Page 16 - Zasidran v veri

G

Zablode človeštva

V sekulariziranem svetu je priznanje, da verujemo, mnogokrat
deležno prezira ali pomilovanja, češ, da nimamo pameti.
Prezir se stopnjuje, ko zatrjujemo, da smo kristjani, Jezusovi učenci,
njegovi zemeljski prijatelji in dediči prihodnjega veka.
Sicer razumni ljudje nam govorijo, da ni Boga, ker zanj ni dokaza.
In da ni greha, ne kneza laži, niti nebes, vic in ne pekla.
Da so te vrste izmišljotine sad človeških zablod, strahopetnosti,
izkrivljene resničnosti.
Ko bi le hoteli priznati zakonitost sveta!
Rodili smo se, pravijo sicer razumni ljudje, da živimo polno življenje.
Srečno in odgovorno sebi.
Zavezani svojim pravilom, resnicam in hotenjem.
Življenju naj bi sledila smrt, padec v izničenje in večno pozabo.
Tam, kjer nastopi večna pozaba, zemeljski greh nima posledic.
Zakaj bi potem sploh obstajal?
Če ni greha, zakaj bi obstajal hudič, ki nas napeljuje nanj?
Kaj pa nenehni boj med dobrim in zlim, ki smo mu priča v vsaki družbi,
ob vsakem času?
Sicer razumni ljudje zatrjujejo, da so to le oblike človeške sebičnosti,
vendar naj bi sebičnost ne izvirala iz greha, ampak iz slabega nagnjenja
posameznika.
Proč torej z Božjimi zapovedmi, ki le kvarijo razum.
Proč z lažjo o nebesih, prostoru očiščevanja in žveplenem močvirju
podzemlja.
Ni Boga in vse, kar v življenju spominja nanj, je odvratno.
V takih in podobnih postulatih dobivajo zablode človeštva svoj žalostni
vrhunec.
Jezus, usmili se tistih, ki ne vedo, kaj govorijo ali počnejo
in kdo v resnici so.
Od kod so izšli in kam so namenjeni.

G150