Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Benjamin

1310-106a

Si svoboden in odgovoren?

Napisal Benjamin na . Objavljeno v MP Klepetamo z Robertom.

Mnogokrat slišim, kako se posamezniki navzven in javno izrekajo o človekovih pravicah in svobodi posameznika, vendar ko pride do konkretnih dejanj, ti isti posamezniki popolnoma pogorijo. Zavzemajo se za svobodo, a v isti sapi kršijo svobodo sočloveku, kar je ena od večjih hipokrizij današnje družbe. Smo verni res svobodni v izražanju svoje vere, znotraj družbe, ki se opredeljuje, da ima vsak možnost do svobodne izbire in izražanja svoje vere, če pa lahko zgolj z nekim dejanjem vere prileti na tebe ploha očitkov, poniževanj in nerazumevanj? Je mlad človek svoboden v izpovedovanju svoje vere, če se boji, da bo izločen iz kroga svojih prijateljev, ker baje ni normalno biti veren?

1310-106aOčitno je treba v naš besednjak ponovno sprejeti besedo spoštovanje. Dopustiti, da je nekdo ob meni takšen, kot je, da ni strahu, da se bom zato moral jaz spremeniti oz. bo meni nekaj bistvenega odvzeto zaradi drugačnosti drugega. Spoštovanje pomeni, da tudi sam spoštujem drugega in ne samo čakam, kdaj bo nekdo spoštoval mene. Mogoče je spoštovanje tista beseda, ki bi si jo otrok najprej naučil od svojih staršev, ki bi jo mladostnik zaznaval iz odnosa s svojimi učitelji in bi jo kot odrasel živel na svojem delovnem mestu. Spoštovanje pomeni sobivanje, ki ne ruši, ampak bogati.

Na mnogih krajih so danes kristjani preganjani zaradi svoje vere. Prav je, da krepimo zavest povezanosti z njimi, kot sestrami in brati, in jim po svojih zmožnostih stojimo ob strani. Ni res, da smo tako brez moči in da ne moremo ničesar storiti, primanjkuje nam le nekaj izvirnosti. Mogoče se moramo tudi izviti iz primeža samopomilovanja in smiljenja. Praznovanje Milanskega edikta ni samo veselje ob visoki obletnici, ampak tudi priložnost, da prebudim samega sebe in zaživim iz vere. Moderno in lepo rečeno: vera je moja osebna stvar, vendar lahko zares zaživi le v povezavi z drugimi in za druge.

1310-100a

Vi imate uro, mi pa čas…

Napisal Benjamin na . Objavljeno v MP Megafon.

Porque? Zakaj tako hitijo? Vsem, ki jih srečamo, se tako mudi …

1310-100aKonec avgusta in v začetku septembra sta Slovenijoz uršulinko s. Andrejo Godnič obiskali dve mladi družini iz Peruja. Med nas so prišli oznanjat, pričevat, vzeli so si čas za nas, čas za besedo, ples, oznanjevanje. Začudeno so ugotavljali, kaj vse imamo mi, česar oni nimajo. Največje presenečenje v vsem luksuzu našega vsakdana pa je topla voda, ki teče kar iz pipe. In pri nas, da je kriza? Veliko več imamo, kot bodo oni imeli kadarkoli. A v vsem našem obilju nam nekaj bistvenega manjka. Nimamo časa. “Zakaj vsi tako hitijo? Ljudje v Sloveniji nimajo časa biti srečni, preveč se jim mudi …” Tako so komentirali Perujci. Pri njih doma je namreč čas vrednota; znajo si ga vzeti. Znajo se ustaviti in biti srečni drug z drugim. Zakaj pa mi tako hitimo in ne znamo ceniti vsake minute? Morda zato, ker za njo pride še ena in za njo še ena? Enkrat si bom že vzel čas in eno izkoristil. Ampak ne sedaj, moram it’ …

1310-094-02 copy

Milanski edikt – zakaj je pomemben tudi danes?

Napisal Benjamin na . Objavljeno v MP Tema meseca.

1310-094-02 copyZa sodobnega človeka je pojmovanje svobode nekaj zelo samoumevnega. Imamo svobodo gibanja in lahko gremo po celem svetu, svobodo govora, da izrazimo svoje mnenje, svobodo izbire izobraževanja, da se lahko izučimo za različne poklice in še bi lahko našteval. Imamo tudi svobodo veroizpovedi in lahko svobodno o sebi povemo, da smo kristjani.

    Ključne vrstice iz Milanske edikta (313):

    »Odločili smo se, da kristjanom in vsem drugim podelimo možnost, da svobodno živijo v skladu s svojo najljubšo religijo … Menimo, da je pravično in razumno, če nikomur ne preprečimo živeti v skladu s krščansko religijo ali v skladu s katerokoli drugo, ki bi ji kdo dal prednost … «

1310-094-08

 

 

 

 

 

Prvič so se s to svoboščino kristjani srečali v letu 313. Predstavitev Milanskega edikta bi lahko opravili tudi v enem stavku – cesar Konstantin je leta 313 po Kr. dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje njihove vere. Če na ta dogodek gledamo z današnjega gledišča, potem si najverjetneje kar težko predstavljamo, kaj to sploh pomeni. Vendar svoboda izpovedovanja vere ni vedno bila dovoljena – prej nasprotno. Ljudje so zaradi svojega verskega prepričanja tudi umirali in žal umirajo še danes.

1310-094-07

 Mesto Niš, rojstni kraj cesarja Konstantina

1310-068-01

Marija v novi zavezi

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Priloga.

»Marija je s svojim odnosom do Jezusa tesno povezana s tem, kar verujemo,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Luč vere. Verujemo, da je Jezus pravi Božji Sin, ki ga je Oče poslal na svet kot Odrešenika. Rojen je bil iz Marije device brez sodelovanja moža. »Resnično Marijino materinstvo je zagotovilo, da ima Božji Sin pristno človeško zgodovino in resnično meso, v katerem je mogel umreti na križu in vstati od mrtvih.« Dogodke iz zgodovine odrešenja so pod vodstvom Svetega Duha ‘naslikali’ pisatelji knjig Svetega pisma. Te njihove ‘podobe’ so od prvih krščanskih časov navdihovale likovne umetnike. Osrednji predmet krščanskega nabožnega umetnostnega ustvarjanja ali ikonografije je Jezus Kristus. Za njim pa pride takoj njegova Mati Marija, ki je s Sinom najtesneje povezana, čeprav evangeliji ne nudijo zanjo toliko gradiva kakor za Jezusa. Na naslednjih straneh bomo ob kratkem svetopisemskem besedilu in mislih cerkvenih očetov predstavili Marijine upodobitve od Oznanjenja do njenega poveličanja pri Sinu.

1310-068-011310-068-10

1310-062b

doc. dr. Žiga Andoljšek

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Moj pogled.

Pred vstopom v novo študijsko leto smo na pogovor povabili dekana Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu Žiga Andoljška. Poleg tega, da je profesor in dekan na omenjeni fakulteti, je tudi direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in tako primeren sogovornik tako o študiju kot o perečem vprašanju mladih, kako se stanovanjsko osamosvojiti.

1310-062b

    Rad imam:
    • družino
    • poštenje in pravičnost
    • odkritost
    • kolo
    • morje
    Ne maram:
    • hinavstva
    • manipulacije
    • neizpolnitve dogovora
    • birokracije
    • kompliciranja
    Priljubljeno
    • Knjiga: Sienkiewicz, H.: Quo Vadis
    • Film: Moje pesmi, moje sanje
    • Gledališka predstava: Tiste, v katerih igrajo moje hčere
    • Nadaljevanka: Christie, A.: Hercule Poirot
    • Glasba: moderna in domača bolj kot klasična
    • Šport: kolesarstvo
    • Hrana: ribe
    • Osebnost: dr. Andrej Bajuk
    • Vzornik: Oče
    • Velika želja: svoji družini in vsem najbolj želim miru
    • Velika ljubezen: soproga Polonca
1310-044a copy

Muzej pošte in telekomunikacij

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Slovenski muzeji.

1310-044a copy

Svetovni dan pošte

Naj bo povod za obisk Muzeja pošte in telekomunikacij Svetovni dan pošte, ki ga od leta 1969 praznujemo 9. oktobra. Dan je posvečen ustanovitvi Svetovne poštne zveze leta 1874. V zvezo, s sedežem v Švici, je vključenih 192 držav, od leta 1992 tudi Slovenija.

Vrnitev poštnega roga

Muzej pošte in telekomunikacije je bil ustanovljen leta 1985 kot dislocirani oddelek Tehniškega muzeja Slovenije, ko je svoje domovanje našel v prostorih graščine v Stari Loki. Svoje prve zbirke je predstavil javnosti 27. maja 1988. V Starološkem gradu je deloval do leta 2008, nakar se je preselil v Polhov Gradec, v tamkajšnjo graščino.

Za krajane Polhovega Gradca ima preselitev muzeja prav poseben pomen, saj se v njihov kraj vrača poštni rog. Ta je bil nekoč last družine Tomšič iz Polhovega Gradca, ki je imela od leta 1869 v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.

1310-045g

    Muzej pošte in telekomunikacij, Polhov Gradec 61, 1355 Polhov Gradec, tel.: 01 364 00 83, spletna stran www.tms.si

    Odpiralni čas muzeja: torek – petek: 10.00–17.00, 24. 12. in 31. 12.: 10.00–13.00, nedelja in prazniki: 10.00–17.00. Ob sobotah in ponedeljkih zaprto, zaprto tudi 1. 11., 25. in 26. 12, 1. 1. in na veliko noč.

1310-038fCopy

Preizkušnja

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Pot do Boga.

1310-038fCopyPreizkušnja. Kako pomembna beseda! Mar ni celo naše življenje ena sama preizkušnja? In v vsakdanjem življenju se kar naprej srečujemo z nekimi manjšimi ali večjimi preizkušnjami, ki so pravzaprav le posamezni delčki te velike življenjske preizkušnje! Te splošne življenjske preizkušnje si ne izberemo sami. Postavljeni smo vanjo, z rojstvom, kot zelo nebogljena bitja.

In kako se sprprijemamo s preizkušnjami? 

Butan plin

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Na obisku.

Energija je za človeka bistvenega pomena. Skozi čas se je naučil izkoriščati energijo ognja, vetra, vode, vse do parnega stroja in ne nazadnje virov, ki so skriti globoko v zemlji, ter seveda elektrike. Med sodobne energente spada tudi plin, ki ga delimo na zemeljski in na utekočinjen naftni plin. In ravno z utekočinjenim naftnim plinom se ukvarjajo v podjetju Butan plin.

1310-034a

Kaj je UNP?

Utekočinjeni naftni plin (UNP) je čist in vsestransko uporaben energent ter okolju najprijaznejše fosilno gorivo. Tehnično gledano je to propan ali mešanica plinov propana ter butana, ki jih pridobivamo pri destilaciji surove nafte ali pri čiščenju zemeljskega plina. Utekočinjeni naftni plin je plin brez barve in vonja. Da bi ga lažje zaznali, mu je dodan odorant, ki mu daje značilen vonj. UNP ima visoko kurilno vrednost, tako denimo 1 kilogram propana proizvede toliko energije kot 6 kilogramov drv oziroma toliko kot 2 kilograma premoga ali 1,33 litrov kurilnega olja. Ker pri izgorevanju ne nastajajo pepel in trdi delci, velja UNP skupaj z zemeljskim plinom za najčistejši in okolju najprijaznejši vir energije.

V Cerkvi to vznemirjajoče brbotanje Svetega Duha

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Verovati danes.

Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev,

Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,

1310-024a

 

Petek, 13. september

God sv. Janeza Zlatoustega (ok. 346–407) je danes, jaz pa sedim v vinski kleti sredi sodov in ob poslušanju najlepše pesmi Franovega očeta ter ob dogodkih, ki so (pri)zadeli Cerkev na Slovenskem, premišljujem besede današnjega godovnika: »O Jezus, daj da bo naše življenje vredno milosti in resnice, ki smo jo prejeli; in kakor jo je potrebno oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.« Ja, biti v skladu z Resnico – biti z Njo v sozvočju, da lahko Sveti Duh (pre)budi v meni in v tebi, ki bereš te vrstice (midva sva Cerkev!), tisto vznemirjajoče brbotanje, ki ga kot najlepšo pesem Franovega očeta poslušam iz sodov, ko vre mošt v mlado vino. Rane sorte grozdja so dozorele, včeraj smo trgali ranino in rizvanec, danes se že oglašata in napovedujeta nov letnik žlahtnega vina.

Vse na tem svetu zori: otrok dozori in preraste v mladeniča, grozdje v vino … a poprej mora zavreti – v vročekrvni mladosti, v vrelem moštu … Kvasi se, da se lahko prerodi in končno zbistri v življenjsko novost. – Tudi Cerkev! Njena zunanja struktura je le posoda – je le tempelj, v katerem mora prebivati Sveti Duh … in če v njej prebiva, potem je v njej slišati zame najlepšo pesem: vznemirjajoče brbotanje, ki napoveduje novost. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti,« pravi papež Frančišek. »V njej lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. /…/ Cerkev ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov in ti smo mi!« Sleherna sprememba, ki se dogodi v Cerkvi, se začne pri meni – v moji odprtosti Svetemu, da me lahko prekvasi v novo stvar. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17).

Zora Tavčar

Napisal Benjamin na . Objavljeno v Gost meseca.

Večkrat sem morala biti pisec, režiser, scenograf in kostumograf v eni osebi.

— Zora Tavčar

»Imeti umetnika v hiši, pomeni, da mora nekdo drug postoriti nekatere druge nujne stvari namesto njega,« večkrat ponavlja Zora Tavčar. Kljub temu, da je žena znanega pisatelja Alojza Rebule in je, po njenih besedah, morala postoriti številne stvari, nujne za dom, je bila dejavna na različnih področjih: od pisateljevanja, prevajanja do dramatiziranja ter pedagoškega in mentorskega dela. Nekaj literarne žilice je podedovala. Ob visokem življenjskem jubileju nam je spregovorila o svojem rojstnem kraju, rodu, razgibanem življenju in pisateljevanju.

1310-008os

    OSEBNA IZKAZNICA

    Zora Tavčar se je rodila v Loki pri Zidanem Mostu leta 1928. Zaradi vojne se je šolala v različnih krajih od domače vasi prek Maribora, Dunaja, Brežic do Ljubljane, kjer je tudi končala študij slavistike in primerjalne književnosti. Menjavanje okolij jo je prisililo v iznajdljivost in učenje vedno novih stvari. To ji je prišlo še kako prav, ko se je poročila s pisateljem Alojzom Rebulo in se preselila v Trst, kjer sta si ustvarila družino in kjer se je vključila v vzgojno in kulturno življenje. Sedaj s svojim možem preživlja pokoj v rodni Loki.

    Napisala je več knjig leposlovja, več knjig za otroke, tri zanimive knjige pogovorov z znanimi Slovenci, več radijskih iger… Za Ognjišče je napisala knjigo o ženskih imenih

    Poklical si me po imenu, izbrala in s scenskimi napotki priredila knjigo šestih iger z versko tematiko Savlov demon svojega moža Alojza Rebulo. Skupaj z možem sta za našo založbo prevedla tudi knjigo o sveti Klari Asiški.