Avtor: Marko

K pisanju tega pisma me je spodbudil prispevek v avgustovski številki Ognjišča (2018) Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino. Sem mlado verno samsko dekle, tik pred tridesetim letom, ki si želim najti vernega in poštenega fanta, ki bi z mano v čistosti – spolni vzdržnosti vztrajal do poroke ter z menoj delil radosti in bridkosti življenja. Vendar se tu zaplete. Kot samska in verna sem vedno v manjšini v družbi s takšnim razmišljanjem. Imam nekaj vernih samskih prijateljic, s katerimi se družim in gremo na kakšno pijačo ali kam drugam. Sama pa se vedno pogosteje sprašujem, kje bomo spoznale in našle sebi primerne fante. Ker v živo fantje več ne ‘letajo’ tako izrazito za dekleti, sem se prijavila na različne portale za samske, a ostala sem le na enem na tistem za samske katoličane, s katerimi bi delila vero in vrednote – katStik. V preteklosti sem si dopisovala že z nekaj fanti in se tudi z nekaterimi s portalov srečala, a ker sem ‘bolj’ verna in si ne želim s fantom skočiti med rjuhe, greva vsak svojo pot. Tudi molim in prosim Boga, naj mi pošlje fanta po mojem srcu, ki bo postal moj mož. Sprašujem se, če imam previsok kriterij za fanta, da bi počakal s spolnimi odnosi do poroke, vendar se mi zdi, da je edino prav in da je vera najvišja vrednota v mojem življenju. Poznam dekle, ki je vztrajalo s svojo odločitvijo in je ob njej fant postal goreč vernik. A poznam tudi mnoge primere, ko so dekleta popustila v veri, ker je bila ljubezen in spolno življenje močnejše, nekatera so se potem poročila, spet druge ne. Resno se sprašujem, kaj narediti. (Ne želim se spuščati v predzakonske spolne odnose, ker že itak sem v preteklosti doživela spolne zlorabe, ki sem jih zakopala globoko v podzavest. A ko sem se jih spomnila, so se kot bumerang vrnile in povzročile bolezen.) Kot majhna deklica in mladostnica sem z veseljem prebirala sestavke v Ognjišču, kako so se spoznavali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno. A sama se sprašujem, kje mene čaka tisti pravi fant, ki me bo sprejel, spoštoval in imel resnično rad in kako sploh vedeti, kateri je pravi zame. Da sklenem: kot samsko verno dekle bi rada spoznala fanta, s katerim bi se lahko poročila in bi skupaj preživela preostanek življenja. Prijavila sem se na portal katStik in se pridružila skupini za samske v Mariboru – Shalom. Upam, da kmalu spoznam pravega fanta, ki bo počakal s spolnostjo in se bo trudil za odnos in se bova poročila, si ustvarila družino in preživela lepo zgledno življenje. Kaj mi vi predlagate, kje iskati fanta, kam iti, kaj narediti, da spoznam fanta oz. bodočega moža …? Morda, pa se kateri najde v opisu in se opogumi in me nekega dne razveseli z elektronsko pošto ali kako drugače.
Vida

Najbrž vaša življenjska zgodba ni tako osamljena. Ko sem prebiral vaše pismo, sem se tudi jaz najprej spomnil pisem, ki so bila včasih objavljena v Ognjišču in so res govorila o tem, “kako so se spoznali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno.” Spomnil pa sem se tudi pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, objavljenim v septembrskem Ognjišču. Tudi pri njem se oglašajo dekleta s podobno težavo, kakor jo opisujete vi. To kaže, da opisani problem ni osamljen. Pri dr. Perku se običajno oglašajo dekleta, ki so starejša od vas. Zanimivo, da omenjeni psiholog zagovarja dejstvo, naj si dekleta najdejo fante do 25. leta, ker jih potem “bolj malo ostane”. Toda ta njegov nasvet vam ne more več koristiti, saj ste tako vi kot nekatere vaše prijateljice in druga dekleta prekoračili 25 let, težava pa je ostala. Kaj torej storiti?
Ko sem prebiral vaše pismo, nisem odkril ničesar, kar bi delali narobe. Tudi zelo realno vidite svoj položaj. Ne idealizirate stvari, pa tudi ne slikate vsega črno. Opazili ste pare, ki so v čistosti dočakali poroko in so bili srečni in jim je to obnašanje najboljša popotnica v življenje. Opazili pa ste tudi primere, ko je kakšen fant zapustil dekle, ker ni popustilo svojim verskim načelom. Gotovo je bilo dekle prizadeto, a morda ji je s tem prvim razočaranjem prihranjenih več drugih razočaranj, ki bi jih bila deležna v skupnem življenju. Starejša gospa mi je pripovedovala, kako je imela fanta. Ko mu je povedala, da želi ostati čista do poroke, jo je zapustil. Pozneje si je našel drugo dekle. Pa ne samo drugo, ampak tudi tretje in četrto, žene pa nikoli! Ko je čez več let srečal prvo dekle, ji je priznal, da je bil neumen, da jo je pustil, ker je bila boljša od vseh poznejših … Ostal je razočaran in sam.
Ne morem reči, da je spoznavanje prek spleta in drugih oglasov najboljši način za iskanje partnerja, saj se pri takem iskanju kaj lahko zgodi, da kdo izkorišča dobro voljo pa tudi stisko drugega, ki išče življenjskega partnerja. Obenem pa poznam tudi ljudi, ki so si na ta način našli poznejšega moža ali ženo in živijo v lepo zakonsko življenje. Pozitivno se mi zdi, da obstaja tudi katoliški portal za samske katStik.
Tudi vam ne morem očitati nedejavnosti, saj se trudite, da bi si poiskali partnerja in tudi se ga ne trudite iskati kjerkoli, ampak v okoljih, kjer je večja možnost, da boste našli resnega fanta. Imam pa občutek, da ste postali nekoliko nemirni in da se vas loteva nekakšen strah, da boste ostali sami. Ta strah, ki je sicer razumljiv, pa vas bolj mori kot vam pomaga pri iskanju fanta. Malo pred prejemom vašega pisma sem prebral čudovit govor, ki ga je imela žena na pogrebu svojega moža, ki je umrl v nesreči. V njem se možu zahvaljuje za lep zakon in za čas, ki sta ga preživela skupaj in ga je nesrečna smrt tako kruto prekinila. Zanimivo, da je opisala tudi, kako je spoznala moža. Ni bila več rosno mlada in tudi njo je že razjedal strah, da bo ostala sama. Takole pravi: »Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: “Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo On poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.” In je! Ker Bog je zvest! Izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj!«
Tudi vi položite svojo težavo, ki vas pesti, v Božje roke. Izročite se Bogu in prepustite, da bo on najbolje uredil stvar. Zaupajte tudi, da bo On najboljše uredil, saj ve, kaj je za vas najboljše.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38.

Tako kot vsak mesec sem tudi v avgustovski številki z zanimanjem prebrala rubriko Pisma in sicer pismo z naslovom Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino.
Ne morem si kaj, da ne bi k odgovoru gospe Barbare Jasmini dodala nekaj svojih misli.

Da je Bog velik in da je ljubezen ter da ozdravlja in osvobaja, se ne samo bojimo povedati, ampak revija Ognjišče to sporoča že več kot pol stoletja. Tudi v času, ko je bilo to ‘nezaželeno’ pisati. Me je pa vaše pismo spomnilo na to, kako razkristjanjena družba smo postali. Meni se zdi samoumevno, da v vseh trenutkih življenja moliš in prosiš Boga. Zlasti v težkih trenutkih in v času preizkušnje, ali kot pravi sv. Pavel: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Zato se mi odgovor gospe Barbare ni zdel sporen, ker mi je pač samoumevno, da kristjan moli in da mu ni treba tega posebej naročati. Vi pa opozarjate, da očitno to ni več samoumevno. Zato se vam zahvaljujem za to dopolnitev.
Naj dodam še odgovor g. Barbare. »Bog gotovo pričakuje od človeka, da tudi človek sam vse stori za svoje ozdravljenje, pač v okvirih možnosti, ki jih nudi medicina. To pa seveda ne izključuje prosilne molitve, zakramentov in Božje pomoči. Prepričana sem, da bi si tudi gospa Biserka, če bi jo bolel želodec, najprej skuhala čaj, se držala diete, skratka – si skušala pomagati sama. Če to ne bi pomagalo, bo poiskala zdravnika. Če si gospa, ki je prosila za pomoč, iz telesne in duševne bolečine ne bo mogla pomagati sama, bo morala tudi ona poiskati strokovno pomoč.«
Iskanje strokovne pomoči, obisk zdravnika, jemanje zdravil itd., ne pomeni nezaupanja v Boga. Bog deluje tudi po tem. Zdi se mi pomenljivo, kako je svetoval p. Simon Ašič, ki je mnogim pomagal do zdravja s pomočjo zdravilnih rastlin. Ko jim je napisal recept za čaj, je na koncu pripisal: “Pa Bogu se priporočite.” Naj sklenem: molitev za zdravje naj spremlja naše prizadevanje za duševno in telesno zdravje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 39-40.