Page 11 - Radost zrelih let

ŽALOVANJE 51

Foto: Sonja Kamplet-Rotar Ko človek izgubi nekaj
vrednega, mu je žal. Za
ljudi so najvrednejša stvar
na svetu ljudje. Po izgubi
ljubljenega bližnjega – pa
tudi stvari, ki nam je pri
srcu – je žalovanje domače
zdravilo za dušo in telo, ki
zdravi srčno rano, srce pa
odpira, da bo zmožno videti
nove možnosti in življenjske
naloge ter se zanje ogreti.
Zdravo žalovanje hrani našo
povezanost s pokojnim
čez mejo tega sveta in
z Življenjem, v katerem
verujemo, da živi.

Po smrti ljubljenega bližnjega
zazija v človekovem srcu ve-
lika praznina. Čim globlji je
bil odnos do pokojnega, tem večja
praznina ostane za njim. Žalovanje
gradi most čeznjo, da postanemo
spet sposobni zdravega stika s sa-
mim seboj in z vsem, kar nam je
ostalo, z drugimi ljudmi in svetom
okrog sebe ter z nalogami, ki nas
čakajo. Žalovanje je tudi duhovni
most za odnos s pokojnim onkraj
tega sveta.

Izguba ljubljenega človeka je
bolečina, ki boli telesno, boli v
duši, vrže nas v posebno socialno
osamo ob vsej množici ljudi. Ža-
lost je velikokrat pomešana med
druga čustva in razpoloženja, zlas-
ti med razočaranje, obup, jezo in
zavist. Zato mora biti žalovanje
celostno: telesno, duševno, soci-
alno in duhovno. Jok, žalna obleka,
obiskovanje groba, goreča sveča
in podobno so materialni del ža-
lovanja, ki zdravi telo. Ko razbolelo
doživljanje skeli in v spominu obu-
jamo spomine na pokojnega, se na-
ša duševnost obnavlja. Ko žalujemo
skupaj z bližnjimi, se pogovarjamo
o pokojnem in o tem, kar mora-
mo narediti – morda v njegovem
imenu, ker sam tega več ne more,
ko skupaj zanj molimo, se naše so-
cialne in duhovne rane po izgubi
celijo. Če jokamo vsak posebej, za-
nemarjamo bližino drugih, ki nam