Page 8 - Robot pri družini Jelen

V strahu, da bi se robot pokvaril je namreč čisto pozabila na
neužitne palačinke …
»Nisem programiran za branje pravljic otrokom. Pravljico lahko
berejo le ljudje. Roboti otrokom ne moremo brati pravljic,« je

povedal robot. Zdaj je že govoril s svojim normalnim glasom.
»Kaj misliš s tem? Saj vendar znaš brati! Prejšnji teden si mi bral
iz časopisa med tem, ko sem si urejala pričesko za v kino,« se je
odločno uprla mama.

»Tega res ne razumem,« se je oglasil oče. »Odraslim lahko bereš.
Torej lahko bereš tudi otrokom!«
»To ni mogoče. Tega ni v mojem programu. Ni primerno. Otrokom
lahko berejo pravljice le starši. Ali babica. Ali dedek. Ali starejši brat.

Ali sestra,« je odločno zatrdil robot.
»Strela jasna!« je rekel oče Jelen. Vsi so vedeli, da je zelo jezen, kadar
reče »strela jasna«.
»Ti si vendar robot! Ti ne moreš vedeti, kaj je primerno in kaj ne!

Samo kopica računalniških programov si!«
V sobici je spet zavladala silna tišina.
Robot je molčal.

»Saj ne more biti užaljen,
mar ne?« se je k robotu vsa

zaskrbljena obrnila mama.
»Robot, ali se dobro počutiš?« je
vprašal Jan. »Te je oči užalil?«
»Počutim. Užaljen,« je čisto po

robotsko spregovoril robot.
»Mi roboti se ne počutimo.
In nismo užaljeni. Mi smo
programirani.«

20

23. 12. 2020 00:07:01
Robotek2.indd 20 23. 12. 2020 00:07:01
Robotek2.indd 20