Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Avtor: Marko

NiZ 10 2018b

10.000 korakov na dan

NiZ 10 2018bHojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ….

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

NiZ 10 2018aKAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

NiZ 10 2018dPEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

NiZ 10 2018c15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

  1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
  2. Spodbuja imunski sistem.
  3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
  4. Krepi dihalni sistem.
  5. Je prijazna do sklepov.
  6. Pospešuje presnovo.
  7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
  8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
  9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
  10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
  11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Misli Ivana Preglja

Ivan Pregelj, * 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

 

Če bi še enkrat v sebi In drugih obuditi mogel tisto otroško žalost velikega tedna, žalost oči in src ob božjem grobu: »Bog je umri!« Če bi obuditi mogel sveto otroško usmiljenje, ki se čudi, kako neki more sonce sijati, ko Bog v grobu spi.

Molitev je prečudna roža. Do nebes je zadehtela in vse cvetice je vnel njen vonj. Molitev je prečudna pesem. Do nebes so jo čuli in vsi angeli so rekli: amen

V neskončnost raztegnil je sence večer, / v brezmejnost razgibal je klasja nemir. / In je večernica obraz na nebu Njegov. / Oh, Oče, daj mi, da priti k Tebi – domov.

Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater. Najsvetejši ljubijo Najčistejšo. Mati, tvoje ime je sveto.

Mati! Srce vsega stvarstva, zaklad vsega bogastva. Otrok Te ima in starec Te ima v ljubezni in besedi od početka, vedno zopet v eni besedi: Mati, Mati, Mati!

Dejal bom, da le tisti v smrti trpi, ki je svoje življenje na svetu ubil, da dozorelo ni in odpadlo kot zrel sad.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem – / vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel seboj, / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam denem se nocoj?

Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam, / kar sem in kar upam, kar vem in kar znam. / Zahvalim Te za svoje skrbi, / za kruh vsakdanji in pokoj noči.

Duha oprosti mi vezi / in mladih me otmi strasti, / naj v delu za Te duh moj ves / se prenovi.

Videl sem temo slepih ljudi, / zahvalim Te, Oče, za dar oči! / Zahvalim Te, Oče, za dar ušes! / Slišal sem zemlje in pesem nebes.

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil.

Nocoj je zemlja katedrala, / prostoren, jasen dom miru, / kjer ni krivice ne jokú; / beseda je meso postala.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem …/ Vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel s seboj. / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam naj denem se nocoj?.

Kdo sem, kaj sem, Ti, daj, odpri / oči mi slepe in blodeče! / Usliši mojo bol, moj jad, / povedi me do prave sreče!.

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

 

zbira Marko Čuk

ursula00

sv. Uršula (21. oktober)

ursula00Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. (sč) – Na sliki: Sveta Uršula, Jezersko, ž. c. sv. Ožbolta.

ursula01Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva (ena župnijska, 11 podružničnih) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo pet podružničnih cerkva zavetnice vzgojiteljic: v Srednjih Bitnjah (2) (Kranj – Šmartin), na Setnici (3) (Polhov Gradec), v Pevnem (4) (Stara Loka), v Borovaku (5) (Šentjurij – Podkum) in v Lanišču (6) (Škofljica). – V KP škofiji imajo edino župnijsko cerkev sv. Uršule na Slovenskem – v Jagrščah (1) (zdaj v soupravi iz Cerknega).  – V NM škofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Uršule: na Golobinjeku (7) (Mirna Peč)  in na Malem Riglju (9) (Poljana – Dolenjske Toplice), med vojno je bila porušena p. c. v Starem Bregu (Stara Cerkev, do leta 1987 žup. Stari Log), od leta 2011 je tam kapelica. – V MB nadškofiji je najbolj znana cerkev sv. Uršule  pri nas – na Uršlji gori (1696 nm, zidana 1572–1602, posvečena 1602), p. c. župnije Stari Trg pri Slovenj Gradcu; na ozemlju MB nadškofije sta še dve p. c. sv. Uršule: v Bojtini  (Sv. Martin na Pohorju) in v Prepolju  (Št. Janž na Dravskem polju – Starše), v Šentanelu  (žup. Sv. Danijel nad Prevaljami) pa imajo kapelo sv. Uršule. – V CE škofiji je sv. Uršula zavetnica p. c. v Vodulah nad Dramljami  (Dramlje). – V MS škofiji ni nobene Uršuline cerkve. (mč)

 ursula02

 

 

 

IME IN GOD
Ime Uršula izhaja iz latinskega Ursula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’. Uršula (446), raje Urška (7.388 – 29. mesto) ali Urša (1.611), je bilo do srede devetdesetih let prejšnjega tisočletja med bolj priljubljenimi ženskimi imeni na Slovenskem. Zdaj zanimanje zanj nekoliko upada, znane pa so tudi nove oblike: Ula (1.084ꜛ – v zadnjih letih zelo modno ime), Uršika, Ute …

Uršlja gora

ursula03  ursula04     

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 10, str. 115.

 

 

 

 

 

povejmo z zgodbo 10 2018a

Psihologov pes

povejmo z zgodbo 10 2018aNeki psiholog je pripovedoval: »Pred leti sem imel psa, ki je zbolel. Veterinar mi je naročil, naj mu dam vsak dan odmerek ribjega olja. Vsak dan sem vzel psa v naročje, vlil olje v skodelico in mu skušal zliti žličko olja v gobec. Toda pes se je upiral.
Mislil sem si: očitno ne mara ribjega olja. Ko sem mu nekega jutra spet vsiljeval olje, je skodelica padla na tla in olje se je polilo. Pes je skočil na tla in začel lizati razlito olje.
Tedaj sem razumel, da ni bila težava v tem, da mu ni bilo všeč olje, ampak način, kako sem mu ga dajal.«

Nekateri ljudje našega časa ne zanikajo Boga. Treba je najti le način, kako jim ga približati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba3a 10 2018

Emilijin vrt

Emilija bo stara osemdeset let. Že dolgo je vdova. Živi na vasi. Zjutraj vstane, si skuha kavo z malo sladkorja, nekaj malega poje, si obuje gumijaste škornje, na glavo zaveže rdečo ruto, v roke vzame motiko in gre na vrt. Kadarkoli jo vidiš, je na vrtu.
»Sem šla samo malo pogledat, kako raste,« pove. »Je že vroče, se mi vrti v glavi,« pravi in odide z vrta v senco. Sin ji je pred hišo pripravil stol, da se usede in olupi krompir ter otrebi solato. Pred leti, ko je bila še živa njena svakinja, sta radi posedali pred hišo in se pogovarjali o tem in onem. Zdaj poseda sama.
»Včeraj sem bila na pokopališču. Vsi, ki sem jih poznala, so že tam. Čuden občutek je to. Najrajši sem na vrtu. Rada gledam, kako raste.«
zgodba3a 10 2018Nekega jutra je kot ponavadi šla na vrt. Pred očmi ji je vstal žalosten prizor: vse sadike paradižnika, ki ga je bila zasadila, so izginile. Tat je prišel na vrt kot v vrtnarijo, si postregel in odšel. »Pa tako sem se namučila s temi sadikami! Težko sem jih nesla na vlak, nato še peš do doma. Samo dva dni so bile posajene in že jih ni,« je razočarano tarnala.
»Mama, ne jezi se! Kupili ti bomo nove,« sta ji prigovarjala sin in snaha.
»Saj se ne jezim, samo žalostna sem.«
Snaha ji je kupila nove sadike, nekaj pa jih sta ji podarila tudi hči in sosed. Še isti dan so jih znova posadili.
Čez teden dni se je vse ponovilo. Zvečer je opravila svoj redni obhod vrta. Mimogrede je populila nekaj plevela. Vse svoje rastlinice je z veseljem gledala.
Bila je nedelja in oblekla se je za k sveti maši. Preden je sedla v avto, je pogledala proti vrtu. »Neee, paprike! Tat se je vrnil, tokrat je populil vse sadike paprik.«
Razmišljala je, kako se je svet spremenil. Včasih so imeli vse odprto. Šli so na njivo ali grabit in nikomur ni prišlo na misel, da bi zaklepal. Pa saj tudi ni bilo kaj ukrasti. Deset otrok je bilo pri hiši pa mama in ata. Vsi so jedli za mizo iz iste sklede, nikogar ni bilo treba dvakrat klicati k mizi, vsak se je bal ostati lačen. K hiši so hodili berači prosit za živež in mnogi drugi, a nihče ni kradel.
S težkim srcem se je usedla v avto. Sklenila je roke v naročju in rekla: »Bog mu požegnaj, če je revež in nima. Vendar pa ne vem, ali naj še sadim ali ne.«
Vnuček Tomaž jo je prijel za roko: »Babi, naredil bom strašilo, takšno, da se ga bo tat bal.«
Emilija se je nasmehnila: »Prav, ga bova naredila.«
Sonce je pokukalo izza oblakov. »Le kdo bi si mislil, da bo danes še lep dan!«

RAZPOTNIK, Leonida. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 92.

Zgodba zate 3D

Zgodba zate

Enajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo (ponatis 2022), prinaša zgodbe, ki so, pred objavo v knjigi, v letih 2011-2014 izhajale v Ognjišču (Povejmo z zgodbo). V knjigi je 48 zgodb, ki jih je za knjižno izdajo uredil in razvrstil njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja, ki je o knjigi zapisal, da je “to nekakšna sestrica knjige Zgodbo ti povem. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo.”

Rdeča nit: važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj ‘mentor’ za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

Knjiga se začne z zgodbo o preizkušnji … naše živjlenje jih je polno, moramo pa jih znati premagovati, da bi bili srečni, zadovoljni …lahko so to malenkosti, ki pa morejo narediti veliko hudega …
zgodbe nam v nadaljevanju spregovorijo prav o tem: – kako moramo biti vedno pripravljeni, budni,  – obdarovani smo s številnimi darovi, vendar niso samo za nas … kako razumeti, da je večja sreča dajati, kot prejemati … – ali nam bo uspelo, da si bomo upali priznati svoje napake … – da bomo strpni, ko bomo trčili ob značaje in izraze, ki nam niso po volji … – da znamo ceniti poštenost v vsakdanjem življenju in v vseh življenjskih okoliščinah … – da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni, da moramo sprejeti svoje poslanstvo in odgovornost … – ali naš zgled pelje ljudi v pravo smer? … – ali smo hvaležni za Božje dotike v našem življenju, ki popravljajo našo smer? … Jezus uči: bodite ubogi v duhu …  se zavedamo svojih potreb, in tega, da jih lahko potešimo le v izročitvi Bogu … – koliko je v nas ponižnosti, da hvaležno sprejmemo pameten nasvet. … koliko je v nas hrepenenja po božjem kraljestvu, … – kako je kaj z našo vero, ali prosimo za trdno in globoko vero, za zaupanje v Božjo previdnost … – vemo, kaj je to skesano srce … je kaj možnosti, da postane dobrota naša navada … – ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro … – kaj pa naše upanje, ki je posebna in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponudi ta svet? … – (MČ o knjigi)

    zbral Božo Rustja
    ZGODBA ZATE
    ponatis
    152 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, barvne risbe Petra Škerla
    redna cena: 9,00 €
    s kartico zvestobe: 8,91 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Zgodba zate 3D

iz vsebine

*** ZGODBE ***

Doktorat
Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
Kaj pišeš?
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
Kakšna temo pa obravnavaš?
Kako odreti lisico.
Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zaslišijo obupni kriki.
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
Kaj pišeš? ga vpraša.
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
O čem?
Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zasliši obupen krik.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

 

Kuhar in njegovi pomočniki
Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

 

*** MISLI ***

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.
Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

***

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

 

*** MOLITVE ***

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

***

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

 

*** ISKRICE ***

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je ‘stalna zaposlitev’.

***

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.  (sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

pismo 10 2018a

Kje dobiti fanta, ki bo živel zdržno do poroke?

pismo 10 2018aK pisanju tega pisma me je spodbudil prispevek v avgustovski številki Ognjišča (2018) Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino. Sem mlado verno samsko dekle, tik pred tridesetim letom, ki si želim najti vernega in poštenega fanta, ki bi z mano v čistosti – spolni vzdržnosti vztrajal do poroke ter z menoj delil radosti in bridkosti življenja. Vendar se tu zaplete. Kot samska in verna sem vedno v manjšini v družbi s takšnim razmišljanjem. Imam nekaj vernih samskih prijateljic, s katerimi se družim in gremo na kakšno pijačo ali kam drugam. Sama pa se vedno pogosteje sprašujem, kje bomo spoznale in našle sebi primerne fante. Ker v živo fantje več ne ‘letajo’ tako izrazito za dekleti, sem se prijavila na različne portale za samske, a ostala sem le na enem na tistem za samske katoličane, s katerimi bi delila vero in vrednote – katStik. V preteklosti sem si dopisovala že z nekaj fanti in se tudi z nekaterimi s portalov srečala, a ker sem ‘bolj’ verna in si ne želim s fantom skočiti med rjuhe, greva vsak svojo pot. Tudi molim in prosim Boga, naj mi pošlje fanta po mojem srcu, ki bo postal moj mož. Sprašujem se, če imam previsok kriterij za fanta, da bi počakal s spolnimi odnosi do poroke, vendar se mi zdi, da je edino prav in da je vera najvišja vrednota v mojem življenju. Poznam dekle, ki je vztrajalo s svojo odločitvijo in je ob njej fant postal goreč vernik. A poznam tudi mnoge primere, ko so dekleta popustila v veri, ker je bila ljubezen in spolno življenje močnejše, nekatera so se potem poročila, spet druge ne. Resno se sprašujem, kaj narediti. (Ne želim se spuščati v predzakonske spolne odnose, ker že itak sem v preteklosti doživela spolne zlorabe, ki sem jih zakopala globoko v podzavest. A ko sem se jih spomnila, so se kot bumerang vrnile in povzročile bolezen.) Kot majhna deklica in mladostnica sem z veseljem prebirala sestavke v Ognjišču, kako so se spoznavali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno. A sama se sprašujem, kje mene čaka tisti pravi fant, ki me bo sprejel, spoštoval in imel resnično rad in kako sploh vedeti, kateri je pravi zame. Da sklenem: kot samsko verno dekle bi rada spoznala fanta, s katerim bi se lahko poročila in bi skupaj preživela preostanek življenja. Prijavila sem se na portal katStik in se pridružila skupini za samske v Mariboru – Shalom. Upam, da kmalu spoznam pravega fanta, ki bo počakal s spolnostjo in se bo trudil za odnos in se bova poročila, si ustvarila družino in preživela lepo zgledno življenje. Kaj mi vi predlagate, kje iskati fanta, kam iti, kaj narediti, da spoznam fanta oz. bodočega moža …? Morda, pa se kateri najde v opisu in se opogumi in me nekega dne razveseli z elektronsko pošto ali kako drugače.
Vida

Najbrž vaša življenjska zgodba ni tako osamljena. Ko sem prebiral vaše pismo, sem se tudi jaz najprej spomnil pisem, ki so bila včasih objavljena v Ognjišču in so res govorila o tem, “kako so se spoznali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno.” Spomnil pa sem se tudi pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, objavljenim v septembrskem Ognjišču. Tudi pri njem se oglašajo dekleta s podobno težavo, kakor jo opisujete vi. To kaže, da opisani problem ni osamljen. Pri dr. Perku se običajno oglašajo dekleta, ki so starejša od vas. Zanimivo, da omenjeni psiholog zagovarja dejstvo, naj si dekleta najdejo fante do 25. leta, ker jih potem “bolj malo ostane”. Toda ta njegov nasvet vam ne more več koristiti, saj ste tako vi kot nekatere vaše prijateljice in druga dekleta prekoračili 25 let, težava pa je ostala. Kaj torej storiti?
Ko sem prebiral vaše pismo, nisem odkril ničesar, kar bi delali narobe. Tudi zelo realno vidite svoj položaj. Ne idealizirate stvari, pa tudi ne slikate vsega črno. Opazili ste pare, ki so v čistosti dočakali poroko in so bili srečni in jim je to obnašanje najboljša popotnica v življenje. Opazili pa ste tudi primere, ko je kakšen fant zapustil dekle, ker ni popustilo svojim verskim načelom. Gotovo je bilo dekle prizadeto, a morda ji je s tem prvim razočaranjem prihranjenih več drugih razočaranj, ki bi jih bila deležna v skupnem življenju. Starejša gospa mi je pripovedovala, kako je imela fanta. Ko mu je povedala, da želi ostati čista do poroke, jo je zapustil. Pozneje si je našel drugo dekle. Pa ne samo drugo, ampak tudi tretje in četrto, žene pa nikoli! Ko je čez več let srečal prvo dekle, ji je priznal, da je bil neumen, da jo je pustil, ker je bila boljša od vseh poznejših … Ostal je razočaran in sam.
Ne morem reči, da je spoznavanje prek spleta in drugih oglasov najboljši način za iskanje partnerja, saj se pri takem iskanju kaj lahko zgodi, da kdo izkorišča dobro voljo pa tudi stisko drugega, ki išče življenjskega partnerja. Obenem pa poznam tudi ljudi, ki so si na ta način našli poznejšega moža ali ženo in živijo v lepo zakonsko življenje. Pozitivno se mi zdi, da obstaja tudi katoliški portal za samske katStik.
Tudi vam ne morem očitati nedejavnosti, saj se trudite, da bi si poiskali partnerja in tudi se ga ne trudite iskati kjerkoli, ampak v okoljih, kjer je večja možnost, da boste našli resnega fanta. Imam pa občutek, da ste postali nekoliko nemirni in da se vas loteva nekakšen strah, da boste ostali sami. Ta strah, ki je sicer razumljiv, pa vas bolj mori kot vam pomaga pri iskanju fanta. Malo pred prejemom vašega pisma sem prebral čudovit govor, ki ga je imela žena na pogrebu svojega moža, ki je umrl v nesreči. V njem se možu zahvaljuje za lep zakon in za čas, ki sta ga preživela skupaj in ga je nesrečna smrt tako kruto prekinila. Zanimivo, da je opisala tudi, kako je spoznala moža. Ni bila več rosno mlada in tudi njo je že razjedal strah, da bo ostala sama. Takole pravi: »Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: “Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo On poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.” In je! Ker Bog je zvest! Izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj!«
Tudi vi položite svojo težavo, ki vas pesti, v Božje roke. Izročite se Bogu in prepustite, da bo on najbolje uredil stvar. Zaupajte tudi, da bo On najboljše uredil, saj ve, kaj je za vas najboljše.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38.

papez 10

Spoštujmo starše, dali so nam življenje

papez 10Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
papez 10 2018Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari … Dali so ti življenje … Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške … Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

Marjeta Marija Alacoque

sv. Marjeta Marija Alacoque (Alakok)

16. oktober

MARJETA Marija Alacoque (Alakok), sv., † 1690, pobudnica češčenja presvetega Srca Jezusovega
Pobudnica češčenja Srca Jezusovega, h kateremu jo je spodbujal Jezus z več videnji v samostanu v Paray-le-Monialu (1772–1775). Pri zadnjem ji je Gospod odkril svoje srce in ji spregovoril: »Glej, to srce, ki je tako silno ljubilo ljudi in ni ničesar opustilo, da se zanje izčrpa in použije, da jim dokaže svojo ljubezen … Toda namesto hvaležnosti prejema od njih le nehvaležnost.« Zato ji naroča, naj poskrbi, da se vpelje v petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, da se bo častilo njegovo Srce s svetim obhajilom in zadoščevanjem.

Gospod zato želi, da bi ljudje s posebno častjo obdajali njegovo presveto srce, da bi v naših dušah spet obnovil sadove odrešenja. (sv. Marjeta Alakok)

Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave. Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi vsa naša nebogljenost. (sv. Marjeta Alakok)

 

pismo 08 2018b

Odmev na pismo: Spolnost je zame …

Tako kot vsak mesec sem tudi v avgustovski številki z zanimanjem prebrala rubriko Pisma in sicer pismo z naslovom Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino.
Ne morem si kaj, da ne bi k odgovoru gospe Barbare Jasmini dodala nekaj svojih misli.

Z vsem spoštovanjem do gospe Barbare, ki je verjetno strokovnjakinja na svojem področju in je v oblikovanje odgovora vložila svoj čas in trud, pa sem mnenja, da bi v katoliški reviji bralec moral dobiti odgovor, ki izhaja iz naše vere.
Bog je velik. On je ljubezen. On ozdravlja in osvobaja. Ali se bojite to povedati?
pismo 08 2018bV odgovoru bralki, ki se je na vas obrnila v veliki stiski, namreč ta veliki Zdravnik skoraj ni omenjen (pravzaprav je omenjen samo enkrat s frazo: tako mi Bog pomagaj).
Sočutne in prijazne besede, s katerimi je odgovarjala gospa Barbara, so seveda čisto v redu, a človek sam, brez Božje pomoči, se zla, ki ima v Jasmininem primeru oblast nad njo, ne more osvoboditi. Izpraševanje samega sebe, obdelava spomina na travmatični dogodek, klicanje lepih dogodkov, avtosugestija … tak odgovor dobimo v posvetnih revijah!
Bog ozdravlja in osvobaja! Sama sem doživela veliko njegovih ozdravljenj. Za ogromno sem jih slišala iz pričevanj ljudi, ki si upajo na glas povedati, od kod prihaja rešitev. Nihče, res nihče pa ni ozdravel tako, da bi sam v sebi premleval težke dogodke.
Kristjani imamo veliko ‘orožja’, ki pomaga proti hudemu duhu. Ozdravljamo pri zakramentih (spoved – sploh življenjska spoved, sveta evharistija, pri kateri lahko tako čudovito prinesemo pred Jezusa čisto vse, kar nas vznemirja, bolniško maziljenje), ozdravljamo po zaupni molitvi (devetdnevnice, pa molitve za ozdravljanje notranjih ran, različne karizmatične molitve), ozdravljamo v molitvah in tihi navzočnosti pred Najsvetejšim, pa s slavljenjem Boga, klicanjem Svetega Duha, ki je najbolj gotovo zdravilo v boju proti hudemu duhu, ozdravljamo po molitvah nad posamezniki (več na: http://prenova.rkc.si/ srečanja – molitev za ozdravljenje in osvobajanje), številni so ozdraveli s pomočjo posta ali po branju knjig, ki so jim pokazale pot v novo, polnejše življenje.
Sporočite Jasmini in sporočite bralcem, od kod prihaja za kristjane moč za življenje in vir ozdravljenja
Biserka

Da je Bog velik in da je ljubezen ter da ozdravlja in osvobaja, se ne samo bojimo povedati, ampak revija Ognjišče to sporoča že več kot pol stoletja. Tudi v času, ko je bilo to ‘nezaželeno’ pisati. Me je pa vaše pismo spomnilo na to, kako razkristjanjena družba smo postali. Meni se zdi samoumevno, da v vseh trenutkih življenja moliš in prosiš Boga. Zlasti v težkih trenutkih in v času preizkušnje, ali kot pravi sv. Pavel: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Zato se mi odgovor gospe Barbare ni zdel sporen, ker mi je pač samoumevno, da kristjan moli in da mu ni treba tega posebej naročati. Vi pa opozarjate, da očitno to ni več samoumevno. Zato se vam zahvaljujem za to dopolnitev.
Naj dodam še odgovor g. Barbare. »Bog gotovo pričakuje od človeka, da tudi človek sam vse stori za svoje ozdravljenje, pač v okvirih možnosti, ki jih nudi medicina. To pa seveda ne izključuje prosilne molitve, zakramentov in Božje pomoči. Prepričana sem, da bi si tudi gospa Biserka, če bi jo bolel želodec, najprej skuhala čaj, se držala diete, skratka – si skušala pomagati sama. Če to ne bi pomagalo, bo poiskala zdravnika. Če si gospa, ki je prosila za pomoč, iz telesne in duševne bolečine ne bo mogla pomagati sama, bo morala tudi ona poiskati strokovno pomoč.«
Iskanje strokovne pomoči, obisk zdravnika, jemanje zdravil itd., ne pomeni nezaupanja v Boga. Bog deluje tudi po tem. Zdi se mi pomenljivo, kako je svetoval p. Simon Ašič, ki je mnogim pomagal do zdravja s pomočjo zdravilnih rastlin. Ko jim je napisal recept za čaj, je na koncu pripisal: “Pa Bogu se priporočite.” Naj sklenem: molitev za zdravje naj spremlja naše prizadevanje za duševno in telesno zdravje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 39-40.