iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere … In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»… in Božji duh je lebdel nad vodami.«

Nad “brezdanjim vodovjem” je torej lebdel Božji duh. … in čakal, da se iz njega nekaj “izvali”.
Da bi lahko razumeli svojo vlogo v življenju – moramo najprej sprejeti svojo prvo poklicanost: živeti. To ni malo. Nekdo, ki je želel, da živimo, nas je “izvalil” na ta svet in nas pripravil za življenje.

In veliko je pri nas tega odpora do resničnosti, nesprejemanja življenja takšnega, kakršno je; kot bi bilo življenje nekaj, česar si ne zaslužimo.

Kako težko je prijatelju, prijateljici … dopovedati, da je čudovit, enkraten in neprecenljiv, da ne sme obupati. … in preglasiti njihovo notranjo težnjo po predaji.

Bog je Ljubitelj življenja, zato je vse poklical v bivanje!
Ali lahko tej poklicanosti rečemo “ne”? Nedvomno. Če tega ne bi mogli, bi bili roboti, ne pa svobodni ljudje.

Življenje, ki nam ga je Bog podaril brez naše privolitve, je kakor psiček, ki maha z repom pred našimi nogami in nas moleduje: »Vzemi? Daj no, reci da!«
Morda se še nismo toliko potrudili, da bi odgovorili z “da”. To lahko izrečemo samo prostovoljno. Bog nam tega ne more naložiti.

V poročilih iz misijonskih dežel lahko vidimo ljudi, ki so navdušeni nad življenjem, čeprav so večkrat lačni kot siti. V naši Evropi … Sloveniji … pa je veliko zdolgočasenih in vsega naveličanih …

Blagor vsem na tem svetu, ki poznajo skrivnost prave sreče: živ sem! Živi smo, in že to je veliko. Pogosto je dovolj in še preveč.
Bolni otroci, se veselijo življenja, mladi, lepi, nadarjeni … pa s svinčenimi obrazi.

To svojo topo bolečino, razočaranje in občutek nevrednosti moramo položiti pod noge Križanega, ki mu je naše življenje vredno Njegovega.

Da bi lahko začeli znova, si moramo najprej priznati, da imamo do tega pravico. Če se dobro zazremo vase, ugotovimo, da tega ne znamo storiti. Obstaja pa Nekdo, ki verjame, da to zmoremo.

Kadar gledam križanega Kristusa, se sprašujem: “Le kaj si videl v meni, da si zame umrl?” On pa kar vztraja tam gori. Ostaja tam, ker je to že storil zame.
Kristus me je ljubil, še preden sem naredil kaj dobrega. Oče ga je dal zame.

Preden začnem znova, preden naredim prvi korak v pravo smer, sem že opravičen. Niti Judu Iškarijotu se ni bilo treba obesiti. Njegov samomor je bil njegov največji greh. Ne bi se smel uničiti. Lahko bi začel znova. Da, za Božjo voljo, celo on bi lahko začel znova! Vsakdo lahko začne znova.

Dokler smo živi. In taka je Božja volja. … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €

Prelistajte:  * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»To je bilo pa hitro,« je menil David. … “Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (…) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. …

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(…)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (…)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(…)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(…)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(…)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(…)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. … (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako – Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni “običajen” križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne … to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe … deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami … “Glavni junak” je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času “opremili” z razmišljanji s križevega pota … V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na “poti križa”. In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine … pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«

Prva in temeljna ugotovitev je, da je na začetku vsega Nekdo, ki ni jaz. Stvarstvo se ne začne z menoj.
Sam nisem ustvaril ničesar, ampak sem vse prejel od Nekoga že ustvarjeno. Zato pogojev ne morem narekovati jaz. Nisem jaz načrtoval resničnosti in nad njo nimam nadzora. Igra se je začela pred menoj in se ji lahko samo pridružim.
Prvo, s čimer se moram sprijazniti, je, da so stvari takšne, kakršne so, ne pa takšne, kakršne bi bolj ugajale meni. Lahko jim rečemo ‘začetne danosti’.
Resničnosti ne moremo izsiljevati s svojimi teorijami. Edina smiselna pot je, da sprejmemo resničnost, v kateri se nahajamo.

Tu bi navedel že neštetokrat uporabljeno primerjavo: najboljši kuhar ni tisti, ki zna pripraviti okusno jed iz ‘najboljših’ sestavin (ki jih nima), ampak iz tistih, ki jih ima v hladilniku. Umetnost srečnega življenja je v sprejemanju in čim boljšem prilagajanju danim razmeram, ne pa v ideološkem boju proti njim.

Naša težava je v boju med dvema ‘stvarnikoma’: Bogom Očetom in našim razumom. Prvi resničnost ustvarja, drugi pa jo želi nadomestiti s svojo, izmišljeno. Na osnovi lastnih izkušenj bi že lahko vedeli, da je veliko naših napak in trpljenja tudi posledica nesprejemanja dejanske resničnosti; ker z nogami nismo zasidrani v njej. … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je  izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € – ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

“Zemlja pa je bila pusta in prazna …”
Ko Bog Oče ustvari svet, ima ta najprej podobo brezdanjega vodovja. Malo nelogično se mi zdi, zakaj Bog sveta ni ustvaril lepega … saj bi moral biti svet, po naši pameti, ustvarjen urejeno, logično in razumljivo … .Ali ni vse, kar je dobro, urejeno, logično in razumljivo.

Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Kaos in nered se pojavljata v duhovniškem in zakonskem življenju, v službi in na dopustu, pri vzgoji najstnikov ali otrok z razvojnimi motnjami in negi starostnikov … Vsako človeško sobivanje – naj si bo krščansko ali ne – je kaotično. Takšna je tudi vsaka bolezen, ki pride nepovabljena. Dan nikoli ne poteka tako, kot smo si zamislili. Stvari nikoli niso takšne, kot bi ‘morale’ biti.
Svet je kaotičen, če nam je to všeč ali ne. Zanj je Kristusov križ nespamet in pohujšanje. Tudi sam sem kaotičen. Že rodil sem se ubog, pomanjkljiv, in tak ostanem vse življenje.

In vendar vsi pričakujemo nekakšen red, neko urejenost. … Vsi iščemo take in drugačne voditelje, z idejami, ki bi končno vse postavili na pravo mesto.

Če dobro pogledamo, tudi v naravi ne najdemo čiste simetrije. Niti najpopolnejši kristali niso povsem simetrični. Simetrija je zahteva naše volje po sprevračanju resničnosti.
‘Pomanjkljivosti’ lahko popravljamo v nedogled, a nikoli ne bomo dosegli popolnosti.

Tudi Jezus Kristus se je rodil v popolnem neredu. Zanj ni bilo prostora v nobenem gostišču. Judovski kralj ga je hotel ubiti, zato je moral prva leta svojega otroštva preživeti kot begunec v Egiptu. Nič ni bilo “v redu”.

Tudi mi si vse življenje prizadevamo doseči popolnost, a nam vedno še nekaj manjka. Zato smo stalno nezadovoljni in se počutimo pomanjkljive, neurejene, kaotične.
In tega ne sprejemamo.

In naša pot ponovnega začenjanja se začne prav pri sprejemanju kaosa, ko se sprijaznimo s tem, da nismo popolni in … da je tudi Jezus, ko je vstopil v Očetov načrt, vstopil v večno skrivnost. Ali je za to, da bi človeku prinesel novo, Božje življenje, res moral sprejeti same neuspehe: nerazumevanje in zavračanje svojega ljudstva, preganjanje norega kralja Heroda, zavist povprečnih duhovnikov in enoumje hinavskih pismoukov in farizejev?

Nasvet zoper pretresljivost resničnosti: Stvari sprejmimo takšne, kakršne so.
Sem, kjer pač sem; kar sem naredil, sem naredil; kar se mi je zgodilo, se mi je zgodilo. Začenjam s točke, na kateri se nahajam. In ob tem se moram zavedati, da so moj najhujši sovražnik moja pričakovanja in moje zahteve.
Sprijaznimo se z življenjem takim, kakršno je.
Sprejmimo dejstvo, da nismo že od začetka popolni, urejeni, brez težav in na pravem mestu. Na življenjsko pot se podajamo slabotni, praznih rok, brez zaslug in priznanj. Takšni začenjamo.

Še en preprost nasvet: »Globoko vdihni … in pogoltni, kar te je doletelo.«
Zgodilo se mi je nekaj nepričakovanega. Preživljam težke, morda celo najtežje trenutke doslej. Zato je bolje, da se ne oklepam več svojega prepričanja o tem, kako bi vse moralo biti drugače. Obstaja Nekdo, ki je večji od mene in moje nemoči – obstaja Oče, ki je Stvarnik. Lahko se mu prepustim ali pa vztrajam v svojem malodušju …

Krščanski nauk govori o stvarjenju iz niča … torej tudi mi začenjamo iz niča … … (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. 

iz knjige Peter Millonig, ZASIDRAN V VERI, 184 strani, 17 x 24 cm, trda vezava s ščitnim oviktkom, dvobarvne fotografije, cena: 19,90 € … Prelistajte… Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni … (Peter Millonig)
Mladi, če so le zdravi, ne poznajo ovir in so prežeti z upanjem,
da je mogoče doseči prav vse.
Telo jih ne izdaja in se bliskovito obnavlja.
So čvrsti in prekipevajo od življenjske sile.
Nič jih ne utrudi, vsak napor, še tako ogromen, se zdi neznaten.
Zato menijo, da so nepremagljivi.
Živijo polnost mladega, neiztrošenega telesa.
V svet stopajo z velikimi pričakovanji in večinoma brez tragičnih izkušenj.
Torej so prepričani, da je življenje podobno veleblagovnici, kjer je mogoče kupiti sleherni izdelek, ki ga poželi srce.
Kaj vse je na voljo! se jim utrne misel ob pogledu na razkošnost ponudbe.
Lahko imajo to in ono in tretje; karkoli je razstavljeno na policah življenja, utegne biti njihovo.
Svet brez pregrad, si dopovedujejo.
Kakšna rajska izkušnja!
Starejši jim govorijo, da bodo dobro spali, če si bodo dobro postlali.
A mlade spanje ne zanima, saj je življenje okoli njih preveč mikavno, da bi počivali.
Povsod so zraven – v šoli, pri zunajšolskih dejavnostih, pri domačih opravilih.
Čim bolj so vneti za koristne reči, tem bolj si postavljajo varno prihodnost.
Kajti izkušnje, široko in zgodaj pridobljene, krepijo znanje – znanje pa je podlaga za uspešnost.
Je postlana postelja, ki daje človeku mir, posebno še, ko mu pešajo telesne moči.
Vnema mladih je dar življenja.
Pomaga človeštvu, da ne skrene s poti – s poti razvoja, mladostne svežine, preboja.
Treba jo je le pravilno razumeti, ovrednotiti, usmerjati.
V iskanje presežnega – v duhovnost, ki premaguje svet in daje najgloblji pomen vzornim medgeneracijskim odnosom.

P. Millonig, Zasidran v veri II. (Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?). Ognjišče, Koper, 2021, 106.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Vzemimo, da Marije ne bi bilo doma, ko je prišel nadangel Gabrijel in ji prinesel presenetljivo sporočilo. Lahko bi šla po nakupih, na čaj, kavo k prijateljici ali po kakšnih drugih opravkih po Nazaretu. (…)
Vse se je lahko začelo s tem, da je angel našel Marijo doma, da je bila tam, pripravljena …

Biti prisoten – to je pogoj, da se lahko zgodi božič, da nebesa lahko dobijo tu na Zemlji “roke in noge”, da lahko Bog prestopi mejo med nebom in zemljo in jo odpre za nas. Da se v meni zgodi božič in se Bog rodi.

Biti prisoten – to se sliši tako lahko in preprosto, pa se pogosto zalotimo, ko nekaj delamo in smo z mislimi drugje … razmišljamo čisto nekaj drugega, vzamemo v roke telefon in se povezujemo drugam … Ali smo sploh še sposobni prisotnosti …? Živeti sedaj, ta trenutek, z vsemi svojimi čutili? Ne da bi nam misli splavale kam drugam? Biti zraven …

Ali se zmoremo prepustiti trenutku? Temu, kar je sedaj, pomembno, kar je resnično pomembno… Veliko je tega (preveč), kar nas hoče speljati proč – in nas tudi pogosto zapelje.

Preprosto biti prisoten … Tudi v prenesenem pomenu to ni vedno preprosto. Ne čakajo nas samo lepe in prijetne ure, ko bi bili z veseljem udeleženi v tisti zgodbi – tu so tudi ure teme, umiranja in smrti, ure, v katerih se življenje ne zdi preveč fino, ure, v katerih sploh ne bi bili radi zraven, ampak bi raje kam pobegnili …

Biti prisoten … pomeni v celoti, ali pa nič. Za svoj obstoj in bivanje si ne morem izbirati le prijetnih ur, vse neprijetne pa potisniti stran. Kot pravi izrek: “Če je lepo sem tukaj, če je neprijetno, se umaknem.” Tako res ne gre! Če ne morem živeti in preživeti nižin svojega življenja, ne bom mogel doživeti tudi “višin”. Če si izberem samo svetle ure, nisem več prisoten. Potem pobegnem v življenje, ki pa je življenje le takrat, ko odgovarja mojim zahtevam. To, kar se je zgodilo Mariji, Božji materi, gotovo ni ustrezalo njenim predstavam, željam, načrtom … Pa je bila vseeno pripravljena in je rekla “da!”

Biti prisoten – to je ključ življenja, s katerim lahko vedno začenjam znova. Ker ni treba, da vse ostane rtako, kot je bilo. Ker je lahko vse drugače, kot je sedaj.

Božič pomeni nov začetek – ker Bog začenja z nami novo pot. Pravzaprav nam za to ni treba veliko narediti – samo prisotni moramo biti….(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj – pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / … / Gospod naj se spomni … « Tudi zase smemo prositi – …
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo … (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes, na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

sobota 3. adventnega tedna
Ni nam treba živeti po pričakovanjih drugih, če bi nas radi določili, naj bomo takšni, kakršne bi nas radi imeli.
IZZIV: V odnosih so »pričakovanja« dvosmerni promet. Kako ga lahko ustavim?

4. adventna nedelja
Božič – to je obljuba, da moremo in smemo izstopiti iz sodobne nuje po vedno bolje, vedno hitreje, vedno več – ni se nam treba naprezati, preprosto bodimo ljudje.
IZZIV: Bog v Svetem pismu obljublja … Odprem Sveto pismo in poiščem kakšno njegovih obljub. Namig: 1 Mojzesova knjiga 28,25 ali Pregovori 1,33.

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove ‘vesele novice’, kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.

Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi ‘dar uboge vdove’. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši ‘pokrovitelji’ ali, kot se reče danes, ‘sponzorji’ – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)

Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.

Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)

28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Ob sklepu tedna Karitas (24. – 30. novembra 2025), ki nas je vabil, da pri srečevanju z ljudi v stiski  prižgemo iskrico upanja: s prijazno besedo, nasmehom, stiskom roke ali objemom. Še več pomeni, kadar človeku zares prisluhnemo, ga slišimo in sprejmemo v njegovi resničnosti in stiskah, smo sočutni z njim..…. poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sočutju, …

SOČUTJE

Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. (1 Pt 3,8-9)

Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

V Tednu Karitas (24. – 30. novembra 2025), nas letos nagovarja geslo: NA POTI UPANJA.…. poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o upanju, … več o Tednu Karitas

• Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega prihaja moje upanje.Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava, zato ne bom omahnil. (Ps 62,6-7)
  
• Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)
  
• Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (1 Pt 3,15)
  
• Ni ljubezni brez upanja in ni upanja brez ljubezni – ne enega ne drugega pa ni brez vere. (sv. Avguštin)
  
• To, da smo kristjani, je dar vere in upanja; da bosta pa vera in upanje mogla obroditi sad, je potrebna potrpežljivost. (sv. Ciprijan)
  
• Upanje človeka in upanje sodobnega sveta, pogled v prihodnost, ki bo zares ‘boljša’, bolj človeška, je odvisen od priznanja grehov in od prošnje: Gospod, usmili se! (sv. Janez Pavel II.)
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji. (Benedikt XVI.)
  
• Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje. (papež Frančišek)
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na Božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni. (Jean Guitton)
  Samo kjer je ljubezen, moremo govoriti o upanju. (Gabriel Marcel)
  
• Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi. (Alojzij Šuštar)
  
• Kogar nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami. (Anton Trstenjak)
  
• Upanje je izraz zaupanja, da sta moje življenje in zgodovina sveta v rokah ljubečega Boga, Boga, ki se zavzema za svoje stvarstvo. Upanje pa ni potuha naši lenobi, marveč spodbuda k zavzetemu življenju. (Ciril Sorč)
  
• Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, temveč gotovost, da ima nekaj smisel, ne glede na to, kako se bo izšlo. (Vaclav Havel)
  
• Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat. (Karel Mauser)
  
• Ena lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah. (angleški pregovor)
  
• Upanje je vogelni kamen človeškega življenja. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk