Molim

Molim.
Ne na kolenih. In ne s povzdignjenimi rokami.
Čeprav še vedno najraje pokleknem v cerkvi pred tabernakljem in v duhu stegujem roke. K Njemu. In v rokah – tako, v Duhu – držim svoje srce ter žebram: »Vzemi! Blagoslovi! Zaceli! Pozdravi! Pobožaj! Drži! Nosi!«

Molim.
Ne kot svetnik. Niti ne kot svetniški kandidat. Molim kot grešnik.
Kot izgubljeni sin. Ki je stavil na vse. In vse izgubil. In izstradan hrepeni po Očetovem objemu.
Kot izgubljena ovca. Ki jo je radovednost zvlekla med trnje in volkove. In prestrašena kliče Pastirja.
Kot izgubljena drahma. Ki leži v prahu in blatu na križišču vsakdanjosti. Pozabljena od mnogih src. Prezrta od mnogih oči. Pohojena od premnogih nog. Dokler je ne ugleda Romar, se skloni k njej, jo očisti umazanije in odnese v zakladnico. Ali pa jo da vbogajime.

Molim.
Včasih kot farizej in včasih kot cestninar.

Molim.
V avtu, med vožnjo. Rožni venec.
Ne prav zbrano, a pobožno. Saj drugače ne gre. Ustvarjen “po Božji podobi”, sem pač ‘pobožen’ v vsem, kar počnem. Misli me včasih nosijo in premetavajo kot divji veter premetava papirnatega zmaja. In grozi, da raztrga vrvico ... da ga izpuli iz otroške roke. A rožni venec je vrvica, ki se zlepa ne strga. In Otrok jo čvrsto drži. Mati pa bedi nad otroško igro ...

Molim.
V dnevni sobi. Na kavču. Leže.
In vem, da se mnogim – sploh tistim, ki molijo kleče s povzdignjenimi rokami – to ne zdi niti primerno niti spodobno. A ležim ... pokrit z belo odejo. In si včasih predstavljam, da je takole On ležal. V grobu. Ko so ga umili, zavili v bele povoje, prtiče ... in vhod zaprli s kamnom. On pa je ležal ... s prebodenim srcem in izmučenim telesom. Mrtev.
Jaz pa sem živ. Živ. In se trudim govoriti z Očetom.
Tudi moje telo je izmučeno. Tudi moje srce je ranjeno. In vpijem k Njemu ...
A pridejo dnevi, ko se mi zdi, da sem tudi jaz že v grobu. Da se besede odbijajo od sten. Da le odmeva, a me nihče ne sliši. Še On ne. In srce trepeče v grozi. In samoti. Vera, majhna kot gorčično zrno, zmore premakniti goro. Moja molitev pa ne zmore odmakniti kamna, ki ga je življenje zavalilo na moj prag. Čez moj vhod. Čez moj izhod. In moje življenje postane grob.
A pridejo tudi dnevi, ko se mi Bog razodeva. Dnevi, ko pride vihar, ki kruši gore in lomi skale. In za viharjem potres. In za potresom ogenj. In za ognjem glas rahlega šepeta. Njegov glas. Ki kreše ognjene strele in pretresa planjave.

Molim.
Zjutraj. Zvečer. In vmes.
Včasih pred. Včasih po. Včasih prepozno.
Včasih tudi ne.
Molim sam. In molim, kjer sta dva ali so trije ...

Molim.
Molim k Očetu, ki daje življenje.
Molim k Sinu, ki je Življenje.
Molim k Duhu, ki oživlja.

Molim.

Gregor Čušin, Na začetku, v: Ognjišče (2017) 10, str. 3

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh