Misli Alojza Gradnika

- Šmarnice: spomin sladák / mojega detinstva. Bosi / trgali smo vsak dan v rosi / za oltarčke cvetni slak. // Kje si, tiste vere vir? / Grebel bi te z golo roko. / Kaj si že tako globoko, / da ne najdem te nikjer?

Skloni se v molku in moli in pij, / v sveti omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči.

Menjajo pota se, ladje in vlaki, / hiše, šotori, ognjišča, bivaki. / človek le bega in blodi in slep / išče, sprašuje in tava in tipa / v megli in mraku, do zadnjega hipa, / dokler poti ne pokaže pogreb.

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Samo, kdor vidi svoje korenine, / premeri debla moč in vej višine / in ve, kako je daleč do nebes.

Senca živi samo, ko sije sonce / in plod odpade in samoten zgnije; le, kar življenje novo da, je večno.

Obup in črne misli so hodile / po svetu za menoj, o moja mati! / A kedar stal pred tvojimi sem vrati, / obupne misli so me zapustile

Kaj je ločitev? Smrt? – Samo spomini / življenje pravo so. A ne, ki smeh / življenje dal jim je v veselje dneh – / le tisti, ki so zrasli v bolečini.

Zagrabi, kar bilo je in zdaj proč je. / Sprhneti mora vse, kar se rodi, / vzcveteti mora znova iz prsti / samo, če v njeno vrne se naročje.

In videl sem, kje so življenja prodi / in da je kratka pot in da vse mine / in kratka slast in dolge bolečine / in da nikdo ne ubeži usodi.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Kako naj duša vsa se duši daja, / ko pa še sebi samemu sem tuj / in sem s seboj v nenehajočem sporu?

In padel sem na zemljo in ihtel / od radosti brezumno in jecljal: "O Bog, moj Bog!" in sem tedaj spoznal, / da Ti si moj in jaz sem Tvoj odmev.

Naša beseda... / Vsem nesvobodnim dušam tolažilo, / ti bodi jim kot sveto obhajilo / in naj preklet bo vsak, kdor te izpljune.

Povsod si bil že in nikjer doma, / zdaj si v zatišju mojega srca.

Večerne sence padajo na pot... / Cilj je izpolnjen, pot je dokončan, / in konec upov je in hrepenenja / in konec zmot, bolesti in prevar.

Več so samote svetle mi tišine, / pogovor sam s seboj in več v globine, / v vrtince srca lastnega pogrez.

Jaz ne ljubim površin, / svoje sveže sile snujem / in svoj smoter pričakujem / samo v temi globočin.

Ognjišče: mir, pokoj, počivališče. / Zdaj trudna noga romarja ne tava / v viharju, v zimi; sanjajoča glava / naslanja se in srce več ne išče.

O Marija Svetogorska! / Daj nam srčnosti, poguma, / daj, da trdna nam bo vera, / saj samo telo umira.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Skloni se v molku in moli in pij, / v svetli omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči. / Videle bodo, kam cesta drži...

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Kaj bo iz mene, Bog? Bom kelih, nož? / Boš vedno butal me v življenja toke? / Ah, ne bojim se tvoje trde roke, / da bom le svetel, čist, da bom le mož!

Na koncu pota!... Kaj je vse končano? / Kam nam odpiraš vrata, temni Bog? / V puščavo prazno, v zeleneči log? / Kje bo, kako, ležišče nam postlano?

Poslanstvo poezije, kakor sploh vsake druge umetnosti, vidim v tem, da vedno in na novo razodeva človeku to, kar je v človeku večno.

O mladosti moje zvezde bele! / V dneh, ki so brez vašega plamena, / iščem pot in hodim v mrak iz mraka. // Ali srce vendar verno čaka, / ker sijaja vaše bele zore / srce moje zabiti ne more.

Ker ne v radosti, / kadar najhuje so bolesti, / ko telo nam kloni niže, / takrat se k Bogu duša povzdiguje / in mu je bliže, bliže.

On, ki časa niti reže, / rožam, nam in pticam v gaju, / on sam bo ločil naju, / da poslej na drugem kraju / še trdneje naju zveže.

Že čaka čoln. Po struji črnih rek / prepeljal tih te bo na drugi breg. / Tema je tukaj, ali tam se vidi / že nove zarje lesketanje.