Tema in luč

Zgodi se, da me muči smiselnost mojega dela in truda, kakor da sem stopil v neko temno noč svojega bivanja. Kakor zunaj se dan krajša tudi v meni. In je jutro vedno dlje … Menda mora vsakdo kdaj stopiti v svojo krizo, sredi katere se v nekem trenutku odloči za to ali za ono smer, a biti sredi take krize ni nikakor prijetno, še manj lahko.
Toda čeprav neprijetno je kdaj biti v temi celo ‘koristno’, zdi se, da je kakor grenkoba zdravila tista gluha tišina, v kateri ure in ure tipaš za naslednji korak. Kako spontano, morda celo nezavedno začne človek v njej stegovati vrat za lučjo, na vse pretege jo išče, kakor da je nikoli prej ne bi imel, kakor da bi imel samo tiho slutnjo o tem, kako naj bi bila videti – in hkrati vendarle ve, da je, da obstaja, da luč ni samo privid, niti pravljica, niti mit, o katerem se govori, da bi si vzbudili neko lažno upanje sredi brezizhodnih situacij. Ve, prepričan je, da mora biti, tudi če daleč za obzorjem, tudi če je ne bo srečal še mnogo let. A ve.
To vedeti pomeni živeti, se mi zdi.
V temni noči je tudi človeštvo, tudi naša družba se ji ni izognila, se zdi, »veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal‹« (Lk 21,8). Ne zaradi pomanjkanja, temveč ker je preveč luči, je narod v temi – ker nobena od tistih luči ni res luč, samo vtis dajejo, da so luči, kakor begajoč zajček na steni, samo lažen odsev, človek pa hodi in se spotika in pada, kakor da ne vidi, pa ne ve, da je tako. To je še večja tema. In razumeti, da si v njej, je še veliko težje kakor tedaj, ko te stiska kriza smisla.
Vse dotlej ne bomo imeli luči, dokler si je ne bomo želeli. In je potrebovali. Zdaj je ne potrebujemo. Zadovoljni smo s tem, da so naše denarnice in hladilniki polni in srca prazna, da so naši telefoni večkrat pobožani kot naši otroci. Zadovoljni, da nam zadošča nakupovanje, ko smo osamljeni, in glasna glasba, ko se nas polotijo temne misli. In nam je prvo vprašanje na volilnih soočenjih, ali bodo tudi letos trgi okrašeni ali ne …
Kdo ve, da je treba iskati luči – tudi danes? Za tako védenje je včasih treba teme … Pustiti, da te objame z vso svojo silovitostjo in grozljivostjo, tudi zato, ker ti ima veliko povedati, veliko pokazati, najprej sliko v ogledalu, temno sliko, in tisto željo, ki je med kramo ‘pomembnih’ stvari ostala skrita na dnu srca, željo, da bi ti luč osvetlila obraz in bi se počutil, kakor da nekam hodiš, tudi če imaš občutek, da stojiš na mestu, občutek, da je nekdo blizu, tudi če je tiho, občutek, da si nekje doma, tudi če še nisi tam. Zaradi tega živimo: vedeti, da je Bog. In on se je rodil v temi.
»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli, / nekoč bo lepo. / Pijana bodo legla naša telesa, / v zubljih steklenih veter bo pel / in mehke trave in zemlja in mirna drevesa / bodo tonila v brezmadežni spev. /…/ Nekoč bo lepo, / nekoč bomo roke v prst zakopali / in bomo življenja sokove spoznali, / takrat bo lepo.« (F. Balantič)

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 12 (2022), 3.