Page 11 - Poti skozi depresijo_duhovni vidik

bi sploh vzeli zdravila. Nočejo priznati, da so bolni
in potrebujejo medikamentozno pomoč. Potrebno je
premagovanje, da si lahko rečejo: »Da, bolan sem,
depresiven sem. Potrebujem zdravila. Vsaj nekaj
časa bom moral živeti s tem.« Ta vrsta ponižnosti je
nekaj drugega kot naravnanost, da se na depresijo
gleda kot na izključno biološko bolezen, ki se jo
lahko obravnava le z zdravili. Depresija, ki zahteva
medikamentozno obravnavo, je bolezen, ki priza-
dene celotnega človeka in ki ostaja njegov izziv, da
se spravi s svojim depresivnim doživljanjem. Če ne-
kega človeka prizadene težka depresija, ni v stanju,
da bi dosegal svoje običajne rezultate. »Zavora je za-
tegnjena, centralna izvršna oblast, karkoli, kar v na-
ših možganih načrtuje, odloča in upravlja, je zavrto«
(Josuran/Hoehne/Hell 235). Daniel Hall zaradi tega
zagovarja, da tudi težke depresije »ne smemo vzeti
iz življenja in je videti zgolj kot izolirano obolenje«
(prav tam 235). Nasprotno, gre za to, da tudi težko de-
presijo integriram v življenje, jo vidim kot del mojega
življenja, ki me zaznamuje in me izziva tako človeško
kot tudi duhovno.

Ponižnost je nekaj drugega kot resignacija. Pon-
ižnost mora biti vedno povezana z upanjem. Tako ob-
staja upanje, da bo mogoče depresijo skozi terapijo
toliko obdelati, da bo možno z njo živeti. Bolnemu
smemo vedno posredovati upanje, da se bo lahko za-
vora, ki jo je zategnila depresija, spet sprostila in da
bo lahko preživljal tudi čase, v katerih depresija ne
bo igrala nobene vloge več. Če se zdi, da je depre-
sija odporna proti terapiji, je toliko pomembneje, da
se oklepamo upanja. Kajti izkušnje kažejo, da je tako

Razočaranje ob vrnitvi depresije 141