Avtor: Benjamin

26. september

V prvi evharistični molitvi ali kanonu, ki je sedanjo obliko dobila v 5. stoletju, se v spominu svetnikov poleg dvanajsterih apostolov in desetih rimskih mučencev omenjata tudi Kozma in Damijan kot edina svetnika vzhodne Cerkve. To pričuje o njunem prastarem češčenju, ki se je z Vzhoda razširilo tudi na Zahod. Papež Feliks III. jima je že v začetku 6. stoletja dal na rimskem Forumu, na ostankih dveh poganskih templjev, postaviti lepo cerkev. Rimski martirologij za 27. september poroča: »V Egeji, pristaniškem mestu v Kilikiji v Mali Aziji, sta umrla brata in mučenca Kozma in Damijan; med Dioklecijanovim preganjanjem sta morala pretrpeti mnogo mučenj: nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem so ju vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Ko sta vse to z božjo pomočjo nepoškodovana prestala, so ju obglavili. Z njima vred so bili obglavljeni tudi trije njihovi telesni bratje Antim, Leontij in Evrepij.«

Pobožna legenda je usodo sv. Kozma in Damijana okrasila s posebno ljubeznijo. Njuna domovina, ve povedati, je bila Arabija, kjer sta se naučila zdravniške vede in z očitno božjo pomočjo ozdravila tudi mnogo takih bolnikov, ki so jih drugi zdravniki imeli za neozdravljive. Ljudi sta zdravila brezplačno, kajti kar sta dobila od Boga, naj pripada Bogu. Ko sta ozdravila neko bogato plemkinjo, je ta položila Damijanu k nogam plačilo in ga je tudi vzel. Kozma je bil žalosten, ko je to videl, in je bratu rekel, da bo šel svojo pot in da niti v grobu noče biti skupaj z njim, če denarja ne vrne. Ponoči se je Kozmi prikazal Jezus in mu dejal, naj brata ne obsoja, kajti podarjega denarja ni sprejel iz lakomnosti, ampak zato, da bo pomagal revnim. Njuno zasliševanje pred Lizijem, cesarskim namestnikom v Ciliciji, in obsodba k čedalje hujšim kaznim se v ničemer ne loči od podobnih, zgodovinsko izpričanih zasliševanj krščanskih mučencev. Že v prvih odgovorih na sodnikova vprašanja slišimo prepričljive besede, ki so neminljive, pa čeprav bi vse drugo, kar se poroča o Kozmi in Damijanu, ne imelo zgodovinske podlage. Te besede so: »Ozdravljala sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemske dobrine, zakaj Kristusova sva.«

Iz teh besed veje živi duh prvega krščanstva, junaški duh mučencev. Zaradi teh besed je vredno, da god bratov Kozme in Damijana še vedno obhajamo. Že davno so ju za svoja posebna zavetnika izbrali zdravniki in lekarnarji. Poleg svetega Roka in svetega Boštjana sta bila češčena kot pomočnika proti kugi. Na Slovenskem jima je posvečena župnijska in romarska cerkev na Krki na Dolenjskem, imata pa še devet podružnic in mnogo oltarnih slik. Na Krki so njuni imeni združili v eno samo: imenujejo ju ‘Kozmijana’. Svoje dni so Krčani na god Kozmijanov slovesno obhajali svoj sejem s slovesno dopoldansko mašo. Domačinom so se pridružili romarji od blizu in daleč.

Svetnika upodabljajo kot mlada zdravnika v dolgi vzhodnjaški obleki, obšiti s kožuhovino, in z visokim pokrivalom. V roki držita zdravniško stekleničko in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. Poleg zdravnikov in lekarnarjev, zobozdravnikov, kirurgov in zdravniških šol so ju izbrali za svoja zavetnika še drogisti, brivci, fiziki in slaščičarji.

Ime Damijan (‘krotilec’) je pri nas pogostejše kot pa Kozma (‘urejeni’).

25. september

Če hočemo spoznati globoko vernost ruske duše, jo moramo iti iskat v samostane ali lavre. Mnogi so nastali v 14. stoletju, ko je bila Rusija zaradi napadov Mongolov opustošena. V teh žalostnih okoliščinah so si ljudje želeli miru in samote za zbrano molitev in za spokorno življenje. Tako razpoloženje je bilo kakor nalašč, da so mnogi iskali samoto, v katero so jih vabili gozdovi na severu prostrane dežele. Najlepši spomenik tega ‘odhoda iz sveta’ je samostan Svete Trojice, ki ga je ustanovil današnji godovnjak sv. Sergij Radoneški. Kraj, ki se od leta 1930 imenuje Zagorsk in leži kakšnih 70 kilometrov severno od Moskve, je bil pred razpadom Sovjetske zveze eden redkih, kjer so redno opravljali bogoslužje, pri katerem so lahko ljudje sodelovali. V Zagorsk so se zgrinjale množice romarjev zlasti za velikonočne praznike.

O življenju ustanovitelja tega samostana nam je zapustil zanesljiva poročila Epifanij Modri, ki je napisal njegov življenjepis po pripovedovanju menihov, ki so z njim živeli. Sergij se je rodil pred letom 1319 v kneževini Rostov. Pri krstu je dobil ime Jernej. Ko je bila rostovska kneževina priključena Moskvi, se je njegova družina preselila v Radoneš. Jernej je že od mladih let gojil željo, da bi šel v samoto ali ‘puščavo’. Pregovoril je starejšega brata Štefana, ki je že prej vstopil v samostan, naj gre z njim. Res sta brata šla kakšnih deset kilometrov globoko v gozd, skozi katerega se je vil potok s čisto vodo. Postavila sta dve leseni celici s cerkvico v čast Sveti Trojici – to je bil začetek kasnejše čudovite lavre (samostana). Brat Štefan ni dolgo vzdržal v tej samoti in je odšel v samostan v Moskvo, Jernej pa je vztrajal. Od časa do časa ga je obiskal star menih duhovnik z imenom Mitrofan, ki je za samotnega puščavnika opravil bogoslužje. Ob nekem takem obisku je mladega puščavnika oblekel v meniško haljo in mu dal redovniško ime Sergij.

Gozdovi, v katerih je živel Sergij, so bili prostrani, vendar ne neprehodni. Tako so mnogi iskalci našli našega božjega moža. Puščavnik je vsakogar ljubeznivo sprejel, nič rad pa se ni odločil, da bi prevzel duhovno vodstvo prišlecev, ki so razširili gozdno jaso, povečali cerkvico in ob njej postavili kakšnih dvanajst celic za brate. Okoli puščavniške naselbine so postavili leseno ogrado, da so se zavarovali pred gozdnimi zvermi, ograda pa naj bi brate tudi spominjala na njihovo ločenost od zunanjega sveta.

Na ponovne prošnje bratov so Sergija posvetili v duhovnika in ga imenovali za predstojnika. Vsi prebivalci puščavniške naselbine so se od začetka udeleževali skupne molitve, sicer pa so živeli kot puščavniki vsak v svoji celici. Po nekaj letih je Sergij na pobudo cerkvenih oblasti sestavil strožja pravila meniškega življenja!

Opat Sergij je bil vsem bratom zgled v molitvi, v ljubezni do knjig in v delu. Lotil se je vseh del v korist skupnosti. Imel je čedalje večji vpliv na vse plasti moskovske družbe. Že s svojo pojavo je ljudem zbujal krščansko veselje in zaupanje. Sergij je umrl 25. septembra 1392. »Ko je umrl, so šli nebeški angeli pred njim,« piše Epifanij, »mu odprli vrata v raj in ga vpeljali v zaželeno blaženost …«

Danes godujejo tisti, ki so jim starši dali ime Sergij ali Sergej, oziroma Sergija ali Sergeja.

24. september

Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti.« S temi besedami je pozdravil papež Janez Pavel II. množico (okoli 200 tisoč ljudi), zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru 19. septembra 1999. Namen njegovega drugega obiska pri nas je bil prav ta, da Slovencem ‘podari’ prvega domačega blaženega. V slovesnem obrazcu beatifikacije je sveti oče dejal: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.«

Ta datum je dan smrti prvega slovenskega blaženja – njegov ‘rojstni dan za nebesa’. Njegov ‘rojstni dan za zemljo’ pa je 26. november 1800. Tega dne je zagledal luč sveta v trdnem kmečkem domu na Slomu v župniji Ponikva pri Celju kot prvi od osmih otrok delavnih in pobožnih staršev. Tonček, kakor so prvorojencu Antonu pravili, se je s hvaležnostjo spominjal svoje matere: »Kar dobra mati v mlado srce zasadi, ne usahne vse žive dni.« Po zaslugi matere in kaplana Jakoba Prašnikarja, ki ga je uvajal v šolsko modrost, je prišel v šole v Celje, zatem v Ljubljano, Senj in Celovec, kjer se je pripravljal na duhovniški poklic. Svoj vzvišeni cilj je dosegel, ko je bil 8. septembra 1824 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v Olimju, kjer je bil tedaj za župnika njegov dobrotnik Jakob Prašnikar. Po novi maši se je za eno leto vrnil v Celovec, da je dokončal študije. Potem je bil dve leti kaplan na Bizeljskem, od koder je šel za kaplana v Novo Cerkev pri Celju, kjer je bil prav tako dve leti. Najraje bi ostal kaplan, povezan z ljudmi, kar vse življenje, toda škof ga je leta 1829 imenoval za spirituala (duhovnega voditelja) v celovškem bogoslovju. Tam je bogoslovce učil tudi slovenščine. Njegovo zlato življenjsko geslo je bilo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« Po devetih letih je spet ves srečen šel med ljudi kot župnik v Vuzenici, kjer je napisal svojo znamenito knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Leta 1844 je postal stolni kanonik in višji šolski nadzornik (šola mu je bila silno pri srcu, zato ga lahko častimo posebej kot zavetnika vseh, ki delajo v šolstvu). Prve dni marca 1846 je bil imenovan za župnika in opata v Celju, a že po dobrih dveh mesecih je moral prevzeti na svoja ramena breme vodstva lavantinske škofije s sedežem pri Sv. Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Za škofa je bil posvečen 5. julija 1846 v Salzburgu. Pomembno zgodovinsko dejanje škofa Slomška je bil prenos škofijskega sedeža od Sv. Andraža v Maribor leta 1859. S tem je bistveno pripomogel, da je Štajerska ostala slovenska. Umrl je 24. septembra 1862. Njegov svetniški grob je v mariborski stolnici. Že doslej je bil Slomšek s svojo osebnostjo in s svojimi spisi učitelj zdravega rodoljubja, omike in svetosti, še bolj pa bo vernim ljudem svetil poslej, ko je povzdignjen na oltar.