* 22. april 1886, Šid v Vojvodini, † 22. september 1958, Ljubljana

DUHOVNIK IZ HVALEŽNOSTI DO DOBROTNIKOV
Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu v Sremu kot prvi od sedmih otrok Andreja Cankarja, krojača z Vrhnike, strica Ivana Cankarja, in sremske Nemke Marije Huber. Odraščal je v družini njene sestre, ki je bila premožna, in se navzel uglajenosti, ki je bila zanj značilna. V hiši so govorili nemško in hrvaško, slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor je prišel leta 1897 s pomočjo bratrancev Ivana in Karla. Kot reven dijak je dobil zavetje v zavodu Marijanišče, kjer je bil od leta 1900 vodja Andrej Kalan, izredno plemenit in življenjsko moder človek, ki se je očetovsko zavzel za vsestransko nadarjenega Izidorja. Iz hvaležnosti je izpolnil Kalanovo željo in je vstopil v ljubljansko bogoslovje, čeprav mu je bratranec Karlo, ki je postal duhovnik, to odsvetoval, ker ga je dobro poznal. Po končanem bogoslovnem študiju je bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Predstojniki so mu omogočili študij umetnostne zgodovine na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji, nato pa na Dunaju. Tedaj je že slovel kot pisatelj. V vojnih letih 1914–18 je bil urednik revije Dom in svet, ki jo je dvignil na visoko kulturno raven. Leta 1920 je postal docent za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in bil eden najbolj blestečih predavateljev. Razvil je vsestransko dejavnost in bil povsod v središču dogajanja. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, in zadela ga je kazen izobčenja iz katoliške Cerkve. Pisatelj Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti. Leta 1936 je ob podpori dr. Antona Korošca šel v diplomatski poklic: bil je jugoslovanski veleposlanik v Argentini, Braziliji, zatem v Kanadi, po vojni v Grčiji. Po vrnitvi v domovino je živel osamljen v Ljubljani. Spravljen z Bogom in Cerkvijo je umrl 22. septembra 1958, SAZU ni izpolnila njegove želje za krščanski pogreb.

MOJSTRSTVO BESEDE – BOŽJI DAR CANKARJEVIM
Materin jezik Izidorja Cankarja je bila nemščina, s slovenskim jezikom se je srečal šele pri enajstih letih, ko je prišel v Ljubljano. Hitro ga je obvladal tako dobro, da se je v njem mojstrsko izražal. To mu je omogočalo tudi kulturno ozračje Marijanišča. Kot dijak je začel ustvarjati v prozi in pokazal toliko nadarjenost, da so ga njegovi pokrovitelji izbrali za bodočega urednika svojega lista Dom in svet. Leta 1906 so bile v tem listu objavljene njegove prve literarne ocene, leto zatem pa prvi literarni poskusi. Njegovo literarno ime pa je zaslovelo, ko so leta 1911 v Domu in svetu izhajali njegovi Obiski, v katerih je na svojski, pri nas dotlej neznani način predstavil javnosti tedanje najvidnejše predstavnike književnosti, slikarstva, gledališke umetnosti in glasbe. Vsak ‘obisk’ je umetnina zase, kajti to niso suhoparni opisi njihovega dela, ampak nazoren oris življenja ustvarjalca v njegovem vsakdanjem okolju.
Še večji odmev je dobil njegov ‘poučni roman’ S poti, ki je izhajal v Domu in svetu leta 1913. Nastanek tega njegovega najbolj znanega literarnega dela je povezan z njegovim potovanjem v Italijo po sledeh Giulia Quaglia, slikarja ljubljanske stolnice, čigar delo si je izbral za svojo doktorsko disertacijo. Na potovanju je pisal dnevnik, doma pa je te zapiske umetniško ‘pregnetel’. Glavna oseba romana je pisatelj sam, Fritz pa je njegov spremljevalec in poklicni tovariš Poljak Feliks Detloff. Izidor Cankar je literarno delal prav do smrti s prevodi iz angleške in francoske književnosti.

NJEGOVA ZNANOST - UMETNOSTNA ZGODOVINA
Izidor Cankar velja za utemeljitelja umetnostne zgodovine pri nas. To znanost je opredelil kot zgodovino likovnega stila in po njem kar zgodovina duha. “Umetnost je izraz duševnega stanja neke dobe, družbe in njenih udov, kakor religija, filozofija, nravnost, veda, socialni red, pesništvo, glasba,” je zapisal. Najprej je napisal Uvod v likovno umetnost (1926, druga izdaja 1959), potem pa je svoje poglede na umetnost kot zgodovino stila uresničil v svojem življenjskem delu Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je izhajalo pri Slovenski matici od leta 1926 dalje. Obsega tri dele: Od začetkov krščanske umetnosti do leta 1000, Od leta 1000 do 1400 ter Od leta 1400 do 1546. Smrt mu je onemogočila dokončanje tega velikega dela. “Če danes pogledamo na njegovo življenjsko delo,” je zapisal umetnostni zgodovinar France Stele, “mogoče kdo kar osupne, ko vidi, kako maloštevilni so Cankarjevi znanstveni spisi. V bistvu samo ti dve knjigi; vse drugo je nastajalo priložnostno in le takrat, kadar je bilo treba povedati jasno besedo o kolikor toliko dvomljivo postavljeni trditvi, ali če je šlo kako načelno vprašanje... Ni bil mnogopisec, kar je zapisal, pa je bilo jezikovno izbrušeno.”
Ena njegovih odlik je bila, da je bil velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo, naslednje leto Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je dolgo tudi urejal. Zatem je ‘prebudil’ Narodno galerijo, leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925–1936 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, kjer je v uvodih in opombah zarisal njegovo duhovno podobo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 52.

* 23. marec 1896, Ljubljana, † 12. februar 1965, Ljubljana

»Alma Sodnikova se je s svojo dejavnostjo na znanstvenem in pedagoškem področju trajno zapisala v zgodovino slovenske filozofije in ljubljanske univerze. Njeni bibliografski podatki pa tudi njene lastne izjave pričajo, s kakšno težavo si je izborila svoje mesto,« začenja Frane Jerman svojo spremno besedo v knjigi Izbrani filozofski spisi Alme Sodnik (Slovenska matica, Ljubljana 1975). Svojo pot je prehodila v tedaj prevladujočem moškem svetu. Dekletom v tistih časih še ni bilo omogočeno redno obiskovanje srednjih šol, zato je morala klasično gimnazijo obiskovati kot privatistka. (opravljala je samo izpite na šoli). Odločila se je za študij filozofije, ki velja bolj za ‘moško’ stroko, kot študentka je kmalu pokazala svojo prizadevnost in nadarjenost. Postala je prva doktorica filozofije, ena izmed prvih univerzitetnih profesoric in prva dekanja. Najbolj se je posvečala zgodovini slovenske filozofije in na tem področju postavila temelje. Pri svojem znanstvenem in pedagoškem delu je s pridom uporabljala svoje znanje latinščine in grščine ter več modernih jezikov. – Ta zapis ji posvečamo ob 120-letnici njenega rojstva.

PRI TRIDESETIH LETIH JE OSIVELA
Rodila se je 23. marca 1896 v Ljubljani v družini trgovskega poslovodja Urbana Zupanca. Po končani ljudski šoli je nadaljevala šolanje na klasični gimnaziji kot privatistka in ga leta 1915 končala z maturo. Naslednje leto se je poročila z Alojzijem Sodnikom, profesorjem na tehniški srednji šoli. Leta 1917 je rodila sinka, ki čez dve leti umrl zaradi neozdravljive bolezni. Mož se je vrnil iz vojne poškodovan, tako da ni mogel več imeti otrok, bil pa je tudi živčno prizadet. Spričo teh krutih udarcev je že pri tridesetih letih osivela. Leta 1919 se je vpisala na filozofsko fakulteto pravkar ustanovljene univerze v Ljubljani. Kot glavni predmet je izbrala filozofijo, kot dopolnilna predmeta pa pedagogiko in slovansko filologijo. Bila je najboljša učenka filozofa Franceta Vebra in začela je tudi s samostojnim raziskovanjem. Leta 1923 je uspešno zagovarjala svojo disertacijo Psihološka analiza akcenta in postala prva doktorica filozofije na slovenski univerzi. Vendar je morala dolgo čakati, da je na tej ustanovi dobila svoji izobrazbi ustrezno in pošteno nagrajeno službo. Leta 1933 je postala privatna docentka za zgodovino filozofije. Ta naziv je pomenil znanstveno in pedagoško delo, ki ni bilo plačano, tako da se je morala preživljati z moževo pokojnino. Po drugi svetovni vojni je prevzela vodstvo filozofskega seminarja, ker je bil France Veber prisilno upokojen. Leta 1945 je postala izredna, leta 1951 pa redna profesorica. V akademskem letu 1952/53 je bila izvoljena za dekanjo Filozofske fakultete, leta 1959 je bila na lastno prošnjo upokojena, vendar je honorarno predevala vse do svoje smrti 13. februarja 1965.

NEZNANJE ŠTUDENTOV JO JE PRIZADELO
Frane Jerman, eden njenih študentov, v zgoraj omenjeni spremni besedi piše: »V očeh nas, njenih študentov, je bila predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, kako jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno in vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... Včasih je kolegom pripovedovala tudi o svojih težavah na prehojeni poti, vendar so bili takšni trenutki bolj redki.« O njeni plemenitosti govori tudi dejstvo, da je vsa svoja zadnja leta je mlajšim, neizkušenim kolegom na fakulteti pomagala s svojim velikim strokovnim znanjem in s toplo besedo.
Imela je zelo trezen pogled na ‘žensko vprašanje’, o katerem je pisala leta 1924 v knjižici Smernice za vzgojo deklet, v kateri je razglabljala o mestu ženske v sodobni družbi. Gibanje sufražetk, fanatičnih bork za enakopravnost žensk, je imela za nepotrebno pretiravanje v splošnem ženskem gibanju. Odločno je nasprotovala nazoru, da je edina naloga ženske materinstvo in gospodinjstvo. Ni se zavzemala za politično enakopravnost žensk, ker se ji v tisti dobi pač ni zdela pomembna, je pa odločno zagovarjala potrebo po poklicni enakopravnosti žensk. Žensko neenakopravnost je dokazovala tudi na področju nazivov, ki so pretežno moškega spola. Vedno je zagovarjala mnenje, da mora ženska ohraniti značilnosti svojega spola, ne sme postati možača, temveč mora ostati ženska.

ZGODOVINARKA SLOVENSKE FILOZOFIJE
»Njen znanstveni prispevek tvorijo predvsem dela s področja zgodovine filozofije,« piše Bojan Žalec, raziskovalec življenja in dela Alme Sodnik. »Iz opusa svetovne filozofije je največ prostora posvetila novoveški racionalistični filozofiji, predvsem Descartesovi (njena študija o tem francoskem mislecu je izšla leta 1939 v knjigi). Zlasti v svojih poznih letih se je intenzivneje ukvarjala tudi z antično filozofijo. Verjetno najpomembnejši del njenega opusa predstavljajo spisi s področja zgodovine slovenske filozofije. Preučevala je, na primer, življenje in delo sholastikov, humanistično navdahnjenega Matijo Hvaleta, avtorja prve filozofske knjige, ki jo je napisal Slovenec (Hagenau, 1513), pa Andreja Erberja iz prve polovice 18. stoletja, zatem razsvetljenca Franca Karpeta († 1806), filozofski sistem Jožefa Misleja († ok. 1840).« Njene razprave o navedenih možeh so objavljene v tretjem delu njenih Izbranih spisov (1975). Gre za filozofe, ki so bili rojeni v tujini, a so delali in pisali pri nas; poseben pomen pa imajo filozofski pisci, ki so bili rojeni na Slovenskem, a so delali v tujini. Svojega življenjskega dela ni dovršila, za celotno zgodovino filozofije pri Slovencih, ki jo je imela pred očmi, je dala le kratko skico v Enciklopediji Jugoslavije (1958). »Alma Sodnik lastne filozofije ni ustvarila,« ocenjuje Bojan Žalec. »Bila je znanstvenica na področju filozofije, ne pa filozofski mislec ... S svojim delom ni ravno razburkala javnosti. Morda res ni drla bregov, gotovo pa je bila tiha voda s trajnim učinkom. Njeno delo na področju slovenske filozofije ostaja trajni znanstveni dosežek prvovrstne kakovosti.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 52.

* 20. september 1892, Trst, † 27. februar 1956, Bokalce, Ljubljana

Ko je 25. februarja 1956 v domu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani umrl enainšestdesetletni skladatelj Marij Kogoj, je bilo število tistih, ki so se docela zavedali, kdo je s Kogojem preminil, zelo majhno. Na zadnji poti so ga spremili nekateri znanci, ki so mu bili blizu v letih njegovih borb za umetnostno izpoved, spremili so ga skladatelji, ki so poznali njegova dela pa tudi njegovo usodo. Javnost pa je pri tem stala daleč ob strani in zlasti mlajši rod, pa naj je pripadal tem ali onim umetniškim strujam, ni vedel, koga smo polagali v grob. Vzrok za to ni samo v običajni trpki poti slovenskega umetnika-ustvarjalca, ki ga priznamo navadno šele po smrti, ko se nam odpro oči za njegovo vlogo v ogromnem, raznovrstnem in po svoje čudovitem liku naše kulture. Vzrok za nepoznavanje Kogoja in njegovega dela je še drugje. Pri njem gre še za prav posebno težko usodo, saj mu je neozdravljiva bolezen že pred petindvajsetimi leti preprečila nadaljnje snovanje. – Tako je ob smrti Marija Kogoja pred šestdesetimi leti zapisal skladatelj Marijan Lipovšek (Naša sodobnost 9/1956).

MARIJ KOGOJ JE BIL V RESNICI JULIJ
»Drugačna kakor drugih ljudi je bila Kogojeva življenjska zgodba,« piše Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi. »Spominjam se, s kakšnim čudnim smehom mi je nekoč pripovedoval o zgodbi svojega otroštva. Oče jim je umrl v začetku leta 1898. Po njegovi smrti je mati menda tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila ... Otroke so rešili iz stanovanja in jih kot sirote poslali v očetov rojstni kraj, v Kanal, kjer je zanje skrbela občina ... Kogoj je dejal, da po njegovem spominu v resnici sploh ni Marij, temveč Julij, da je bil rojen leta 1892, Marij je bil njegov mlajši brat (rojen leta 1895) in je umrl kot dojenček. Po njegovi smrti so Julija začeli klicati z imenom pokojnega Marija. In ime se je prijelo.« Uganko je skušal razvozlati tržaški skladatelj Pavle Merku. Kogoj se je rodil 30. septembra 1892 v Trstu kot tretji otrok Štefana Kogoja, kolarja iz Kanala, in Tržačanke Angele Filippini (ob poroki je imela komaj petnajst let). Pri krstu je dobil ime Julij (Dante Alojzij – po botrih). V tretjem letu starosti je bil nekaj časa v goriški bolnišnici zaradi neznane bolezni – v tem je mogoče iskati enega od vzrokov za njegovo poznejšo duševno bolezen. Marij, četrti otrok Kogojevih, je bil rojen 27. aprila 1895, umrl pa je 31. januarja 1896 zaradi meningitisa. Ko je Julij leta 1906 iz Kanala odšel v goriške šole, so za prijavo potrebovali krstni list. Iz župnije sv. Antona Padovanskega v Trstu so poslali krstni list na ime Marij Kogoj z rojstno letnico 27. aprila 1895. Nenavadno, kajti v matičnih knjigah omenjene župnije so pravilno vodili za živega Julija, za umrlega pa Marija!

NEOMAJNO JE ZAUPAL V SVOJ TALENT
Glasba ga je privlačila že kot otroka. V svet glasbe ga je v Kanalu uvajal učitelj in pevovodja Mihael Zega, največ pa se je izobraževal sam ob klavirju in orglah, nato pa pri tedanjih glasbenikih v Gorici, kjer je obiskoval gimnazijo. Jeseni 1914 se je namesto v osmi razred gimnazije vpisal na Akademijo za glasbo na Dunaju, ki je bil takrat središče glasbenega ekspresionizma. Pri Franzu Schrekerju se je učil kontrapunkta, pri Arnoldu Schoenbergu pa instrumentacije. Neomajno je zaupal v svoj talent. Ko je jeseni 1918 prišel v Ljubljano, je bil prežet z novimi idejami o preobrazbi slovenske glasbe. V ljubljanskih glasbenih krogih so Kogoju sicer priznavali znanje, vendar tam nikoli ni bil prav zaželen. »Če si hotel shajati z njim,« je zapisal Josip Vidmar, »si moral brezpogojno verjeti v njegovo umetnost in njegov uspeh. Če se v čem nisi strinjal z njim, ti je zagrozil: “Fantič, boš že videl!”« V Ljubljani je bil kratek čas korepetitor v Operi, na Glasbeni matici je predaval zgodovino slovenske glasbe. Leta 1919 se je poročil z Marijo Podlogar iz Škocjana pri Turjaku, ki je pela v ljubljanskem opernem zboru. V zakonu so se jima rodili trije sinovi. Po pričevanju najstarejšega sina Marija Emila je bil Marij ljubeč oče in je bil rad v krogu svoje družine. Kadar je sedel za klavirjem in je skladal, pa je moral biti mir v hiši. Njegov glasbeni opus je po številu najbogatejši v zborih. Obsega kakih 35 pesmi za mladinski, moški, ženski in mešani zbor. Po sodbi glasbenih poznavalcev so kot umetnine največ vredni mladinski zbori. Druga najmočnejša stran Marija Kogoja so samospevi. Na začetku svoje usodne bolezni (1932) je svoje skladbe podpisoval “J./ulij/ Marij Kogoj”.

“ČRNE MASKE” – DRAMA ČLOVEKOVE DUŠEVNOSTI
Svoj ustvarjalni višek je Marij Kogoj dosegel z opero Črne maske na dramsko besedilo ruskega pisatelja Leonida N. Andrejeva. Vsebina drame je precej grozljiva: prikazuje more in blodnje človeka, ki se bori sam proti sebi, proti svetu, proti vsemu. Na ples v maskah nepovabljene pridejo črne maske, ki se poigravajo z glavnim junakom Lorenzom. Maske ugašajo bakle, prostor postaja vedno temnejši. »V drami je podan razvoj vsakdanjega človeka v duhovnega. Z opero sem se začel ukvarjati leta 1922, končal pa sem jo leta 1926,« je povedal skladatelj. Opera je doslej doživela štiri postavitve: krstna uprizoritev je bila leta 1929, druga leta 1957, tretja pa leta 1990 v Cankarjevem domu. Originalna partitura obsega 815 strani. Pri dosedanjih izvedbah je bilo delo skrajšano za okoli 2000 taktov. Novo redakcijo je pripravil dirigent Uroš Lajovic in prvo uprizoritev je doživela v Mariboru v začetku leta 2012, ko je bil Maribor evropsko mesto kulture. V tej novi redakciji (izvedba traja približno dve uri in štirideset minut) je doživela premiero v Cankarjevem domu v Ljubljani 2. marca 2012, sledile so še štiri ponovitve. »Črne maske so bile besedilo, ob katerem je Kogojev genij dosegel višek, ki ga doslej na opernem odru med Slovenci nihče ni presegel,« sodi glasbeni kritik Borut Loparnik. »S to opero lahko stopimo pred svet – in če tega še nismo storili in še vedno ne poznamo njene vrednosti, je to dokaz, kako malo cenimo in razumemo Kogojevo umetnost.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 52.

* 11. februar 1890, Idrija, † 26. november 1959, Ljubljana

»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.

Najslabše mu je šlo pri fiziki in matematiki
Bloudkova rodbina po očetovi strani izvira iz trga Telč na Moravskem. Oče Jaroslav je po diplomi na rudarski visoki šoli v Pribřamu na Češkem dobil službo v državnem rudniku živega srebra v Idriji, kjer se je poročil z domačinko Minko Lapajne, katere oče je bil trgovec s čipkami. Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.

Letalski konstruktor in načrtovalec smučarske letalnice
Dijaka Bloudka je na vso moč privlačevalo letalstvo, zlasti konstruiranje letal. Med sošolci je slovel po tem, da je travnike in igrišča v Tivoliju prinašal majhne letalske modele in jih spuščal v zrak. Kot študent v Pragi je bil samostojen konstruktor z izvirnimi idejami: že v prvem študijskem letu je konstruiral svoje jadralno letalo in dvoje motornih, po koncu študija pa je služboval kot letalski konstruktor v avstrijskih, nemških in madžarskih letalskih tovarnah. Po koncu prve svetovne vojne si je za svojo domovino izbral Slovenijo, čeprav je bil po očetu češki državljan, mati Slovenka pa je umrla leta 1910. Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. - Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.

Skromnost, značilna poteza njegovega značaja
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11, str. 76.

* 25. december 1899, Kapljišče, † 8. februar 1986, Domžale

"Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in litur­gično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture," je dejal ljub­ljanski nadškof Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu sklada­telja, ki se je rodil na božični praznik pred sto leti.

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec. Zibelka mu je stekla 25. decembra 1899 v Kapljiščih, vasici ob Kolpi, ki spada pod župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bi­lo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Prva dva raz­reda osnovne šole je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer je pri­čel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladniku (klavir, violina, petje). Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega živ­ljenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem je šel za študijskega pre­fekta v Šentvid, hkrati pa je študiral glasbo (klavir in harmoni­jo) v Ljubljani. Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesor­ja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na žup­nijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). Natančno je opravljal vse svoje duhovniške dolžnosti, ob tem pa pridno deloval tudi na glasbenem področju. "V fari sem veljal samo za dušnega pastirja, zunaj nje pa samo za skladatelja." Partitura njegovega rodovitne­ga življenja se je zaprla 8. februarja 1986.

Tomčevo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk­vene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljud­skih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Na­pisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...). V novi pesmarici Slavimo Gospoda najdemo 14 Tomčevih pesmi (Gospod, vodnikov nam daj, V Kristusa ste krščeni, Kristus, vate verujemo...). Že kot študent na Dunaju je pošiljal Vinku Vodopivcu v Gorico svoje skladbe za njegove pesmarice Božji spevi (7), Gospodov dan (8), Zdrava Ma­rija (8). Napisal je pet latinskih maš, med katerimi dosegata vrh maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu (1943) in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije (1961). Vseh njegovih del ni mogoče našteti, vsekakor pa je treba omeniti njegovo pri­ljubljeno kantato Slovenski božič (1938). "To je oratorij, ki ga je mogoče izvajati na odru kot božično igro ali pa tudi v cerkvi kot oratorijski koncert. Priredil sem stare slovenske božične na­peve na besedila, ki jih je zbral dr. Niko Kuret."

"Še eno stvar sem ugotovil, ko sem delal seznam: da je svetnih skladb neprimerno več kot cerkvenih!" je leta 1979 pisal uredniku Cerkvenega glasbenika. Njegova prva objavljena skladba je bila zborovska priredba ljudske pesmi Delaj, delaj, dekle, pušeljc (1923). "V desetletju 1930-1940 sem delal na področju svetne glas­be za Maroltov Akademski pevski zbor." Skladatelj Matija Tomc in dirigent France Marolt sta se čudovito dopolnjevala. Tomc je bil nedvomno eden največjih slovenskih zborovskih skladateljev. Rešil in oživil je zlasti mnogo lepih starih belokranjskih pesmi. "Pri vseh mojih skladbah upoštevajte, da sem Belokranjec," je zapisal. "Mi smo bolj ritmično razpoloženi kot melodično." Poznavalci naše pesmi sodijo, da nam belokranjska ljudska pesem in njen ritmični prikaz razodevata pristno in staro samoniklo ljudsko podobo, ki je danes na Slovenskem nikjer več ne zasledimo. Del tega bogast­va nam je posredoval Tomc v svoji zbirki belokranjskih pesmi Ig­raj kolce (1948). Med izvirnimi Tomčevimi zborovskimi stvaritva­mi so pomembne: Vlahi, Ponočna potnica, Rošlin in Verjanko, Pom­ladna romanca. Napisal je celovečerno kantato Stara pravda na Aškerčevo besedilo o velikem slovensko-hrvaškem kmečkem uporu leta 1473 za soliste, zbor, klavir in recitatorja. Ustvaril je tudi opero Krst pri Savici (1974) - pa še ogromno drugega. "Lah­ko rečem, da so bile skoraj vse moje skladbe, bodisi cerkvene ali svetne, kratke ali daljše, praktično tudi izvajane. To mi je v veselje in zadoščenje, da nisem zastonj delal!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12, str. 48.

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. ‘Knjigo vseh knjig’ smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

OD ŠOLARČKA DO REKTORJA UNIVERZE

Doma je bil iz naselja Bučečovci v ljutomerski okolici, od koder je izšlo veliko pomembnih mož, zlasti mnogo duhovnikov. Rodil se je 27. januarja 1877 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih in v Radgoni, klasično gimnazijo pa v Mariboru, kjer je končal tudi bogoslovje in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je na teološki fakulteti na Dunaju študiral biblične vede in z znanstveno razpravo o Kristusovi osebi v nekaterih pismih apostola Pavla leta 1905 dosegel akademski naslov doktor. Po vrnitvi domov je bil do leta 1911 katehet in pridigar v Celju, potem pa do leta 1920 profesor za biblične vede Stare zaveze na Bogoslovnem učilišču v Mariboru. V svoji stroki se je izpopolnjeval s študijem in na potovanjih po svetopisemskih deželah, ki jih je prikazal v poljudnih opisih (V deželi faraonov, Noč v Jerihi, Po Mojzesovih stopinjah, Na Sinaju). Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do uradne upokojitve (1951), dejansko pa do smrti 25. oktobra 1958 (takrat je bila teološka fakulteta že "vržena" z univerze). Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani.

BOJ ZA PREKMURJE IN ZA SLOVENSKO UNIVERZO

Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Leta 1921 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Prekmurje z zemljevidom te malo znane in zapostavljene pokrajine.

Pomembno je bilo tudi Slavičevo prizadevanje za obstoj slovenske univerze, zlasti v letih, ko je bil njen rektor. Ob svoji ustanovitvi (23. julija 1919) je le-ta imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen uradni naziv je bil "univerza kraljevine SHS v Ljubljani", čeprav je večina zahtevala, naj bi se imenovala preprosto "slovenska univerza"; leta 1929 so jo preimenovali v "univerzo kralja Aleksandra I." Skoraj ves čas med obema vojnama je univerzi v Ljubljani grozila okrnitev ali celo ukinitev, češ da je v Jugoslaviji dovolj ena sama univerza (seveda srbska!), ki bi imela nekatere fakultete v Beogradu, nekatere v Zagrebu in nekatere v Ljubljani. Za vsako novo profesorsko mesto na slovenski univerzi se je bilo treba zagrizeno boriti v prosvetnem in finančnem ministrstvu v Beogradu.

ŽIVLJENJSKO DELO: PREVOD STARE ZAVEZE

Ko je jeseni 1959 izšla prva knjiga "mariborskega" Svetega pisma, je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik v uvodu izrekel posebno hvaležnost prevajalcu Matiju Slaviču, ki je "nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju Svetega pisma. Žal, da ni več dočakal dneva, dabi videl svoje življenjsko delo natisnjeno in objavljeno." Prevajati je začel že kot profesor v Mariboru. Po temeljitih znanstvenih pripravah (leto študija na Bibličnem inštitutu v Rimu, potovanje po svetopisemskih deželah), je delo nadaljeval v ljubljanskih letih. Prevajanju Svetega pisma je posvetil predvsem svoje vsakoletne počitnice, ki jih je prebil največkrat na blejskem otoku, in sicer od leta 1929 do druge svetovne vojne. Leta 1939 je Mohorjeva družba izdala Slavičev prevod Petih Mojzesovih knjig in Jozuetove knjige, pa so skoraj celotno naklado ob okupaciji uničili Nemci. Med vojno je poslovenil vse zgodovinske knjige, po vojni pa še poučne in velike preroke; za prevod malih prerokov je zaprosil dr. Jakoba Aleksiča, svojega naslednika na teološki fakulteti. Njun prevod so uporabili pri "mariborski" izdaji celotnega Svetega pisma (1959-1961) potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).

ČUK Silvester, dr. Matija Slavič (Obletnica meseca), v: Ognjišče (1997) 1, str. 28.

"Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed" (dr. Matija Slavič, 1957).

* 23. december 1875, Vinice pri Sodražici, † 23. maj 1937, Ljubljana

OD KROŠNJARJA DO PROFESORJA NA UNIVERZI
Ivan Prijatelj je izšel iz dolenjske pokrajine, katere prebivalci slovijo po šegavosti. Njegova rojstna vas Vinice pri Sodražici leži v gornjem koncu Ribniške doline. Tu je zagledal luč sveta 23. decembra 1875 kot tretji od petih otrok v družini malega kmeta, ki je krošnjaril s suho robo po avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Ivana je poslal v sodraško šolo šele z osmim letom, nato ga je eno leto držal doma, nazadnje pa ga je vzel s seboj po kupčiji. Mali krošnjar je pokazal veliko podjetnost. Na prigovarjanje sorodnikov ga je poslal s Koroške domov in ga dal študirat. Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je bil od 3. do 6. razreda gojenec Alojzijevišča. Zadnji dve gimnazijski leti se je preživljal z instrukcijami. Po maturi je odšel na Dunaj študirat medicino, a že po treh mesecih je prestopil na slavistiko in klasično jezikoslovje. Leta 1902 je študij končal z doktoratom. Po študijskih potovanjih se je odločil za znanstveni poklic. Leta 1905 se je poročil z Amalijo Golijevo, ki jo je spoznal v Idriji. Tega leta je nastopil službo uradnika v Dvorni knjižnici na Dunaju, ki mu je omogočala zbrano znanstveno delo, in ostal tam do leta 1919.

Tedaj je z velikim veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na mladi univerzi v Ljubljani. Z vsem ognjem se je lotil dela; sodeloval je pri organizaciji slovenske znanosti in kulture, čudovito je predaval slavističnemu naraščaju. Zaradi političnih zdrah se je začel omejevati na akademsko delo, silno ga je potrla smrt edinega sina (1932) in zadnja leta se je umaknil iz javnosti, najraje se je mudil na svojem koščku zemlje blizu Polhovega Gradca. Zaradi bolezni, ki ga je mučila že dlje časa, je 23. maja 1937 odšel v večnost.

PISEC IN ILUSTRATOR ‘DOMAČIH VAJ’
Pot Ivana Prijatelja v življenje je bila pot bistroumnega, nadarjenega kmečkega fanta, ki se je že od mladih nog naučil samostojnosti in iznajdljivosti. V vsakdanjem stiku z zemljo v vseh letnih časih se je navzel ljubezni do rodne grude in domače govorice. Ko se je odpravil v svet, je s seboj ponesel ribniško šegavost in smisel za slikovito izražanje. Kot gojenec zavoda Alojzijevišče (na Poljanski cesti v Ljubljani) je poskušal svoje mladostne vtise zapisati v pripovedni obliki. V zavodskem literarnem listu Domače vaje je prvič nastopil kot gimnazijec četrtega razreda (1893/94) in si kmalu pridobil med pisateljskimi tovariši vidno mesto.

Odlikoval se ni samo kot pisatelj, temveč tudi kot nadarjen risar. V prvi objavljeni zgodbi Blaga duša (1895) s podnaslovom ‘obraz naše doline’, je mladi Ivan obujal spomine na učitelja Lovra, “dobrotnika naše doline, duhovitega učitelja – blage duše”. V hišnem listu je objavljal tudi spise iz narave v slogu Frana Erjavca. Konec šestega razreda so mu v uredniški besedi priznali, da so njegovi spisi najboljši prispevki v celem letniku. Krasila ga je temeljita izobraženost, naravnost presenetljiva za človeka njegovih let. Po šesti šoli je Prijatelj zapustil Alojzijevišče, vendar je še naprej sodeloval pri katoliških listih. Upoštevajoč disciplinska pravila, veljavna v takratni srednji šoli, je s polnim imenom nastopil šele v almanahu Na razstanku (1898), ki so ga izdali osmošolci ob maturi in ga je on uredil. Prijateljeva zadnja leposlovna objava je bil mladinski spis Na žago (Zvonček 1902). Po prihodu na Dunaj je leposlovje opustil, ker ga je zaposloval študij.

ZNANSTVENIK ŠIROKIH RAZGLEDOV
Vse svoje zanimanje je posvetil slavistiki. Poznanje ruskega slovstva in jezika mu je pridobilo posebno naklonjenost profesorja Vatroslava Jagića. Z njegovim prizadevanjem je po doktoratu (1902) dobil štipendijo z študijsko izpopolnjevanje v Rusiji, sledilo je še nekaj takih potovanj. Med svojim dolgoletnim službovanjem v Dvorni knjižnici na Dunaju se je temeljiti pripravljal na znanstveno delo. Kot profesor na univerzi v Ljubljani se je preučevanja slovenske slovstvene zgodovine loteval z novimi metodami. Pred njim je vstajala podoba Franceta Prešerna kot osrednje osebnosti naše narodne omike. Ob stoletnici pesnikovega rojstva je v Prešernovem albumu (1900) zaklical: Več Prešerna! Na predvečer odkritja njegovega spomenika, 9. septembra 1905, je predaval svojo znamenito študijo Drama Prešernovega duševnega življenja. Kot sodobnim slovenske moderne je spremljal njene pojave od začetka in jih v svojih esejih skušal pojasniti. Njegova monografija Janko Kersnik, njega delo in doba (1910, 1914) je prva slovenska kulturno politična zgodovina od 1848 do 1895. Pionirsko delo je opravil kot urednik slovenskih klasikov (Jurčiča in Tavčarja): snov je preučeval na kraju pisateljeve domačije in njegovih dogodkov. S tem je podal vzorec vsem nadaljnjim izdajateljem zbranih del. Že v dijaških letih je prevajal iz ruščine, prevajanju se je posvečal tudi v svojih moških letih. »Kot človek je bil Ivan Prijatelj razgibana in duhovita umetniška narava,« je zapisal France Koblar. »Obsežnost zbranega gradiva v zapuščini, zapiski in osnutki pričajo o veliki prizadevnosti, delavni moči in zanesljivem spominu. Njegova žilava in podjetna ribniško-kmečka šegavost se je skladno spojila s svetovljansko duhovno uglajenostjo.«
Silvester ČUK

(obletnica meseca – Ognjišče 12_2015)

* 19. januar 1886, Šmihel nad Mozirjem, † 23. december 1957, Celje

ŠOLO JE NADOMESTILA NADARJENOST
»Vladimir Levstik je bil genialen samouk, ki ni dovršil niti gimnazije,« je o njem zapisal literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Rodil se je 19. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je tedaj služboval njegov oče učitelj. Že leto dni po njegovem rojstvu se je družina (imel je še tri sestre, dve sta postali učiteljici) preselila v Andraž nad Polzelo, kjer je preživljal otroška leta. Po osnovni šoli se je vpisal na celjsko nemško-slovensko gimnazijo, toda na očetovo željo je odšel v Maribor, kjer naj bi se pripravljal na duhovniški poklic. Kmalu pa je spoznal, da te očetove želje ne bo mogel izpolniti, zato se je vrnil na celjsko gimnazijo. Leta 1903 se je tako sprl z očetom, da je odšel v Ljubljano in skušal tam nadaljevati šolanje. Bil je brez vsake finančne podpore, zato je zaradi bede opustil študij in si služil kruh s peresom kot pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. S honorarjem od prevoda romana Ponižani in razžaljeni ruskega pisatelja Dostojevskega je v letih 1906/1907 bival v Parizu in to je vidno vplivalo na njegovo mladostno ustvarjanje. Leta 1910 ga je pritegnilo jugoslovansko nacionalistično gibanje s protiavstrijsko ostjo, zato so ga leta 1915 internirali v Mittergrabern pri Dunaju, kjer je ostal do leta 1917. Od tam je odšel najprej v Prago, nato pa v Ljubljano. Leta 1919 se je poročil in se naselil v Stražišču pri Kranju. Prvo redno zaposlitev je dobil leta 1924, ko je postal urednik podlistka in mladinske priloge pri časniku Jutro. Tam je spoznal svojo drugo ženo Franko. Pred nemškimi okupatorji sta morala bežati iz Litije v Ljubljano. Med okupacijo se ni držal zaukazanega kulturnega molka, zato je bil po vojni v nemilosti. Čeprav so ga vedno bolj zapuščale moči in je skoraj oslepel, je delal do konca. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju.

NJEGOV SLOG – PSIHOLOŠKI NATURALIZEM
V mladih letih je bil Vladimir Levstik upoštevan pesnik. V svojih pesmih, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, je oboževal naravo, predvsem pa je bil samozavesten glasnik lastne svobode, moči in dejanja, ki jih navadno pojmuje mladostniško drzno. Njegove ljubezenske pesmi so bolj duha in domišljije vase zagledanega sanjarjenja kot izrez naravnega čustva. Njegovo pesniško ‘obdobje’ se je zaključilo leta 1910.
V svoji prvi pripovedni knjigi Obsojenci (1909) je v vseh novelah obravnaval motiv izobčenstva. Skušal je tekmovati s Cankarjem, toda njegove novele so v primerjavi s toplino Cankarjevih hladne. Leta 1914 je v Slovanu objavil novelo Janovo, družinsko zgodbo o propadu mogočne kmečke hiše in o preobrazbi študenta Jakoba, avtorjevega drugega jaza, ki je v nesebični ljubezni svakinje dozorel iz potepuha v bojevnika za družino in dom. Njegov slog pisanja je skrajno realističen. Med svojim bivanjem v internaciji je napisal svoja dva znamenita romana Gadje gnezdo in Zapiski Tine Gramontove. V prvem je prikazal najvišjo stopnjo človekove ljubezni do zemlje rednice in ljudi iste krvi v zgodbi kmečke vdove Kastelke, preudarne gospodinje in ljubeče matere, kateri je dal marsikatero potezo svoje matere in ji je delo tudi posvetil. Slovstvena smer romana Zapiski Tine Gramontove je psihološki naturalizem, zgodba neljubljenega in nezaželenega meščanskega dekleta. Njegovo zadnje izvirno delo je povest Dejanje (1936), ki v idejnem smislu pomeni obsodbo vseh totalitarizmov. Dogajanje je postavljeno v Silvanijo, deželo, ki je vsepovsod, čeprav je nikjer ni: gre za metaforo Evrope.

TUDI PREVAJANJE JE UMETNIŠKO USTVARJANJE
»Tudi prevajanje je bilo Levstiku posvečena služba literaturi in posebej še slovenskemu jeziku,« je zapisal Božidar Borko, ko ga je po njegovi smrti v reviji Jezik in slovstvo (8/1958) predstavil kot prevajalca. Vladimir Levstik se je s prevajanjem ukvarjal vzporedno z izvirnim ustvarjanjem, največ pa potem, ko je kot pisatelj umolknil. Po številu prevodov je prekosil večino slovenskih prevajalcev (‘zastavo’ nosi Janko Moder). Literarni zgodovinar Joža Mahnič navaja podatek, da nam je kot neutrudljiv delavec s svojimi prevodi posredoval 62 knjig 37 avtorjev. Svoje delo je opravljal z dvema načeloma: z ljubeznijo do slovenskega jezika in s spoštovanjem pisateljevega sloga. Prevajal je v glavnem iz ruskega, francoskega in angleškega jezika; prevajanju se je posvetil že kot srednješolec, kar predpostavlja njegovo temeljito znanje jezikov. Joža Mahnič sodi, da je največja zasluga Levstika prevajalca, da je “Slovencem bolj kot kdaj koli dotlej odprl zakladnico ruske literature, zlasti miselnost in lepoto klasikov njenega realizma”. Poslovenil je vsa najvažnejša dela Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja ... Prav prevode velikanov ruske književnosti je stalno pilil in predeloval. Od francoskih pisateljev je prevajal Flauberta (Madame Bovary), Balzaca, Zolaja ... od angleških oz. ameriških Stevensona, Defoeja, Scotta, Jacka Londona. Prvo pravilo, ki si ga je postavil,je bilo: vsako prevedeno besedilo naj bo takšno, kakor da je bilo napisano v našem jeziku. V svojih prevodih je popravljal zlasti hrvatizme. »Ti jezikovni popravki,« piše Božidar Borko, »jasno kažejo, da si je Levstik prizadeval kar se da izčistiti slovenščino, ki jo je nadvse ljubil in v kateri je videl svetinjo slovenskega človeka.«
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (1), str. 52