Jakob Sket

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj ted­nov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal pro­fesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasič­nega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno šti­pendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profe­sorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habiliti­rati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

"Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in na­tančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval," je zapisal o njem France Kidrič. "Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dija­kov." Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s priprav­ljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh te­danjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč po­udarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. - Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohor­jevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala - hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila "na svitlo dana" leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mo­horja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Ži­žek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špi­carjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo sloven­skega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za "zgodbo" malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje "žilavo­sti in vztrajnosti", kot je zapisal Jakob Sket v "zgodovinskem dodatku" ob koncu povesti. "Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino." Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)