Avtor: marko

Jezusovo skrito življenje predolgo?

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Jezusovo zemeljsko bivanje, ki se je končalo s smrtjo na križu, z vstajenjem in vnebohodom, je trajalo triintrideset let. Trideset let je živel skrito življenje v Nazaretu, kot Učitelj je javno nastopal le tri leta. Mar ne bi lahko stopil v javnost že prej? (Edvard)

Najbolj prepričljiv odgovor na to vprašanje so Jezusove besede, ki jih je izrekel v shodnici v Kafarnaumu: »Nisem prišel iz nebes, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38). Torej je bila Očetova volja, da je trideset let preživel v Nazaretu, kjer je delal kot vaški tesar. Tudi s tem je ‘oznanjal’. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga: »V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.« (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 2, str. 57.

Njihovi pogledi so me ranili

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.

Luka in zakleti stolp

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Nekoč je v dolgi in ozki dolini med visokimi skalnimi gorami stala vas. Dolina se je razširila tam, kjer so se razprostirali pašniki in travniki. Prebivalci vasi so bili kar zadovoljni: njihove krave in ovce so imele dobro pašo, mleko in sir so dobro prodajali, čeprav je bilo do trga daleč. Toda nad njihovo srečo je visela temna senca. Črna senca Zakletega stolpa.
Zakleti stolp je bil kamnita gmota, ki je zapirala dolino in grozila vasi ter ji zakrivala sonce, da jo je osvetljevalo, le nekaj minut zjutraj in zvečer pred zahodom. Preostali del dneva je sonce obsevalo samo najvišja pobočja doline. Tako je bila vas čez dan v senci.
Luka, fant odprtega in odločnega značaja, se ni mogel s tem sprijazniti. Zelo rad bi imel pred svojo hišo vrt z rožami, s češnjo, dvema marelicama in jablano. Toda v vasi niso uspevale ne rože ne zelenjava, ker je bilo premalo sonca. Kdor je hotel imeti vrt, ga je moral hoditi obdelovat daleč iz vasi.
Zato so mnogi šli živet drugam in počasi se je vas praznila. Pretila je nevarnost, da bo izumrla zaradi Zakletega stolpa.
Edino ta stvar je lahko Luka spravila v slabo voljo. Vsako jutro, ko se je pretegoval na balkonu svoje sobe in se prepustil božanju sončnih žarkov, preden jih je pogoltnila senca, se je zagledal v ošabno črno gmoto.
»Presneto, presneto,« je zdihoval. »Vas brez cvetja, brez metuljev, brez petja in vas brez otrok je vas, ki izumira …«
Oziral se je po skrilastih strehah hiš in pomislil na prebivalce, ki jih je vse poznal po imenu, priimku in vzdevku ter dejal sam pri sebi: »Na vsak način moram nekaj storiti. Sem najmlajši v vasi in to je moja naloga.«
Ko se je sonce nekega jutra skrilo za stenami stolpa, se je odločil. Na rame je vzel kramp in se odločno odpravil proti gori.
»Kam greš?« ga je vprašala mama.
»Grem porušit Zakleti stolp,« je odgovoril Luka.
»Kaj govoriš? Ali si znorel? Ne bo ti uspelo!«
»Nekdo vendar mora začeti,« je odvrnil trmasto.
Prišel je do vznožja stolpa in povzdignil pogled proti neskončni temni steni, ki se je grozeče dvigala nad njim.
»Kdo bo koga!« je rekel Luka. Odgovorilo mu je zamolklo grmenje, kakor krohot.
»Začel bom na vrhu,« si je dejal in se začel vzpenjati.
Na vrhu stolpa je bilo še nekaj snega, a Luka se ni oziral okoli. Zavihtel je kramp in z vso močjo udaril po skali. »Na, tu imaš!« Presenečen je ugotovil, da je z zamahom krampa oddrobil velik kamnit blok, ki je zdrsnil po pobočju ter se na dnu razletel v številne majhne kamne.
»Torej je mogoče!« je vzkliknil. Nadaljeval je svoje delo. Malo vesel, malo jezen.
»Odprl bom pot soncu!«
Čez kakšno uro se je vrgel na tla ves prepoten in utrujen. Pogledal je na uspeh svojega dela. V globel je zmetal že veliko kamnov, a stolpa ni znižal niti za milimeter.
»Tudi če bom moral delati celo življenje, ne bom odnehal,« je dejal sam pri sebi.
Luka je nadaljeval delo. Minil je prvi dan. In drugi ter tako cel mesec.
Vsako jutro se je Luka znova spopadel s stolpom. Toda rezultat dela je skromen; vrh se je zdel višji in trdnejši kot prej.
»Odnehaj,« so ga pregovarjali vaščani, ki so ga imeli za malo zmešanega. »Saj smo se že navadili.«
Luka pa je zmajal z glavo in dejal: »Storil bom, da bo sonce sijalo na vaše balkone ves dan in na trgu bodo vzcvetele rože.«
Vrnil se je na stolp in nadaljeval svoje delo. Čez nekaj mesecev je postalo udarjanje krampa ob skalo že domače ovcam in kravam na pašniku. Nekega jutra pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luka je valil dol s stolpa velik kamen, ko je jasno zaslišal glasek, ki ga je klical:
»Luka, Luka.«
Presenečen je pogledal okrog sebe. Zopet je zaslišal klic. Najbolj čudno je bilo, da je glas prihajal iz notranjosti gore.
»Kje si?« je vprašal Luka.
»Tu spodaj, pod tvojimi nogami, v skali!«
Luka je pokleknil in skrbno pregledal luknjo, odkoder je odvalil kamen. Na dnu se je odpirala zelo majhna razpoka, iz katere je mahala bela ročica.
»Osvobodi me,« je prosil glasek. Vzel je v roke kramp in kopal, dokler ni prišel do ročice, potem pa pazljivo nadaljeval, dokler se ni znašel pred deklico, ki je imela oči modre barve kot gorsko jezero, njena obleka pa barvo pene gorskega potoka.
»Hvala,« je rekla deklica, Luka pa jo je zmedeno gledal. »Jaz sem vila izvirov. Hudobni graditelj Zakletega stolpa pa me je zaprl. Ker si me osvobodil, ti bom izpolnila željo.«
»Kako bi to naredila? Tako majhna in krhka si.«
»S potrpežljivostjo, z močjo vode in z nekaj časa,« se je nasmehnila vila. Dvignila je roko kot dirigent, ko daje orkestru znamenje za začetek. Tisoč izvirov se je odprlo na Zakletem stolpu. Sprva majhni so se združili v potoke, hudournike in slapove. Ti so vrezovali, kopali, rušili in nosili v dolino prod, kamenje, grušč.
»Zakleti stolp se ruši!« je zaklical Luka in vrgel klobuk v zrak. Hotel se je zahvaliti vili izvirov, a je ni bilo več.
Stekel je, da sporoči novico v vasi, ob kateri je sedaj tekel nov potok, izvirajoč iz Zakletega stolpa. Danes to vas obliva sonce od jutra do večera. V njej je polno cvetja. Kjer je stal Zakleti stolp, je zdaj skalovje. Prerašča ga mah in grmičevje. Tja hodijo starejši ljudje nabirat gobe.

Razmislek
Kako žalostno je živeti v senci! Če bi bilo kaj, kar bi preprečevalo soncu, da bi prišlo do nas, bi storili enako kot Luka. Poskušali bi odstraniti oviro, kajti sonce je pomembno, je življenje.
Tudi za prihod pomembne osebnosti, za obisk predsednika države je veliko priprav: določi se pot, postanki, srečanja. Odstranijo se vse mogoče ovire.
Janez Krstnik nas vabi, da podobno naredimo za Jezusov prihod. On je pomembnejši od sonca in katerekoli osebnosti. Ovire, ki jih moramo odstraniti, pa so v nas; slabe navade, grehi, lenoba, grde besede. Vse te stvari padajo kot senca na našo dušo.
Luku je veliko dejanje uspelo, ker je dopustil, da mu je pomagala vila izvirov. Tudi mi moramo dopustiti, da nam pomaga Božja milost, to je moč, ki jo Bog daje vsem, ki trdno sklenejo, da ga bodo sprejeli v svoje življenje.
Zato imamo zakramente, zlasti zakrament sprave ali spovedi.

Molitev
Pridi, Gospod,
na poti do mojega srca
ni ovir.
Zasij kakor luč
v moji temi.
Moje ustnice bodo
oznanjale tvoje ime;
vsa zemlja bo spoznala
tvojo ljubezen
in vsi ljudje tvoje odrešenje.

zgodba Luka in zakleti stolp je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 40-45. …

pripravlja Marko Čuk

Desiderata – zaželeno (2)

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

To besedilo mi je prišlo v roke proti koncu adventa, ko sem bil sredi naglice in mrzličnih priprav na božič. Napisano je še bilo, da gre za besedilo iz leta 1692, ki so ga našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru. Pomirilo me je in mi vlilo upanje. Želim, da ga tudi vam. Danes drugi del …

… Nikoli ljubezni ne igraj. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in zagrenjen, zakaj ljubezen je večna. Umirjeno sprejmi izkušnje let, postopoma odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z namišljenimi rečmi. Mnogi strahovi so sad utrujenosti in osamljenosti. Ohranjaj zdravo strogost, vedno pa bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, kot drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. Vse v vesolju teče natanko tako kot je prav. Bodi v miru z Bogom, pa čeprav si ga predstavljaš tako ali drugače. Ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kaj te usmerja v bučnem teku življenja, ohrani mir v duši.
Bodi pozoren.
Bodi srečen.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Pričakovati Gospoda

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

V Judovski deželi Kanaan je živel deček, ki si je močno želel, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, naji mu ga pokaže. Oče mu je dejal: “Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti.”
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in dejal: “Storil sem, kar si ahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel!”
“Ne bodi neučakan,” je odvrnil oče, “če si ga tako želiš, se ti bo zagotovo razodel.”
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je hotel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: “Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?”
“Zelo sem utrujen,” je popotnik dahnil s šibkim glasom. “Dovoli, da mi, da si tu vsaj malo odpočijem, potem bom poiskal prenočišče.”
“Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi prihajali v našo hišo klateži s svojo umazano ropotijo!”
Popotnik je zazvzdihnil, si oprtal tovor in odšel.

Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: “Ali si že srečal preroka Elija?”
“Ne, ne še,” je odvrnil sin.”Ali ni bilo nocoj nikogar sem?” je vprašal oče.
“O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago,” je povedal sin.
“In si ga lepo sprejel?”
“Ne, nisem.”
“Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.
Odtlej si je sin vedno prizadeval, da bi sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji izgled. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija.

* * *

Kristus nam je pokazal, da ga lahko srečamo v svojih bližnjih: naših domačih, sosedih in sodelavcih, v ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo: da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo.

zgodba Pričakovati Gospoda je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 27-28

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

pripravlja Marko Čuk

Sveče na adventnem vencu

Napisal marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Na adventnem vencu so gorele že štiri sveče in ljudem naznanjale, da se bliža božič. V napol mračni cerkvi je vladala popolna tišina, zato si lahko slišal pogovor med svečami.
Prva je rekla: »Ime mi je Mir, a ne morem ostati prižgana v današnjem svetu, kjer sta sovraštvo in nasilje tako pogosta. Nihče več ne skrbi za moj plamen … Kmalu bom ugasnila.« Njen plamen je začel pojemati in kmalu je res ugasnila.
Druga sveča se je oglasila: »Moje ime je Vera, a moja svetloba ne razsvetljuje več. Mraz brezbožnosti in tema dvoma sta me zdrobila. Nima smisla, da bi še svetila.«
Komaj je to izgovorila, je zavel strupeno mrzel veter ter jo ugasnil.
Tretja sveča je žalostno spregovorila: »Moje ime je Ljubezen. Nimam več moči, da bi ohranjala svoj plamen. Ljudje me dušijo s svojo brezčutnostjo in me nič več ne cenijo.« In pri priči je ugasnila.
Tedaj pa je v cerkev stopil otrok. Zagledal je ugasle sveče:
»Zakaj ne gorite? Do kraja bi morale dogoreti!« je zaklical.
Otroku so se orosile oči, takrat se je zaslišal glas četrte sveče:
»Ne bodi žalosten. Dokler gori moj plamen, lahko znova prižgemo druge sveče, kajti moje ime je Upanje.«
Otrok se je pomiril. S četrto svečo je prižgal druge tri. V mraku cerkve so na adventnem vencu spet zaplapolali plameni vseh štirih sveč.

zgodba Sveče na adventnem vencu je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 18-19

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

pripravlja Marko Čuk

Meškovo priznanje za našega Franca Boleta

Napisal marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Dogodki.

Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), je letos (2018) prejel ustanovitelj in “polstoletni” urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče naš Franc Bole. Čestitamo!

V ZNP so prepričani, da bi v Sloveniji težko našli človeka, ki je toliko naredil in žrtvoval za svobodo medijev kot Franc Bole. Da je njegovo delo v medijih pomembno za propad diktature in nacionalno osamosvojitev, mu je nenazadnje priznala tudi slovenska država, ko je iz rok predsednika republike prejel red za zasluge, so zapisali v obrazložitvi nagrade.

Duhovnik Bole je bil rojen v času fašizma in v šoli ni imel niti ene same ure slovenskega jezika. Po študiju na ljubljanski teološki fakulteti in duhovniškem posvečenju je v Postojni ustanovil revijo Ognjišče, kasneje pa tudi Radio Ognjišče, ki je kot prvi slovenski radio oddajal na internetu (1997). Ustanovil je tudi televizijo TV3, ki pa jo je moral po nekaj letih prodati.

Bole je ob zahvali za prejeto nagrado povedal, da se je kot duhovnik vedno zavedal, kako veliko moč ima ravno tiskana beseda. “A tudi druga sredstva javnega obveščanja, kot sta radio in televizija, so omogočila, da imajo danes mediji še vedno velik vpliv, in za mene kot duhovnika je to sredstvo, s katerim lahko širim božjo besedo,” je še dejal Bole.

8. julija 2018 je oče Franc (kot ga vsi na uredništvu kličemo) s slovesno mašo v koprski stolnici obhajal svoj biseromašniški jubilej. Slavja so se udeležili številni duhovniki, njegovi sobratje, sodelavci, sestra Lea in nečaki, drugi sorodniki …bralci Ognjišča, poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče, ki je slavje tudi prenašalo … njegovi znanci, verniki … Preberite, kaj je o njem takrat povedal koprski škof Jurij Bizjak … pa tudi nekaj misli jubilanta.

“Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več.” (Franc Bole leta 2002)

več o Francu Boletu

pripravlja: M. Č.

‘Športna’ in krščanska askeza

Napisal marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.

Desiderata – zaželeno (1)

Napisal marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi nespametnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se glasnih in nasilnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš ali malodušen ali prevzeten, kajti vedno bodo taki, ki so večji pa tudi manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani veselje za svoj poklic, najsi bo še tako skromen, saj je pravi zaklad v teh spremenljivih časih. Pri poslih bodi previden, kajti svet je poln prevar. Nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi težijo za visokimi vzori in njihovo življenje je polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj.

zgodba Desiderata – zaželeno je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 65-66

ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ

Prelistajte

Naročite knjigo

pripravlja Marko Čuk

Jožef

Napisal marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Stal je pred votlino … in čakal.
Zbiral je misli in pogum. Skušal je doumeti, kaj se dogaja, vendar zaman. A to ga ni ne čudilo ne plašilo. Ne več. Odkar se je v njegovem življenju pojavila Ona, se mu je to vse pogosteje dogajalo.
Bil je mizar. Tesar. Tudi zidar včasih, če je bilo treba. In preden se je lotil dela ali gradnje ali česarkoli, si je vedno pripravil načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu. Včasih pa je s tal pobral nekaj žagovine in jo razgrabil v površino, v katero je potem s prstom zarisoval vijuge in črke svojih razmišljanj in načrtov.
Tudi za svoje življenje je imel, vsaj v glavi in v srcu, pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša otrok, zdravje, prijatelji in dobri sosedje … mirno življenje in srečna starost … Ni sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a ga to ni oviralo, da ne bi vse pogosteje v vsak kupček žagovine – preden bi ga pometel – risal vijuge srečnih mirnih časov, ki ga čakajo

Potem pa je v njegovo življenje vstopila Ona – prav dobesedno – skozi vrata mizarske delavnice … Z njo pa je vstopil veter … prepih … ki je zavrtinčil žagovino in njegove načrte, tudi tiste v glavi in v srcu, da mu je vzelo dih! In ko je čez čas prišel k sebi – čeprav, kot je govoril čez leta, k sebi nikoli več ni prišel, ker je ostal pri njej – se mu je zdelo, da jo je prinesel veter. Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Zdelo se mu je celo – sploh kasneje, čez leta – da ukazuje vetru.
Ko je po nekaj mesecih zbral misli in pogum, ko se mu je zdelo, da je doumel, kaj se mu dogaja in si je končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup in je s tresočo roko in vznemirjenim srcem narisal par vijug, ki so, vsaj v njegovi glavi in srcu, pomenile zaroko, se je zopet pojavila na pragu. Veter, ki jo je seveda spremljal, mu je kot predrzen pobalin pihnil žagovino v obraz. Da odhaja k sorodnici, je rekla. »Potrebuje pomoč, kajti zanosila je, pa je že v letih, njen mož pa je ostal brez besed. Čisto dobesedno. Nem.« In je šla. In veter z njo. On pa je ostal. Z očmi, polnimi žagovine. In solz. Skoraj slep.
Ko se mu je povrnil vid … ko je sorodnica rodila, njenemu možu pa se je povrnil dar govora … ko se je Ona vrnila in jo je zagledal … je obnemel! In si želel, da ne bi videl!
Ni čakal vetra! Sam je, besen in razočaran, razbrcal kup žagovine, ki ga je – med zbiranjem misli in poguma – skrbno pometel in začrtal v njem poroko in srečno prihodnost ter odvihral kot veter.
Bila je noseča!
Zaprl je delavnico, zaprl se je v svojo hišo in veter, ki veje, koder hoče, ni mogel do njega.
Slišal je njegov glas, ko se je zaganjal okrog vogalov in prek dvorišča – kasneje, čez leta, je rekel, da se mu je zdelo, da je veter jokal z njenim glasom – a ni odprl. Ne vetru ne Njej, ki je veter poslala in je vetru – vsaj tako se mu je kasneje, čez leta, zdelo – ukazovala.
Zbiral je misli. Zbiral je pogum, da bi storil, kar je od njega terjala zapoved. Zapoved je bila trda, zapisana v kamen, on pa pravičen in njegovo srce mehko kot les, ki ga je žagal. Ni razumel. Je pa slutil, da se dogaja nekaj, česar ni sposoben doumeti.
Ponoči je čisto malo odškrtnil polkna, da je lahko dihal … čisto malo. In veter, ki veje, koder hoče, se mu je prikradel v sanje. Zagnal se je v kup žagovine, v katerega je v glavi in v srcu risal svoje načrte, in iz oblaka se je dvignil bleščeč Gospodov angel in mu razodel, kar je zgolj slutil in česar – kot je rekel kasneje, čez leta – nikoli ni čisto do konca doumel.
In zdaj je tu … pred votlino. In čaka. Zbira misli in pogum.

Ko sta prispela v mesto, je bilo nebo prekrito z oblaki in vsa vrata zaprta. Veter, ki veje, koder hoče, je razpihal oblake, da se je pokazalo jasno nočno nebo … vrat pa ni mogel odpreti. In tako sta prišla sem, do votline, nad katero so se – tako je povedal kasneje, čez leta – zgnetle prav vse zvezde neba in se je svetloba videla do kraja zemlje … na drugi konec sveta. Le skozi zaprta vrata ni mogla svetloba … kot tudi veter, ki veje, koder hoče, ne more.
Zbral je torej misli … in pogum.
Vstopil je v votlino.
»Te kaj zebe?« jo je vprašal. »Zunaj piha.«
»Veter!« je rekla.
Prijel jo je za roko.
In pričelo se je Nedoumljivo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing