Misli sv. patra Pija

sv. pater Pij iz Pietrelcine

+ Najprej poglejmo v nebo, potem poglejmo sami sebe - neskončna razdalja med sinjino neba in breznom srca poraja ponižnost.

+ Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.

+ Ne izgubljaj časa z mislijo na preteklost. Če si jo dobro porabil, se zahvali Bogu, če pa si jo slabo, obžaluj in zaupaj v dobroto nebeškega Očeta.

+ Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: božje Previdnosti.

+ Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi, in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.

+ Harmonija življenja je v natančnem izpolnjevanju Božje postave in dolžnosti, ki jih ima vsakdo glede na svoj stan.

+ V miru in tišini stopa pobožna duša.

+ Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.

+ V molitvi se postaviš v Božjo navzočnost iz dveh poglavitnih razlogov: prvi, da izkažeš Bogu čast in spoštovanje, ki mu ga moramo izkazovati; drugi, da se z njim pogovarjaš in slišiš njegov glas po njegovih navdihih in notranjih razsvetljenjih.

+ Ne stremimo za stvarmi, ki se vidijo, temveč za tistimi, ki se ne vidijo. In prav je, da premišljujemo o nebeških dobrinah, za zemeljske pa ne skrbimo, kajti prve so večne, slednje pa so minljive.

+ Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.

+ Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.

+ Zelo se trudimo za sveto vdanost in čisto ljubezen do Boga, ki je nikoli ne dosežemo tako popolno kakor v težavah in trpljenju. Kajti ljubiti Boga v sladkosti, to bi znali tudi otroci; ljubiti ga v grenkosti je znamenje naše ljubeče zvestobe.

+ Misli na to, da si že na poti proti večnosti, z eno nogo si že v njej; da bo le večnost zate srečna, ali je potem sploh pomembno, da so ti minljivi trenutki zate nesrečni?

+ Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.

+ Veselje se poraja iz dejavne ljubezni; toda, če naj bi bilo to veselje popolno in pravo, ga mora nujno spremljati mir, ki nastane v nas, kadar je dobro, ki ga imamo, najvišje in zanesljivo dobro.

+ Pogoji, pod katerimi se moramo izročiti Bogu, so naslednji: da odslej Bog uresničuje svojo voljo nad nami in uniči našo voljo, kakor sam želi. O kako srečni so tisti, ki jih Bog vodi po svoji volji in jih utrjuje bodisi z bridkostjo ali s tolažbo.

+ Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.

+ Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.

+ Bolečina ni samo delo božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.

+ Najprej poglejmo v nebo, potem poglejmo sami sebe - neskončna razdalja med sinjino neba in breznom srca poraja ponižnost.

+ Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.

+ Ne izgubljaj časa z mislijo na preteklost. Če si jo dobro porabil, se zahvali Bogu, če pa si jo slabo, obžaluj in zaupaj v dobroto nebeškega Očeta.

+ Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: božje Previdnosti.

zbira Marko Čuk