SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Najmočnejša droga na svetu - ego
Ego je vedno vezan na neko sposobnost, zmožnost, talent, službo, bistrost, poslanstvo. Človek je po naravi služeče bitje, bitje, ki nečemu ali nekomu služi – zdravnik služi stroki in ljudem, umetnik je v službi umetnosti in kulture, profesor služi znanosti, stroki in študentom, duhovnik je v službi človeka in Boga, politik ali poslanec, kot že samo ime pove, je ‘poslan’ – poslan od ljudi in obenem za ljudi, torej je v služenju tistim, ki so ga poslali. Pa še in še bi lahko naštevali. Pri vseh teh dejavnostih je potrebna zdrava samozavest, pogovorno bi to lahko imenovali zdrav ego. Kje je torej nevarnost?
Ego človeka usmerja vase, ego človeku prišepetava, da je boljši, briljanten, neponovljiv, da je nekaj enkratnega, ne le najboljši, ampak boljši od vseh ostalih! Ego razpihuje v človeku občutek grandioznosti, večvrednosti, pomembnosti, superiornosti … Biti viden, opažen, biti v prvi vrsti, na televiziji, v medijih, biti ‘nekdo’, biti aplavdiran, imeti moč in oblast. Denar nikoli ni cilj, kot mnogi zmotno mislijo – denar je vedno samo sredstvo za hranjenje ega.
- »Najhujši strup, kar jih pozna človeštvo, je prišel s Cezarjevega lovorjevega venca,« je zapisal pesnik William Blake.
Ego povzroči uničujoč razdor med posameznikom in vsemi ostalimi, zamegli namreč sposobnost moralnega presojanja in stik z realnostjo. Egocentrik ima popačen pogled na svet in na sočloveka. Razkol in razkroj pa se obenem zgodi tudi na notranji osebnostni ravni. Ego na ta način zabije dva velika (samo)uničujoča klina. Posameznik se loči od drugih in tudi od samega sebe – kar je diametralno nasprotje ljubezni. Na tem mestu velja omeniti, da grška beseda za hudiča (diabolos) pomeni tudi ločnik, ločevalec, razdiralec. Torej zla sila, ki razkraja, razdvaja, ruši in razdira. Človek ne stopa po poti vedno večje notranje svobode, ki je osnovna predpostavka ali temelj vsake pristne ljubezni, ampak postaja vse večji suženj samega sebe in lastnega ega. Če resnica, ki je sopomenka ljubezni, osvobaja, ego zasužnjuje.
Velikanska podjetja in organizacije (tudi te, ki so jih v ZDA poimenovali “Too Big to Fail”) so propadle zaradi enega samega razloga: napuha oz. človeškega ega. Občutek nedotakljivosti, superiornosti, želja po medijski izpostavljenosti, grandioznost, moč in oblast je najmočnejša droga na tem svetu. Nenehna potreba po hvaljenju in izpostavljanju je pravzaprav odraz neosmišljenega, frustriranega in neizpolnjenega življenja. Ego človeka opijani in zaslepi počasi ter po korakih. Duhovni očetje so dobro poznali nevarnost tihega šepeta – tudi tistega, ki je nagovarjal k svetništvu. Antični pesnik Teognis je svojemu prijatelju Kurnosu v pismu napisal: »Prva stvar, ki jo bogovi podarijo nekomu, ki ga želijo pogubiti, je ponos.« Podobno lahko razumemo tudi besede Cyrila Connollyja: »Če bogovi želijo nekoga uničiti, ga najprej proglasijo za obetavnega.« Zato ne čudi, da je na lestvici sedmih smrtnih grehov prav napuh, ki mu je tudi Dante Alighieri namenil veliko pozornosti. Svojevrstna tragičnost je v tem, da je napuh tisti, ki po navadi uniči prav tisto, za kar si je nekdo najbolj prizadeval. Obstaja samo en protistrup za napuh, za ego – ponižnost, kar pa je še en ‘arhaičen’ pojem, ki nikakor ne sodi v naš napredni in moderni svet.
S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 8 (2022), 13.
