• 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Misli Alojza Gradnika

 

- Šmarnice: spomin sladák / mojega detinstva. Bosi / trgali smo vsak dan v rosi / za oltarčke cvetni slak. // Kje si, tiste vere vir? / Grebel bi te z golo roko. / Kaj si že tako globoko, / da ne najdem te nikjer?

Skloni se v molku in moli in pij, / v sveti omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči.

Menjajo pota se, ladje in vlaki, / hiše, šotori, ognjišča, bivaki. / človek le bega in blodi in slep / išče, sprašuje in tava in tipa / v megli in mraku, do zadnjega hipa, / dokler poti ne pokaže pogreb.

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Samo, kdor vidi svoje korenine, / premeri debla moč in vej višine / in ve, kako je daleč do nebes.

Senca živi samo, ko sije sonce / in plod odpade in samoten zgnije; le, kar življenje novo da, je večno.

Obup in črne misli so hodile / po svetu za menoj, o moja mati! / A kedar stal pred tvojimi sem vrati, / obupne misli so me zapustile

Kaj je ločitev? Smrt? – Samo spomini / življenje pravo so. A ne, ki smeh / življenje dal jim je v veselje dneh – / le tisti, ki so zrasli v bolečini.

Zagrabi, kar bilo je in zdaj proč je. / Sprhneti mora vse, kar se rodi, / vzcveteti mora znova iz prsti / samo, če v njeno vrne se naročje.

In videl sem, kje so življenja prodi / in da je kratka pot in da vse mine / in kratka slast in dolge bolečine / in da nikdo ne ubeži usodi.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Kako naj duša vsa se duši daja, / ko pa še sebi samemu sem tuj / in sem s seboj v nenehajočem sporu?

In padel sem na zemljo in ihtel / od radosti brezumno in jecljal: "O Bog, moj Bog!" in sem tedaj spoznal, / da Ti si moj in jaz sem Tvoj odmev.

Naša beseda... / Vsem nesvobodnim dušam tolažilo, / ti bodi jim kot sveto obhajilo / in naj preklet bo vsak, kdor te izpljune.

Povsod si bil že in nikjer doma, / zdaj si v zatišju mojega srca.

Večerne sence padajo na pot... / Cilj je izpolnjen, pot je dokončan, / in konec upov je in hrepenenja / in konec zmot, bolesti in prevar.

Več so samote svetle mi tišine, / pogovor sam s seboj in več v globine, / v vrtince srca lastnega pogrez.

Jaz ne ljubim površin, / svoje sveže sile snujem / in svoj smoter pričakujem / samo v temi globočin.

Ognjišče: mir, pokoj, počivališče. / Zdaj trudna noga romarja ne tava / v viharju, v zimi; sanjajoča glava / naslanja se in srce več ne išče.

O Marija Svetogorska! / Daj nam srčnosti, poguma, / daj, da trdna nam bo vera, / saj samo telo umira.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Skloni se v molku in moli in pij, / v svetli omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči. / Videle bodo, kam cesta drži...

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Kaj bo iz mene, Bog? Bom kelih, nož? / Boš vedno butal me v življenja toke? / Ah, ne bojim se tvoje trde roke, / da bom le svetel, čist, da bom le mož!

Na koncu pota!... Kaj je vse končano? / Kam nam odpiraš vrata, temni Bog? / V puščavo prazno, v zeleneči log? / Kje bo, kako, ležišče nam postlano?

Poslanstvo poezije, kakor sploh vsake druge umetnosti, vidim v tem, da vedno in na novo razodeva človeku to, kar je v človeku večno.

O mladosti moje zvezde bele! / V dneh, ki so brez vašega plamena, / iščem pot in hodim v mrak iz mraka. // Ali srce vendar verno čaka, / ker sijaja vaše bele zore / srce moje zabiti ne more.

Ker ne v radosti, / kadar najhuje so bolesti, / ko telo nam kloni niže, / takrat se k Bogu duša povzdiguje / in mu je bliže, bliže.

On, ki časa niti reže, / rožam, nam in pticam v gaju, / on sam bo ločil naju, / da poslej na drugem kraju / še trdneje naju zveže.

Že čaka čoln. Po struji črnih rek / prepeljal tih te bo na drugi breg. / Tema je tukaj, ali tam se vidi / že nove zarje lesketanje.

 

Kategorija: Misli po avtorjih

Danes godujejo

Bertold_iz_Kalabrije.jpg

Bertold, Bert, Berto; Berta

Jona, Jon, Jonas, Jonatan, Joni

Karmel; Karmela

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh