Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Benjamin

Evstahij

Med več kot 40.000 imeni v Sloveniji je ime Evstahij na 1381. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2008 s tem imenom poimenovanih 20 (1971: 45; 1994: 30) oseb. Pogostejša je bila možna skrajšana oblika Staš (1971: 12; 1994: 101; 2008: 310), manj pogosti pa obliki Stašo (17) in Staško (13). Zelo redka je ženska oblika Evstahija, pogostejša od vseh oblik pa možna skrajšana oblika Staša (2008: 560; 1994: 394), redka pa tvorjenka Staška (11).


God:

  • 21. februar
  • 24. april
  • 28. julij
  • 20. september
  • 25. oktober
  • 20. november

Ime Evstahij izhaja iz latinskega imena Eustachius z različico Eustatius, to pa iz grškega Eustáhios, ki je zloženo iz besed éu ‘dobro, prav, srečno, lepo’ in stáhys ‘klas, sad, zarod, otrok’. Sestavino éu- imajo tudi imena Evfemija, Evlalija, Evzebij itd. Imeni Stašo in Staško sta lahko tudi skrajšani obliki iz imena Stanislav. Enako velja za ženski obliki Staša in Staška, ki sta lahko nastali po krajšanju iz imena Stanislava. Ta možnost je zelo verjetna tudi zato, ker sta imeni Stanislav in Stanislava veliko pogostejši kot Evstahij in Evstahija.

V koledarju je 20. septembra Evstahij, patriarh v Antiohiji, nasprotnik arianizma († 107). Skupaj s sv. Hubertom velja za zavetnika lovcev in gozdarjev. Upodabljajo ga z belim jelenom.

Po italijanskem anatomu Batolomeju Eustachu sta poimenovani Evstahijeva ušesna troblja, Evstahijeva cev (srednje uho je z Evstahijevo cevjo ali slušno trobljo povezano z nosno žrelno votlino).

Barbara

Med najpogostejšimi ženskimi imeni je ime Barbara na 10. mestu. Leta 2018 je bilo s tem imenom poimenovanih 9.325 (1971: 3.730; 1994: 9.596; 2006: 9.564) oseb. Podatki kažejo, da je zanimanje za to ime začelo zelo naraščati po letu 1960 in je trajalo do leta 2000, ko je začelo precej upadati. Precej manj pogoste so številne različice, med katerimi se nekatere rabijo večinoma kot klicne oblike: Bara (52), Barba (6), Barbi (18), Barbika (29), Barbica (manj kot 5), Barica (166), Barbka (213), Barbra (14), Barka (manj kot 5), Varja (82).


God:

  • 20. september
  • 4. december

Ime Barbara izhaja iz latinskega in grškega imena Barbára. Razlagajo jo z grškim bárbaros in latinskim barbarus v pomenih ‘tuj, negrški; tujec, negrk; neomikan, neveden, , krut, divji’. Torej je bil njegov prvotni pomen ‘tujka, barbarka’. Iz grškega bárbaros in latinskega barbarus imamo v slovenščini izposojenke barbar, barbarka in barbarski. V ruskem jeziku imenu Barbara ustreza ime Varvara, ki je pri nas unikatno, njena skrajšana oblika pa je tvorjenka na ja Varja.

Iz imena Barbara in njenih različic so nastali priimki Barbarič (2006: 213), Barborič (105), Barbič (284), Barbo (144), Barbre (manj kot 5).

Barbara je ime svetnice iz Nikomedije v Mali Aziji, device in mučenke, ki je umrla okrog leta 306 (v koledarju 4. decembra). Je ena od 14 zavetnikov v sili in velja za zavetnico za srečno zadnjo uro, rudarjev, topničarjrev in v viharjih in nevihtah. V Sloveniji je 16 cerkva sv. Barbare. Po njih je nekaj naselij poimenovano Sv. Barbara.

God sv. Barbare ali Barbarinje, Barbarino je bil povezan z določenimi šegami in verovanji. Barbaro opeva tudi slovenska ljudska pesem.

KEBER, Janez, dr.. (Ime veliko pove). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 12, str. 85.

ZAVETNICA
Sv. Barbara je zavetnica rudarjev, arhitektov, gradbenih delavcev, zidarjev, krovcev, tesarjev, kamnosekov, livarjev zvonov, zvonarjev, kovačev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev; deklet, ujetnikov, trdnjav, … V veri v mogočno priprošnjo svetnice je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi uvrstil sveto Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k njej, naj odvrne neurje, strelo in ogenj od njegove domačije, … je priprošnjica v stiski.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 319.

Ljudmila

Ljudmila je med ženskimi imeni na 44. mestu. Leta 2007 je bilo z imenom Ljudmila poimenovanih 5926 (1980: 9546; 1994: 7964) oseb. Dosti manj pogosta je bila različica Ludmila. Tako se je imenovalo 120 oseb (532. mesto). Le nekoliko pogostejša je bila skrajšana oblika Mila (143, 485. mesto), precej pogostejše pa možne tvorjenke na ‑ena, ‑ica in ‑ka: Milena (8287, 19. mesto), Milica (1390, 154. mesto), Milka (1581, 143. mesto). Obstajala je tudi moška oblika Ljudmil (manj kot 5; 1994: 5).


God:

  • 16. september

Ime Ljudmila je po izvoru slovansko in je zloženka iz besed ljud ‘narod, ljudstvo’ in mila. Iz besede ljud sta v slovenščini izpeljanki ljudje in ljudstvo. Starocerkvenoslovansko in rusko ljudin pomeni ‘svoboden človek’. V slovanskih jezikih so še naslednja imena s sestavino ljud: Lida, Ljuda, Ljudin, Lidmibora, Ljudevit, Ljudemisl, Lidmila, Ludimir, Ludislav, Poljud itd. V slovenskem jeziku sta z morfemom ‑mil v drugem delu zloženih imen še imeni Dragomil, Dragomila, pri južnih Slovanih še Bratomil, Vojmil, pogosto pa češkem jeziku.

Ljudmila je ime svetnice, ki je umrla leta 921 kot mučenka (v koledarju 16. septembra). Bila je češka kneginja, vdova po Bořivoju, vneta kristjanka in dobrotnica ubogih. Velja za zavetnico Češke.

Dolores

Med pogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji je ime Dolores na 257. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2008 z imenom Dolores poimenovanih 510 (1971: 221; 1994: 454) oseb. Različice: Dollores, Dolora, Dolorez, Doloris, Lola, Lolica, Lolita, Lora, Lores, Lori, Lorica, Lorita. Dvojna imena: Dolores Branka, Dolores Marija, Ana Dolores, Karmen Dolores, Marija Dolores itd.


God:

  • 15. september

Ime Dolores je po izvoru špansko in je nastalo po Marijinem prazniku Žalostna Mati božja (15. septembra), špansko Nuestra Señora de los Dolores, in sicer po krajšanju iz imena Maria de los Dolores (tj. Marija žalosti, bolečine ali Marija sedem žalosti ali Žalostna Mati božja). Tako, tj. z izpustom imena Marija, so nastala še nekatera druga izvorno španska imena, npr. Carmen iz Maria del Carmen, Mercedes iz Maria de las Mercedes itd. Italijanska oblika imena Dolores je Addolorata, a je manj v rabi kot Dolores, ki je v Italijo prišla v dobi romantike. Latinska oblika imena Dolores je Dolorosa in je pri nas v dvojnih imenih Dolorosa Mihaela, Marija Dolorosa. Ime Lola je nastalo po krajšanju imena Dolores s podvojitvijo zloga ‑lo‑, Lolita pa je po izvoru romanska manjšalnica na ‑ita iz imena Lola, ki ji ustreza slovensko Lolica. Imena Lora, Lori, Lorica, Lorita so lahko nastala tudi iz imena Lovrencija.

Osebe z imenom Dolores godujejo torej na Marijin praznik 15. septembra.

Iz književnosti znana Dolores je Lolita, naslovna junakinja romana, ki ga je napisal rusko‑ameriški pisatelj Vladimir Nabokov.

Tobija

Ime Tobija je med moškimi imeni v Sloveniji na 612. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bila s tem imenom poimenovani 102 (1994: 8; 2008: 60) moški osebi. Primerjalni podatki kažejo, da je bilo ime Tobija še leta 1994 statistično popolnoma neopazno in da se je zanimanje zanj povečalo šele v zadnjem desetletju. Podobno bi lahko rekli tudi za različico Tobias. Različice imena Tobija pri nas so: Tobi (2012: 17), Tobias (2012: 60; 2008: 46; 1994: 9), Tobijas (5).


God:

  • ponekod 13. september
  • 2. november

Ime Tobija je svetopisemsko in izhaja prek grškega Tobís in latinskega Tobia(s) iz hebrejskega Tobijjáhu z nekdanjim pomenom ‘dobro (je) Jahve (Bog)’. V grščini se pojavljata tudi obliki Tobít, Tobíth.

V starozavezni Tobijevi knjigi, ki je zgodovinski roman, sta opisana oče Tobija, ki se je odlikoval po neomajni veri in služenju bližnjemu, in njegov sin, ki se po dogodivščinah in po poroki s sorodnikovo hčerjo vrne domov v Ninive. Pred tem jo s pomočjo nadangela Rafaela reši hudobnega duha. V knjigi je opisana tudi čudežna ozdravitev slepega očeta Tobije s pomočjo zdravila iz ribjega žolča in njegovo prerokovanje o vrnitvi ujetih in pregnanih Židov v domovino. V našem koledarju je sv. Tobija, mučenec v Sebasti († ok. 320), ki goduje 2. novembra. Svetopisemskega Tobija (oče in sin, tudi z imenom Tobit) so med svetnike uvrstili samo Nemci, kjer se ga spominjajo 13. septembra, v Rimskem in našem martirologiju ga ni.

21. september

  • Evzebij in tovariši, sv., † 362, mučenci v Gazi v Palestini
  • Janez Prandota, sv., † 1266, škof v Krakovu na Poljskem
  • Jona, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
  • Kastor, sv., † pred 426, škof v Aptu v Franciji
  • Marko iz Modene, bl., † 1499 dominikanec
  • Matej (Matevž), sv., 1. st., apostol
  • Pamfll, sv., prva st., mučenec v Rimu
  • Teodor, sv., 2. st., vojak in mučenec v Pergah v Pamfiliji
Matej

Matej (umrl ok.69)

21. september

Na današnji praznik apostola Mateja se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenu–jeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.

Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.

Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.

Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.

Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«

Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.

20. september

  • Agata Yi in Terezija Kim, sv., † 1840, korejski mučenki
  • Aleš U, sv., † 1866, korejski mučenec
  • Andrej Chong, sv., † 1840, mučenec v Seulu v Koreji
  • Andrej Kim, sv., † 1846, prvi korejski duhovnik, mučenec
  • Andrej Kim Taegon, Pavel Chong Hasang in tovariši, sv., † 1846, korejski mučenci
  • Anton Daveluy, sv., † 1866, škof, in tovariši korejski mučenci
  • Avguštin Pakin tovariši, sv., † 1840, korejski mučenci
  • Avguštin Yi, Agata Kim in sedem tovarišev, sv., † 1839, korejski mučenci
  • Avguštin Yu, sv., † 1839, korejski katehist, mučenec
  • Barbara Ch’oe, sv., † 1840, korejska mučenka
  • Barbara Kim in tovarišice, sv., † 1839, korejske mučenke v Seulu
  • Bonoz in Maksimilijan, sv., † 363, mučenca v Antiohiji
  • Cecilija Yu, sv., † 1839, korejska mučenka
  • Dorimedon, sv., prva st., mučenec v Frigiji
  • Evstahij (Evstatij), sv., † ok. 337, škof
  • Frančišek de Posadas, bl., † 1713, dominikanec iz Kordobe v Španiji
  • Frančišek Marija iz Camporossa, sv., † 1866, kapucin, umrl v Genovi v Italiji
  • Glicerij, sv., † ok. 438, škof v Milanu v Italiji
  • Hipatij, sv., prva st., škof in mučenec v Carigradu
  • Jakob Chastan, sv., † 1839, mučenec v Koreji
  • Janez Chon, sv., † 1866, korejski misijonski tiskar in mučenec
  • Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
  • Janez Ni Youn-Il, sv., † 1867, družinski oče iz Koreje, katehet in mučenec
  • Janez Pak in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
  • Janez Yi, sv., † 1867, mučenec v Taegu v Koreji
  • Janez Yi in tovariši, sv., 1839, korejski mučenci
  • Jožef Chang, sv., † 1839, lekarnar in mučenec v Seulu v Koreji
  • Jožef Marija de Yermo y Parres, sv., † 1904, profesor, duhovnik, redovni ustanovitelj iz Mehike
  • Kajetan Catanoso, bl., † 1963, župnik in redovni ustanovitelj iz Reggio Calabria
  • Karel Cho in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
  • Karel Hyon, sv., 11846, mučenec v Koreji
  • Katarina Yi in Magdalena Cho, sv., † 1839, korejski mučenki
  • Lovrenc Imbert, škof, Peter Maubant in Jakob Chastan, sv., † 1839, mučenci v Koreji
  • Lucija Kim, sv., 11839, korejska mučenka
  • Magdalena Cho, sv., † 1839, korejska mučenka
  • Maksimilijan, sv., † 363, mučenec v Antiohiji
  • Marko Chong, katehist, in Aleš U, sv., † 1866, korejska mučenca
  • Pavel Chong Hasang, sv., † 1846, korejski mučenec
  • Pavel Chong in Avguštin Yu, sv., † 1839, korejska katehista, mučenca
  • Pavel Hong, Barbara Clioe in Janez Yi, sv., † 1840, korejski mučenci
  • Peter Ch’oe in Janez Chon, sv., † 1866, korejska misijonska tiskarja in mučenca
  • Peter Ch’oe in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji
  • Peter Cho in tovariši, sv., † 1866, korejski mučenci
  • Peter Maubant, sv., † 1839, mučenec v Koreji
  • Peter Nam, Suzana U in tovariši, sv., † 1846, mučenci v Koreji
  • Peter Yi, sv., † 1838, korejski mučenec
  • Peter Yu, sv., † 1839, korejski deček in mučenec
  • Peter Yu, bl., † 1866, korejski katehist
  • Protazij Chong, sv., † 1839, odpadnik, nato mučenec v Seulu v Koreji
  • Simon Berneux, škof, in tovariši, sv., † 1866, mučenci v Koreji
  • Suzana U, sv., † 1846, mučenka v Koreji
  • Štefan Min, sv., † 1840, katehet in mučenec v Seulu v Koreji
  • Terezija Kim, sv., † 1840, korejska mučenka
  • Tomaž Johnson, bl., † 1537, mučenec v Londonu v Angliji
Evstahij

Evstahij (umrl 337)

20. september

V hudih stiskah poznega srednjega veka (v 14. stoletju, ko so razsajale razne kužne bolezni) se je med ljudmi začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, to je 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih zato tudi slikali. To češčenje je najverjetneje nastalo takole: v življenjepisih in v cerkvenih obrednih knjigah so brali, kako je Bog te svetnike za njih življenja v posebni potrebi izredno, včasih tudi čudežno uslišal, zato so se obračali k njim po pomoč. Za večino teh zavetnikov v sili nimamo povsem zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč povečini samo legende (pobožne povesti). Vse legende, pravijo poznavalci, pa imajo zgodovinsko jedro.

Med ‘štirinajstimi zavetniki v sili’ najdemo tudi današnjega godovnjaka sv. Evstahija. Njegovo grško ime pomeni ‘rodoviten, poln klasja’. Poleg sv. Huberta (njegov spomin obhajamo 3. novembra) ga časte kot svojega zavetnika lovci in gozdarji in pogosto oba svetnika zamenjavajo, ker sta si tudi njuni legendi zelo podobni. Evstahijevo češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Po ugotovitvah milanskega kardinala Schusterja je Evstahij istoveten s sv. Evstatijem, antiohijskim patriarhom, ki se je izkazal kot odločen nasprotnik arianizma na koncilu v Niceji ter je umrl okoli leta 337 v pregnanstvu v Traciji. Sveti Evstahij, ki je prišel v seznam ‘štirinajstih zavetnikov v sili’, je bil po legendi mučenec. Njegovo slikovito zgodbo je sprejel v svojo znamenito knjigo Zlata legenda (Legenda aurea), ki je bila dokončana leta 1264 Jacobus de Voragine. Mož naj bi bil rimski častnik za časa cesarja Trajana (98–117). Ime mu je bilo Placidus. Nekoč se mu je na lovu med košatim rogovjem jelena, katerega je zasledoval, prikazal križani Odrešenik, ki ga je nagovoril in ga povabil, naj se da krstiti. Poslušal ga je in se dal krstiti z vso svojo družino. Pri krstu je dobil ime Evstahij. Po tem je v življenju veliko trpel; njegova usoda je bila podobna usodi svetopisemskega trpina Joba. Vse se srečno konča, Evstahij se vrne v rimsko vojsko in kot general premaga barbare. Po zmagi se noče udeležiti zahvalne daritve na čast poganskim bogovom in pove, da je kristjan. Zaradi tega obsodijo na smrt njega, ženo in oba sinova. To naj bi se zgodilo pod cesarjem Hadrijanom (117–138). V resnici ni bil noben rimski mučenec, njegovo češčenje je prišlo k nam, kot rečeno, z Vzhoda.

Upodabljajo ga z jelenom, ki ima sredi rogov lesketajoči se križ; včasih tudi kot viteza ali lovca na konju, ki trobi v lovski rog. Poleg lovcev in gozdarjev so ga za svojega zavetnika izbrali tudi kramarji, pletilci nogavic in suknarji. Njegove prigode in prigode njegove družine so upodobljene na 33 barvnih slikah na oknih veličastne gotske katedrale v Chartresu. Nemški slikar Albrecht Dürer ga je upodobil v lesorezu s čudežnim jelenom.

Ime Evstahij je pri nas žeto redko. Skrajšane, v glavnem klicne oblike imena Evstahij so Stahi(j), Staš in Staško (zadnji dve sta lahko tudi iz imena Stanislav).

19. september

  • Alfonz de Orozco, bl., † 1591, avguštinski eremit v Madridu v Španiji
  • Arnulf, sv., † ok. 1075, škof v Gapu v Franciji
  • Emilija de Rodat, glej Marija Viljemina
  • Evstohij, sv., † 461, škof v Toursu v Franciji
  • Guerik (Abo), sv., † ok. 642, škof v Metzu v Franciji
  • Januarij in tovariši, sv., † 304/305, mučenci
  • Klemen Marchisio, bl., † 1903, župnik in ustanovitelj Družbe Hčera sv. Jožefa
  • Marija de Cervellione, sv., † 1290, iz reda mercedarijev v Barceloni v Španiji
  • Marija Viljemina Emilija de Rodat, sv., † 1852, redovna ustanoviteljica
  • Nil, sv., † 310, mučenec v Palestini – glej Pelej, Nil in tovariši
  • Pelej, Nil in tovariši, sv., † 310, mučenci v Palestini
  • Pompoza, sv., † 853, devica in mučenka v Cordobi v Španiji
  • Sekvan, sv., 6. st., opat v Franciji
  • Suzana, sv., 4. st., mučenka v Palestini
  • Teodor Canterburyjski, sv., † 690, škof
  • Trofin, sv., prva st., mučenec v Frigiji