Page 16 - Le eno je potrebno2

»Še vedno in mislim, da se ne motim, če rečem,
da ima dobre zveze s komisarjem za indijanske za-
deve Mr. Manypennijem v Washingtonu.«
»Takšne zveze je imel tudi v Grand Riverju. Ne v
indijansko korist.«
Bil je zadovoljen, da ga je v štirih dneh, ki jih je
prebil v misijonu, srečal samo enkrat. V Peshabe-
townu kjer je podelil zakrament svete birme ena-
intridesetim, ki jih je Father Mrak dovolj pripravil.
Bilo je kratko srečanje. Mr. Campeau je bil videti
star, rumenkasta barva obraza je kazala na obolela
jetra.
Baraga niti namignil ni na Grand River. Kakor
da je vse boleče spomine že pokopal.
Preko Mackinaca se je vračal v Sault Ste. Marie.
Upanje, da bo vsaj v dveh ali treh dneh ujel ladjo, se
mu ni izpolnilo. Moral je čakati cel teden. Po enem
tednu je pričakal parnik Illinois.
Na petega velikega srpana je posvetil v duhovni-
ka E. Jackerja, Nemca, doma v Württembergu, ki je
pričel študirati bogoslovje v Tübingenu in pozneje v
Münchnu. Ker se mu je zdelo, da nima pravega po-
klica, je odšel v Belgijo in bil učitelj v neki plemiški
družini.
Na pomlad leta 1854 se mu je zdelo, da je našel
svojo pot. Odšel je v Ameriko in stopil v benedik-
tinski red. Opatija St. Vincent v Westmorelandu v
Pensilvaniji mu je bila samo kratek počitek.
Klic škofa Barage po duhovnikih mu je bil prst
božji.
Bil je drugi duhovnik, posvečen za indijanske mi-
sijone in določen za L’Anse.

262

16. 08. 2022 11:44:57
Le eno je potrebno 2del.indd 262
Le eno je potrebno 2del.indd 262 16. 08. 2022 11:44:57