• December 2020

    December 2020

    tema meseca

    Adventni koledar

    priloga

    Ludwig van Beethoven - 250-letnica rojstva

    gost meseca

    blaženi Carlo Acutis

    Preberi več
  • November 2020

    November 2020

    priloga

    Ob stoletnici rojstva nadškofa Alojzija Šuštarja

    gost meseca

    Jože Horvat

    glasba

    Stella

    Preberi več
  • Oktober 2020

    Oktober 2020

    priloga

    Trideset let samoumevnosti

    tema meseca

    Marijina prikazovanja

    gost meseca

    Edvina Novak, urednica kuharic

    Preberi več
  • September 2020

    September 2020

    priloga

    Škof Anton Mahnič, Božji služabnik

    gost meseca

    Stanko Trap, zadnji ziljski ‘Čedermac’

    na obisku

    15 let akcije Za srce Afrike

    Preberi več
  • Avgust 2020

    Avgust 2020

    priloga

    Tone Kralj - slikar primorskih cerkva

    tema meseca

    Življenje na gradu

    gost meseca

    dr. Matija Ogrin, raziskovalec slovenskega slovstvenega izročila

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Misli Janeza Janžekoviča

Janez Janžekovič (* 4. marec 1901, Zagojiči, † 9. marec 1988, Ljubljana)

 

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!

- Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.

- Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.

- Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.

- Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

- Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.

- Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

- Božji graditelj je zasnoval nadrobne načrte za sleherno stvarco. Toda čut za naravo, ki jo gledamo vsak dan od mladih nog, nam je otopel, da imamo nepojmljiva čuda za nekaj vsakdanjega.

- Plemenitost ima prizvok lepega, izrazito lepega, a hkrati zelo preprostega, prav nič izumetničenega, razkazujočega se, bahavega.

- Človek je edino bitje v prirodi, ki tudi s svojo lastno iznajdljivostjo spreminja svoje življenjske pogoje. O njem edinem je mogoče pisati kulturno in politično zgodovino.

- Bolečina je sijajen izum, ki živa bitja na najučinkovitejši način prisili, da zavarujejo svoje telo. To je naprava, ki jo v svojih strojih le slabo posnemamo s kakimi zvončki, lučkami in podobnim.

- Velika krivda se uleže na dušo kakor gora, in če je ne odlo­žiš, ti začne razjedati telo... Nemirna vest je najstrašnejše gorje na svetu.

- Napor je bistveni pogoj celotnega lepega doživetja, ki ga nudijo gore. Pravi planinec se naravnost zgrozi ob misli, da bi se brez napora, recimo z vzpenjačo, zapeljal na vrh.

- Vprašanje, čemu sem na svetu, je najosnovnejše, najvažnejše in najodločilnejše od vseh, kar si jih more in mora zastaviti človek.

- Dober človek je pripravljen sprejeti vsako resnico, versko prav tako kakor druge, in izvajati vse posledice, ki iz nje izhajajo.

- Edino človek še ni dovršen... Samo v človeških dušah se bije boj med dobrim in zlim, samo tu je mogoče vesolje še izpopolniti ali pokvariti.

- Naša največja naloga na zemlji je: truditi se, da bi postali čim boljši ljudje. To je pogoj, da uresničimo tudi oba druga vidika na zadnjem smotru: da smo Bogu v čast in da dosežemo srečo.

- Ker dobrota v tem življenju ni zadostno poplačana in ker ostane včasih zlobnež do konca zmagovit, mora Pravičnost vse to izravnati po smrti.

- Tvoje odpuščanje nič ne vpliva na to, ali bo tudi Bog odpustil. Odpustiti moraš zato, ker si dolžan biti dober človek. Za tebe gre, ne za tvojega sovražnika. Sebi škoduješ, če mu ne odpustiš, ne sovražniku.

- Kdor ni popolnoma odprt za sleherno, tudi še tako zahtevno res­nico, če se le javi njegovemu notranjemu očesu zadostno utemelje­na, ne more veljati za pametnega človeka in zato tudi ne za dob­rega.

 

zbira Marko Čuk

Kategorija: Misli po avtorjih

Zajemi vsak dan

Večje dobro je malenkost za pravičnega, kakor bogastvo mnogih krivičnih, zakaj lakti krivičnih se bodo polomili, pravične pa podpira Gospod.

(Psalm 37)
Sreda, 2. December 2020
Na vrh