Page 14 - Jaz Čarli Čeplin

poročeni z ženo!« sem bil piker. »Kaj ste slišali
za koga ki bi bil poročen z možem?« sem sprostil
svojo tečnobo naglas, kot bi vetrove po fižolovem
napenjanju potihoma. – Kako hinavsko: v javnosti
si drznemo spuščati naglas smrad skozi usta in za-
smrajati vzdušje, medtem ko skozi ta zadnjo spu-
ščamo glasove zgolj potihoma.

»Sem slišal …« je odvrnil možakar.
»Kaj ste slišali?«
»Za nekoga, ki je poročen z moškim!«
»Ja? Mi lahko poveste primer …« (V tistih časih
so bile poroke istospolnih še nezamišljene.)
»Na primer, moja sestra. Moja sestra je poročena
z moškim …«
Ko se zazrem v svojo preteklost, mi je žal za vse
– za popolnoma vse dogodke, v katerih sem težil
ljudem. In težil sem pogosto. Za to se na tem mestu
vsem iskreno opravičujem. Noben razlog ne more
biti dober za teženje! Žal mi je, danes neizmerno ob-
žalujem, da sem življenje kompliciral in vas dodatno
obremenjeval, saj imamo že tako obteženo življenje.
Pogosteje bi moral biti z menoj tisti cerkovnik,
ki se ga spominjam iz časa nekega misijona. Ko
so ljudje ob koncu maše poslušali moja zatežena
oznanila, se je cerkovnik kar naenkrat napotil do
oltarja. Na stopnicah se je spotaknil. Padel je. Ob
tem je podrl nekaj svečnikov in cvetni aranžma, za
povrh pa se je še zvalil iz prezbiterija v cerkveno
ladjo. Potem se je nerodno pobiral in se mi še bolj
štorasto klanjajoč opravičeval … – Vam povem:
prava komedija! Cerkev je bruhnila v smeh. Tako
smo tisto mašo končali vsi nasmejani. V zakristiji
sem mu rekel: »Žal mi je za vaš padec.«

218