Page 13 - Drobec usode, kanček nebes

DROBEC USODE vl:Layout 1 21.4.2016 13:29 Page 132

Nikoli ne moreva biti popolnoma prepričana, kdaj bo po-
novno udarila slabost in nezavest.
Včasih bolj za šalo rečem, da se počutim, kot bi bil star sto
let. Toda po teh napadih to ni več daleč od resnice. Telo je iz-
črpano in potrebuje mesece, da si ponovno opomore. Ko pa
spet zadiham s polnimi pljuči, se prikaže nevihtni oblak in kot
strela z jasnega udari kolaps, ki ima temeljite in dolgoročne po-
sledice za moje počutje.

o o o
Mineva dobrih devetindvajset let od hude bolezni moje so-
proge.
Dvajset let vzponov in padcev moje družine.
V teh letih smo bili deležni velike sreče in blaginje. Priznanja
in pohvale so kar deževale z vseh strani.
Vendar se je zelo kmalu naše zadovoljstvo spremenilo v
trpljenje, pomanjkanje in številna ponižanja.
Izgubili smo vse premoženje.
Tudi dom, ki sva ga z ženo z odrekanji gradila dvajset let.
Toda obogatila so se naša srca in spoznali smo, kaj je naše
največje bogastvo in vrednota.
Družina je kot školjka, je kot lupina, v katero se lahko skri-
jemo vselej, ko nam je težko in nas kaj prizadene.
Posebej takrat, kadar potrebujemo pomoč ali smo nesrečni
in potrebujemo ljubezen.
Trpljenje nas je povezalo in utrdilo, družina je vstala kot ptič
feniks iz pepela.
To je njegova pesem, to je elegija našega življenja.

L 132 J