Page 14 - Od Santiaga do Assisija

»… kajti s tem, ko dajemo,
tudi prejemamo …«

Pietralunga – Gubio

Ponoči se je razbesnelo pravo neurje. Močno
grmi in strele parajo nebo. Naša vila je ne-
kako sredi hriba in nad nami je staro mesto jedro,
ki je prav dobro vidno, ko se bliska. Kakšne slike
dela nekdo tam zgoraj! Z Rainerjem oceniva, da je
bolje, če greva danes po cesti, pa celo tu so velike
luže. Po tleh je ogromno vejevja in vidijo se posle-
dice nočnega neurja. V navodilih piše, da je Gubio
zelo lepo staro mesto, sam pa si ga naslikam še
sredi Toskane, obdanega s polji dišeče sivke. Pot
se pa vleče in vleče. Prometa res ni veliko, je pa
asfalt, ki ni najprimernejši za hojo v planinskih če-
vljih. Ko se proti večeru le približava mestu, je res
kaj videti. Pravo čudo z veliko katedralo na hribu
in ostanki rimske arene. Danes je tukaj praznik in
ulice so polne turistov in domačinov. Točilni pulti
so kar po ulicah in ni, da ni: meso na žaru, odojki,
neke vrste klobase, pijače, kolikor želiš, pa mažo-
retke in ulični plesalci, godba na pihala, skratka,
prava veselica. Najprej poiščeva prenočišče, ki ga
dobiva v samostanu pri štirih starejših nunah.
Samo ena je zelo prijazna, ostale pa se sploh ne
želijo pogovarjati. Skupna ležišča so super, na ve-
čerjo pa je treba v mesto. Pa saj greva z veseljem,
kajti izbira je neskončna. Preden se odpravim
spat, berem o krvoločnem volku in Frančišku, ki
ga je umiril. Doma najdem naslednjo zgodbo:

Ivan Gričnik

110