Page 12 - Jaz, Frančišek

Inocenc III., mož plemiške krvi, je bil v svojem
mišljenju o človeku precej črnogled in živel je v
zagrenjenosti spričo sporov, ki so jih vsenaokoli
netili albižani, ki so oznanjali uboštvo, o rimski
Cerkvi pa so govorili najslabše.
Nejasno sem čutil, kje bi se morali bojevati.
Vztrajati je treba pri strogem uboštvu, vendar
nam veter oporečništva in uporništva, ki je zajel
Cerkev, ne bo v pomoč.
Kako naj to izpeljemo?
Mar naj zatajim svojo gospo Uboštvo zaradi
zadoščenja, da dosežem pritrditev Vodila?
Ne, čutil sem, da tega ne morem.
Okoli mene je bilo enajst raztrgancev, ki bi mi
že s samim pogledom ugovarjali.
Bili smo ubogi, ubogi in naše uboštvo je bilo
kot trn v oči okolju, ki nas je obdajalo.
Papež me je pazljivo ogledoval, jaz pa sem ga
gledal z ljubeznijo.
»Sinovi, vaše življenje se nam zdi preostro.
Ne dvomimo sicer, da je v vas dovolj gorečnosti,
da ga boste zmogli, toda bojimo se za tiste, ki se
vam bodo pridružili kasneje.«
»Gospod papež, popolnoma se prepuščam
svojemu Gospodu Jezusu Kristusu. Kako ne bi
izpolnil svojih obljub, katere je izrekel tistim, ki
so zaradi njega vse zapustili?«
Razšli smo se.
Mi smo čas čakanja porabili tako, da smo stre-
gli v bolnišnici svetega Antona, papež pa je imel
posvete s kardinali.

114

1. 06. 2020 15:42:14
Jaz Francisek 2020.indd 114
Jaz Francisek 2020.indd 114 1. 06. 2020 15:42:14