Page 14 - Nauk gora

Veselite se življenja

Ta prispevek nastaja v bolniški postelji. Nekoliko
nenavadno za prispevek, ki naj bi bil namenjen izku-
šnji gora. Pa zame ni nenavadno. Pravzaprav – takoj,
ko sem pristal v bolnišnici in sem bil seznanjen s pr-
vimi, še zelo nejasnimi izvidi, so mi misli pohitele v
gore: kdo ve, kdaj bom spet lazil gor? Včeraj sem bil
premeščen iz šempeterske bolnišnice sém, na Golnik.
Zelo težko sem dihal, z veliko muko sem naredil par
drsajočih korakov. Cel kup novih pregledov me je še
dodatno izmučil, bolečine so se povečale. Pustil sem
se prepričati in sem vzel zdravilo proti bolečinam.
Malo mi je odleglo. Zvečer sem se opogumil. Šel sem
na hodnik, ga najprej premeril z očmi – zdel se mi
je neskončno dolg. Potem sem se počasi podal na to
mojo zahtevno turo …

Počasi sem napredoval lovil sapo in ravnotežje.
Misli pa so mi kar naprej bežale tja gor, v skalne vr-
hove. Pa ni bilo neke posebne žalosti v teh mislih.
Pravzaprav se že zelo dolgo pripravljam na to, da se
bom moral goram, vsaj tistim zahtevnejšim, odpo-
vedati. A pripravljam se, da bo to zaradi vida. Da bi
mi pa odpovedale telesne zmogljivosti, meni, ki sem
tako ponosen na svoje zdravje, na svojo kondicijo –
ne, na to res nisem pomislil. In zato mi je kljub vsemu
malce čudno pri srcu. Še več pa je bilo veselja, lepih
spominov na planinska doživetja, veličastne razgle-
de, prijateljska planinska srečanja … Več kot dovolj
razlogov za veselje in za hvaležnost, da mi je bilo vse
to dano! Da, predvsem neskončno hvaležnosti sem
občutil, ko sem z muko premikal noge po hodniku,

164