Naše korenine

Pred nami se odpira prihodnost

Na velikonočno jutro, 18. aprila 1965, so verniki župnij Koper in Postojna ob izhodu iz cerkve dobili v roke posebne sorte "pirh" - prvo številko Farnega ognjišča, glasila teh dveh župnij. Na zunaj je bilo kar se da preprosto: na ciklostil razmnožen zvežčič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad "imenom in priimkom" lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal "zaščitni znak", ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanstvu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posredovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni.

"Očeta" Farnega ognjišča sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bole in Bojan Ravbar, ki je bil takrat kaplan v Kopru in je v to naše mesto s svojo vsestransko apostolsko dejavnostjo, posebej med mladimi, vnašal sveži veter koncilske pomladi. Pogosto sta se srečevala in se pogovarjala, s kakšnimi pastoralnimi sredstvi bi se bilo mogoče približati ljudem, zlasti mladim. Kaj ko bi poskusili s pisano besedo? Začeli bodo izdajati Farno ognjišče, listič, ki bo imel večino vsebine skupne, na koncu pa bodo oznanila in te strani bodo posebne v koprski (500 izvodov) in posebne v postojnski "izdaji" (800 izvodov). Župniji sta si razdelili delo: Postojna bo imela na skrbi besedila, tipkanje matric in risbe (v tamkajšnji "ekipi" sem bil od vsega začetka tudi podpisani), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje. Ta "partizanski" način tiska na predpotopnem ciklostilnem stroju je prevzela koprska mladina ob pomoči nekaterih starejših, izkušenih vernikov. Delalo se je udarniško in največkrat ponoči. Vse je pri delu vodila nesebična ljubezen, zato so njihovi napori obrodili nepričakovano bogate sadove. Farno ognjišče je bilo kot evangeljsko "gorčično zrno", najmanjše izmed vseh semen, ki pa zraste v mogočno drevo.

Njegov tedanji (in sedanji) glavni urednik Franc Bole je v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo) zapisal:

"Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova vera in njihovo življenje v največji nevarnosti."

Franc Bole

Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim srcem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkratne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo "osebnostne poteze", od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktualne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstavljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, "iskre" za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. "Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!"

Farno ognjišče je začelo izhajati v "zlatih časih" koncilske pomladi, ko so verni ljudje čutili lakoto po duhovni hrani. To potrjuje tudi zapis Iz uredništva na koncu druge številke Farnega ognjišča (27. maja 1965):

"Prva številka našega Farnega ognjišča je bila toplo sprejeta. Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov. Zahvaljujemo se vam, da ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo pomočjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo. Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, prispevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je naš skupni list! Priporočamo vam, da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite... Radi posodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej 'zarjavela'." V tej številki najdemo tudi "anekdoto" o preveč navdušenem razširjevalcu našega lista. "Ali je to mogoče? Da, nekdo je prodajal po hišah naš list po 100 dinarjev za komad. Dišal pa je po alkoholu. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke!"

Uredništvo

Listič se je priljubil ne le Koprčanom in Postojnčanom, ampak tudi mnogim, ki so kot turisti prihajali v ti dve mesti in so v cerkvi odkrili Farno ognjišče. Tako je kmalu zašlo tudi v druge kraje Slovenije. Tretja številka je imela že ličnejšo obleko tiskan dvobarvni ovitek, na zadnji strani lepo misel papeža Pavla VI. o župniji. Avgusta 1965 je bil Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni. Jesenska številka je zamujala, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. "Nikar se ne bojte, ni pojenjala naša vnema!" so sporočili iz uredništva.

V ciklostilni tehniki je izšlo šest številk prvega letnika. Povpraševanje po Farnem ognjišču je bilo vedno večje in treba je bilo misliti na višjo naklado v tiskani obliki. Delo je sprejela tiskarna Primorski tisk v Kopru (leto poprej je ponudbo gotovo po naročilu od zgoraj - zavrnila). Prva številka drugega letnika (1966) je bila tiskana v nakladi 5.000 izvodov. Izginile so strani, namenjene župnijam Koper in Postojna, in list se je preimenoval v Ognjišče ter bil tudi "uradno" namenjen vsej slovenski mladini. Naklada je med letom stalno rasla in je ob koncu leta dosegla 18.000 izvodov. Prve številke tretjega letnika (1967) smo tiskali 35.000 izvodov, pa je bilo še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Za to številko je tedanji koprski škof dr. Janez Jenko napisal "spodbudno pismo" (V Božjem imenu pogumno naprej), ki ga je sklenil z besedami:

"Ognjišče, list naše mladine, pogumno stopaj v imenu Jezusovem naprej v tretje leto svojega plemenitega delovanja! Postani prijatelj in spremljevalec čim večjega števila doraščajočih fantov in deklet! Zaupam!"

škof dr. Janez Jenko

Takrat nismo imeli še nobenih prostorov za uredništvo, še manj za upravo. Uredniško delo smo opravljali "za nameček" ob vsem drugem. Začetki "pravega" uredništva in uprave segajo v jesen leta 1967.

Aprila 1966, ko je Farno ognjišče "ugasnilo prvo svečko", v sporočilu iz uredništva beremo:

"Krog naših bralcev in prijateljev se vedno bolj širi. Nismo pričakovali tako velikega odziva in mnogi nam pišejo: 'Saj bi se še marsikdo naročil na vaš list, če bi ga poznal. Imate slabo organizirano propagandno službo.' To vaše navdušenje nas veseli, saj je dokaz, da se ne trudimo zaman. Da smo glede propagande na prazgodovinski stopnji, se sami dobro zavedamo, ker doslej na to niti mislili nismo. Edina naša propaganda ste vi, dragi bralci. Zato vam moramo nekatere stvari pojasniti. V naši upravi so sami prostovoljci, brez honorarja in z zelo obremenjenim delovnim časom, ker ima vsakdo izmed nas svoje poklicno delo. Zato nam boste olajšali trud, če sa list naročite skupinsko, najbolje kar pri svojem župniku."

Uredništvo

Prva številka letnika 1966 je bila pripravljena za ciklostilno razmnoževanje, kot je razvidno iz preprostih risb in naslovov, kakršne je mogoče prenesti na matrice. Proti vsem pričakovanjem pa je bila natisnjena v tiskarni Primorski tisk v Kopru in sicer v "visoki" nakladi 5.000 izvodov. Kmalu se je pokazalo, da je bila veliko prenizka. Bila je razgrabljena in naklada je od številke do številke naraščala, tako da je do konca leta 1966 dosegla 18.000 izvodov.

"Kot naši propagandisti imate pravico vedeti, kaj mislimo za bodoče," beremo dalje v sporočilu uredništva aprila 1966. "Veliko razmišljamo o tem, kako bi list postal še bolj prikupen in moderen. Vseh uredniških skrivnosti vam seveda ne moremo izdati. Lahko pa vam še povemo, da smo ostali pri starem naslovu (Farno ognjišče) in prvotni zunanji opremi zato, ker smo imeli naslovne strani že prej tiskane v večji nakladi in bi bilo škoda vse to zavreči. Še ena številka bo izšla v tej zunanji opremi, potem pa smo z zalogo pri kraju." Tako je tudi bilo: majska številka je šla med bralce v "stari obleki", junijska pa se je prikazala že v novi. Na naslovni strani je bilo dekle, ki stoji na železniški postaji s potovalko v roki. Slika je spodbudila poučno razmišljanje, objavljeno na naslednji strani: kako naj se mladi odločajo na križiščih svojega življenja in na križiščih sveta. Druga pomembna novost te številke je bila, da je odpadel pridevnik "farno", ki je list omejeval, in je ostalo samo Ognjišče - simbol toplote, svetlobe, domačnosti.

Ob prvi obletnici je uredništvo izrazilo iskreno željo po sodelovanju bralcev. "Želimo, da nam veliko pišete. To bo za nas dokaz, da oddajamo na vaši valovni dolžini, da nas slišite in da smo vam koristni in, upamo, tudi potrebni. Naj bi tudi naš list pomagal, da bo pokoncilska doba za naš narod doba duhovnega preporoda."

Silvester Čuk