Darilo v zlatem papirju
Mala Ana je zelo rada šla z babico nakupovat. Še posebej v dneh pred božičem. Predvsem tudi zato, ker je bila babica zelo dovzetna za njene prošnje. Vselej ko je šla z njo, se je vrnila domov s kakšnim darilom, pobarvanko, novo knjigo, s Kinder-jajčkom s presenečenjem.
Ana bi se tudi rada igrala z drugimi otroki, medtem ko je babica nakupovala. Toda otroci, ki jih je srečala, so se kislo držali in jim ni bilo do igranja. Tudi babica je hitro opravila nakupe, saj v trgovinah ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen ustaviti in malo poklepetati.
Na poti domov sta se babica in vnukinja držali za roke, govorili pa nista, ko je prav počasi začelo snežiti.
Doma je babica sedla v svoj priljubljeni naslanjač. Pravila mu je prostor za razmišljanje. Nekaj časa je ostala v tišini, potem pa je vstala in šla v shrambo. Kmalu se je vrnila s čudovitim darilom, zavitim v zlat papir in povezanim z rdečim trakom.
Ana bi ga rada odprla, da bi videla, kaj je v njem, a babica ji je povedala, da je zavoj pravzaprav skrivnost. Drugo jutro sta se babica in vnukinja že zgodaj odpravili ven in nesli s seboj darilo, zavito v zlat papir in povezano z rdečim trakom.
Najprej sta srečali Franca, neprijaznega čuvaja z zavihanimi brki. To je bil tisti, ki mu ni nihče zaupal in je živel sam. Babica se mu je približala in mu dala zavoj.
»Kaj naj naredim z njim?« je presenečeno vprašal Franc.
»Za vas je,« je dejala Ana.
Čuvaj je začudeno pogledal in vprašal: »Kaj pa je v njem?«
»Prijateljstvo in sreča,« je odvrnila babica in mu stisnila roko.
»Babi, ali si videla, kako je bil zadovoljen?« je vprašala Ana.
»Ali greva domov, da pripraviva še druga darila?« je še vprašala vnukinja.
Babica je odkimala: »Ne, Ana, za začetek je dovolj.«
»Končno imam tudi jaz prijatelje tukaj,« si je mislil Franc, ko je bolj samozavestno in z več topline v srcu stopal po ulici. Spotoma je srečal Boštjana, ki je pometal ulice. Bil je boječ in poredni otroci so se radi norčevali iz njega. Ko je zagledal čuvaja, se je skril za voziček. Toda Franc mu je izročil darilo: »Na, zate je!«
»Hvala,« je izjecljal Boštjan, ki ni mogel verjeti, da je to res, a je bil vseeno vesel. Tako sta čuvaj in pometač postala prijatelja.
Toda Boštjan ni odprl zavoja. »Podaril ga bom Dolores,« je pomislil. Dolores je bila izredno suho dekle s svetlimi kitami. Edino ona ga je vsak dan pozdravila. Sedaj je bila zaradi gripe v postelji. Boštjan je bil malo v zadregi, ko je zavoj izročil njeni mami. Ko je Dolores prejela prelepi zavoj, se je brž počutila bolje. Pobožala je zlati papir in rdeči trak ter pomislila: »To mora biti lepo darilo. Poslala ga bom Suzani, da se spravim z njo.«
Suzana je bila njena najboljša prijateljica, a le nekaj dni prej sta se v šoli sprli. Druga drugi sta izrekli tudi nekaj grdih besed, a jih ne bomo ponavljali.
Ko je Suzana prejela darilo, je stekla k Dolores in jo objela. Skupaj sta odločili, da bi tako lepo darilo osrečilo učiteljico, ki se jima je zdela že nekaj časa tako žalostna.
Učiteljica je kar zažarela, ko je na katedru zagledala svetleč se zavoj. Tisti dan ji pouk ni bil v breme in tudi otrokom so šolske ure minile, kot bi mignil.
Ko je učiteljica prišla domov, je zavoj poklonila gospe Ambrožičevi. Njeni otroci so bili daleč in zato je pogosto jokala. A tudi gospa Ambrožičeva darila ni obdržala zase, ampak ga je odnesla Martinu, ki je bil obziren in vljuden človek, a ker je opravljal poklic mesarja, so vsi mislili, da je brez srca.
Pa tudi Martin darila ni zadržal. Tako je šlo iz rok v roke in vsi, ki so si ga podarjali, so bil veseli in se pogovarjali med seboj.
Kakšen dan zatem sta se Ana in babica vračali z nakupov. Lepo sta se pogovarjali in otroci so se veselo igrali. Neki mož je pozdravil babico in ji pripovedoval, kaj se dogaja: kako so ljudje že nekaj dni srečni zaradi nekega skrivnostnega zavoja. Ko je babica v torbici iskala ključe svojega stanovanja, se ji je približala gospa Emilija. Stanovala je nadstropje niže in je nikoli ni niti ogovorila.
»Rada bi vam voščila vesel božič,« in izročila ji je … čudovit zavoj v zlatem papirju z rdečim trakom.
»Hvala,« je rekla babica in se nasmehnila. »Zakaj ne pridete kdaj k nam, da bi malo poklepetali?«
»Živio,« je vzkliknila Ana, ko sta bili sami v stanovanju. »Zavoj se je vrnil k nam! Mi boš sedaj povedala, kaj je v njem?«
»Nič posebnega,« je dejala babica. »Samo malo ljubezni.«
⨳ ⨳ ⨳
Znati darovati je najpomembnejša sposobnost, ki se je lahko naučimo. To je, kakor bi se naučili postati sejalci sreče.
V teh dneh obstaja dar za vse, tudi za tiste, ki se zdijo pozabljeni. Toda vsak praznik ali obletnica lahko postane priložnost, da obdarujemo tiste, ki jih ljubimo. Ne darujemo samo stvari: lahko darujemo življenje, veselje, dobroto, nasmeh, besedo … tako moremo potrditi resničnost svetopisemskih besed: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).
Dar, pripravljen z ljubeznijo, je zastonjski dar in nima drugih ciljev. Drugemu izpove našo ljubezen, našo željo, da bi vstopili v skupnost z njim. Tako postane znamenje Božje ljubezni, ki vsak dan daje, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in ne pričakuje nič v zameno.
Darila, ki si jih te dni podarjamo, so znamenje, da obstaja izvir vsakega daru; Božje srce, ki se nam želi popolnoma darovati v božični skrivnosti in se nam vsak dan daruje v evharistiji.
zgodba Darilo v zlatem papirju je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 48-51. … objavljena pa je tudi v knjigi Zgodbe za advent in božič, str. 50. …
ZGODBE ZA ADVENT IN BOŽIČ
Zgodbe za dušo – Nova serija 2, zbral Božo Rustja
152 str., 11,5 x 20 cm, barvne fotografije, mehka in trda izdaja
mehka redna cena: 4,90 € – s kartico zvestobe: 4,41 €
trda redna cena: 7,90 € – s kartico zvestobe: 7,11 €
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo
v spletni knjigarni Ognjišča
Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.
izbira in pripravlja Marko Čuk
Gabrijel se je spet odpravil na pot in med potjo si je mrmral: »Morda bi bilo bolje poiskati manj bogato in bolj praktično mamo …« Prispel je do velikega središča poslovnih prostorov, v eni od pisarn je opazil ženo. Bila je praktična in učinkovita. V rokah je držala debel fascikel.
Neki pastir je poslal svojega sina k modrecu, da bi mu dal spoznati, v čem je skrivnost sreče. Ko je deček prišel do čudovitega gradu, kjer je živel ta modri mož, mu je razodel, zakaj je prišel: želel je zvedeti, v čem je skrivnost uspeha. Toda modrijan mu ni razodel skrivnosti, temveč mu je dal žlico, polno olja, ter mu naročil: »Oglej si grad. Toda s seboj nosi to žlico v roki in pazi, da ne poliješ olja.«
»Slavni islamski učenjaki, ki na velikih mednarodnih srečanjih poudarjajo, kako islam spoštuje versko svobodo in kako je islam vera miru: kje so bili, ko so nas preganjali – samo zato, ker smo kristjani? Kdaj bodo muslimanski učenjaki kritično preučili korenine nasilja, ki se sklicuje na islam?« Tako se bo s pregnanim mosulskim škofom Petrosom Mouchem vprašal bralec te krute pripovedi o begu in izgonu kristjanov z Bližnjega vzhoda. Nemški duhovnik Andreas Knapp, ki je član reda Jezusovih malih bratov, se posveča tudi beguncem, zlasti kristjanom iz Iraka in Sirije, ki so morali zapustiti domovino, hiše in vse premoženje – iz enega samega razloga: ker so kristjani. Iz prve roke zvemo o nezaslišanih grozodejstvih, s katerimi se fanatiki islamske države in džihadisti (bojevniki za vero) izživljajo nad kristjani; najbolj okrutni so tisti, ki prihajajo iz Nemčije, Velike Britanije ali Francije. Čim bolj je muslimansko okolje versko, tem bolj nestrpni in sovražni postanejo muslimani do kristjanov, ki so bili do včeraj njihovi sosedje in prijatelji. Kljub tolikšnemu trpljenju pa iz njihovih ust ni slišati niti besedice o maščevanju. 
Življenje Rešeniku posvečeno,
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Sebastijan