spomin konca prve svetovne vojneDanes, 21. septembra 2018, je mednarodni dan miru, ki ga letos na poseben način zaznamuje 100-letnica od konca prve svetovne vojne (11. novembra 1918, ob 11. uri) ... konec te velike svetovne morije, v kateri je umrlo 17 milijonov ljudi (10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov) ... ki je spremenila ljudi, v kateri so bile uničene so bile pokrajine, mesta, vasi ... odpravljanje vojne škode je bilo dolgotrajno ... in še danes je  mogoče videti posledice vojne. ...

Da ne bi pozabili, kako dragocen je mir za vse nas, je Nemški nacionalni odbor za varovanje kulturne dediščine povabil vse imetnike zvonov po Evropi, da se pridružijo vseevropskemu zvonjenju cerkvenih in posvetnih zvonov in pomagajo pri zavedanju o naši skupni dediščini! Pri nas tudi s pritrkavanjem, saj je vpisano v slovenski register  nesnovne kulturne dediščine.

"Ne maram ne vojn ne vojsk, a vendar je o njih treba spregovoriti, da se iz tega kaj naučimo," je dejal lansko leto ob pogovoru za Ognjišče dr. Renato Podbersič, velik poznavalec prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, ki je močno zaznamovala naše kraje.

več o prvi svetovni vojni

njegova misel:

"Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru."


pripravlja Marko Čuk

Ehrlich LambertDanes se spominjamo 140-letnice rojstva  Lamberta Ehlicha, človeka globoke vere, izkušenega duhovnika, univerzitetnega profesorja, slovenskega diplomata na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, zagovornika koroških Slovencev in pobudnika samostojne slovenske države, voditelja in organizatorja slovenske katoliške mladine, mučenca, svetniškega kandidata.
Rodil se je 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarji. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je šel na klasično gimnazijo v Celovec, bogoslovje pa je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil leta 1903 posvečen v duhovnika. Po vrnitvi v domače kraje je deloval z mladostnim ognjem kot profesor in voditelj mladine. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije, primerjalnega bogoslovja v Parizu in Oxfordu. Kot mednarodno priznan na teh področjih je leta 1922 postal profesor na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Škof Gregorij Rožman ga je postavil za duhovnega voditelja študentov. Komunistom je bil trn v peti, zato so ga 26. maja 1942 skupaj s študentom Viktorjem Rojcem zahrbtno umorili.

Lambert Ehrlich je med svetniškimi kandidati - mučenci XX. stoletja (po škofijah: Maribor 12, Ljubljana 30, Koper 9), ki jih je Kongregacija za zadeve svetnikov sprejela v postopek za beatifikacijo.

več o Lambertu Ehrlichu

njegova misel:

"... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem

Še danes smo povsem pod vtisom njegove smrti, pozabljamo pa, zakaj je moral umreti. Bil je edina prava konkurenca komunističnemu gibanju. Ne pri boju za oblast, ki jim je bila prvenstvena, ampak pri poti do nje. Še vedno sem prepričan, da je bil likvidiran zato, ker se je preresno lotil dela za osvoboditev vseh Slovencev in za združitev vse naše zemlje v združeno in samostojno Slovenijo. ... (dr. Justin Stanovnik)

 


pripravlja Marko Čuk

Bonifacio FrancescoBlaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v verni italijanski delavski družini v Piranu. Gimnazijo je obiskoval kot gojenec malega semenišča
v Kopru, bogoslovje pa je študiral v goriškem semenišču, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, italijanski in furlanski bogoslovci. V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 v Trstu. Deloval je med verniki v Istri. 11. septembra 1946 je bil umorjen iz sovraštva do vere in Cerkve. Za blaženega je bil razglašen 4. oktobra 2008.

več o bl. Francescu Bonifaciu

njegova misel:

»Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

pripravlja Marko Čuk

sv Terezija iz Kalkute»Svetost ni nekaj izrednega, ni samo za redke izbrance. Svetost je za vsakogar od nas preprosta dolžnost: sprejeti Boga z nasmehom, vedno in povsod.« Tako je govorila mati Terezija iz Kalkute, ena najbolj znanih osebnosti v 20. stoletju, ki so jo občudovali in ljubili ne samo kristjani, temveč tudi pripadniki drugih verstev in celo neverni. Ta izredna žena je namreč svoje besede potrjevala s svojim življenjem. Skupaj s svojimi sestrami, misijonarkami ljubezni, ki jih je pritegnil njen zgled, je junaško, ponižno in vztrajno služila najbolj ubogim med ubogimi, zato je bila zgovorna pričevalka evangelija. Vsi, ki so se tako ali drugače srečali z njo, so jo imeli za ‘živo svetnico’; tudi papež sv. Janez Pavel II., ki je pospešil redni postopek za njeno beatifikacijo in jo je na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 2003, dobrih šest let po njeni smrti, razglasil za blaženo. Imela se je za orodje Božje ljubezni: »Vse je bilo delo Boga. Nič ni bilo moje delo. Jaz sem samo svinčnik v roki Boga. On piše tisto, kar hoče.« Papež Frančišek jo je 4. septembra 2016 slovesno razglasil za svetnico.

več o sv. Tereziji iz Kalkute

nekaj njenih misli:

Najboljši način, da Bogu in ljudem pokažete svojo hvaležnost, je, da vse sprejmete z veseljem. Veselo srce je normalen učinek srca, ki gori v ljubezni.

Gospod, naše oči so ugasnile v brezbrižnosti. Gospod, povrni nam oči, da bomo videli bolečino tistih, ki jočejo.

V upanju se popolnoma prepustite vsemogočnosti njega, ki je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«.

Nismo niti veliki niti majhni, pač pa takšni, kot smo v Božjih očeh. Samo če se popolnoma predajamo, nas Bog lahko uporabi, ne da bi se posvetoval z nami.

Postanimo prave mladike, polne sadov na Jezusovi trti. Zaželimo mu dobrodošlico v svojem življenju, kadarkoli želi vstopiti vanj.

Ali poznate člane svoje družine, prebivalce svojega kraja? Ali se zanimate zanje, ali jih skušate osrečiti? Najprej storite to in šele potem mislite na uboge v Indiji in v drugih deželah.

Potrebujemo prisrčno povezanost z Bogom v svojem vsakdanjem življenju. In kako jo moremo ohranjati? Z molitvijo.(sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

Schuman RobertRobert Schuman je bil demokrščanski politik, tudi predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. 'Schumanova deklaracija' iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja. Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o Robertu Schumanu

njegova misel:

Združena Evropa je mogoča, če jo povezujejo skupne duhovne in moralne vrednote: dostojanstvo človeka, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti, socialna pravičnost, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje.

pripravlja Marko Čuk

brat RogerPrvi dan dvajsetega svetovnega dneva mladih v Kölnu, 16 avgusta 2005, je tamkaj zbrane mlade pa tudi vso svetovno javnost pretresla vest, da je neka 36-letna Romunka umorila devetdesetletnega brata Rogerja Schutza. Brat Roger je bil ustanovitelj ekumenske skupnosti Taizé v Franciji, kamor romajo mladi z vsega sveta, verni in iskalci resnice. Vse življenje si je prizadeval za spravo in ekumenizem. Že nekaj desetletij je Taizé cilj poletnih romanj številnih mladih iz Slovenije. Brat Roger je dvakrat obiskal našo domovino: leta 1981 je s svojo pričevalno navzočnostjo obogatil slovensko mladino na srečanju v Stični, maja 1987 pa se je udeležil "romanja zaupanja na zemlji", ki je bilo v Ljubljani. - Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949 ... v štiridesetih letih našega Ognjišča pa smo še večkrat pisali o delu taizejske slupnosti, obširneje ob obisku brata pri nas (...) v devetdesetih pa smo v besedi in sliki redno predstavljali novoletna srečanja mladih  - evropsko srečanje mladih - ki so se ga udeleževali tudi mladi iz Slovenije ... le mesec pred smrtjo pa smo brata Rogerja tudi predstavili v rubriki Pričevanje. Leta 1987 smo pri Ognjišču izdali tudi knjigo Brat Roger in Taizé (avt. Kathryn Spink), ki predstavi življenjsko pot, zamisli in razmišljanja brata Rogerja v osemdesetih ... (morda se najde še kje kakšen izvod) ... konča pa se z njegovo mislijo: "V naši cerkvi imamo ikono Kristusovega krsta. Janez Krstnik kaže s prstom na Kristusa, ne nase. Bolj ko gremo naprej, bolj razumemo, kaj se od nas zahteva: kazati Kristusa v občestvu." (...)

več o bratu Rogerju

nekaj njegovih misli:

Vsa tvoja preteklost, tudi trenutek, ki je ravnokar minil, je s Kristusom použit in potopljen v vodi krsta. Ne oziraj se nazaj. Edino pomembno je to, kar šele pride.

Živeti v sedanjosti Boga. Gledati ta danes brez strahu, vendar vsako jutro zgrabiti dan, ki prihaja. To velja tudi za težke dneve.

»Moje kraljestvo je v tebi.« Celo ko srce ničesar ne občuti, evharistija stalno obuja te Jezusove besede, celo za tistega, ki se na to komaj upa pomisliti.

Pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti. Imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek, v jeseni življenja.

Kadar je ‘da’ Kristusu za vse življenje potrdila oseba, ki ti je znala prisluhniti, potem pojdi po tej poti.

Mnogo je otrok Luči, ne da bi oni sami za to vedeli. Z lahkoto jih prepoznamo: polni so skrbi za sočloveka bežijo pred deli teme.

Nekaterim ljudem, ki so prepričani, da je njihovo življenje polomija, lahko zagotovimo, da v Božjem srcu ni nič izgubljeno. (brat Roger iz Taizéja)

pripravlja Marko Čuk

Mauser KarelPred stotimi leti se je na današnji dan rodil KAREL MAUSER, zamolčani pisatelj in pesnik (najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem - upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Ob stoletnici smrti škofa Friderika Baraga (1968) je v listu Duhovno življenje v Argentini začel izhajati roman o tem velikem misijonarju, slovenskem svetniškem kandidatu. Pisatelj Karel Mauser mu je po Baragovem škofovskem geslu dal naslov Le eno je potrebno. Pred pisanjem in med pisanjem je Mauser prepotoval vse Baragove misijonske postaje in zbiral gradivo. Zaradi bolezni in prezgodnje smrti (1977) romana ni dokončal. To je storil p. Bertrand Kotnik, ki je Mauserjevo delo dopolnil z gradivom o Baragovem zadnjem življenjskem obdobju (avgusta leta 2017 smo ga začeli objavljati kot podlistek v Ognjišču). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo Karel Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti.

več o njem na spletni strani Ognjišča:

 

Cvetana PriolCvetana Priol, Božja služabnica, nadarjena pisateljica, glasbenica, ki je vse darove izročila služenju Bogu in ljudem, oseba s čutečim in mističnim srcem, se je rodila na današnji dan leta 1922... Že kot mlado dekle je doživela globoko in osebno srečanje z Bogom in iz tega črpala moč vse življenje. Rabila je moč, saj se je osebno srečala s krutostjo nemškega nacizma, ki je preganjal vse, kar je bilo povezano z vero in Cerkvijo ... V težkih razmerah se je njena življenjska daritev vedno bolj združevala s Kristusovo na križu. Kristusu je obljubila čistost, da bi lahko služila samo njemu in v tej podaritvi je našla mir in srečo, da je lahko prenašala trpljenje in bolezen. Vera ji je pomenila vse: življenje, veselje, srečo (O Gospod, daj mi, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja! Daj, da bolm ljudem spomin na tvojo Dobroto, daj da bo moja pesem prinašala nekaj tvojega miru izmučenim...) Hodila je po poti Male Terezike, ki je bila "ljubezen v srcu Cerkve". Tudi Cvetana je želela biti živa priča Kristusove ljubezni. Doživljala je usmiljeno Božjo ljubezen in v najtežjih trenutkih  doumela, da je  Bog ljubezen, ki se razodeva vsem, ki so odprtega srca. Globoko doživljanje Boga je postalo tudi njeno poslanstvo: za Cerkev, za duhovnike ...

Zgodba Božje služabnice Cvetane je zgodba preprostega odnosa z Bogom, zgodba ljubezni, ki se preliva v besedo, pesem in molitev. Vsak, ki si prizadeva, da bi vero živel kot osebni odnos z Bgom, bo našel v pričevanju Cvetane Priol veliko spodbud za življenje po veri, za svoje poslanstvo v družini, na delovnem mestu, v ćupniji ...

več o Božji služabnici Cvetani Priol

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.

(papež Frančišek)
Sobota, 22. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh