi leto po velikem jubileju so se pri Mariji Pomagaj na Brezjah zbrali njeni ljubljeni otroci: bolniki, invalidi in ostareli, da se znova srečajo in utrdijo prijateljske vezi, predvsem pa iz srečanja z Jezusom-Prijateljem bolnih in trpečih, zajamejo moč za prenašanje križa z njim. Ob romarjih so bili mladi pomočniki in drugi prostovoljci, ki so s svojim veselim služenjem pripomogli, da so trpeči romarji začutili toplino Božje ljubezni. Med pomočniki so bili letos tudi sodelavci Karitas. Že nekaj let služijo romarjem naši malteški vitezi, letos je bil priča njihovi ljubezni do bolnih in ostarelih tudi tedanji veliki mojster malteškega viteškega reda Giacomo Dalla Torre s svojimi spremljevalci. Med romarji pa je bil zadnjič tudi začetnik romanj – oče Franc Bole.

Hvaležni smo najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče. (oče Franc Bole, 2000)

Da, oče Franc, naj bo tako tudi v bodoče … naj se še naprej vsako leto zbira pri Mariji Pomagaj na Brezjah množica invalidov, bolnikov in starejših, pa tudi množica tistih, ki jim nesebično pomagajo, naj ne ugasne pripravljenost duhovnikov in njihovih sodelavcev, da bi omogočili romanje vsem, ki se ga sami nikdar ne bi mogli udeležiti. Ognjišče pa naj še naprej, s svojimi sodelavci (in naj jih bo čim več) ustvarja plodno polje krščanskega delovanja. – Vse to troje naj prinaša veselo upanje in nas vse utrjuje v prepričanju, da so bolezen, starost, invalidnost in osamelost velike vrednote, ki ustvarjajo življenje. Tako si si to zamislil ti, dragi oče Franc, in številnim invalidom, bolnim in starejšim si omogočil, da jih je Marija v vseh teh letih romanj sprejemala s posebno ljubeznijo, da so se tu na Brezjah soočili s svojim trpljenjem, notranje zoreli in poglabljali zavest, da smo vsi, posebej pa trpeči, zapisani v Marijinem srcu. Tudi sam si bil preizkušan z boleznijo, zdaj si dosegel cilj … invalidom, bolnim in starejšim si desetletja pripravljal to romanje prav zato, ker “križ ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje” … Pomagaj nam “od zgoraj”, da bi to romanje utrjevalo v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.

 *************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

več o zgodovini romanj
ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 50-58.

pripravil Marko Čuk

(ob obletnici ustanovitve Slovenske Karitas) Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče že od vsega začetka spodbujalo svoje bralce. Oče urednik Franc Bole je hotel mlade vzgajati v duhu evangelija, vzgajati z dejanji in za dejanja … usmeriti jih je hotel k dejanjem, da bi naredili nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči.

(POŠTNI) PREDAL DOBROTE, SLOVENSKA KARITAS

Takole je oče urednik zapisal v septembrskem Ognjišču leta 1967:
S to številko začenjamo novo rubriko: POŠTNI PREDAL DOBROTE. Imela bo tri dele: najprej Dopisovanje, potem Sklad nadškofa Antona Vovka in potem še Most prijateljstva.

1. Dopisovanje: Vaše dopisovanje in pozornost bomo usmerili na ljudi, ki so vaše pozornosti najbolj potrebni in to so v prvi vrsti naši bolniki. Biti bolan je že samo po sebi težka usoda, mnogokrat pretežka, da bi jo lahko bolniki prenašali sami. Najtežje pa je tistim bolnikom, ki so osamljeni in zapuščeni (to nekoliko velja prav za vsakega bolnika). Mnogi bi bili veseli, če bi od vas dobili razglednico ali pismo z nekaj toplimi besedami pozornosti in krščanske solidarnosti.(…) K dopisovanju vabimo tudi razne veroučne skupine, ki bi si hotele dopisovati z drugimi veroučnimi skupinami in tako izmenjati svoja izkustva. V dopisu naj navedejo, kaj jih zanima.

2. Sklad nadškofa Antona Vovka. Našim bralcem dajemo možnost, da preko našega lista po zgledu nadškofa Vovka pomagajo svojim bratom, ki so v stiski. Cerkev je vedno opravljala vlogo usmiljenega Samarijana, kot jo je Jezus opisal v znani zgodbi. Prve bolnice, sirotišnice, dobrodelne ustanove so vzklile iz evangelija, Danes je to skrb po vseh kulturnih državah prevzela družba. To je prav, kajti družba ima nalogo in sredstva, da skrbi za javno blaginjo, Toda beda se mnogokrat skriva pred javnostjo in zato se Cerkev ni nikdar odrekla svojemu poslanstvu, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski. Saj piše v evangeliju: »Lačen sem bil, žejen … , bolan … , v ječi . . . Karkoli ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste menj storili.« Mar sv. Janez ne uči jasno: »Kdor ima premoženje sveta in vidi svojega brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?«
Mnogi kristjani opravljajo to v svojih župnijah, nmogi pa bi bili pripravljeni pomagati, pa ne vedo kako. Tem hočemo pomagati, vas vse pa navajati k temu, da ne mislite samo nase in svoje potrebe ampak tudi na bedo drugih. Za vse nas velja, da denar, ki ti ni nujno potreben, ni tvoj, ampak tvojega bližnjega. Poleg svojih prispevkov nam sporočite tudi primere, ki se vam zdijo potrebni posredovanja našim bralcem. O tem, kako poteka to vaše karitativno delo, vas bomo sproti obveščali.                                                                                                                                                                                                            
Pri župnikih pa se bomo pozanimali, da bi vaši darovi prišli v prave roke, ki so pomoči res potrebne. Včasih vas bomo opozorili tudi na kakšne druge potrebe.

3. Most prijateljstva. Predlagamo vam, da nam pomagate zgraditi tak čudovit most. V vaših srcih. Segal naj bi od vašega
srca do src tistih, ki bi jim naš časopis koristil, pa si ga ne morejo nabaviti. Nekateri ste to že naredili. Mnogi starejši so plačali naročnino za tiste, ki jih imajo radi in jim hočejo koristiti, prijatelji prijateljem, botri, sorodniki, starši tistim, za katere se morda bojijo, da ne bi zgubili vere in zašli na stanpota življenja. To je najlepši dar, ki ga lahko poklonite za god, rojstni dan, božič ali novo leto. Dar, ki bo prihajal vsak mesec in vzgajal. Dar, ki ga lahko poklonite neznani osebi. V tem primeru k poslani vsoti (ki je lahko večja ali pa tudi manjša od letne naročnine) napišite: za most prijateljstva. Tisti, ki veste za primere, kjer bi naš časopis bil zelo potreben, nam sporočite naslov in kratek opis. Za vsako tako plačano naročnino bomo v naslednjih številkah označevali določeni del mostu, ki mo ga zgradili. V spisku,ki ga bomo objavljali, bomo označili vsakokrat ime, priimek in kraj ter vsoto, ki je bila v ta namen darovana. če tega ne želite, pa ne …

januar 1968:
Stopamo v novo leto. Naš poštni predal dobrote, ki je bil lani vržen kot dobro seme na njivo vaših src, je začel poganjati korenine in se lepo razrašča. Seme je padlo v dobro zemljo. Naučili ste se v tem kotičku prebirati grenke vrstice o bedi mnogih naših bratov. Obenem pa se na teh straneh razodeva plemenitost tolikih src, da bi lahko rekli tako, kot je sv. Pavel pisal svojim vernikom: »Po vseh krajih · je šla · vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti.«
Te mesece, ko pritiska mraz, lažje občutimo, kako mora biti tistemu, ki ga zebe, ker ni dovolj oblečen, hranjen in ni na toplem. Naj za uvod te naše rubrike v novo leto prepišem, kar je rekel apostol sv. Janez v svojem prvem listu: »Kdor ima premoženje tega sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti božja ljubezen v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«

že julija 1968 pa je oblast Sklad Antona Vovka prepovedala in oče Franc je že iskal nove možnosti:
Danes objavljamo zadnjič sklad Antona Vovka v tej obliki. Prejeli smo namreč odločbo (Koper UKO – 226/68, 14. 6. 1968) po kateri se kaznujejo odgovorni urednik in oba sourednika vsak s kaznijo 200 Ndin, ker so zagrešili kaznivo dejanje z nabiranjem prostovoljnih prispevkov za sklad Antona Vovka, brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. S tem je ukinjena naša rubrika Sklad Antona Vovka. Ker pa se zavedamo, da je karitativno delo nerazdružno zvezano s Kristusovim evangelijem, vas še bolj spodbujamo, da ne zaprete svojih oči pred trpljenjem svojih bratov. Namesto rubrike Sklad Antona Vovka bomo objavljali rubriko PRIPRAVLJENI SO POMAGATI. Kot do sedaj nam boste sporočili primere potrebnih, tisti pa, ki bi lahko kaj žrtvovali za svojega bližnjega v obleki ald v denarju, nam boste to sporočili, koliko in kaj ste pripravljeni žrtvovati. Na uredništvu vaših darov ne bomo zbirali, pač pa vam bomo sporočili, kam svoj
dar pošljite. Tako se boste še lahko povezali z osebami, ki so vaše krščanske ljubezni posebej potrebne. Prepričani smo, da bomo lahko z našim Predalom dobrote ·naredili še veliko dobrega.

Ko je s prispevki bralcev zgradil Most prijateljstva (ki ga je začel pred  desetimi meseci), se je poleti 1968 lotil nove “velegradnje” Svetilnika. Zelo jasno je napisal, kam je šel zbrani denar: “Štiristo naročnin na Ognjišče smo lahko poslali našim bratom, ki niso mogli prejemati Ognjišča: to so naši misijonarji, naši vojaki, bolniki … mlasi in družine, ki ne bi mogle plačati naročnine …

Naj svetilnik, ki smo ga danes začeli graditi posveti v duše mnogih naših bratov in jim pokaže smer do varnega pristana.

Naš Predal dobrote si je pridobil simpatije mnogih naših bralcev. Lahko bi rekel vseh, če bi mislil na tiste, ki ga radi berete in vas beda ljudi stisne pri srcu. Prav je to. Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali. Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in – zakaj ne – na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih. Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti.

 

SLOVENSKA KARITAS

Januarja leta 1990 smo v Ognjišču lahko prebrali tole sporočilo:
(…) z novim letom 1990 se Predal dobrote preimenuje v Slovensko Karitas, katere sedež bo dosedanja pisarna Predala dobrote v Ljubljani (Poljanska 4a). Člani Caritas Internationalis (Mednarodne Karitas) smo že od leta 1982, potem  ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila vključitev v Mednarodno Karitas. Zadnje čase so razmere za bolj javno dobrodelno delovanje v Sloveniji izboljšujejo in prepričani smo, da bomo na tem področju lažje delovali.
Prva naloga Slovenske Karitas je povezati dobrodelno dejavnost po vsej Sloveniji. Prva podružnica Slovenske Karitas je Škofijska Karitas v Mariboru (…) V Slovensko Karitas spada tudi Kronika dobrega. Povezana pa bo tudi z Diakonijo v treh slovenskih škofijah. V Ognjišču ostanejo rubrike, ki smo jih imeli doslej: sredstva, ki se zberejo iz rubrike Revne župnije smo že sedaj namenili za revne v stiski, za številne družine, prizadetim od nesreč … Milijonarji dobrote pomagate tam, kjer je najbolj potrebno: doma in v misijonih.

Naš namen je, zbuditi v Sloveniji zavest, da bi vsak od svojih dohodkov dal vsaj 1 % v dobrodelne namene. Potrebovali bomo tudi prostovoljce, ki nam bodo pomagali pri tem delu …

POPLAVE NOVEMBRA 1990 – PRVI PREIZKUSNI KAMEN ZA SLOVENSKO KARITAS
Slovenska Karitas je ob novici o poplavah v krajih ob Savinji (Luče, Ljubno, Laško …) pa tiudi na škofjeloške, v Posočju … ob Idrijci … takoj priskočila na pomoč. Objavili so žiro račun in začela so se zbirati sredstva za poplavljence … pripravili so zavoje hrane, zaprosili ljudi v Prekmurju, da so pomagali z ozimnico … Naši komaj ustanovljeni dobrodelni organizaciji so takrat priskočile na pomoč Karitas iz Nemčije, Avstrije (Koroške) in Italije. V prvem mesecu je Slovenska Karitas zbrala tudi veliko denarnih sredstev (še vedno pa so bile potrebe veliko večje. Za Slovensko Karitas, ki je bila uradno v taki obliki ustanovljena šele 1. maja 1990, je bila ta huda elementarna nesreča v Sloveniji preizkusni kamen njenega delovanja v izrednih razmerah …

Še nekaj spominov na dogodke iz tistih prvih let Slovenske Karitas, ko je bil njen direktor msgr. Franc Bole

• 15. decembra 1990 je slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar ob navzočnosti direktorja Slovenske Karitas msgr.  Franca Boleta blagoslovil materinski dom sv. Eme na Škofljici – ki ga bosta vodila zakonca Lidija in Imre Jerebic (tudi član pripravljalnega odbora Slovenske Karitas) …ki smo ga denarno podprle vse tri škofijske Karitas in s sredstvi Postne akcije
• 11. januarja 1991 je Franc Bole v spremstvu voditelja škofijske Karitas Maribor Branka Mačka izročil zbrano pomoč poplavljencem v Lučah, Ljubnem, Nazarjah (skupaj 8.200.000 din) … prav tako tudi na škofjeloškem koncu, v Posočju. V postnem člasu je potekala akcija Za ljudi v stiski. Tudi TV oddaja Ona-On, ki jo je vodil Mito Trefalt na TV Slovenija je bila posvečena Slovenski Karitas … v Ljubnem so odprli nov most
• Slovenska Karitas postaja vse bolj prisotna med ljudmi, glavni poudarek prehaja na “teren”: nastajajo župnijske, področne Karitas, ki so v oporo škofijskim …Direktor Franc pa z velikim upanjem pričakuje novo zakonodajo, v kateri bi svoj življenjski prostor in potrditev našla tudi Slovenska Karitas (tako kot v drugih sodobnih evropskih državah)
• marca 1991 je odprt prvi otroški vrtec Župnijske Karitas v Dolenjem Logatcu, pripravlja se že dom za ostarele
• Republiška skupščinska komisija je 14. maja 1991 brez posebnih zadržkov podprla predlog spremembe zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki odpravlja diskriminacijo slovenskih verskih šol (semenišča) in teološke fakultete. Ta zakon je omogočil tudi “legalizacijo” Karitas, ki je bila, po dotlej veljavnem zakonu, še vedno prepovedana … ter ustanavljanje šol, vzgojnih in varstvenih zavodov za ostarele, za ljudi v stiski…

Živimo v dobi, ko se postavljajo temelji slovenske države, zakonodaje, usmeritve za bodočnost. Za te prelom,ne čase je še kako važno, da kristjani, ki so bili petinštirideset let odrinjeni na rob dogajanja, stopimo na mesto, ki nam pripada in ki smo ga dolžni sprejeti. To ne pomeni “vtikati se v politiko”, kot nam nekateri očitajo. Kristjani hočemo imeti možnost, da vplivamo na družbeno dogajanje po načelih evangelija, na katerem končno temelji tudi naša kultura. (Franc Bole 1991)

• Slovenska Karitas pomaga učencem – pri nakupu šolskih potrebščin – omogoča počitnice za otroke iz družin v stiski
• direktor Franc Bole se udeleži 14. svetovnega kongresa Karitas v Rimu (vsake štiri leta), najbolj je bil vesel novih poznanstev in zavedanja, da je  Cerkev univerzalna, veliko je lahko povedal o slovenski osmosvojitvi, najbolj koristne pa so bile izkušnkje, ki so mu jih posredovali predvsem člani evropskih Karitas
• vojna agresija na Slovenijo 1991 – nova preizkušnja za mlado Slovensko Karitas – solidarnost mednarodne Karitas – pomoč v obliki hrane in pijače za lačne voznike v blokiranih kolonah … civilne obleke in čevlji za vojake, ki so prebežali na slovensko stran … po hudih dneh pa pomoč vsem, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela – sprejemanje pomoči iz zamejstva in inozemstva
• pred nami je nova preizkušnja – begunci iz sosednje Hrvaške – pomoč Hrvatom s hrano
• pri nas je že 17.000 uradno prijavljenih beguncev iz Hrvaške … mnogi so dobili pomoč pri sorodnikih, pomoč prihaja z vseh strani: zbiranje hrane tudi v sosednji Italiji
• celjski kaplan Franci Trstenjak s sodelavci v knežjem mestu ob Savinji pripravi prvi dobrodelni koncert Klic dobrote in celodnevno akcijo slovenskih lokalnih glasbenih postaj za zbiranje pomoči potrebnim
• delo za begunce iz Hrvaške se povečuje z rastočim številom pregnancev: zbiranje hrane, obleke, denarna pomoč. Pomoč se s tovornjaki vozi na krizna področja, pomoč zbirajo tudi dekanijske Karitas (na naslovni sliki direktor F. Bole in dekan F., Pivk sta priskočila na pomoč pri raztovarjanju hrane v Kopru)
• Škofijski Karitas v Ljubljani in Mariboru načrtujeta menze za študente, Karitas išče možnosti za vse zasvojene z mamili (ponudba don Pierina za postavitev komune Srečanje pri nas
• konec poletja 1992 je pri nas v Sloveniji po podatkih Slovenske Karitas že 72.000 beguncev (leta 1991 25.000 – po takratnih evropskih merilih bi Slovenija zmogla brez posebnih težav sprejeti 12.000 beguncev) v glavnem so iz Bosne in Hercegovine. Od teh jih je 18.000 razporejenih po več kot petdesetih centrih v Sloveniji (bivše vojašnice). Vsi drugi, to je 54.000, so našli zavetje pri sorodnikih, prijateljih, znancih in pri dobrih družinah.
• Karitas sme v okviru svoje dejavnosti vključiti v  civilno služenje vojaškega roka državljane z ugovorom vesti … oblikuje se tudi posebna skupina za pomoč zapornikom
• obisk don PIerrina v Sloveniji in blagoslovitev doma v Planini – za skupnost Srečanje
• prvič Teden Karitas (od Kristusa Kralja do  1. adventne nedelje)

To je samo nekaj kamenčkov iz velikega mozaika dobrote, ki mu je ime Karitas in jo je v letih 1991 – 1993 vodil msgr. Franc BOLE.

TEDEN KARITAS ne želi biti le priložnost za informiranost o delu in poslanstvu Karitas znotraj in zunaj cerkvenih zidov, ampak priložnost, da v vseh prebivalcih domovine prebudi, obnovi in utrdi zavest, da je dobrodelnost in pomoč človeku v stiski ena od sestavin življenja, ki je ni mogoče prezreti in utišati, kakor ne resničnosti pesnikovih besed: “Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.” (Franci Trstenjak)

 

SLOVO V IMENU SLOVENSKE KARITAS (Cveto Uršič, generalni tajnik)

Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«

Zaradi dela očeta Franca in njegovih sodelavcev je prav gotovo svet ljudi, ki se znajdejo v stiski, postal malo lepši in tudi malo boljši. Drobno seme, ki so ga posadili z odprtjem Predala dobrote, s prvo organizacijo romanja invalidov in bolnikov na Brezje, oče Franc s svojim direktorovanjem Slovenski Karitas …to seme je v slovenski zemlji obrodilo zelo bogat sad. Lani je več kot enajst tisoč prostovoljk in prostovoljcev, skupaj z zaposlenimi v mreži Karitas, pomagalo skoraj 160.000 ljudem. Ali z materialno pomočjo, hrano, oblačili, plačilom položnic … ali pa s pomočjo v kriznih centrih, terapevtskih centrih, v materinskim domovih, v domovih za ostarele, s pomočjo v kuhinji za brezdomce, pro bono, z brezplačno ambulanto, pri vsem tem je pomagala Karitas doma, veliko pa je Karitas storila tudi za ljudi v tujini: na Balkanu, v Afriki, v Južni Ameriki in še drugje.

Oče Franc, hvala, boglonaj, v imenu vseh nas sodelavk in sodelavcev v Karitas, posebej pa, oče Franc, boglonaj, hvala, v imenu vseh, ljudi v stiski, vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč. Bog vam povrni in mirna slovenska zemlja.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Začel se je 38. slovenski knjižni sejem, Organizatorji so se odločili, da vse sile usmerijo v pripravo virtualnega, spletnega sejma, ki bo dogajanje prenesel v naše domove, na splet, v e-SKS. (odprt do ponovnega odprtja knjigarn oz. najkasneje do 5. decembra). Na e-sejmu najdete tudi našo založbo Ognjišče s povezavami v našo spletni knjigarno, kjer lahko naročate knjige.

V pomoč vam je tudi naš spletni katalog Miklavževa ponudba 2020, ki ga lahko listate in iz njega naročate … prav kmalu pa bo na spletu tudi sejemski katalog z vsemi napšimi izdajami …

Program sejma si lahko ogledate TUKAJ

še nekaj zgodovine naše založbe:

Aprila 2017 smo pri Založbi Ognjišče obhajali okroglo obletnico, saj je ravno ta mesec pred 50 leti (1967), zgolj dve leti za prvim tiskanim Farnim ognjiščem, pri Ognjišču izšla prva knjiga. To je bila knjižica Papež Janez Dobri (iz zbirke Žepna knjižnica Ognjišča), ki je predstavila sv. Janeza XXIII.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na Slovenskem zelo malo verske literature, zato je urednik Franc Bole s sodelavci že v drugem letu izhajanja Ognjišča zasnoval dve knjižni zbirki: Mala in Žepna knjižnica Ognjišča, ki naj bi bralcem postregli s knjigami z versko in vzgojno vsebino. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjižica Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost.

V prvih desetih letih je tako pri Ognjišču izšlo 16 knjig (13 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča) v skupni nakladi 313.700 izvodov (povprečna naklada je nad 20.000) in deset knjižic (9 v zbirki Mala Knjižnica Ognjišča) v skupni nakladi 255.000 izvodov. To so bila leta, ko je bila “lakota” po knjigah res zelo velika, in zato so bile naklade zelo visoke. Veliko poslanstvo sta med mladimi na področju vzgoje za ljubezen opravili knjigi francoskega pisatelja duhovnika Michela Quoista Dnevnik Anamarije in Danijev dnevnik. Skoraj ni verne slovenske družine, ki ne bi imela Kratkega Svetega pisma s slikami, ob katerem svoje malčke uvajajo v svet Božje ljubezni do človeka.V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča je v tridesetih letih izšlo 39 knjig v skupni nakladi okrog 570.000 izvodov, v Mali knjižnici pa 16 knjižic v skupni nakladi 218.000 izvodov.

Takrat so mladi malo poznali vero, čeprav so bili verni. Niso imeli dovolj znanja in so težko ugovarjali zbadljivkam in ugovorom, ki jih ni bilo malo. Nujno smo jim morali dati versko izobrazbo in najboljši način je bil prav preko tiska, s pomočjo knjige. (Franc Bole)

 

Dolžnost, da moramo izdajati knjige smo začutili že v drugem letu našega delovanja. Osnovali smo dve knjižnici: Malo in Žepno knjižnico Ognjišča, ki sta imeii za takratne čase izredne naklade. Žepna je dosegla s prvo knjigo (Papež Janez Dobri) 40.000 prodanih primerkov, tudi knjige Male knjižnice so dosegale naklado 30.000 izvodov. Cene so bile nizke, pa tudi na trgu je bilo malo take ponudbe, zato so bralci s še večjim zanimanjem segli po teh knjigah. V prvih letih smo izdajali po štiri knjige na leto, kar je bilo za tiste razmere zelo veliko. V tridesetih letih smo izdali okrog dvesto knjig. Ena največjih uspešnic je bilo Kratko Sveto pismo s slikami (z rdečimi platnicami), ki je v vseh ponatisih dosegla naklado 120.000 izvodov. Pozneje smo začeli sodelovati s tujimi založniki, zlasti z založbo Lion iz Londona. Seveda izdajamo tudi domače tekste. V počastitev tridesetletnice Ognjišča bomo izdali knjigo molitev, ki so izhajale v Ognjišču. Upam, da bodo bralci radi segli po njej. (Franc Bole leta 1995)

Založba Ognjišče je vse od svojih začetkov svoje poslanstvo videla v skrbi za poglabljanje vere in izobraževanje vernikov s pomočjo knjige. Čeprav živimo danes v drugačnih časih, besede ustanovitelja še vedno veljajo. Imamo vernike, ki premalo poznajo vsebino vere, hkrati pa nam tudi danes niso prihranjene zbadljivke, norčevanje, zaničevanje …, zaradi česar se moramo tudi v današnjem času potruditi za poznavanje svoje vere, da bi lahko trdno stali za svojim prepričanjem in ga znali utemeljiti. Kljub kopici medijev, ki nas zasipajo z vidnimi dražljaji, nam knjiga kot sredstvo sporočanja še vedno daje največ možnosti, da v miru, poglobljeno in z možnostjo razmisleka posegamo po vsebini, ki nas zanima.

 

 

53 let založbe (1967-2020)

V 53-letih Založbe Ognjišče smo izdali 686 knjig (novosti, prenovljene izdaje, ponatisi), poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 27 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD-ju. Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 75 knjig (novosti in ponatisi)

 

 

Najbolj uspešne izdaje založbe Ognjišče

Kratko Sveto pismo s slikami, ki je v več ponatisih izšlo v več kot 160.000 izvodih in je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov. Še ena knjiga vseh knjig je bila dobro sprejeta, in sicer Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji. Med uspešnice spadajo tudi Zgodbe za dušo. V seriji Zgodbe za dušo je izšlo 12 knjig – vsega skupaj je bilo natisnjenih okrog 73.000 izvodov. Dnevnik Anamarije je bil izdan v 11 izdajah v več kot 50.000 izvodih, Danijev dnevnik pa v 9 izdajah v več kot 30.000 izvodih.

 

 *************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

• knjigarna Ognjišča v Kopru
• Slomškova knjigarna v Mariboru
• založba Ognjišče in Sveto pismo
• zgodbe za dušo – prvič pred 25-leti

pripravil Marko Čuk

Zadnji dan januarja se spominjamo sv. Janeza Boska, ustanovitelja salezijanske družbe in Hčera Marije Pomočnice. Njega je sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu, ki temelji na brezmejni ljubezni do mladih in zaupanju v dobroto, ki je v njih.. Poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o mladosti, …

MLADOST

Do starejšega moža ne bodi trd. Opominjaj ga kakor očeta, mlajše pa kakor brate, starejše ženske kakor matere, mlajše kakor sestre, in sicer z vso čistostjo. (1 Tim 5,1-2)

Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko)

Kdor ima mladino, temu pripada prihodnost. Kakršen cvet, tak največkrat tudi sad; kakršna setev, taka največkrat tudi žetev. (sv. Peter Kanizij)

Je v mladih letih setev, bo v starih dobra žetev. (bl. Anton Martin Slomšek)

Mladi, napolnite vaše življenjsko okolje z veseljem in navdušenjem, ki sta tipična za vaša leta, da svet in zgodovino preplavite z veseljem, ki prihaja iz evangelija, iz srečanja z Osebo: Jezusom, ki vas je očaral in vas pritegnil, da ostajate z Njim. (papež Frančišek)

Bog je mlad in vsak mlad človek naj bi v svet prinašal nekaj te večne Božje mladosti, novosti. (Egon Kapellari)

Mladi so bolj dosledni: najprej hočejo vedeti, čemu živijo in šele potem, kako naj živijo. (Michel Quoist)

Tragika mladega človeka je v tem, da sanja samo o velikih in slavnih nalogah, mora pa živeti sredi samih malenkosti. Življenje pa zaradi sanj ne postane drugačno. (Stanko Cajnkar)

Porazno vpliva na mladega človeka neskladnost med ideali in življenjem tistih, ki bi mu morali dajati najlepše zglede. (Anton Trstenjak)

Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil. (Vinko Kobal)

Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim. (Albert Einstein)

Ostal boš mlad, dokler boš sprejemljiv za dobro, lepo, veliko, sprejemljiv za glas narave, človeka in Neskončnega. (Douglas McArthur)

Mladega rodu danes nihče več ne vzgaja k odpovedovanju. V preteklosti taka vzgoja niti ni bila potrebna, saj so bili starši revni, bilo je veliko otrok. (Pavel Kogej)

Domišlja si mladi rod in je mnenja, / da svet se z njegovim rojstvom začenja. (Johann Wolfgang Goethe)

Nikar ne verujete tistim, ki vam govorijo, da je mladost ustvarjena za uživanje – ustvarjena je za junaštvo. (Paul Claudel)

V mladosti se zgledujemo po odraslih, da bi postali modri. V zrelih letih pa se zgledujemo po otrocih, da bi bili srečni. (Peter Rosegger)

V mladosti se učimo, v starosti razumemo. (Maria von Ebner-Eschenbach)

Jaz sem nekoč bil mlad, ti pa še nisi bil star, torej imam nekaj več kot ti – je rekel starec mladeniču. (Gerhard Hauptmann)

Vse, kar se postara, je bilo najprej mlado. Upognjena ženica je bila nekoč cvetoče dekle. “Kaj napravi deklica, da postane babica?” Pesnik domiselno nadaljuje: “Malo počaka.” (Berta Golob)

April in maj dajeta moko za vse leto. (španski pregovor)

Upogni drevo, dokler je še mlado. (nemški pregovor)

Bilo bi čudovito, če bi mladost znala vse, kar zmore in starost zmogla vse, kar zna. (burmanski pregovor)

Kdor za mladih dni ne skrbi, v starosti trpi. (slovenski pregovor)

 

pripravlja Marko Čuk

Nekoč je šel kmet skozi gozd in našel majhnega orla, ležečega na zemlji. Bil je ranjen in je umiral. Pobral ga je in ga odnesel domov. Redil ga je v kokošnjaku z drugimi piščanci. Orlič se je hitro navadil jesti piščančjo hrano in se obnašati kot piščanec.
Čez dolgo časa je v tisti kraj prišel poznavalec ptičev in videl, kako orlic je zrnje in črve ter živi na kmetiji. Ves presenečen je rekel kmetu:
»Kako to, da rediš orlica s piščanci v kokošnjaku? Orel je kralj ptic. Ustvarjen je za letenje, ne pa, da živi na kmetiji in je skupaj s piščanci!«
Kmet je odgovoril: »Kaj drugega bi mogel storiti? Našel sem ga, ko je bil zelo majhen. Prinesel sem ga sem in ga imel v kokošnjaku. Videti je bilo, da je kar zadovoljen s tem, da je eden izmed piščancev.«
Poznavalec ptičev je rekel: »Dragi moj prijatelj, zmotil si se. Orel je orel. Naučiti ga moramo leteti. Prebuditi moči, ki so v njem, in dobre lastnosti, ki jih ima. Samo ko jih bo v polnosti uporabljal, bo našel srečo in popolno uresničitev.«
Poznavalec je takoj vzel orlica v roke in ga poskušal naučiti letenja. Toda zaman. Orlič ni hotel niti razpreti kril. Bal se je leteti. Saj ni niti vedel, kako bi lahko letel!
Spet je ptičeslovec dvignil orla s tal. Tokrat ga je držal visoko nad glavo. Potrpežljivo mu je govoril: »Pripadaš nebu, poglej proti nebu, kvišku poglej, daj, razprostri krila, začni leteti.«
Orlic je bil zmeden in prestrašen. Ko je videl, kako piščanci nabirajo hrano po zemlji, je z vso težo padel na tla in se jim pridružil.
Toda poznavalec ptičev ni obupal. Vedel je, da v prsih te ptice bije orlovo srce, ki utripa za svobodo in teži po njej.
Drugi dan je mož vzel orlica in šel z njim na vrh bližnje gore ter začel prestrašenega ptiča spodbujati.
»Poleti, poleti, dragi orlič. Razprostri krila. Povzpni se na višave. Pozabi družbo piščancev. Zleti, zleti!«
Vrgel je ptiča kvišku.
Toda orlič se je zbal samega sebe in višave, zbal se je svoje velikosti. Strah in trepet sta pripomogla, da je padel na tla.
Čeprav je bil na vrhu gore, je še vedno gledal na kmetijo v dolini.
Ptičeslovec je videl, da se je orliču zasvetilo oko, ko mu je rekel:
»Ne pozabi, da nisi piščanec! Orel si! Lahko letiš. Tvoja domovina je nebo. Višine te kličejo. Nisi namenjen za zemljo. Razprostri krila in poleti!«
Končno se je orlič začel veseliti. Navdušenje se je dotaknilo najprej kril.
Prišlo je do njegovega srca. Naenkrat je vztrepetal. Nekaj se je zbudilo v njegovi duši. Počasi je razširil krila in zamahnil z njimi.
Končno se je odtrgal od zemlje in začel leteti. Oči je usmeril k sijočemu soncu. Čedalje hitreje in vedno više se je dvigal. Dosegel je neskončne višine neba!

Orlič je imel v sebi sposobnosti, ki se jih ni zavedal. Koliko sposobnosti za dobro nosimo mi v sebi, pa jih ne uresničimo! Kolikokrat smo podobni kokošim, ki brskajo po zemlji, in pozabljamo, da smo ustvarjeni, da bi poleteli v višine in se približali Bogu.
Orlu je ptičeslovec pokazal sposobnosti, ki jih nosi v sebi. Ali znamo mi drugim pokazati sposobnosti, dobre lastnosti, ki jih nosijo v sebi in jim jih pomagamo uresničiti?.

RUSTJA, Božo (izbor). Zgodbe za mlade.Ilustracije Mladen Mrčela. Koper: Ognjišče, 2011, str. 13–15.

Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je kmalu zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena je bila verna. Ko se je nekaj časa slabo počutila, je šla k zdravniku, ta pa jo je napotil v bolnišnico. Po preiskavah so ji odkrili raka, ki se je že zelo razširil, tako da zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo, zdravnik pa je bil veren in ji je hotel pomagati tako, da bi  ji govoril o Bogu. Ona je to zavrnila, sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril.
Čez nekaj časa je zdravnik iz časopisa izvedel,da je žena umrla. Njenim svojcem je poslal sožalje. Po tistem ga je poklicala hčerka pokojne, se mu zahvalila za sožalje in ga prosila: “Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?” ga je prosila. “Pri nas nimamo te knjige in ne vemo, kje bi jo lahko kupili. Mama se je namreč ob branju čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim svetim pismom v rokah. Njeno željo smo seveda izpolnili. Zato vas lepo prosim, bi nam prosim poslali Sveto pismo, da tudi mi v njem odkrijemo tisto, kar je mamo nagovorilo in spremenilo?”
Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil, kako potrebno je spregovoriti o Bogu in drugim pomagati odkrivati lepoto krščanskega življenja

Imam jaz pogum drugemu spregovoriti o Bogu in o življenju z njim?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2022), 37.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Življenje pomeni več
kot jed in pijača,
premoženje in ugled,
blagostanje in zdravje.
Čeprav pravimo:
glavno je, da smo zdravi.

Življenje pomeni več
kot učenje in dober spomin,
znanje in nadarjenost,
dobre zveze in oblast.
Čeprav pravimo:
sposobni imajo prednost.

Življenje pomeni več
kot zabava in uživanje,
kariera in uspeh,
dobro počutje in sreča.
Čeprav pravimo:
biti srečen – to je vse.

Življenje pomeni več
kot vzponi in padci,
veselje in žalovanje,
dajanje in prejemanje,
strah in zaupanje,
obup in upanje.

Najbolj pomemben
v našem življenju je ON,
ki nam je dal življenje
in od katerega je vse,
kar smo in kar imamo.

R. Breitenbach, Pogled v nebo, v: Ognjišče 1 (2020), 86.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kmalu bomo začeli pripravljati jaslice … ideje se že krešejo. Zato že danes, teden dni pred božičem … vprašanje: Kaj bomo letos prinesli Jezusu v  jaslicah? Kaj mu bomo podarili? Mu sploh želimo kaj podariti? Nas to zanima, nas božič, Jezus v  jaslicah sploh zanima? Kaj je tisto, česar imamo v izobilju – in bi lahko podarili? Podarili Bogu. Prav gotovo je tudi danes kje kdo, ki potrebuje nekaj, kar se nam morda tudi zdi nepomembno. In čaka, da se vsaj spomnimo nanj, da mu podarimo nekaj časa…
To je božič. Nič več in nič manj. Bog nam daje to, česar ima v izobilju – ljubezen. Tako zelo nas ljubi, da se rodi kot nebogljeno dete in lahko prehodi z nami vse človeške poti.
Bogu nam ni treba dajati tega, česar nimamo, česar ne znamo ali nismo. Svojega pomanjkanja ne smemo povečevati; dajajmo od tistega, česar imamo preveč in v obilju. Mnogi imajo preveč časa, drugi znajo dobro peti, igrati … zoper drugi znajo odlično kuhati, mnogi znajo odlično poslušati … To prinesimo detetu v jaslih.

Poglejmno okrog sebe, ali ožje – po svojem sorodstvu: mnogi so žalostni, strah jih je, obupujejo, so osamljeni, bolni, slabo vidijo … drugi spet pretirano korajžni in samozavestni, ukazovalni … prijetni in težki značaji … razvajeni in pretirano asketski … nekateri se na Božji glas odzivajo morda le enkrat na leto … zaradi tradicije … drugi svojo vero doživljaji globoko … Pa jih pospremimo … na daljavo … pred Božje dete, pojdimo z njimi: Božje dete ne sprejema le lepih daril, sprejme tudi težka in temna darila.
Podarimo mu to, kar imamo – Bog že ve, kaj bo s tem začel … kako bo pomagal … Bodimo pa prepričani, da bo vse, kar imamo, znamo in smo, sprejel in preobrazil in vrnilo se nam bo po drugi poti …
Na Božič naj pride vsak od nas pred Boga – s svojim darilom. Prinesimo mu vse, za kar smo hvaležni, vse svoje veselje … trpljenje, težave… vse tisto, česar imamo preveč
Seveda pa je  najpomembnejše to, da se odločimo in se podarimo Bogu – danes, tu in sedaj …(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj – pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / … / Gospod naj se spomni … « Tudi zase smemo prositi – …
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo … (mč)

 

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

 (se nadaljuje -)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

 

 

Sredi adventa smo – in sedaj bi se moralo že kaj poznati, da zares živimo adventno sporočilo in se resno pripravljamo na božič, na praznik Kristusovega rojstva – da v nas raste božič. Ti dnevi nam nudijo posebno priložnost, ki jo velja izkoristiti sedaj, ne moremo in ne smemo jo prestavljati na april, julij ali september. Zdaj moram reči DA, saj je Bog tudi zame prav zdaj izrekel svoj veliki DA. Smem stati za svojimi mejami, smem imeti svoje meje – ker imam v Bogu brezmejnega Drugega. Njegova brezmejnost objema mojo omejenost in jo dviga k sebi. Ker je v mojem življenju Bog, sem lahko in smem biti človek z vsemi ostrinami in robovi, z vsemi močmi in slabostmi, z vsemi vzponi in padci – in z vsemi svojimi omejitvami.
Ni se mi treba izgubljati v mislih, da zmorem vse, ni se mi treba delati večje/ga kot sem, toda tudi poniževati se mi ni treba. Moj prostor je omejen in ni neskončen – toda ta prostor si lahko vzamem in smem stati za seboj in svojimi posebnostmi. To, kar je mišljeno kot poslanstvo v svobodnem duhu, lahko marsikoga tudi prestraši – in človek se odpove svoji osebni svobodi in se raje skrije za brezimno množico, da ja ne bi izstopal, samo da ne bi koga užalil in si ne bi nakopal kakšnih problemov.
Ljudje smo danes pripravljeni zatajiti svojo enkratnost, svojo pristnost in identiteto, upogniti svojo hrbtenico, da bi si pridobili vstop v navidez pomembno družbo.
Prilagajamo se, na noben način nočemo biti drugačni od drugih, nočemo izstopati, trudimo se, da ne bi koga užalili in ne bi izpadli iz določenega kroga. Tako izgubljamo svojo identiteto in tonemo v množici. Primerjamo se z drugimi in radi bi prekrili svojo pravo podobo … izgubili svoj obraz. Blaženi Carlo Acutis je rekel že večkrat slišano: “Človek se rodi kot original, umre pa kot kopija.” Podrejamo se diktatu mode, zapeljivosti reklam, počenjamo to, kar je “in”, pustimo se določati temu, kar delajo “vsi”. Postajamo takšni, kot so vsi – in se pri tem izgubljamo. Vsem se želimo ukloniti, se prilagoditi … in se pri tem izgubljamo v nič. (Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj – pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / … / Gospod naj se spomni … « Tudi zase smemo prositi – …
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo … (mč)

 

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.
IZZIV: Na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

 

 (se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.