Trubar PrimozPrimož Trubar je avtor prve slovenske knjige ... zato oče slovenske književnosti ... Njegovo slovstveno delo ga je preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar.

Kaj je tisto, kar je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja?  "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine.To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk.

Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim."

"Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kako Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." (Mirko Rupel)

 

več o Primožu Trubarju:


pripravlja

sv Janez XXIIIDanes se spominjamo sv. Janeza XXIII., papeža Janeza Dobrega. »Nanj gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

    + Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
    + Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
    + Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.(sv. Janez XXIII.)

Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

sv Janez XXIII knjige

več njegovih misli

več o svetniku
ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.
ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.
ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

 pripravlja

bl Alojzij Grozde»Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov,« je dejal osmošolec Lojze Grozde na akademiji Marijine kongregacije v ljubljanskem Marijanišču 8. decembra 1942, tri tedne pred svojo mučeniško smrtjo, s katero je svoje besede potrdil. Mučeništvo, ki je najvišje pričevanje za resničnost vere, mu je Cerkev uradno priznala, ko je bilo v postopku za njegovo razglasitev za blaženega dokazano, da je bil umorjen iz sovraštva do vere. Škofijski postopek se je pričel leta 1992, zaključil pa se je leta 1999. 27. marca 2010 je papež Benedikt XVI. odobril objavo listine o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta. Med slavjem Slovenskega evharističnega kongresa v Celju 13. junija 2010 ga je kardinal Angelo Sodano razglasil za blaženega po uradnem obrazcu, ki ga je podpisal papež Benedikt XVI. »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih predpisih vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in svetega krsta.«

nekaj poezije in misli bl. Alojzija:

Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.

Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

Nad zvezdami neskončni Bog živi / in moja duša joka se za Njim, / ki ga preganjata meso in kri; / brez Njega mrtev sem, čeprav živim.

Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam!.

Umijem si mlado srce / in z biseri ga okrasim, / z ljubeznijo ga prenovim – / glej, Detece Božje že gre!.

Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov.

Glej, brat, mimo gre / Jezus, tvoj Gospod, / trka na srce, / s sabo kliče te /na življenja pot. // Ne odgovoriš? / Brat, zakaj molčiš? / Česa se bojiš? //O, jaz vem: Težak je križ.

Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe in to po vzvišenem vzoru Srca naše Matere.

O Ljubezen sveta, večna, / Tebe duša si želi, / da pri Tebi mir dobi / in počije v Tebi srečna.

Strašna je zabloda naših dni; / ljudje kot slepci težko hodijo / brez ciljev, cest v nejasnost blodijo, / zavrgli prave, ravne so poti.

 

več o bl. Alojziju Grozdetu:

pripravlja MČ

sv pater Pij25. maja 1887 se je rodil Francesco Forgione, ki je kasneje dobil redovno ime Pio (Pij) .... »Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj svetnikovih misli:

Ko zapravljaš svoj čas, zaničuješ božji dar: to je sedanji trenutek, ki ga on v svoji neskončni dobroti izroča tvoji odgovornosti.

Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.

Žena je sonce družine s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in plemenitim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.

Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.

Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.

Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.

Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

več o služabniku Božjega usmiljenja:

pripravlja Marko Čuk

Vovk Anton
19. maja se spominjamo rojstnega dne Božjega služabnika ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Ljubljansko škofijo je vodil v težkih časih po drugi svetovni vojni (1945–1963), ko je bil potreben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je vlival zaupanje svojim duhovnikom in vernikom. Daritev njegovega življenja je bila končana 7. julija 1963. Številne priče, ki so nadškofa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljudstva resnično zasluži čast oltarja.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.

več o svetniškem nadškofu na naši spletni strani:

http://revija.ognjisce.si/index.php?option=com_content&view=article&id=699:19-maj&catid=55:spominjamo-se#vovk

Pri Ognjišču smo pred leti izdali tudi knjigo Goreči škof (Aco Jerant), ki govori o svetniškem škofu in njegovem boju z revolucionarno oblastjo, ki jo je drago »plačal«, saj so ga hotele takratne oblasti umoriti in so mu pripravile zažig, ki pa k sreči ni popolnoma uspel. Prav ta dogodek, ki tako zaznamuje Vovkovo življenje, je dal pričujoči knjigi tudi naslov.

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila tudi dokumentarni film Goreči škof (režija David Sipoš), ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in Božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015 premierno predstavitev je doživel sredi junija 2017...

pripravlja Marko Čuk

sv Janez Pavel IIJANEZ PAVEL II. (papež od 1978–2005) – Poljak Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: "Pot Cerkve je človek." Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je 2. aprila 2005 vrnil v Očetovo hišo, so ob njegovem pogrebu številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.

nekaj misli:

Življenje je zaupano človeku kot zaklad, ki ga ne sme zapraviti, kot talent, s katerim mora gospodarno upravljati. Človek mora o njem dati odgovor svojemu Gospodarju.

Starši, ravnajte tako, da bo vaše vedenje zaslužilo spoštovanje in ljubezen s strani vaših otrok.

V družini je vsak spoštovan, upoštevan in češčen, ker je človek in če je kateri bolj potreben, je tem večja in budnejša skrb zanj.

Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

Kdor izgubi čut za Boga, kmalu izgubi tudi čut za človeka, za njegovo dostojanstvo in njegovo življenje. (sv. Janez Pavel II.)

več o sv. Janezu Pavlu II.

 

nekaj knjig o njem, ki jih je izdala založba Ognjišče:

Janez Pavel II. Karol Veliki

Cvetke Janeza Pavla II.

 

papezev obisk v SLO 1996Bil je petek, 17. maja 1996, ko se je ob 16.41 letalo z vatikansko in slovensko zastavo dotaknilo slovenskih tal ... po vsej Sloveniji so se oglasili zvonovi ... v Slovenijo je prišel Petrov naslednik, Janez Pavel II. ... začel se je največji dogodek po osamosvojitvi Slovenije, dogodek, ki bo ostal zapisan v srcih mnogih.

Papež je izstopil iz letala ... poljubil slovensko zemljo ... spregovoril je predsednik, nato papež, ki je poudaril, da smo Slovenci poklicani, da smo križišče ljudstev, most med narodi ... zato je prosil, naj pride do trajnega in pravičnega miru na evropskem JV ... spomnil je na jubilej, začetek evangelizacije slovenskih prednikov pred 1250 leti ... potem pa je stopil med ljudi, ki so peli Marijine pesmi, jih pozdravljal ...

Z letališča se je papež odpeljal na Brezje ... k Mariji pomagaj, da ji priporoči svoje apostolsko poslanstvo v naši domovini ... sprejem na Gradu Brdo, srečanje s predsednikomk in političnim vrhom ...

Na tisoče ljudi se je zgrnilo na ljubljanske ulice, da bi pozdravilo papeža ... veliko je mladih, veliko upanja ... sveti oče je vstopil v stolnico, pozdravil škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ... vse je priporočil Materi in Kraljici Slovenije ... ter jih nagovarjal k izpolnjevanju poslanstva, služenju ...

Sobota, 18. maja 1996 ... se začne s podoknico, voščilom otrok v nadškofijskem dvorcu ob papeževem 76. rojstnem dnevu ...

Stožice ... na hipodromu se je začelo osrednje evharistično slavje ... ob 1250-letnici krščanstva na Slovenskem ... stotisoči ljudi ... pritrkavanje ... k oltarju pristopa 50 kardinalov, 400 duhovnikov, domačih in od drugod ... Janez Pavel II. kleči v zbrani molitvi pred okrašeno podobo Marije Pomagaj z Brezij ... pozdravlja ga ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, spominja na naloge slovenske Cerkve ... papež v pridigi  "prehodi" zgodovino krščanstva pri nas ... in pozove, naj se vrnemo k izvirom svoje vernosti

Postojna v soboto popoldne ... srečanje z mladimi na športnem letališču ... na papežev rojstni dan ...okrog 70.000 mladih iz Slovenije in iz sosednjih držav pričakuje papežev prihod... mladostno navdušenje je ogrelo ... molitveno bogoslužje, pevci, vse v pričakovanju ... tudi Svetogorska Kraljica bedi nad množico v pričakovanju ... Križani iz koprske stolnice ... baročni sedež ... 4000 pevcev se je ža ugglasilo ... papež je mladim tako blizu, je njihov oče, razume jih ima jih rad ... v papamobilu se je okoli pol petih prikazal ljubljeni gost ...navdušenje mladih je izbruhnilo, letališče valovi od mladosti ... koprski škof Metod z izbranimi besedami uvede srečanje ... To je dan, ki ga je naredil Gospod ... papežev nagovor mladih je ostal živo v spominu ... o smislu življenja ..., odgovori na vprašanja o strahu in upanju, gradnji Cerkve, o tem, kako povezati vero z življenjem ... in potem papeževe spodbude ... naj Jezus vstopi v  naša življenja ... izpoved vere in obljuba poslanstva ... darovi ... otroci so papeža ovenčali s kito šmarnic in mu še enkrat voščili ... nepozabno srečanje požene kri po žilah tudi po 22. letih ...

Nedelja, 19. maja 1996 ... mariborsko letališče ... tisoči so prisluhnili papeževemu nagovoru o svetosti, h kateri smo vsi poklicani ... omenil je Slomška, druge slovenske svetniške kandidate ... popoldne v mariborski stolnici z vrhom kulture, znanosti, politike ... najprej je molil na grobu Božjega služabnika škofa Slomška ... nato pje prisluhnil nagovoru predsednika SAZU Franceta Bernika ... in v odgovoru poudaril: samo živa in bogata kultura, s katero smo ohranili samobitnost, lahko obvaruje pred izginotjem in je jamstvo za prihodnost ... za konec še očenaš in blagoslov ... v slovenščini.

Slovo ... dvignjena desnica v slovo in blagoslov, ... slovenski kristjani lahko gremo pogumno naprej ... potrjeni v veri ...  tretjemu tisočletju naproti ... to so bili dnevi, ki jih je naredil Gospod ...

nekaj papeževih misli:

Evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo ...

Želim vas potrditi v veri vaših očetov ... Ne bojte se! Ne bojte se Kristusa! ... Ne bojte se Cerkve!... Prestopite tudi vi ... prag upanja! Naše upanje je Kristus. Kristus, ki je vstal od mrtvih ...

Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov ... če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom ... če se vaš pogled ne bo zaustavil samo na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce ...

Mladi, bodite ponosni, da ste del Cerkve ... naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, da vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost!

več o
prvem dnevu obiska papeža Janeza Pavla II.

drugem dnevu obiska papeža Janeza Pavla II

tretjem dnevu obiska papeža Janeza Pavla II

nekaj knjig o njem, ki jih je izdala založba Ognjišče:

Janez Pavel II. Karol Veliki

Cvetke Janeza Pavla II.

pripravlja: Marko Čuk

13. maja 1917: prvo prikazovanje

Fatima prikazanja»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Fatimska skrivnost2Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Fatimska skrivnost3Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Frančišek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega, papež Frančišek pa 13. 5. 2017 za svetnika.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo, leta 2017 pa papež Frančišek - skupaj z bratom Frančiškom - za svetnico.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 25. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh