• Julij 2020

    Julij 2020

    priloga

    Slovenci v Italiji

    gost meseca

    dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

    tema meseca

    Čas poletja ti je podarjen, izkoristi ga!

    Preberi več
  • Junij 2020

    Junij 2020

    priloga

    Čudoviti svet čebel

    gost meseca

    dr. Jože Marketz, celovški škof

    tema meseca

    Glasba nas spremlja in zaznamuje

    Preberi več
  • Maj 2020

    Maj 2020

    priloga

    Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu

    gost meseca

    dr. Jurij Gorjanc, kirurg in gorski reševalec

    moj pogled

    dr. Žiga Turk

    Preberi več
  • April 2020

    April 2020

    priloga

    Veličastni Rafaelo, 500 let po smrti

    gost meseca

    dr. Mihael Toman

    moj pogled

    mag. Ivan Simič

    Preberi več
  • Marec 2020

    Marec 2020

    priloga

    Tartinijevo in Wolfovo leto

    gost meseca

    dr. Jože Možina, zgodovinar

    na obisku

    Višja šola za gospodarske poklice v Rožu

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Misli blaženega Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek

+ Ne pozabimo v veselju trpljenja, da nas sreča ne pohujša! Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da ne obupamo.

+ Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega srca, ako se izgubi, ni je več.

+ Delajmo zvesto, čeravno nam nihče na roke ne gleda. Bog nas vidi, on bo naš plačnik.

+ Ptico boš spoznal po petju, pa človeka tudi: ako lepo petje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno - se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilnosti srca se glasijo usta, in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo.

+ Prenapeta struna poči in prenapeta beseda slabo opravi. Ne ženi previsoko nobene reči! Ne pikaj in ne lizaj, povej pa vsakemu, kar mu gre, toda po meri in pa spodobno!

+ Časa nam malo je Stvarnik odločil, / naj bi spoznali, kak drag je za nas. / Časa nakupiti z dobrim naročil: / večnosti cena sedanji je čas.

+ Nič ne pomaga toževanje; potrebno je dejanje vsakega stanu - zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi in boljše čase.

+ V luži se veliko grdega zarodi, še več hudega v srcu lenega človeka.

+ Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.

+ V mladosti imaš začeti kaj si pritrgovati in potrpeti, da boš odrastel zdrav in srčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak.

+ Delaj veselo; delo je božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvarje.

+ Drevo, ki se preveč košati, malo sadja ali nič ne zarodi. Tudi z mladino se tako godi.

+ Kdor prerad obeta, zaupanje drugih od hiše pomete in ponavadi mož beseda ni. Če več obljubimo, kakor dopolnimo, svoje poštenje zgubimo.

+ Dajmo Bogu, kar je božjega, in Bog nam bo dal, kar je potrebnega za dušo in telo.

+ Česar se človek v mladosti navadi, vse svoje žive dni zna.

+ Narodi so kakor veje enega drevesa in ne smejo ovirati drug drugega. Vsak narod naj ima svoj prostor, v katerem se najlepše razvija in prinaša največ sadu prave omike, resničnega napredka.

+ Čim večja je naša svoboda, tem večja je naša odgovornost pred Bogom.

+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.

+ Prizadevajmo si vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati, tudi majhnih dobrih del veliko storiti.

+ Vsi se v večnost odpravljamo. Ali pa se tudi na srečno smrt pripravljamo? Vse naše dejanje in nehanje, vse naše potovanje je hoja k našemu grobu. Daljna priprava na smrt mora biti vse naše življenje.

+ Tri korake je naredil naš Dobri Pastir: iz nebes na zemljo, z zemlje na križ, s križa v tabernakelj, da med nami biva, se daruje in nas hrani.

+ Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.

+ Starši in vzgojitelji; dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.

+ Slovenščina, mila beseda naše matere, naj nam bo ravno tako draga kakor zemlja, na kateri je naša zibel tekla.

+ Vsaka hiša ima svojo sončno in senčno stran. Vsak človek ima svoje slabe in dobre lastnosti. Ni tako hudobnega, da bi v kakšni reči dober ne bil. Pa tudi tako dober ni nobeden, da bi se kaj ne pregrešil.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izroče, živijo zadovoljno. Bog daje dobre in hude letine, pošlje dobre pa tudi hude oblasti. Pustimo Boga gospodariti!

+ Starši, ne naveličajte se učiti in svariti svoje otroke, moliti zanje! Dokler je drevo še mlado, se lahko zravna, staro se zlomi!

+ Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni.

+ Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja.

+ Otrokom vse dovoliti pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni. Kdor želi srečno starost dočakati, se ne sme v mladih letih razvaditi.

+ Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi, božje uho, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero zapiše Bog vsako tvoje dejanje.

+ Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli.

+ Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.

+ Kjer je veliko besedi, je malo prida. Najmanj se lahko zanesemo na človeka, ki veliko govori in veliko obeta. Pošten mož rajši manj obljubi, pa več izpolni.

+ Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo.

+ Najhujši je svetohlinski napuh hinavskih kristjanov, ki mislijo, da so sveti, pa niso; ki se s čednostmi hvalijo, pa jih nimajo; ki imajo celo slabosti za krščanske kreposti.

+ Kako bi se človeku dobro godilo, dokler ima v sebi dva gospodarja? Duh mora biti v človeku gospodar, telo in njegovo poželenje pa hlapec, da bo mirno in srečno živel.

+ Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost.

+ Ne verjemi prenaglo, kar se govori hudega! Ljudje imajo sploh slabo navado, rajši hudo govoriti kakor dobro, in radi več povejo, kakor je res.

+ Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno?

+ Kakor moder oče otrokom ne dovoli vsega, tudi nam Bog ne stori vse po volji, ker nas ljubi. Vsa svoja pota izročimo Gospodu, on bo vse prav storil.

+ Bog ni nikomur zato darov da, da bi jih posedoval, ampak da bi drugim pomagal in bi vsi ljudje bili srečni.

+ Žal naj ti bo za tri reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, dobro zamujeno, za izgubljeni čas.

+ Minilo je eno leto, na pragu novega stojimo in gledamo v staro nazaj. Tako bomo tudi skoraj stali na pragu večnosti in gledali na svoje življenje.

+ Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega! Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti pa smrdi.

+ To je Bogu prijeten post, da kristjan svoje lakomne želje strahuje, se vsake krivice varuje in vsakemu da, kar mu gre.

+ Modro samega sebe vladati, svoje lastno kraljestvo dobro voditi je za vsakega človeka prva in najpomembnejša umetnost.

+ Ljudje bi se lahko danes poboljšali, a se tolažijo, da se še ne mudi. Smrt jih zaleze in časa več ni.

+ Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk.

+ Ker smo s Kristusovim imenom okrašeni kot "kristjani", je nujno potrebno, da živimo tako, da to ime ne bo pomenilo za nas laži, ampak ga bo naše življenje potrjevalo s pričevanjem.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo. Pa tudi tisti, ki prejete darove hvaležno priznajo in drugim ne zavidajo.

+ Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca.

+ Potrpeti zna malokdo. Radi tožimo, koliko trpimo in druge dolžimo. V svoji nevolji sebi in drugim trpljenje množimo.

+ Vsakdo naj v svoje srce pogleda, ali sveti naša luč pred ljudmi tako, da vidijo naša dobra dela in hvalijo Očeta v nebesih.

+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.

+ Kdor hoče v zakonu z Bogom živeti, se mora varovati: ljubosumnosti, nezvestobe, hude jeze, lakomnosti, zapravljivosti.

+ Skozi vrata rojstva pridemo v tujo deželo prebivat, skozi vrata smrti gremo v neznano večnost počivat.

+ Kdor veliko obeta, malo izpolni. Izberite si može po njihovih dosedanjih delih, kako so se med vami doslej nosili in dobrega storili. Kakor si boste postlali, tako boste ležali.

+ Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v večnih.

+ Eni se vzdigajo ko velikan, mislijo vekomaj biti gospod; naglo omahnejo sreče pijani, čas jih pomete in nese od tod.

+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli.

+ Človeško življenje je podobno delavniku, v katerem se delavcu miza trikrat pogrne: kosilce je naša mladost, ali je kratka; kosilo je naših odraslih starost in ljudje za to veliko skrbijo; večerja je v hiši večnosti.

+ Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da.

+ Če smo se prenaglili, obžalujmo takoj svoje napake in jih popravimo, saj sveže rane še najlaže zdravimo.

+ Zadovoljnost je drago blago, ki se ne da kupiti ne z zlatom ne s srebrom, ampak le z modrostjo.

+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati!

+ Moli za otroke, moli z otroki! Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, s katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja.

+ Kdor Boga za vse poprosi, se za vse zahvali, naj bo bridko ali dobro, žalostno ali veselo, lahko mirno in srečno živi.

+ Kakor kaplja v potok kane, / mine čas, / naglo kane, pa ne vstane / več za nas!

+ Tuje blago pusti v miru! Veliko krasti se ljudje boje, ali po malem jemati si upajo ter ne pomislijo, da je skoraj nevarneje po malem izmikati, kajti iz malega zraste najhujši tat.

+ Ni dobro za človeka, če se mi hitro predobro godi. Prelahko se dobrega razvadi, težko težko pa odvadi. Po preranih dobrotah za vselej zadovoljnost izgubil.

+ Kar je oče dobrega od svojih dedov prejel, mora svojemu sinu zapustiti. Kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo svoji hčeri zapustila.

+ Človek rajši stori, kar vidi, kakor kar sliši. Rad posnema dobre zglede, še rajši pa hudobne.

+ Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.

+ Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase.

+ Krščanska modrost nas uči povsod in v vseh rečeh ljubiti resnico, se varovati krivice, modro uživati božje darove, se v božjo voljo vdati in v težavah potrpeti.

+ Prava ljubezen človeka podpira v dobrem, da se v veselju ne zmede, ga tolaži v žalosti, da ne obupa in ga k Bogu dviguje.

+ Kdo vero izgubi, mu ugasne luč sredi trde noči ... Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne!

+ Veliko lažnih prerokov je po svetu. Kakor se drevo po sadu, ne po cvetju prav spozna, tako se človek ne po jeziku, ampak le po dejanju.

+ Beseda je obraz naših misli. Kdor zmešano misli, tudi zmedeno govori. Poprej modro premisli, preden spregovoriš!

+ Poželenje oči je ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če želimo posvetno blago hraniti zase, ne z njim dobro storiti; če ga želimo sami uživati, ne drugim deliti.

+ Govori resnico in pravico, kadar je potreba in prav ter si ne želi pohvale, se pa tudi graje ne boj!

+ Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska! Mnogo bolj važno delo je vzgoja, ki se je nikoli ne sme ločiti od pouka. Pouk in vzgoja morata složno napredovati.

+ Molitev nam nebesa odpira, post nas po strmi stezi k nebesom pelje, miloščina nam v nebesih zaklade nabira.

+ Otroci, ki jih starši kolnejo, srečni nikoli ne bodo.

+ Najpotrebnejša vsaja za učence je samosvoja premaga; ona človeku več izda kot poln svet blaga. Največja bogatija je zadovoljnost življenja.

+ Blagor mu, kdor svoje bukve življenja skrbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave krščanske ljubezni pozlati; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital.

+ Kako ljubo sonce oživlja zemljo, katero osije, tako naj vsak učitelj osvetljuje šolo, v katero pride ... saj o setvi mora sonce sijati, da se da lepše orati in njive čedno obdelati; bodi učitelj pri pouku vesel in dobre volje, kar je prav.

+ S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe, ampak vsak naj stori po svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet.

+ Pravičnemu se ne spodobi lagati, modro pa večkrat resnico molčati.

+ Moli večkrat. Moli kratko, pa dobro! Takšne molitve so dragi kamenčki, ki si jih nabiraš za nebeško krono.

+ Delo in počitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravnika v hišo priti brani.

+ Veliko denarja in časnih dobrot stri malo prav srečnih, pa mnogo sirot.

+ Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.

+ Srečen ni, kdor starih let dočaka, ampak tisti, ki v milosti Božji živi, ki je pripravljen in Gospodu veselo odpre, ko potrka.

+ Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njihov naslednik.

+ Srečen je, kdor samega sebe premaga. Naj bo v postnem času naša skrb sebe premagati, svoje pregrešne želje zatajevati. Kdor sam sebe ne pozna, se tudi ne poboljša.

+ Ne pozabimo v veselju na trpljenje, da nas sreča ne pohujša. Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da na obupamo.

+ Zadovoljni so tisti, ki ne pozabijo, da na svetu ni stanu brez križev, da ni človeka, ki bi mu bilo vse po volji.

+ Vsa lepota je brez čednosti praznota. Mlado lice lepo ni, če ga čednost ne svetli.

+ Skrbi in vadi se zares pošten biti in pred ljudmi pravično hoditi. Potem bo zlata tvoja beseda.

+ Pošteno stoj na svojem mestu, govori tako, kakor je prav, in se nikogar ne boj!

+ Tudi beseda človeka ubije! Kdor brez potrebe čez bližnjega hudi govori, je tat časti in ubijalec dobrega imena.

+ Kdor samega sebe prav ne spozna, vsa njegova učenost nič ne velja, pa čeprav bi vedel zvezde na nebu šteti in slišal na zemlji travo rasti.

+ Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.

+ Prijateljev zvestobo boš prav spoznal v nesreči, ne v dobrih in veselih dneh. Ne sodi prijateljev po besedah, temveč po dejanjih.

 

zbira Marko Čuk
Kategorija: Misli po avtorjih

Zajemi vsak dan

V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Ob rojstvu je vsem dan v kali skupek zmožnosti in lastnosti, s katerimi moramo roditi sadove.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. Julij 2020
Na vrh