sv Janez XXIIIDanes se spominjamo sv. Janeza XXIII., papeža Janeza Dobrega. »Nanj gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

    + Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
    + Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
    + Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.(sv. Janez XXIII.)

Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

sv Janez XXIII knjige

več njegovih misli

več o svetniku
ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.
ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.
ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

 

Konec prvega oktobrskega tedna je med vse ljubitelje gora in alpinizma ‘udarila’ žalostna vest, da se je med plezanjem v bližini Laškega, smrtno ponesrečil alpinist Franček Knez. Tudi v Ognjišču smo predstavili njegovo športno pot - in nikoli ne bom pozabil tega svojega prvega športnega ‘intervjuja’ , ki sem ga imel prav z njim v Rimskih Toplicah - pred skoraj natančno tridesetimi leti ...  pa je še vedno tako živ spomin na tisto srečanje z njim, na njegovo človeško toplino, s katero je govoril, najbolj pa me je prevzela njegova skromnost, zdelo se mi je, da je pravi pričevalec za to, kako mora človek živeti in delati, pa ne samo za »ta svet«, kako je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«...v hrepenenju po nečem, kar ga presega ...  Z velikim veseljem sem več kot dvajset let kasneje prebral njegovo knjigo Ožarjeni kamen, v katero je zapisal svoja bogata razmišljanja. Toliko njegovih misli že leta "hodi z menoj" na mojih pohodniških poteh, od najlažjih - do nekoliko zahtevnejših v visokogorju .. prav on mi je tudi namignil, da bi bilo o hribih dobro pisati tudi v Ognjišču (takrat pohodništvo še ni bilo tako v modi). Zelo spoštljivo je govoril o hribih, o ljubezni do njih, tako človeške so se mi zdele njegove pripovedi ..., ni videl samo težavnosti, čistega alpinizma, znal se je posvetiti tudi človeku, ki o tem ni veliko vedel in ni imel toliko poguma in sposobnosti... Že takrat je bil rekorder po številu vzponov, ob njegovem odhodu v večnost pa so na Planinski zvezi zapisali tudi uradne podatke: da je od leta 1973 (ko se je začel ukvarjati z alpinizmom) opravil več kot 7350 plezalnih vzponov (998 prvenstvenih, še veliko dragocenejše od podatkov in naštevanja uspehov v steni, pa so misli njegovih prijateljev, soplezalcev, alpinistov in ljubiteljev gora ...tisto, kar je Franček pustil v srcih ...  V spomin nanj tudi na spletni strani Ognjišča objavljamo članek, ki je bil zapisan marca 1987, po Frančkovem uspehu v Patagoniji... V njem je med drugim povedal tudi to, da je zanj največje mojstrstvo, »ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake - zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec« - in prav pri takem plezanju je Franček tudi sklenil svojo življenjsko pot. (Marko Čuk)

alpinist Franček Knez: »Lepota gora je neizmerna in večna.«

Knez Francek1Zadnje čase smo na športnih straneh razmeroma veliko pisali o alpinizmu. Tokrat sem obiskal enega naših največjih alpinistov, zaslužnega športnika Jugoslavije, Bloudkovega nagrajenca (1985) ..., Frančka Kneza. Kar nekam nebogljeno sem se počutil pred človekom, ki mu je plezanje in premagovanje težkih mest največja slast, ki živi v samoti in tihoti, z naravo in v pristnem doživljanju lepote. Ko sva začela pogovor o zadnjih uspehih in o njegovi plezalni poti, sem videl, da je res težko razumeti nekaj, česar sam nisem nikoli doživel. Alpinizem razkriva svoje skrivnosti samo tistim, ki se mu posvetijo z vsem srcem - in Franček je eden od teh.

- Franček, pogled na tvojo alpinistično pot (odprave) priča, da ti je zadnje čase nekako najbolj pri srcu Patagonija in nene gore. Lansko leto si bil že tretjič v tem koncu sveta. Kaj te tako vleče v te gore, v to deželo ...?

Patagonija je razsežna pokrajina na jugu Argentine (južno od reke Colorado). Do tja segajo zadnji izrastki Andov, ki se vlečejo vzdolž pacifiške obale Južne Amerike in se končujejo na jugu v ’ gričevju Ognjene zemlje. V patagonskem delu Andov so izjemno veličastne granitne igle, ki so visoke do 1500 metrov. Tu se srečujejo podnebni vplivi z obeh oceanov, zato je za te hribe značilno izredno vetrovno vreme, obnje zadenejo izredno močni vetrovi, ki na svoji poti ne najdejo nobene ovire, s sabo nosijo oblake, ki zadenejo v igle. Snežne nevihte so zato v teh gorah, vsakdanji pojav. Velika težava je predvsem v tem, daje silno težko vreme napovedati, zdaj je zelo lepo, jasno, naenkrat pa prično pihati tako močni vetrovi (do 200 km/h), da človek še na nogah ne more stati. Vetrovi ustvarjajo v teh stenah ledeno okrasje, največji okras pa je sam vrh - ledena goba, ki je visoka do 50 metrov. To je res edinstvene stvaritev na svetu, ki si jo hodijo ogledovat turisti in ljubitelji planin iz vsega sveta. Še več pa je alpinistov, ki se hočejo na te vrhove tudi povzpeti. Srečujejo se z izredno velikimi težavami, kajti te granitne stene niso le gladke, ampak polne ledu, ki je ob že omenjenem vetru ena glavnih ovir za plezanje v teh stenah.

- Zaradi omenjenih težav je verjetno v teh gorah uspešnih le malo odprav. Kaj pravi zgodovina?

Lansko leto smo bili na Torre Eggerju (odprava Karo, Jeglič, Knez). Pred nami je bilo na tem vrhu le pet ljudi, ki so prišli gor po obeh grebenih, se pravi po najlažji možni poti. Med obema grebenoma pa je ostala mogočna stena, ki smo si jo mi izbrali za cilj, ker je bila takrat eden hajvečjih nerešenih problemov. Opazovali smo jo že pri vzponu na najlepšo goro Cerro Torre. Od tam sem tudi zarisal idealno smer za osvojitev vrha Torre Eggeija. Rodila se mi je želja, da pridemo spet v Patagonijo in poskusimo. ?elje in upanje - to je tisto, kar vleče človeka naprej. Z vsemi silami smo se vrgli na délo - zbiranje sredstev, predvsem pa smo seveda pridno trenirali.

- Na vseh treh patagonskih odpravah ste bili v glavnem vedno isti plezalci. Kako ste se našli in v čem je skrivnost, da se tako dobro ujemate?

Našli smo se po naključju. Silva Kara sem spoznal v Rimskih Toplicah, v zdravilišču, kjer je bil na okrevanju, potem ko si je na služenju vojaškega roka zlomil nogo. Z Janezom Jegličem pa sem se srečal pri plezanju v Paklenici in drugih stenah. Potem smo se še večkrat srečevali in postali nerazdružni plezalci iste naveze v raznih stenah. V čem je skrivnost? Vloga posameznika je v taki odpravi silno velika. Ko smo pred letom plezali na Cerro Torre, nas je bilo šest, zdaj smo bili samo trije, zato je bilo breme še enkrat težje. Pri takem delu ne sme nihče odpovedati. Ker se pa zelo dobro poznamo, lahko drug drugemu tudi popolnoma zaupamo.

- S kakšnimi težavami ste se srečevali pri vzponu?

    FRANČEK KNEZ (15. julij 1955) je doma iz Rimskih Toplic, Plezati je začel leta 1973 v alpinističnem odseku PD Celje. Prvi in edini učitelj mu je bil Ciril Debeljak, kasneje seje do novih znanj prebijal sam. Od leta 1979je član PD Impol v Slovenski Bistrici.

    Odprave:

    1978 - Andi, Peru (Hascaran - 6000 m)
    1979 - Mount Everest (Jugo odprava -
    1981 - Lhotse (8511 m), Himalaja, J stena
    1982 - Andi, Peru (stena Pisca, stena Chacraraja, Golijev steber. Ledena griva, stena Chapichalgi - Strah in sreča)
    1983 - Yosemiti, ZDA; Fitz Roy, Patagonija,
    1984 - Cho Oyu (8153), Himalaja
    1985 - Yalung-Kang (8505 m), Himalaja
    1985/86 - Cerro Torre, Patagonija, ARG
    1986 - Torre Egger, Patagonija, Argentina

Omenil sem že viharje in poledenelo steno. V Argentini nas je pričakalo slabo vreme (v prvi polovici meseca oktobra). Potem se je vreme zboljšalo, vendar samo za kratek čas, za napredovanje je bilo treba izkoristiti dan, dva, včasih le popoldan ali dopoldan. Večkrat je bilo treba plezati v izredno slabem vremenu, v vetru in sneženju. Težko je opisati, kako naporno je to plezanje. Če vemo, da je že v normalnih okoliščinah plezanje tam zelo zahtevno.

- Doslej sva govorila o tvojem zadnjem uspehu. Kako gledaš nanj, kako ga ocenjuješ in kam hi ga uvrstil po pomembnosti v svoji bogati alpinistični poti?

Ko gledam nazaj na prestane težave, ki smo jih premagali in stali na treh vrhovih v Patagoniji, bi dal prednost predvsem zadnjim dvem ‘ekspedicijam’ na Cerro Torre in Torre Egger. Moja alpinistična pot je res dolga. Ko sem pred štirinajstimi leti (1973) začenjal, sem si mislil, da bo to morda trajalo nekaj let. Ko zdaj gledam nazaj in vidim del življenja, ki je povezan s plezanjem, se mi zdi, da je minilo tako hitro, da je to silno kratka pot. Le po tem vem, da je minilo veliko časa, ko v stenah ne srečam več nobenega tistih, s katerimi sem pred leti začenjal.

- Alpinizem je danes obsežno področje, razdeljeno na več vej. Kako gledaš ti na to zdajšnjo usmeritev v posamezne panoge?

Alpinizem je res široko področje; ena veja je prosto plezanje, druga je plezanje v zasneženi in zaledeneli skali, med obema je tehnično plezanje, potem je plezanje v ledu in plezanje na visoke gore. Nekateri plezalci so prišli v tej usmeritvi na posamezno panogo tako daleč, da eni plezajo samo plošče, drugi samo razpoke, eni samo smeri dolge do sto metrov, drugi velike stene, nekateri pa se odpravljajo samo na visoke vrhove. To je stvar okusa. Sam imam prav vse rad, vse se mi zdi enako privlačno, saj lahko eno smer plezaš tudi dvakrat, vendar ti ne bo nikoli to uspelo prav enako. Če se plezalec osredotoči na eno samo področje, lahko na tem doseže neko trenutno popolnost.

Knez Francek4- Rekel si, da imaš rad prav vse, pa vendar te nekaj bolj navdušuje?

Mislim, da je največje mojstrstvo, ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake - zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec.

- Ali je morda ta tvoja odločitev za to »navečje mojstrstvo« kaj v zvezi s tvojo naravo, značem, si morda najraje sam?

Človek res najlažje reši probleme, če je sam. V odpravah prihaja velikokrat do nasprotujočih si mnenj, v skrajno težkih razmerah je tudi psihični pritisk večji in to lahko včasih pusti katastrofalne sledove. Če si sam, si rešen vsega tega. Večkrat pa je tudi tako, da se za samostojno plezanje odločim, ko nimam soplezalca ali si želim samote.

- Franček, znan si tudi kot plezalec rekorder. Preplezal si veliko prvenstvenih smeri v Matterhornu, na Eigerju, Grandes Jorasses, rešil »zadnje probleme Alp«, bil si brez kisika na 8250,metrih, najhitreje si preplezal 800-metrski Bonattijev steber v Mont Blancu ...

Izrednih dosežkov je res veliko. Lahko bi rekel, da sem preplezal več kot 1700 raznih smeri, od tega je več kot 500 novih, kar je gotovo svetovni rekord. Bilo je veliko izrednih dejanj, hitrih vzponov, nekateri so bili že preseženi, drugi še ne, vendar ne bi rad našteval, kajti potem bi ostala kar pri tem, zdi se mi, da to ni tisto, kar je tu bistveno.

Knez Francek3

- Kaj je torej tisto, kar te vleče v nove preizkušnje, rekorde?

Človeka v življenju zanimajo mnoge stvari, življenje je pestro, vključuje širok spekter znanj in zanimanj, človekovo psiho, čustveno doživljanje, fizično delo, človek se srečuje z naravo, živalstvom ... Vse to, prav vse, človek najbolj uresniči prav v plezanju, ki ni le golo preprijemanje po steni, ampak skupek življenjskih trenutkov. Pri plezanju se določeni občutki izpostavijo. Določene trenutke človek dojema drugače kot med hojo. Glej, če se človek znajde v čisto pokončni steni, ima več možnosti: nekoga to zbega, drugemu daje misliti, tretji pa išče izhod iz tega položaja. Nikakor pa plezanje ni beg pred samim seboj. Pri plezanju so namreč vsi gibi točno določeni. Nikdar ne plezajo samo plezalčeve roke, noge. Najprej plezajo oči, potem možgani in šele nato roke in noge. Večkrat nastopi trenutek popolne koncentracije, ko se izgubiš v svetu svojega gibanja, pozabiš na čas, na potrebe organizma, na vse. Plezalec stremi za popolnostjo, kot vsak drug človek, le pot do nje je drugačna. Človek, ki ima rad gore, gre po tej poti. Vsi pa vemo, da popolnosti v življenju ne bomo nikoli dosegli, da je vse to le senca neke višje popolnosti. Res pa je tudi, da se mora človek najprej dobro naučiti hoditi, šele potem bo znal plezati.

- Alpinizmu se v sredstvih javnega obveščanja posveča malo prostora. Tudi o vseh tvojih uspehih in vsem tem, kar si naredil, se je malo pisalo. Zakaj je alpinizem tako na rob potisnjen šport?

Morda bi bilo najbolje, če bi odgovorili z ugotovitvijo, da je v alpinizmu ena največjih vrlin prav skromnost. Mimogrede: prepričan sem da je to tudi največja človeška vrlina. Vendar pa je tudi res, da je treba o uspehih spregovoriti, pisati, posredovati podatke. Velikokrat smo sami alpinisti krivi, ker nam je osebno doživetje v ospredju. Sam pri sebi si rečeš: Kaj bi delal iz muhe slona, saj je tako težko povedati tisto, kar je v resnici bilo! Tako pride človek domov, se vsega spominja, ostane lep spomin, izpolnjen sen, že naslednji trenutek pa strmi za drugim ciljem in je že ves v ognju zanj. Navadno se uspešnost alpinista ocenjuje po minulem delu, tisto, kar si naredil, je merilo tvoje uspešnosti. Ni še prišel čas, ko bi dovolj ocenili moje delo, kajti ogromno smeri je še v različnih stenah pri nas in v tujini, ki jih Še ni nihče ponavljal za mano. Tako torej še ni nikjer podana neka celota mojega dela.

- V vseh športnih zvrsteh prirejajo tekmovanja, prvenstva. Rekel si, da je v alpinizmu merilo uspeha minulo delo. Se morda prirejajo kakšna tekmovanja, prvenstva?

Za alpinizem je nerodno to, da je stena (tekmovalna arena) potisnjena daleč stran od gledalcev, nemogoče jo je postaviti pred večjo maso ljudi. Na Zahodu so skušali to rešiti s pomočjo televizije, vendar je to daleč od tistega plezanja »v živo«. Na Vzhodu (SZ) so si domislili drugo pot. Začeli so prirejati tekmovanja na krajših stenah, pod katerimi se zbirajo gledalci. Z Željkom Perkom iz Tržiča sem se udeležil enega takih prvenstev leta 1979 na Krimu. Še nikoli prej nisem videl takega tekmovanja, drugi so trenirali že prej, midva pa sva se komaj spoznala s pravili in že sva bila na vrsti. Dosegla sva četrto mesto in za seboj pustila mnoga znana imena.

- Alpinizem združuje v sebi različne športne zvrsti. Atletika je kraljica športov, najtežja atletska disciplina je deseteroboj, alpinist pa mora vsem tem spretnostim pridružiti še marsikaj, večje napore in psihično obremenitev.

Alpinizem vsebuje vse tiste zvrsti, ki jih pozna šport, le psihična obremenitev je pri plezanju veliko večja. Povsod drugje lahko odnehaš, ko ne moreš več. V alpinizmu pa si pogosto postavljen pred dejstvo, ki ti ga stena nudi, poti nazaj ni, treba je vztrajati do konca. Če sem popolnoma iskren, moram priznati, da mi ni veliko do tega priznanja. Plezam zaradi sebe in ciljev, ki sem si jih zastavil. Najlepše mi je bilo v Argentini, kjer smo se srečali s Slovenci, ki so nam tudi pomagali z denarjem, predvsem pa z razumevanjem in toplino, ki jo alpinisti doma nismo vajeni. Tako je to: ko se človek odloči za alpinizem, mora računati, da se bo srečeval z nerazumevanjem, da bo ostal v ozadju, osamljen.

- Zadnje čase dajejo prednost manjšim odpravam v okviru planinskih društev. Denar je treba nekje dobiti. Kako si pomagate?

Za državne odprave so sredstva zbrana, za manjše pa se je treba pošteno potruditi za dovolj veliko vsoto denarja. Vedno se držim načela, da ne bo nikoli problem, kako priti do denarja, dokler imam zdrave roke. Alpinisti si največkrat služimo za odprave potrebni denar z višinskim delom (barvanjem dimnikov, pisanjem reklamnih napisov, čiščenjem ...), ki je zelo dobro plačano. Na pomoč nam priskočijo tudi številne delovne organizacije.

Knez Francek2- Kakšni so tvoji načrti?

Spomladi se odpravljamo v Himalajo, kjer pripravljamo vzpon na enega od šesttisočakov, 1500 metrov visoko »cigaro«, na kateri so bili doslej samo trije ljudje, ki pa so tu umrli. Če bo dovolj časa, bomo odšli še na en osemtisočak, kajti v prejšnjih himalajskih odpravah sem imel zaradi tragičnih dogodkov vedno smolo - nikoli nisem stal na vrhu osemtisočaka.

S Frančkom sva se pogovarjala dolgo v noč. Pripovedoval je svoje himalajske dogodivščine, kako je kmalu po materini smrti splezal samostojno smer na enem šesttisočaku in jo imenoval po materi. Neuspehi, ki jih tudi doživlja, ga spodbujajo k novim vztrajnim poskusom in uspehom, po sledeh vzornikov, ki jih nima veliko (Walter Bonatti, Herman Buhi), saj mu je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«. Srečno, Franček!

ČUK, Marko. Franček Knez: "Lepota gora je neizmerna in večna." (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh