Avtor: Marko

Papež Frančišek je v želji, da bi okrepil vlogo Svetega pisma določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom, ki je običajno ob koncu januarja, posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Prehod v novo leto je tudi priložnost, da lahko v novo koledarsko leto stopimo skupaj s Svetim pismom, lahko tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi.
Sveto pismo (SP), knjiga vseh knjig, je sveta knjiga kristjanov. V njem je zapisano Božje razodetje, hkrati pa predstavlja temeljne vrednote, spoznanja, verovanje ter etični kodeks kakor tudi živo sporočilo vsega naštetega po komentarjih, literarnih, glasbenih in likovnih stvaritvah na temelju svetopisemskih motivov.

NAJVEČKRAT PREVAJANA KNJIGA
Sveto pismo je po zadnjih podatkih (oktober 2019) prevedeno v 3.385 jezikov od 7.111 uradnih svetovnih jezikov, kar pomeni dobrih 46 %. Pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da so prevodi Svetega pisma pomagali pri soustvarjanju narodnih jezikov. Tudi slovenščina se je začela razvijati s pomočjo Dalmatinovega prevoda Biblije (1584). Zakaj pa so prevodi potrebni? Ker omogočajo, da (ne)verniki berejo Božjo besedo v domačem, poznanem jeziku.
.
SEPTUAGINTA
Septuaginta je prvi grški prevod SP Stare zaveze (SZ), ki je nastal v 3. in 2. stol. pred. Kr., v starodavnem egipčanskem mestu Aleksandrija. Prevod je dobil ime po sedemdesetih prevajalcih. Prevedli niso le hebrejskega (judovskega) svetopisemskega izročila, ki vsebuje 24 knjig, temveč tudi druga besedila, ki pa jih kot kanonična priznavamo le katoličani in pravoslavni. Zanje se uporablja ime devterokanonične knjige, judje in protestanti pa jih prištevajo med apokrife.

VULGATA

Vulgata (lat. splošno razširjena, sprejeta) je latinski prevod SP z začetka 5. stoletja, v večini delo svetega Hieronima. Nastala je na pobudo papeža Damaza, iz želje, da bi Cerkev imela zanesljiv in homogen latinski prevod Svetega pisma. Splošno veljavo pa je Vulgati zagotovil cesar Karel Veliki leta 800. Leta 1546 jo je tridentinski koncil razglasil za avtentično. Zaradi napak pri prepisovanjih in razvoja tekstne kritike so Vulgato temeljito revidirali. 25. aprila 1979 je izšla Nova Vulgata, ki je nadomestila staro, saj je postala uradna verzija za rabo v latinskem bogoslužju in za dokumente Katoliške cerkve latinskega obreda.

SLOVENSKI PREVODI BIBLIJE
Jurij Dalmatin velja za prvega slovenskega prevajalca Biblije. Njegov protestantski prevod SP je izšel leta 1548. Potrebnih je bilo več kot dvesto let, da je izšla katoliška izdaja SP, imenovana Japljeva Biblija, ki je izhajala med letoma 1783–1802. A prevod je pošel. SP je želel pripraviti lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ker pa so o tem razmišljali tudi predstavniki ljubljanske škofije, je Slomšek prevod prepustil njim. Tako je pod mentorstvom škofa Antona Alojzija Wolfa nastala t. i. Wolfova Biblija. Prevajanje je vodil Jurij Volc (1805–1885), ki mu je pomagalo več kot deset drugih prevajalcev (npr. A. Čebašek, A. Gollmayer, L. Jeran, F. Metelko, M. Ravnikar). Prevajali so po Vulgati in nemški Alliolijevi Bibliji, iz katere so povzeli tudi opombe. Prevod je izšel v šestih zvezkih z letnicami 1856 do 1859. Stritarjev Novi zakon (1882) bil večkrat ponatisnjen. Katoliški krogi so ga imeli za protestantskega.

Stritar je sicer prevedel tudi nekatere knjige Stare zaveze. Za pesniško preoblikovano izdajo SP je poskrbel Simon Gregorčič. Prevod Joba in Žalostink je izšel leta 1904. Poseben pomen ima tudi prevod grške NZ v prekmurščino, za katerega sta poskrbela brata Štefan in Mikloš Küzmič, znan kot Küzmičev Nouvi zakon (1771). Protestanti so leta 1914 dobili celoten prevod Charskovega SP. Poseben pomen ima Mariborski prevod SP (1959–1961), ki ga je pripravljal dr. Matija Slavič. Gre namreč za prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Prevod je vstopil v bogoslužno rabo. Leta 1974 je izšla popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Ob štiristoletnici prvega prevoda je leta 1984 izšel Jubilejni prevod NZ, ki so ga pozneje vključili v Standardni prevod SP (1996), ki je dosledno preveden po izvirniku.

NOV PREVOD PRED VRATI
Kmalu zatem so se začele priprave na prevajanje Jeruzalemske izdaje SP, ki je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod SP po drugi svetovni vojni. Gre za klasičen prevod, ki teži k skladnosti z izvirnim besedilom, s skrbjo ohranjanja duha izvirnika, poleg tega pa upošteva literarne kritike ter dodaja obsežne opombe. Leta 2010 je izšla Jeruzalemska izdaja Nove zaveze in Psalmov, 2013 modrostnih in preroških knjig, 2014 Peteroknjižja in 2015 zgodovinskih knjig. Celotno besedilo SP Jeruzalemske izdaje bo izšlo letos.
Se tudi ti sprašuješ, zakaj se nova izdaja imenuje Jeruzalemska?
Poimenovanje je povezano z dejstvom, da je pobuda za prevajanje komentiranega prevoda nastala v okviru francoske biblične šole v Jeruzalemu. Prva izdaja (Bible de Jérusalem) je tako izšla v francoščini leta 1956.
In še zanimivost: Dodatna vrednost slovenske izdaje Jeruzalemske Biblije je v tem, da opombe niso preprosto prevedene iz francoskega izvirnika, temveč so okrepljene z drugimi viri, zato ima slovenska izdaja v povprečju 20 % več opomb kot francoski izvirnik.

KANON NZ
Omenili smo že, da se kanon SZ nekoliko razlikuje. Pri kanonu Nove zaveze (NZ) pa obstaja popolno soglasje med vsemi Cerkvami, identično je tudi zaporedje spisov. Slednje se je tekom zgodovine spremenilo. Sprva so bili evangeliji razvrščeni po vrstnem redu Mt, Jn, Lk, Mr, medtem ko so danes v vrstnem redu Mt, Mr, Lk, Jn. Pavlova in katoliška pisma pa so porazdeljena od najdaljšega do najkrajšega v določeni skupini.

IZDAJA ZA MLADE
Poleg opisanih izdaj Svetega pisma, so v ekipi projekta Youcat pripravili tudi Sveto pismo za mlade – Youcat Biblija. Za knjigo so izbrali besedila iz Stare in Nove zaveze, vključena so bogata pričevanja, tako svetnikov kot mladih, ter izbrane fotografije. Vse to daje temu Svetemu pismu za mlade še dodatno vrednost. Na začetku »knjige vseh knjig« je vključenih 10 pravil, ki nas vodijo pri branju Biblije. Taka izdaja želi še posebej motivirati ne samo za branje, ampak da lahko v njej najdejo mladi spodbudo za molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri.

Pri izdajah za mlade in otroke je pomembno vlogo odigrala tudi založba Ognjišče, ki je že leta 1968 izdala Kratko sveto pismo s slikami. In prav to prvo sveto pismo s slikami je potem izhajalo v več ponatisih skozi leta in leta … in tudi v novem tisočletju – nazadnje v prenovljeni izdaji leta 2012 in zadnjem ponatisu 2017. Če seštejemo vso naklado, to pomeni skupaj več kot 160.000 izvodov in s to številko je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov – in še vedno je v prodaji. Še bolj se je izdajanje knjig s svetopisemsko vsebino razmahnilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, posebno ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma (1984). Založba Ognjišče je iz leta v leto dopolnjevala zbirko pomembnih svetopisemskih knjig, in jih uspešno razširjala med bralce. Med njimi je najbolj pomembna knjiga Svetopisemski vodnik izšla v nakladi 10.000 izvodov in doživela ponatis – danes nekaj nepojmljivega. Med bralce se je hitro razširila prav tako zelo potrebna Enciklopedija Svetega pisma … V današnjem času je zanimanje za Sveto pismo manjše, toda pri založbi Ognjišče še vedno redno ponatiskujemo nekatere uspešne starejše izdaje, jih izdajamo v prenovljeni podobi … Tudi ta novejši čas ima svojo svetopisemsko uspešnico Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji.
Seznam “svetopisemskih” izdaj naše založbe (in ponatisov), ki so izšle v 53. letih izdajanja knjig (aprila 1967 je izšla prva) … (spletni dodatek o izdajah založbe Ognjišče Marko Čuk)

KDO IN KDAJ JE RAZDELIL SP NA VRSTICE IN POGLAVJA?
Kot je zapisala Maria Carmela Palmisano v knjigi Uvod v Novo zavezo, so vse izdaje Svetega pisma danes razdeljene ne le po naslovih posameznih ‘knjig’, temveč znotraj teh na poglavja in vrstice. Poglavja so krajši ali daljši odlomki, posamezno lahko vsebujejo 6 (npr. v Ps 150) ali tudi 176 vrstic, kolikor jih je v Ps 119. Tudi vrstice ali verzi so različno dolgi. Štefan Langton, profesor v Parizu, škof v Canterburyju (+1228), je Sveto pismo v latinščini razdelil na poglavja in jih oštevilčil. Vrstice je v poglavjih Stare zaveze oštevilčil Sante Pagnini iz Lucce (1528), vrstice Nove zaveze pa je določil in oštevilčil Robert Estienne (1555). Luter in Dalmatin imata delitev na poglavja, a še ne na vrstice. Hebrejska Biblija je že prej imela svojo delitev na bogoslužne odlomke (po hebr.: “parašah“ v ednini in “parašot” v množini). Slednje je Pagnini upošteval, vendar je treba vedeti, da so te delitve (od Pagninija in Estienneja) najprej nastale za latinsko besedilo, potem so jih prenesli na hebrejske in grške izdaje in seveda na novejše prevode. V nekaterih izdajah angleških prevodov sem in tja naletimo na delno drugačno izročilo štetja vrstic. Razlike so tudi pri nekaterih devterokanoničnih knjigah ali delih knjig, kjer se obseg grškega besedila včasih razlikuje od obsega v latinski Vulgati (npr. Sir, Est, Tob).

NAČINI BRANJA SVETEGA PISMA
Večina kristjanov se s Svetim pismom sreča že v otroštvu. Otroke najbolj pritegnejo barvne ilustracije. V ta namen obstajajo tudi izdaje otroških Svetih pisem, kjer so predstavljene pomembnejše pripovedi in ki so pomemben korak za uvajanje otroka v poznavanje zgodovine razodetja. Vsak mlad kristjan prejme Sveto pismo ob prejetju zakramenta, a ker gre za tako debelo knjigo, polno gostega besedila, mnogi vanjo niti ne pogledajo. Poleg tega Sveto pismo ni roman, pa čeprav najdemo v njen primere romantične ljubezni, ni znanstvena fantastika, kljub temu da določeni odlomki dajejo prosto pot človekovi domišljiji (prim. Raz), ni kriminalka, četudi so Kristusa ubili. Sveto pismo namreč vsebuje vse literarne zvrsti, hkrati pa jih presega. In kako naj ga potem beremo? Obstajajo različni pristopi.

ALI SI VEDEL, DA OBSTAJA SEZNAM, KAKO V ENEM LETU PREBRATI CELO SVETO PISMO?
Vsak dan prebereš nekaj odlomkov, in tako boš s pomočjo seznama lahko v enem letu vsaj deloma predelal celotno SP. Vsekakor pa ni pomembno, koliko Svetega pisma prebereš, temveč da razmisliš o tem, kaj ti želi sporočiti. Takšen princip branja imenujemo lectio divina (več o tem si lahko prebereš v oktobrski glavni temi o meditaciji v krščanstvu). Pri tem lahko slediš cerkvenemu koledarju, lahko pa Sveto pismo odpreš na poljubnem mestu ter mu dovoliš, da te samo nagovori. Modernizacija je prinesla tudi vrsto uporabnih aplikacij, preko katerih dobiš na svoj pametni telefon dnevne citate iz Svetega pisma. Gre za praktično zadevo, svoj pomen pa doseže takrat, ko nas citati resnično nagovorijo ter povabijo k boljšemu življenju. Ampak pozor!
Nekateri citati so sami po sebi dovolj močni, prav tako kot določeni odlomki. Kljub temu pa jih lahko popolnoma razumemo šele takrat, ko poznamo kontekst, v katerem so bili povedani. V nasprotnem primeru namreč lahko pride do zlorab. Če ponazorim s primerom: ali si vedel, da v Svetem pismu piše, da ni Boga? (Ps 14,1). Če bi prebrali le ta stavek, bi lahko začeli z razpravami, da Sveto pismo hkrati zanika to, kar razodeva. Le če preberemo celotno vrstico, vidimo celoten kontekst. Piše namreč: »Bedak pravi v svojem srcu: ‘Ni Boga.’«
Strokovnjakom, ki se ukvarjajo s preučevanjem svetopisemskih besedil v širšem kontekstu, pravimo biblicisti oz. eksegeti. Za preučevanje uporabljajo t. i. eksegetsko analizo.

 

FLISAR, Urška (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2020) 1, str. 60-65.

Vprašanje odnosa mladih do religije in osebne vere je v Sloveniji tema pogovorov že več let. Največkrat s problematičnega vidika: Kako to, da mladi bežijo od Cerkve, zakaj mladih ni več v Cerkvi, kje sploh so mladi? Zato se je s toliko večjim veseljem, pričakovanjem in upanjem sprejelo papeževo pobudo o sinodi mladih, ki naj bi prinesla nov veter tudi v Sloveniji.
Okrogle mize, pogovori, članki, vprašalniki, analize, debate so v vsem tem času prinesle mnoge analize. Tudi v reviji Ognjišče smo v letniku 2018 želeli prispevati k razločevanju in razumevanju sveta mladih skozi 12 pogovorov s p. Brankom Cestnikom. Zadnja razmišljanja na to temo so predavatelji predstavili na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti. Posebej sta izstopala dva večera. V prvem je dr. Borut Škodlar spregovoril o zanimivih izzivih, ki so na poti mladih v današnjem času. Njegov prispevek je podal zanimivo analizo stanja mladih danes, njihovega načina razmišljanja, sveta, njihove duhovnosti in tudi stisk, v katerih se znajdejo. V drugem večeru pa je nadškof Alojzij Cvikl predstavil nekaj utrinkov in misli ob nedavno zaključeni sinodi mladih v Rimu. V nadaljevanju predstavljamo nekaj glavnih poudarkov, ki so nam lahko v dodaten razmislek, kako danes razumeti mlade, njihov odnos do vere in kakšno moč ima vera v življenju mladih danes.

KAJ IMAM JAZ OD TEGA ALI VIDIK KORISTI
Eno od večkrat izpostavljenih vprašanj pri govorjenju o mladih je bilo, kako se mladostnik opredeljuje do cerkvenega občestva, sodelovanja v župniji, zakaj naj bi veroval, zakaj naj bi iskal smisel svoje vere in lastnega obstoja. Vprašanje ima podlago v iskanju koristi. To ne pomeni, da so mladi brez želje po iskanju Boga, da nimajo vedenja, da bi morali, niti to ne pomeni, da tega ne bi razumeli kot za pomembno, ampak … V čem je smisel, zakaj naj bi razvil željo, da grem na srečanje mladih, da bom animator, da grem k maši?

Odnos mladih do verske razsežnosti življenja skozi oči koristoljubja je izpostavil p. Branko. Opozoril je na vzgojno-izobraževalni sistem, ki mlade zelo zgodaj navaja na iskanje koristi pri tem, kaj se učijo. Če je za oceno, se treba naučiti, če ne, ni pomembno. Vzorec nato samo uspešno prenesejo na druge plati življenja. Vse, kar kot mlad človek – družinski član, učenec, veroučenec, član nekega društva – počne, se mu zdi, da mu mora koristiti. Ta korist se lahko kaže v denarnem, ekonomskem smislu, v smislu nagrajevanja, pohvale, statusa, izstopanja, všečkanja …
Zato ne čudi vprašanje, ki si ga zastavi marsikateri mlad človek: Kakšno korist imam, če obiskujem mladinsko skupino v župniji? Kakšno korist imam, če ostanem v cerkvenem občestvu po prejemu zakramenta svete birme?
Če v času odraščanja umanjka povezanost, če se ne stke vez med realnim življenjem in vero, potem je to zelo težko nadoknaditi. Če ni povezave, če iz občega življenja ni razvidno, kakšni so blagoslovi in koristi od verske komponente v našem življenju, potem je težko pričakovati, da bo mlad človek kar tako sprejel kopico racionalnih razlag, zakaj vera in kaj mu prinese. Vera je dar in posredovan je s pomočjo vzgoje. Tudi naprej bomo videli, kako pomembna je pri rasti v veri ravno vzgoja, ki pa mora biti posredovana pristno, preko zgledov in vzorcev staršev, starih staršev, sorodnikov, prijateljev.

SVOBODA IN KAJ JE VREDNO TRUDA
Govoriti z mladimi in o mladih pomeni, da se pustimo in jih spoznamo v njihovem bistvu odraščanja. Sodobni čas prinaša nove izzive, kar predstavlja tudi spremenjene odzive mladih na okolje okoli njih.
Največji izziv, ki ima velik vpliv na današnjega mladostnika, predstavlja pojem svobode. Pojem svobode in biti svoboden je v današnjem času razumljen precej drugače kot pred nekaj desetletji. Pa to ne pomeni, da mladi pred desetletjem ali dvema te svobode ne bi imeli, niso pa je imeli v takšnem obsegu niti v takšni obliki kot danes. Iz te svobode izhaja, po besedah dr. Škodlarja, tudi več obremenitev.
Kot je govornik na Nikodemovem večeru izpostavil, je zelo pomembno razumeti duh današnjega časa. Pravi, da smo v času odtujenosti, odmaknjenosti, pozunanjenosti. Prihaja do poveličevanja zasebnosti, dogaja se obrat vase – samo jaz sem pomemben, od mene je odvisno, kaj bom in česa ne bom, ne sprejemam zunanjih navodil ali nasvetov, pomembne so moje pravice do svobodne izbire. Problem predstavlja dejstvo, da se izgublja samoumevnost, tudi tista, ki je razumljena kot del tradicije.

TIRANIJA IZBIRE
Vse to se odraža v iskanjih mladih. Ko je enkrat vse na prepihu izbire, ko se začne izbirati samo na podlagi »kaj mi danes paše, kaj si danes želim«, smo priča grobemu izkoreninjenju mladih. Ni več važna ne tradicija, ne utečenost nekih ravnanj, vzorcev, ne hierarhija vrednot, ampak je dovoljeno vse. Navidezna lepota vseh možnosti in svobodne izbire postane lahko grozljiva stvar.
Tovrstna odtujenost vodi v zmedenost. Kaj izbrati v vsej pestri ponudbi? Mlad človek je tako izgubljen, ko znotraj vseh možnosti, vseh ponujenih izbir ne ve, kaj naj izbere za svoj prosti čas, za svoje dejavnosti, za svoja opravila, oblačila, zabavo, naprave … Kar ne zmore izbrati. Zgodi se celo nemoč, da bi sploh kaj izbral.
Zunanji svet, ki mladega človeka spreminja v potrošnika, pa ga s tiranijo vedno bolj napada, naj izbira. Odvija se prisila izbiranja. Izberi to, izberi tisto, izberi ono. Dr. Škodlar je izpostavil, kaj vse si izbiramo in to danes s pomočjo sodobne tehnologije celo na klik. Izberemo si lahko svojo identiteto, življenjski slog, pametni telefon, počitnice, prijatelje, zabavo … – in iz tega procesa smo pod pretvezo svobode odstranili vse meje, ki naj bi mladostnika omejevale ali varovale. Tiranija pričakovanj, kako bomo vse izbirali, se odraža tudi pri nagovarjanju mladih preko oglasov, kaj se od njih pričakuje: Bodi to, kar si! Bodi srečen! Uživaj mladost brez meja! Pomagaj si sam! Bodi močan! In seveda: Ne pozabi biti uspešen, produktiven, lep, mlad, bogat, genialen!
Težava pričakovanj je velika. Smo prepričani, da z vso kopico izbire, ki jo dajemo otrokom in mladostnikom na voljo, delamo v njihovem najboljšem interesu?

ISKANJE SMISLA
Kako razumeti proces iskanja smisla? Kako mladi danes iščejo smisel oziroma s pomočjo katerih elementov pridemo blizu temu smislu ter komponenti duhovnega?

Mladi iščejo smisel preko:

• vodstva in usmeritev, ki jih morajo dobiti v družini od drugih voditeljev, vzornikov. Pri tem je zelo pomembno, da se v tem odnosu nujno odvija postavljanje meja. Meje, ki se jih vzpostavi v tem odnosu in v tej dobi, mlademu človeku predstavljajo varnost na poti prej omenjene svobode odločanja.
• pristnega stika s sočlovekom. Na poti iskanja nočejo biti sami, ampak s tistimi, ki jih prepoznajo kot pristne in s katerimi so lahko taki, kot so.
• tradicije, ritualov, vrednot, ker v njih prepoznajo dejavnosti z višjim smislom, pomenom za človeka, če so jim predstavljeni ob pravem času na pravi način,
• skozi skupnost in občutke pripadnosti, sprejetosti, saj s tem opravijo tudi zajezitev in zamejitev nasproti poplavi vseh drugih identifikacij, ki jim prihajajo naproti,
• stika s telesom, svojih čustev, lastne umiritve,
• religioznih, mističnih stanj in stika s presežnim, Bogom.

Pri tem je dr. Škodlar še posebej izpostavil pomen postavljanja meja. Pri mladostniku moramo biti občutljivi za njegove meje, znotraj katerih zori, in jih ne prestopati zaradi svojih skrbi. Dogaja se, da ne uspevamo postavljati jasnih in mladim razumljivih/sprejemljivih meja. Ne smemo si dovoliti, da se ne bi ukvarjali s postavljanjem meja mladostnikom. Meje potrebujemo ravno pri boljšem obvladovanju svobodne izbire, ki tako mladostnika ne bo pahnilo v nemoč, izgubljenost, dezorientacijo, zmedenost, ampak mu bo predstavljalo pomembne korenine, smerokaze, kako razumeti izbiro in kako izbirati. Gre za razvojno nujne meje, ki jih vzpostavljamo za vzgojo in rast mladih.
Pri tem je pomemben odprt dialog z mladimi. Odnos jaz-ti. Ta pa je čedalje večkrat odsoten. Zaradi sodobnega načina življenja in čedalje več časa, ki ga porabimo pred zasloni in ne iz oči v oči, nam to ne uspeva najbolje. Odprti moramo biti v duhu poslušanja, slišanja tega, kar nam mladostnik govori.

DUHOVNO ISKANJE V DANAŠNJEM ČASU
Kljub morebitnemu nasprotnemu mišljenju je duhovno iskanje v današnjem času pri mladih še kako prisotno. Le odvija se na drugačen način.
Poudarek je na izkustvu. Ob širjenju religije se je spreminjala tudi izkustvenost. Najprej je obstajala religija kot tradicija, danes se je iz tradicije preselila v izkustvo; iskanje svetega se preseli iz tradicije, skupnosti v svet individualnega, v nas. Ko govorimo, da iščemo duhovno, pogosto mislimo, da iščemo določena izkustva. Mladi enako. Ne zmenijo se več toliko za vzorce, posredovane skozi tradicijo, skupnost, ampak želijo osebno izkustvo. Kar pa ne pomeni, da tradicija in skupnost ne bi bili pomembni.
Religija in iskanje duhovnega za mlade ni nekaj nujnega, kar je posredovano kot predpisano, ampak je vse podrejeno njihovi volji in izbiri. Svobodi. Toda če združimo prej omenjeno vzgojo za meje, vzgojo za duhovno dimenzijo, če smo sami zgled mladim, če jim pustimo, da se jih vera dotakne tudi na področju konkretne izkušnje, potem smo naredili vse, kar je bilo treba. Nekaj pa prispeva tudi moč vere.
Na vprašanje, kakšna je moč vere pri mladih, bi lahko odgovorili, da takšna, kakršno smo jim predstavili, jim jo privzgojili in dali možnost spoznati. Mladi se v določenem trenutku oddaljijo od Cerkve, ker v njej niso dobili na pravi način pristnosti, ker jim nismo pomagali pognati dovolj globokih korenin, ker jim nismo znali predstaviti lepote vere, tradicije, ker jih v občestvu nismo znali dobro sprejeti, jim dati prostora, jim nismo navsezadnje znali pokazati, kaj bodo od tega imeli.
Zato gredo v svet svobodne izbire in iskanja koristi, ker jih je svet navadil, da se išče korist. Po besedah p. Branka je upanje vsaj v zasajenem semenu vere, če je bilo to položeno v mladostnika – četudi se ta v nekem obdobju oddalji od Cerkve, to še ne pomeni, da se ne bo enkrat vrnil. Predvsem se to zgodi takrat, ko iz lastnih vzgibov, iz lastnih opečenih situacij, lastnih kiksov in napak začnejo spoznavati vsebino, ko začnejo formirati svojo družino in jim ta dimenzija postane pomembna zaradi lastnega interesa.

 

Nadškof Alojzij Cvikl in koraki po sinodi

Govoriti o mladih danes pomeni, da smo del njih, da jih poznamo in z njimi prepoznavamo, v kakšnem svetu živimo. Vprašanje sedaj je, kako skupaj hoditi naprej. Nekaj odgovorov na to, kakšne poti in smernice bo izbrala Cerkev na Slovenskem, je podal nadškof Alojzij Cvikl, ki je bil sinodalni oče iz Slovenije na pred kratkim zaključeni sinodi mladih. Na drugem Nikodemovem večeru je predstavil nekaj svojih izkušenj kot tudi odgovorov na vprašanja mladih glede konkretnih korakov v Cerkvi na Slovenskem.

Na sinodi so z mladimi postavili odnos zaupanja, kar je bilo zelo pomembno, je izpostavil nadškof Cvikl. »Druga stvar pa je, da smo si vsi želeli, da se v tej Cerkvi nekaj spremeni, premakne. V tej skupni želji smo se vsi našli. Močno sporočilo za nas vse je bilo, da mladi danes iščejo. Tudi za tiste, ki so se od Cerkve oddaljili, velja, da iščejo. V sebi iščejo smisel življenja. Potrdilo se je tudi to, da se enako dogaja v Afriki, v Aziji, ker si želijo živeti smisla polno življenje.«

VELIKA PRIČAKOVANJA
Spregovoril je o željah in pričakovanjih mladih, za katere je najprej dejal, da nosijo veliko ran v sebi. »Mi si mogoče sploh ne znamo predstavljati, koliko razočaranj, zavrnitev, hudih izkušenj ima nek mladostnik za sabo. Ravno zato iščejo naprej, želijo najti nekoga, ki jim bo prisluhnil.
Mladi iščejo prostor, kjer bi se lahko srečevali, družili. Presenetila me je misel, ko so mi mladi dejali, da so naša župnišča trdnjave. Eden od mladih je celo dejal, da so naša župnišča večja skrivnost kot sam Bog. Vedno je vse zaprto, obstajajo uradne ure, sicer pa nobenega stika. Prva želja mladih je: Poslušajte nas. Vzemite nas resno. Zato so mladi izpostavili vprašanje, zakaj župnišča in župnijski domovi niso več kraji srečevanja. Zakaj se ne bi mogli skupaj družiti, zakaj ne bi mogli mladi z duhovnikom na župniji ali recimo z redovno skupnostjo skupaj opravljati molitev. Tega si želijo. Želijo si videti, kako poteka takšno življenje, da bi videli, kako duhovnik normalno živi. Duhovniki smo v službi ljudi. Če bi se odprli in se pustili mladim prepoznati v tej obče človeški in duhovniški podobi, bi jim to veliko pomenilo. Na tem področju bo treba narediti spremembe. Velikokrat je bilo na sinodi slišati, da se moramo znebiti razmišljanja, da ne bomo spreminjali ničesar, ker se je vedno tako delalo. Čas se hitro spreminja, okolje in družba se spreminjata, torej je treba spremeniti tudi metode dela.«

VLOGA SINODALNEGA DOKUMENTA
Veliko upanja se polaga v sinodalni dokument, ki so ga vsi sodelujoči predali papežu. Ne vemo še, kaj in kako bo papež zapisal svoje razmišljanje na to temo, se pa pričakuje, da bo dal smernice. Ob tem je nadškof Cvikl opozoril, da sam dokument ne bo rešil situacije. »Dokument da metodo, kako delati. Metoda je v pomoč, kako prepoznamo, slišimo, hodimo skupaj z mladimi. Tudi papež je ob prejemu sinodalnega dokumenta dejal, da sam dokument ne bo izboljšal situacije. Povabil nas je, naj vzdušje, ki je bilo tam prisotno, hojo, ki smo jo doživeli na sinodi, ponesemo vsak v svojo krajevno Cerkev. Samo življenje je tisto, ki nagovori življenje.«

MLAD, KOMPETENTEN VODITELJ
»Pomembno sporočilo je, da sinoda mlade vabi, da se nam pridružijo, da gremo skupaj na pot oznanjevanja vesele novice. Cerkev želi skupaj z njimi hoditi to pot. Vse je možno, če bomo začeli mlade poslušati. Sinoda je pokazala, da imamo v Cerkvi problem. To je, da ni dovolj voditeljev, ki bi bili sposobni iti na pot skupaj z mladimi. Naša naloga je razmišljati, kako bi pripravili mlade voditelje, ki bi lahko bili sopotniki in voditelji drugim mladim. Zato se mi zdi pomembno izobraziti ljudi, ki bodo sposobni delati z mladimi. Ne moremo pa mimo vključevanja mladih, ki bi prav tako radi aktivno sodelovali. Pogosto se dogaja, da bi mladi radi sodelovali, pa se srečujejo s situacijami, ko se od njih zahteva preveč in pregorijo, ob tem se jim da premalo podpore, hkrati pa se zaradi pomanjkanja podpore in izobraževanja ne čutijo dovolj kompetentni za opravljanje neke naloge. Če zaradi teh stvari dosežejo slab rezultat, se vsega skupaj naveličajo in odidejo, se oddaljijo od Cerkve. Če pa bi lahko delali z duhovniki, kateheti, potem bi lahko skupaj rasli v prevzemanju odgovornosti. Hkrati se zavedam, da nismo vsi duhovniki za vse. Kot škof od duhovnika zahtevam vsaj toliko, da mladim v župniji da prostor, in ga vzpodbujam, naj sprejme nekoga, ki bo pripravljen prevzeti odgovornost za mlade.«

POSINODALNO OBDOBJE V SLOVENIJI
Po vrnitvi iz Rima je nadškof Cvikl pripravil poročilo za Slovensko škofovsko konferenco. Kot rezultat tega, da se misli resno delati z mladimi, je bil ustanovljen Urad za mlade, ki naj bi koordiniral vso pastoralo, vezano na mlade v Sloveniji. »Imeli smo že dve srečanji in zdaj smo pred vprašanjem, kako stvar aktivno vpeljati. Pred nami je vsaj eno, če ne dve leti, ki bosta posvečeni mladim. V tem času vidim priložnost, da se opravi dobro pripravo, da se pripravi kakšen dogodek, srečanje, da se gre v čimbolj konkretno uresničevanje sinodalnih zavez. Načrtujemo, da bi za božič poslali pismo, ki ga je pripravila sinoda, vsem mladim. Sam bom pripravil voščilo in potem bomo s pomočjo župnij, gibanj, redovnih skupnosti poskušali to pismo spraviti v čim širši krog v Sloveniji. S tem bi mladi lahko začutili, da jih vabimo, nagovarjamo in da želimo iti skupaj z njimi na pot.«
Dodatno se je izpostavilo mnenje mladih, ki nočejo in ne pričakujejo določenih uslug s strani Cerkve, ampak želijo samo, da jim ta omogoči, da se aktivno vključijo. K temu je nadškof dodal, da so pred nami časi misijonske Cerkve, ko duhovniki ne bodo več čakali samo v župnišču, ampak bodo šli tja, kjer so mladi. Treba je iti iz cone udobja in treba je iti ven, tudi na obrobje. Postati moramo Cerkev, ki je dialoška, odprta, skromna.
»V Sloveniji nas čaka težko delo. Sinodalno-misijonska Cerkev zahteva tudi drugačen tip duhovnika. Treba bo spremeniti oz. dopolniti vzgojo novih duhovnikov, pa tudi za mnogo starejših sem prepričan da se bodo prilagodili novim situacijam, čeprav bo na začetku gotovo težko.«

ERJAVEC, Matej (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 1, str. 66-71.