* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

* 15. marec 1867, Begunje pri Cerknici, † 5. oktober 1938, Ljubljana

»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

"PROFESOR MORA IMETI LJUBEZEN DO MLADINE”
»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin “vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli”. Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.

ZA VZORE SE JE TREBA BOJEVATI
Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. “Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino ..., a za vzore se je treba bojevati ... Zato naslov Vzori in boji,” beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge “buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje”. Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da “njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve”, ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane ... Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

NJEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO – PREVOD DANTEJA
Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim “Bog ti plačaj!”

ČUK, Silvester. Jože Debevec(1867-1938). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 42-43

* 6. julij 1874, Brežice, † 26. avgust 1948, Kapelski Vrh

»Brez šale in s šalo: so in so bili ljudje, ki skoraj zamerijo Bogu, da je ustvaril žensko, to potrebno nepotrebno zlo; a da je ženska vsaj interesanten predmet, to se večinoma priznava ... Žensko srce! Mari si ne mislimo, da je v tem srcu pravi dom za ljubezen? “Ljubeče žensko srce” – ta zveza se nam zdi povsem prirodna ... Tako pojo moški pesniki o ženskah. Dolgo je trajalo, preden so si upale tudi ženske v pesmih izdajati svoje tajnosti; z njihovimi pesmimi je izginila iz slovstva enostranost, saj smo viškom vedeli, kako čuti mož pesniško napram ženi, a da se ni moglo neposredno verodostojno soditi, kako čuti ženska napram moškemu.« Tako razmišlja literarni zgodovinar Josip Tominšek v Ljubljanskem zvonu v svoji pohvalni oceni pesniške zbirke Poezije Ljudmile Poljanec, ki je izšla leta 1906. »Te pesmi se kar same bero in čutijo,« je zapisal, »zdi se mi tudi, da bi se lahko pele, ker so ‘pesmi’ v ožjem pomenu, lirika od prvih verzov do zadnjih.« To malo znano pesnico predstavljamo ob 70-letnici njene smrti.

HOTELA JE POSTATI REDOVNICA
Rodila se je 6. julija 1874 v Brežicah, kjer je bil oče učitelj. Po njegovi zgodnji smrti se je mati, vdova s petimi otroki, preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Takrat štiriletna Ljudmila je tam obiskovala ljudsko šolo in že tedaj napisala nekaj pesmic. Šolanje je nadaljevala v Radgoni, nato pa je po volji matere do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo. Silna žeja po znanju jo je vodila v Maribor, kjer je bivala v samostanu šolskih sester in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Hotela je celo postati redovnica, toda po dveh letih je odšla, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Naslednji dve leti je obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani in leta 1898 maturirala. Eno leto je bila učiteljica v Marijanišču v Ljubljani, kjer je Frančišek Lampe, vodja zavoda in urednik revije Dom in svet, postal pozoren na njen pesniški talent in objavil njene prve pesmi. V letih 1899–1920 je poučevala v ljudski šoli na Kapeli. Vmes je nekaj časa kot izredna študentka poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike na dunajski univerzi, vendar študija ni dokončala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščanske šole in še isto leto dobila službo na dekliški meščanski šoli v Mariboru. Po upokojitvi leta 1927 je bila vključena v kulturno življenje v Mariboru. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli. Domači orožniki, njeni bivši učenci, so jo rešili pred deportacijo v Nemčijo. Bila je tesno povezana s tamkajšnjimi kmeti, z njihovim delom in težavami. Vse do smrti je ohranila bistrino duha in ljubezen do ljudi. Po dolgotrajni bolezni je umrla 26. avgusta 1948 na družinskem posestvu. Vstajenja čaka na kapelski božji njivi.

“PESMI SO POSTALE KNJIGA”
Ljudmila Poljanec je bila ob Vidi Jeraj vidnejša slovenska pesnica pred prvo svetovno vojno, po mnenju uglednega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka “bolj nadarjena od Jerajeve”. Njen prvi mentor je bil Frančišek Lampe med letoma 1898 in 1902 je objavljala v ‘njegovem’ mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter družinskem listu Domači prijatelj kot Nataša. Nato je od leta 1903 pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter ji dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku. Leta 1906 so izšle njene Poezije, ki jih je Josip Tominšek toplo pozdravil: »Pesmi so zdaj postale knjiga in prej skromna Nataša stoji pred nami kot izrazita pesnica Ljudmila Poljanec.« Knjiga je razdeljena v poglavja: Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. Vsebuje otožne lirske pesmi, ki se navezujejo na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo, nekaj je tudi epskih ljubezenskih romanc. V mnogih pesmih čutimo dih impresionizma, ki je bil tisti čas prisoten v slovenskih slikarskih in literarnih krogih. Precej njenih pesmi so navdihovala njena potovanja. Mnoge (moške) kritike so bile odklonilne. »Pesmi Poljančeve so pesmi ženske,« je zapisala v Slovenski ženi Marica Govekar, »zato morda moški ne morejo prodreti v njihovo globino. Najbrž se sploh niso mudili pri njih, češ, kaj more napisati lepega – ženska! Jaz pa sem prepričana, da bo vsaka ženska občutila resnično doživetje Ljudmiline pesmi. Izvzete so seveda tiste ženske, ki so že tako moderne, da ne priznavajo več svojih pristno ženskih čustev.«

POTOVALA JE NAJRAJE SAMA
Ljudmila Poljanec je bila razgledana žena. Vse življenje je veliko brala, ne samo literarna dela, da bi v službenih letih svojim učenkam odkrivala lepote slovstva. Tudi prek časopisov je vneto spremljala dogajanje v življenju slovenskega naroda. V letih študija na dunajski univerzi se je družila z bodočim literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem in njegovim kolegom Ivanom Prijateljem ter s slikarjem Ferdom Veselom; prijateljevala je z nekaterimi slovenskimi literati, najbolj je bila povezana z Antonom Aškercem, ki je bil kot urednik Ljubljanskega zvona tudi njen pesniški mentor. Dunaj ji je ostal v lepem spominu in skoraj vsake počitnice je preživela v prestolnici nekdanjega cesarstva. Veliko je tudi potovala in sicer najraje sama. Cilji njenih potovanj so bila mesta na vzhodu in zahodu: Beograd, Sofija, Carigrad, Pariz, Praga. Rada se je udeleževala glasbenih prireditev v Salzburgu.
Po hladnem sprejemu Poezij je njena muza skoraj utihnila, peresa pa ni odložila. Leta 1923 je izdala božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so uprizorili na različnih krajih. Vseh pet slik te igre povezuje misel, da na sveti večer vsakdo, ki je pregnan, hrepeni po toplini doma. Leta 1926 so izšle njene štiri mladinske knjižice: Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali, Knjiga s podobami za mladino. Dramatizirala je Prešernov Krst pri Savici, ki je ostal v rokopisu. Njeno zadnje delo je igrica Mati v treh slikah: Mati pri zibeli, Mati in bolno dete, Mati in otroci pri igri. Uglasbil jih je skladatelj Vasilij Mirk. Med njenimi pesmimi, ki so bile uglasbljene, sta ponarodeli Ko so fantje proti vasi šli in Tam na vrtni gredi.

ČUK, Silvester. Ljudmila Poljanec (1874−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 42-43

* 1. januar 1889, Trst; † 6. julij 1948, Ljubljana

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec. Predstavljamo ga ob 70-letnici smrti.

DUHOVNIK MORE ZA NAROD NAJVEČ STORITI
Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

ZBOR SVEČENIKOV SV. PAVLA – POSLANEC
Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.
Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

RAZGIBANA ŽUPNIJA AVBER IN VEČER V LOKVI
Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.

ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 42-43

* 24. november 1880, Loke pri Sv. Juriju ob Taboru, † 12. junij 1958, Ljubljana

»Lahko rečem: ni ga med nami, ki bi s podobno temeljitostjo pa tudi ljubeznijo preiskoval, premišljeval in zapisoval dogodke iz življenja velikih mož, kakor pokojni profesor dr. Franc Ksaver Lukman. Slonel je ure, dneve, mesece in leta nad deli cerkvenih očetov, črpal iz njihovih zakladov zase in za druge. Velikani: sv. Avguštin, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom in drugi so mu postali tako rekoč bratje. Z enako ljubeznijo je preiskoval neumorno tudi pomembnost svojih rojakov – Slovencev, ko je v stolpcih Slovenskega biografskega leksikona postavljal z enakim spoštovanjem spomenike revnemu in zaslužnemu slovenskemu misijonarju ali poznanemu kulturnemu delavcu – velikanu.« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu na ljubljanskih Žalah 14. junija 1958, je škof Anton Vovk nakazal dvoje velikih zaslug dr. Franca Ksaverja Lukmana, profesorja dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani: prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona. Vendar je bila dejavnost tega učenega, a žlahtno preprostega moža, ki se ga spominjamo ob 60-letnici smrti, mnogo širša.

SIN PONOSNE SAVINJSKE DOLINE
Doma je bil v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, kjer je bil rojen 24. novembra 1880. V trdnem kmečkem domu je v mladosti pil ljubezen in vernost svojih staršev. Po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, zadnji dve leti tudi glasbeni pouk v šoli Filharmoničnega društva. Po maturi (1899) ga je škof Mihael Napotnik poslal v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905. Po vrnitvi iz Rima je bil dve leti kaplan v Slovenski Bistrici, hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje, ki mu je odprlo vrata v svet starokrščanskega slovstva. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, vsa ta leta pa je tudi poučeval verouk na šolah, ki so jih vzorno vodile mariborske šolske sestre: osnovni in meščanski šoli ter dekliškem učiteljišču. Kot bogoslovni profesor je urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah. Leta 1919 je pri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve. Od leta 1920 do upokojitve (1952), dejansko pa skoraj do smrti, je kot profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko, dogemsko zgodovino in zgodovino starokrščanskega slovstva. Dvakrat je bil dekan Teološke fakultete, leta 1926/27 rektor Univerze v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za dopisnega člana AZU, njegova izvolitev v SAZU je bila leta 1948 potrjena. Umrl je 12. junija 1958 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. »Mož učenjak je bil mož neprestanega dela, zraven pa mož velikanske skromnosti. Zdi se mi, da kar nikdar ni koga užalil,« se mu je ob odprtem grobu poklonil škof Anton Vovk.

PREDSTAVIL NAM JE CERKVENE OČETE
Franc Ksaver Lukman je bil široko razgledan po teološki literaturi svojega časa. Bil je strokovnjak za starokrščansko slovstvo in za zgodovino teologije v antični dobi. Največ truda in pozornosti je posvetil prav starokrščanskemu slovstvu. Bil je tenkočuten prevajalec cerkvenih očetov, ker je temeljito poznal njihovo teološko misel in tudi klasično jezikoslovje. Poglabljal se je vanje in jim v marsičem postajal podoben. Tudi zanj v določeni meri velja, kar je zapisal o sv. Avguštinu: »Velik je kot prečiščena, čudovito ubrana osebnost, v kateri se občudovanja vredna bistrost duha spaja s tako plemenitostjo in nežnočutnostjo srca.« V spominskem govoru ob njegovi smrti je tedanji dekan Teološke fakultete Stanko Cajnkar o Lukmanu dejal: »Bil je resničen aristokrat, aristokrat v čisto krščanskem smislu: človek, ki zaupa v zmago in vlado najboljšega, najlepšega in najčistejšega.« Lukman je cerkvene očete (Avguština, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma) vztrajno prevajal v slovenščino in si s sodelavci v okviru Bogoslovne akademije prizadeval za natis prevodov, katerim je napisal uvod le s predstavitvijo avtorja in pomena njegovega spisa. Pri Družbi sv. Mohorja v Celju je leta 1938 zasnoval zbirko Cerkvenih očetov izbrana dela. Med vojno je nekaj zvezkov izšlo pri Bogoslovni akademiji v Ljubljani, veliko prevodov pa je ostalo v rokopisu. Leta 1934 je celjski Mohorjevi izdal knjigo Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), ki prinaša izbor poročil o mučencih prvih krščanskih stoletij (razširjena izdaja 1983). Iz rokopisne zapuščine je leta 1984 pri isti založbi izšlo Pastoralno vodilo papeža Gregorija Velikega. Na Lukmanovo pobudo je Anton Sovre mojstrsko prevedel znamenite Izpovedi (Confessiones) sv. Avguština, biser svetovne književnosti (1932).

“BIL NAM JE BLIZU, KER JE BIL BLIZU KRISTUSU”
Lepo pričevanje o Lukmanu kot učitelju in vzgojitelju je podal Stanko Cajnkar, takratni dekan Teološke fakultete, v spominskem govoru ob njegovi smrti. »Najbrž je bil že kot katehet in kot navaden pridigar predvsem in najbolj profesor, učitelj Božje modrosti, zaprisežen Božji resnici in do konca odvisen od nje. Takšen je pred menoj tudi kot katehet na ljudski in meščanski šoli v Mariboru in kot profesor verouka na ženskem učiteljišču pri mariborskih šolskih sestrah: učen in vendarle čudovito preprost, poln znanja, a še bolj dobrohotnosti in vneme za majhne in velike šolarje in študente ... Bil nam je blizu, ker je bil sam blizu Kristusu.« Škofu Antonu Vovku, nekdanjemu Lukmanovemu študentu, se je vtisnila v spomin njegova ljubeznivost. »Kot profesor je znal tako izpraševati, da je bila z vsakim vprašanjem združena tudi ljubezen.« Profesor dogmatike in dogemske zgodovine ter patrologije (o cerkvenih očetih) je bil več kot trideset let. Njegova predavanja so bila izvirna po zamisli in obliki, izpiljena v izrazu in v sodbi dognana. Predaval je po tujih učbenikih, šele zadnja leta je pripravil slovenska skripta. Študenti bogoslovja so kot skripta uporabljali tudi njegov Oris zgodovine prvih krščanskih stoletij, ki ga je pripravil za tisk, pa ni izšel. Kot razgledan znanstvenik je sodeloval tudi v mnogih tujih znanstvenih listih. V Mariboru je urejal Voditelja v bogoslovnih vedah (1909–1916), v Ljubljani pa Bogoslovni vestnik (1921–1944), kot predsednik znanstvenega društva Leonova družba je bil sourednik njenega glasila Čas. Od svojega znanstvenega dela se je odpočil, ko je sedel za harmonij in v notni zvezek zapisal kakšno prijetno melodijo. Povezan je bil z rojstno župnijo. Ob svoji zlati maši (1955) je župnijski cerkvi ‘podaril’ krstilnico po načrtih arh. Jožeta Plečnika (končana je bila leta 1970).

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

* 11. april 1898, Šentvid pri Stični; † 23. marec 1932, Ljubljana

»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti ... To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto ... Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.

GLASBENA ŠOLA V DOMAČI DRUŽINI
Stanko Vurnik se je rodil 11. aprila 1898 v Šentvidu pri Stični kot sin organista Matevža iz Stare Oselice v Poljanski dolini, in Ane roj. Krevs, cerkvene pevke, zato je odraščal v glasbenem svetu. Prvi dve leti je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu, zadnji dve pa v Kranju. Prva dva razreda gimnazije je dokončal v Šentvidu nad Ljubljano, naslednja dva v Kranju, nakar je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi vojne je maturiral že v februarju 1917 ter moral takoj na soško fronto. Po koncu vojne je odšel na zagrebško univerzo, jeseni 1919 pa je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani začel študij primerjalnega jezikoslovja. Zaradi slabih gmotnih razmer je moral študij prekiniti. Zaposlil se je kot uradnik pri deželni vladi, obenem pa je kot član kulturnega uredništva dnevnika Jutro poročal o glasbenih in drugih kulturnih dogodkih ter prevajal podlistke. V akademskem letu 1921/22 je začel študij umetnostne zgodovine pri Izidorju Cankarju, kjer je pridobil trdne temelje za svoje poznejše vsestransko delo. Študij je zaključil leta 1925 z doktoratom o slovenskem baročnem slikarju Valentinu Metzingerju. Kot umetnostni zgodovinar ni dobil službe, na priporočilo Izidorja Cankarja ga je Niko Županič, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, izbral za svojega asistenta in kmalu zatem je bil imenovan za kustosa. Čeprav etnologije ni študiral, se je hitro vživel v novo stroko. Leta 1927 se je poročil z Minko Sodja iz Črnuč, rodila sta se jima sinova Marijan Ciril (1928) in Stanislav (1930). Sredi dela ga je napadla jetika in ga 23. marca 1932 spravila v prezgodnji grob. Po njegovi smrti se je vdova z otrokoma izselila iz Slovenije in njegov grob na Žalah je prešel v druge roke.

TRIJE ZNANSTVENIKI V ENI OSEBI
Ob smrti Stanka Vurnika je umetnostni zgodovinar France Stele zapisal: »On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom publicista.« Ko je nastopil službo v Etnografskem muzeju, je metode umetnostnega zgodovinarja spretno uporabil na področju etnografije. Dela se je lotil z vso vnemo. Hitel je in neumorno snoval, kot bi slutil, da mu je odmerjen kratek čas. Pozornost je posvetil slovenski ljudski plastiki, posebno pa študiju noše, zlasti njenim sestavnim delom - peči in avbi. Veliko zadoščenja mu je prinašalo raziskovanje slovenskega ljudskega slikarstva: panjske končnice, ki so dragocena slovenska posebnost, slike na steklo, poslikano kmečko pohištvo. Leta 1926 je začel Etnografski muzej izdajati svoje glasilo Etnolog in Vurnik je bil med glavnimi sodelavci. Njegov prvi prispevek je bil Drobec k študiju slovenske ljudske plastike, v naslednjih letih je v njem objavil svoje tehtne študije: Slovenska peča, Slovenske panjske končnice, Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodnem pobočju Alp. V arhivu Slovenskega etnografskega muzeja je nedokončan rokopis o namenu in pomenu ljudske umetnosti. To je osnutek predavanja, s katerim je hotel slovenske učitelje, kot “delavce na terenu”, spodbuditi k odkrivanju in ohranjanju zakladov naše ljudske umetnosti. Ta rokopis je v Vurnikovi zapuščini odkril etnograf Vilko Novak, ki je o njem zapisal: »Znanstveni delež Stanka Vurnika, ki se je v kratkem življenju uveljavil v treh strokah, je gotovo najpomembnejši v etnologiji. Zaradi časovnih in delovnih razmer ni posebno obsežen, toda zaradi uvedbe znanstvene metode v obravnavanju nekaterih področij in zaradi temeljnih raziskav v njih bo ohranil svoj pomen tudi v prihodnje.«

TROJNA KULTURNA SLIKA SLOVENSKEGA OZEMLJA
Po izobrazbi je bil Stanko Vurnik umetnostni zgodovinar, po delu, ki ga je opravljal, etnograf, tretje njegovo področje pa je bila ljudska glasba. Izšel je iz glasbene družine, ni znano, kje se je glasbeno izpopolnjeval, dejstvo pa je, da je bil v glasbeni teoriji in glasbeni zgodovini dobro podkovan. Ves čas svojega delovanja v Etnografskem muzeju je bil dejaven v uredništvu dnevnika Slovenec kot glasbeni in umetnostni poročevalec. Prvi pri nas je ovrednotil ljudsko glasbo, ki jo je na terenu beležil z muzejskim fonografom. Zanj je bila največja pridobitev Etnografskega muzeja v prvih letih zbirka 11.000 slovenskih ljudskih melodij, zbranih že pred prvo svetovno vojno. Vurnik je načrtoval obsežno etnografsko zasnovano izdajo. Leta 1927 je v Dom in svetu objavil zapis O slovenskem glasbenem življenju, na pobudo tedanjega urednika Franceta Steleta je začel leta 1928 pisati Uvod v glasbo, ki je izšel v knjigi.
Pri preučevanju ljudske arhitekture, strukture vasi in naselij se je lotil raziskovanja na terenu. Vse je sistematično fotografiral. Postavil je temelje za raziskovanje zgodovine razvoja naše ljudske arhitekture. V svojem članku Slovenska kmečka hiša (1926) je prvič spregovoril o treh kulturnih in narodopisnih območjih slovenskega prostora, do česar je prišel po študiju Valvasorjeve podobe naše dežele v 17. stoletju. V etnografskem pogledu je Slovenec deloma človek alpske, deloma sredozemske, deloma vzhodnjaške kulture. Značilnosti prvih dveh so vidne na severozahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, vpliv tretje pa v vzhodni Sloveniji. Sredina – Dolenjska in južna Štajerska – je bila najmanj pod tujim vplivom in je tako glede jezika kakor tudi v ostalem ohranila največ slovenske pristnosti.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 46-47

* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta ... Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik ... Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

* 22. februar 1888, zaselek Škrlje, Sovodnje pri Gorici , † 27. februar 1953, Sovodnje pri Gorici

»Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisja, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni ... Uganka je umotvor, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Tudi pomilovalen nasmeh onega, ki gre preko te vrste zabave, naj ga ne moti. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v veselje.« Tako je o namenu in pomenu ugankarstva, katerega pionir je bil na slovenskih tleh, zapisal leta 1922 Peter Butkovič – Domen, župnik v Zgoniku na Krasu. Tega vsestranskega ustvarjalca predstavljamo našim bralcem ob 130-letnici njegovega rojstva.

POLDRUGO URO PEŠ V ŠOLO V GORICO
Peter Butkovič se je rodil 22. februarja 1888 v Sovodnjah ob Soči. Oče Andrej je bil tovarniški delavec z nizko plačo, zato je k družinskim dohodkom pripomogla mati Karlina, ki je hodila na dnino k sovodenjskim kmetom. Kot otrok je Peter pogosto hodil z njo in je bil na mater vse življenje močno navezan. Po osnovni šoli v Sovodnjah so ga na priporočilo domačega duhovnika vpisali v šolo v Gorici. Vsak dan je v poldrugi uri peš premeril razdaljo od Sovodenj do Gorice. Zatem je nekaj časa stanoval v tamkajšnjem semenišču in nazadnje v mestu. Bil je vsestransko nadarjen. Kot drugošolec je dal pobudo za ustanovitev literarnega lista Prvi cveti in vanj pisal, ga ilustriral in skrbel tudi za ugankarski del. Ko so predstojniki list prepovedali, je začel izdajati Strune, ki so doživele enako usodo. V višjih razredih je začel s pesmimi in prozo sodelovati tudi v javnosti kot Domen Otilijev ali samo Domen.  Jeseni 1910 je vstopil v goriško bogoslovje, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Italijani in Furlani. Po mašniškem posvečenju 26. julija 1913 je ‘pel’ novo mašo na Sveti Gori. Še leto dni je ostal v bogoslovju in opravil zadnji letnik. Nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje (1914–1916), nato na Lokve, od koder je soupravljal Lokovec (1916–1922); zaradi vojne je moral kot begunec v Cerknico. Po vojni je bil župnik v Zgoniku na Krasu (1922–1930), nekaj mesecev na Ravnici (1931), nazadnje pa skoraj polnih 22 let v rodnih Sovodnjah, najprej kot vikar, nato kot prvi župnik novoustanovljene župnije, vse do svoje prezgodnje smrti 27. februarja 1953. Vstajenja čaka na sovodenjskem pokopališču zraven svoje matere, ki jo je tako ljubil. Od leta 1982 nosi njegovo ime sovodenjska šola.

“RAZDAL JE VSE, DA DRUGE BI BOGATIL”
Pesnica Ljubka Šorli mu je v spomin napisala pesem, v kateri njegovo vsestransko razdajanje poudari v dveh verzih: »Kar mu bogastva je podelil Bog, / razdal je vse, da druge bi bogatil.« Bil je mojster peresa: pisal je pesmi in prozo. V pesmih prevladuje osebno razmišljanje, vezano na motiviko božičnih in drugih verskih doživetij. Med vojno je v ospredju moreče vzdušje tega časa ter pokrajinski motivi iz domačega kraja in krajev službovanja. Že v srednji šoli je začel pisati tudi prozo, ki jo je objavljal v zgoraj omenjenih dijaških listih, kot osmošolec (1910) pa je postal sodelavec mladinskega literarnega časopisa Mentor v Ljubljani. Vanj je prispeval dela z močno avtobiografsko snovjo, iz katere najbolj izstopa socialno poreklo in izredno podčrtana ljubezen do matere, pa tudi težko dijaško in študentsko življenje. Umetniško najmočnejše Butkovičevo prozno besedilo je Spokornik s svetopisemskim motivom, objavljeno v reviji Dom in svet. Nekaj zanimivih del je objavil tudi kot literarni zgodovinar, predvsem se je ukvarjal z Gregorčičem. V ljubljanski znanstveni reviji Čas je objavil Pisma iz Bleiweisove dobe ter Nekatoliški pesniki o Mariji. Veliko je tudi prevajal iz številnih tujih jezikov, ne da bi se posluževal posredniških jezikov. Znani so njegovi prevodi iz angleščine, češčine, finščine, francoščine, grščine, holandščine, italijanščine, nemščine, poljščine, ruščine, španščine, švedščine. Če k temu dodamo dva klasična jezika, ki ju je prinesel iz gimnazije ter hebrejščino iz bogoslovja pa še hrvaščino in srbščino, vidimo, da je bil poliglot. »Vsi jeziki so lepi in pa dušo naroda spoznaš najbolje v njih materinščini,« je govoril.

“NEKATERI SE SMEJEJO MOJIM UGANKAM”
Darove svoje bogate domišljije je pokazal na polju ugankarstva, kjer je oral ledino. S svojimi ugankami je bogatil že liste v svojih dijaških letih. Ugankarstvu je ostal zvest tudi kot duhovnik, kljub nerazumevanju ali celo posmehu sobratov duhovnikov in drugih ljudi. »Nekateri duhovski krogi pri nas se še vedno smejejo mojim ugankam,« je zapisal. »Tudi vladika (škof) se ne more sprijazniti s temi neumnostmi.« Njegove naravne sposobnosti na tem področju so spodbujale potrebe urednikov. Filip Terčelj, urednik priljubljenega lista Naš čolnič, ga je spodbujal, naj mu pripravi čim več ugank. S svojim ugankarskim gradivom je polnil več listov. Poleg praktičnega dela, da je sam sestavljal uganke in urejal ugankarske kotičke z objavljanjem ugank drugih sodelavcev, je njegovo najpomembnejše delo na tem področju razprava O zastavljanju ugank, katere posebna vrednost je v tem, da skuša uvajati slovensko ugankarsko izrazoslovje (terminologijo), pri kateri mu je pomagal jezikoslovec Anton Breznik. Zato smemo Butkoviča imenovati očeta slovenskega ugankarstva ali enigmatike. Njegovo ugankarstvo je v precejšnji meri povezano z njegovim risarskim delom. Od risb, ki so služile pretežno kot ilustracije slikovnih križank, je kmalu prešel na ilustracije literarnih prispevkov v različnih revijah ter njihovo opremljanje. Zanj je bila značilna miniaturna risba, pretežno zaokroženih oblik. V teh drobnih risbah je rad upodabljal cvetje, zimsko pokrajino s snegom, od ptic najraje lastovke. S svojimi značilnimi risbami je opremil nekaj revij in pratik.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 42-43