Page 11 - Divji božič

58 59 Ampak, mora biti res ravno petnajst minut?
Kaj pa če bi rekli minuta ali 20 sekund? Toliko
traja, preden se zažene računalnik, čas pred

rdečo na semaforju, čas, preden testenine še
enkrat zavrejo preden ugasnem kuhalno ploščo,
čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh

drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostav-
no povabim v svoje življenje, se spomnim nanj,

mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda
obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj
pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.

Za trenutek se postavim v Božjo navzočnost, se
je zavem – za to ne potrebujem nujno cerkve ali

15 minut.
Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto,
potem je ob meni in z mano tudi pri rdečem

semaforju, med kuhanjem testenin ali med
zagonom računalnika. Od mene je odvisno, če
Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi

v moje življenje. In ta čisto kratek ‚postaviti se
v Božjo navzočnost‘ lahko včasih zadošča, da
spremenim perspektivo, da globoko vdihnem,

zajamem sapo, se lotim na novo. Ali povedano
drugače: da se spomnim.

Isto nam je znano tudi iz drugih odnosov.
Pod težo napornega vsakdanjika, med službo,
gospodinjstvom, ostarelimi starši in otroki v

16. December

Divji bozic.indd 59 29. 10. 2019 10:25:39