Avtor: Marko

Do odhoda avtobusa sem imela še kar nekaj ur časa, zato sem odšla v knjižnico. Usedla sem se za veliko okroglo mizo, na katerem so bili vsi časopisi tistega dne, oziroma tedna. V roke sem vzela tedensko revijo. Pritegnil meje naslov članka, ki je bil z velikimi črkami napisan na naslovnici. Prebrala sem članek. Opisoval je napad na duhovnika. In to pri nas v Sloveniji. Bila sem pretresena. Tudi to da se dogaja pri nas, v naši lepi, samostojni Sloveniji?
Zamišljena sem počasi stopala proti glavni avtobusni postaji in se skoraj zaletela v kiosk. Revija, ki sem jo prebirala v knjižnici, mi je takoj padla v oči. Kupila sem jo in odnesla domov. Morala sem še enkrat prebrati članek.
Naslednji dan sem revijo pospravila v torbo, obešeno na otroški voziček, in se na krajšem sprehodu s svojimi otroki spotoma ustavila pri svoji teti Minki. Povedala sem ji za članek in ji pustila revijo. Še isti večer me je poiskala: »Molimo za tega duhovnika. Vsak dan. Samo tako mu lahko pomagamo. Zdajle lahko zmoliva skupaj, če imaš čas.« Otroci so se pridno igrali, zato sva si lahko takoj vzeli čas za molitev.
Čez teden dni me teta Minka na poti iz cerkve vpraša: »Še kaj moliš za tistega duhovnika?« – »Še,« ji odvrnem. »Ne odnehaj. Takšne rane se ne pozabijo zlepa ali pa sploh nikoli …« je zamišljeno dejala. Vedela sem, da govori iz izkušenj, ki jih je imela iz vojnih časov, in verjela sem ji. Sama pri sebi sem sklenila, da bom upoštevala njeno priporočilo.
Čez dobro leto mi je nekoč potožila: »Ne vem, kaj se dogaja, ampak povej mi, ali ti še kaj moliš za napadenega duhovnika. Veš, ta teden se mi dogaja, da molitev, ki jo opravim zanj ponavadi že dopoldne, ni dovolj. Kar nekaj me nagovarja, da molim zanj tudi popoldne. A ti še vztrajaš?« Pogledala me je tako odločno in zahtevno, da sem lahko povedala samo resnico. »Saj veš, da že cel teden letam samo okrog zdravnikov. Še enemu se niso pozdravile norice, že jih je dobil drugi. Ta teden pa res nisem.« »Potem pa dajva kar skupaj za boljši začetek. Naprej boš pa že …« mi je teta brez obtoževanja takoj ponudila svojo duhovno podporo in mi s tem pomagala k stanovitnosti.
Mnogo let je minilo. Tetino zdravje je pešalo in čedalje več časa je preživela doma. Na začetku ni več mogla v cerkev k delavniškim mašam, potem je bilo nemogoče iti tudi ob nedeljah. Ostajala je doma, poslušala Radio Ognjišče in molila.
Do nas je prišla novica, da je v sosednji fari prišlo do zamenjave duhovnikov. Ob tem smo zvedeli, kdo je prišel na novo. Teta je še bolj molila. »Zdaj pa zanj molim še več, saj je tako rekoč naš. Sosednja fara sploh ni tako daleč. Ker imamo tam tudi sorodnike, smo z njo tesno povezani.«
»Te zapeljem tja k maši, ko bo primerno vreme in boš bolj pri močeh, da boš sploh vedela, za koga moliš?« sem ji predlagala. »Ni potrebno. Veš, jaz molim za veliko ljudi, ki jih na zemlji ne bom nikoli srečala, pa me to ne moti. Meni je vseeno, kako kdo izgleda, vsi smo bratje in sestre istega Očeta in samo naše molitve in dobra dela za drugega so pomembna, ne zunanji videz.« In pri tem je ostalo.
Župnik v naši fari je zaradi starosti in bolezni obnemogel. Moral je v bolnišnico in nič ni kazalo, da bi šlo kaj hitro na boljše. Dobili smo pomoč za duhovno oskrbo iz sosednje župnije. Tudi teta Minka, ki so jo leta in bolezni čedalje bolj težile, na koncu je že skoraj oslepela, jo je rabila. Vsak mesec je prihajal k njej – skoraj eno leto. »No, teta Minka, toliko časa si molila zanj, sedaj ga pa še videti ne moreš,« mi je bilo žal zanjo. »Narobe si rekla, še vedno molim zanj. Upam, da ti nisi prenehala? Veš, odkar ne vidim več, pa vsako stvar še bolj čutim. In povem ti, zelo dober človek je – slišim in čutim njegov mili in blagi glas. Vedno se veselim dneva, ko me obišče in mi prinese Jezusa. Več dni se pripravljam na sveto spoved in sveto obhajilo. In sedaj se čutim tako dopolnjeno, kot sta se počutila Simeon in Ana, ko sta v templju videla Jezusa.« – »Pa misliš, da je dobro, če je mil in blag? Mogoče z nami, ki smo bolj trdi verniki, ne bo mogel dobro shajati?« – »Seveda je dobro, da je tak. Tudi Jezus je bil blag, pa je zelo jasno govoril o grehu in naši pokori.«
Leto dni se je veselila srečanj z njim, ki ji je prinašal tolažbo. Potem pa sta bolezen in starost zmagali. Sedaj mirno počiva na božji njivi, kamor jo je pospremil prav ta, za katerega je toliko let molila.
Pogrešam jo. Pogrešam najine pogovore, molitve in razmišljanja, ki sem jih lahko zaupala samo njej. Pogrešam njene nasvete, njeno umirjenost in preudarnost, njeno modrost in milost, da je v prav vsaki stvari videla dobro in vse dogodke jemala z dobre strani.
Žalostna sem sedela v cerkvi in se spraševala, če tudi v nebesih še kaj moli za nas, ki smo ostali tukaj? Prav zanimalo me je, če še kaj moli za duhovnika? Prosila sem za neko znamenje, da je tako. Prav želela sem si njene potrditve. Saj vem, da prosim preveč …
Zazvonilo je za začetek svete maše. Duhovnik je pristopil in začel peti pesem, ki jo je najraje pela prav teta Minka. Nisem mogla verjeti … Vedno, ko je krasila kapelico, jo je pela. Najprej pesem, potem pa je začela s krašenjem.
Imela sem občutek, da jo čutim ob sebi. Pa vseeno sem podvomila. Preveč jo pogrešam in tole je bilo zdaj čisto slučajno. Ne morem verjeti, da bi bila uslišana takoj …
Usedem se, da bi prisluhnila pridigi. Prenehala sem dihati, ko sem zaslišala duhovnikove besede, ki so govorile o teti Minki in njunih srečanjih … Ne, to pa ne more biti slučajno!
Hvala ti, dobri Bog, ker me imaš rad, čeprav sem večkrat podobna nevernemu Tomažu! Hvala ti za teto Minko, ki tudi v nebesih še naprej moli za nas.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 92.

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.