Misli Frana Saleškega Finžgarja

+ Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.

+ Če je pisateljeva dolžnost pokazati to, česar drugi ne vidijo, je tudi tukaj njegova dolžnost opisovati to, kar je v ljubezni lepega, vzvišenega, nizkotnim očem skritega, junaškega in požrtvovalnega.

+ Človeška narava zahteva, da otrok raste in se izživlja med sebi enakimi. Občudoval sem nekje otroke, ki so bili slovenske, nemške in laške narodnosti. Po jeziku se niso nič razumeli, toda razumeli so se izvrstno v igri in zabavi.

+ Besede nepremišljene ostrina / nalije v dušo večkrat nam pelina.

+ Vsaka ped napredka je bila izvojskovana. Če je napredek resnična pridobitev, ga nihče ne zajezi. Če je pa zabloda, usahne sama po sebi.

+ Natura se da voditi po plemeniti modrosti, a izboljšati edino le po evangeliju in z božjo milostjo, ki pa ne bo delala čudežev v ljudeh, če so samo oblasti željni, zvrhani napuha, brez ljubezni.

+ Ljubezen je ljubezen. Naj se še tako prikrije, nazadnje jo le sonce obsije.

Tako ti sam ne boš nikdar na sveti, / če eno samo te srce umeva, / če eno samo hoče te in zna objeti.

+ Zemlja rodi kruha dovolj za ljudi! / Pa so pravico zatrli ljudje, / da so nam revnim rodili gorje.

+ Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je kdaj človek napisal.

+ Ljubezen matere je rodila ljubezen do grude. Ljubezen je žarela v sadikah, sadike so rodile.

+ Človeku je potreben višji, nadčloveški notranji imperativ ukaz, da sovraži zlo, se ga izogiba in, če stori zlo, greh prizna in se kesa.

+ Težko občutiš večjo hvaležnost do Boga kakor tedaj, ko opaziš na človeku, ki je že leta prenašal breme svojih zablod, kako se mu zaiskri srečna solza v očeh, ko zasliši: Zaupaj sin, zaupaj, hči, odpuščeno ti je! Pojdi v miru.

zbira Marko Čuk