Avtor: Marko

Žalostna Mati Božja

Napisal Marko na 13. septembra 2018. Objavljeno v Zakajčki.

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej … Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti … tekel je in tekel … Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten …«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan … A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ … Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob … Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol – Ilustracije: Polona Lisjak

Mama je krivična do mene. Ali jo Bog vseeno ljubi?

Napisal Marko na 12. septembra 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Jovan Vesel Koseski

Napisal Marko na 11. septembra 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (…) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

Pravilno vzgajati

Napisal Marko na 10. septembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zaskrbljena mati je prišla k indijskemu predsedniku Gandhiju s svojo hčerko in mu povedala za hčerkino razvado: pojé veliko več sladkarij, kot bi bilo zanjo zdravo. Prosila ga je, da bi se z njo pogovoril in jo prepričal, naj s to škodljivo razvado preneha.
Gandi je za trenutek pomolčal, nato pa dejal: »Pripeljite hčerko k meni čez tri tedne in takrat se bom z njo pogovoril.« Mati je odšla in se čez tri tedne vrnila. Takrat se je predsednik posebej pogovoril z dekletom in ji preprosto razložil, kako škodljivo je jesti preveč sladkarij in ji svetoval, naj to razvado opusti.
Mati se je državniku zahvalila, nato pa ga je vprašala: »Toda zakaj ji tega niste povedali že pred tremi tedni?«
»Pred tremi tedni,« je odgovoril Gandhi, »sem tudi jaz jedel sladkarije.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

bl. Francesco Bonifacio

Napisal Marko na 9. septembra 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) Blaženi Francesco Bonifacio se je rodil 7. septembra 1912 v verni italijanski delavski družini v Piranu. Gimnazijo je obiskoval kot gojenec malega semenišča
v Kopru, bogoslovje pa je študiral v goriškem semenišču, kjer so se na duhovništvo pripravljali slovenski, hrvaški, italijanski in furlanski bogoslovci. V duhovnika je bil posvečen 27. decembra 1937 v Trstu. Deloval je med verniki v Istri. 11. septembra 1946 je bil umorjen iz sovraštva do vere in Cerkve. Za blaženega je bil razglašen 4. oktobra 2008.

več o bl. Francescu Bonifaciu

njegova misel:

»Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

pripravlja Marko Čuk

Marijino rojstvo (8. september)

Napisal Marko na 8. septembra 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Svetniške godove obhajamo ob dnevu njihove smrti – rojstva za nebesa. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo njihovo rojstvo res sveto. Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu. Na kraju, kjer naj bi stala hiša Marijinih staršev, so okoli leta 430 sezidali cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Sedanja cerkev je iz križarskih časov in v njej je od vsega začetka 8. slavje Marijinega rojstva. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. V prvi polovici 8. stoletja je sinoda v Salzburgu določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni ‘veliki’ in ‘mali šmaren’ za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma verni ljudje že od nekdaj radi romajo v Marijina svetišča, posejana po naši domovini. (sč) – Na sliki: Andrej Herrlein, Marijino rojstvo (1811), olje na platno, Polhov Gradec ž. c. Marijinega rojstva.

Marijinemu rojstvu je pri nas posvečeno 22 cerkva: 11 župnijskih, 11 podružničnih (od teh so štiri romarske) in ena kapela. V LJ nadškofiji naštejemo osem ž. c.: Cerknica (1), Homec (2), Polhov Gradec (3), Primskovo na Dol. (6), Rob (7), Sveta Gora (Zasavska – romarska) (8), Šmarje – SAP (ovitek) in Velike Lašče (12); poleg teh pa sta v škofiji še dve p. c.: na Runarskem (Bloke) in romarska na Kureščku (Ig) (11). – V KP škofiji ni nobene ž. c. posvečene Rojstvu Device Marije, imajo pa štiri p. c.: Temljine (Podmelec), Kačiče (Rodik) (5), Police (Šentviška gora) in Fojana Barbana (Šlovrenc v Brdih) (16). – Tudi v NM škofiji nimajo nobene ž. c., Marijinemu rojstvu pa so posvečene štiri p. c.: v Vojni vasi (Črnomelj), Vrčicah (Semič) (15), Šmarju (Šentjernej) (17) in romarska na Trški gori (Št. Peter – Otočec) (4). – V MB nadškofiji sta Marijinemu rojstvu posvečeni dve cerkvi: Negova (9) in Slivnica pri Mariboru (13). – V CE škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena p. c. cerkev Sv. Marije – Matere Božje, (romarska) na Svetih gorah (Sv. Peter pod Svetimi gorami) (10). – V MS škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena ž. c. v Tišini (14), imajo pa tudi kapelo Marijinega rojstva v Čentibi. (mč)

Šmarje – SAP

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 09, str. 115.

Ta pleh ima dušo

Napisal Marko na 7. septembra 2018. Objavljeno v Zanimivosti.

Že 130 let, od 7. avgusta 1895, stoji na vrhu Triglava, najvišje slovenske gore (2864 metrov) in simbolu slovenstva, 1,9 metra visok okrogel stolp s premerom 1,25 metra. Ob 120-letnici stolpa smo na kratko pisali tudi v Ognjišču – o “plehu z dušo”.

Izdelan je iz debele pocinkane pločevine. Na njem sta vidna dva napisa: Aljažev stolp in letnica 1895. Jakob Aljaž, ki je leta 1889 prišel za župnika na Dovje, je opazil veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m²). Zasnoval je in na svoje stroške dal mojstru Antonu Belcu iz Šentvida nad Ljubljano izdelati valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Izdelal ga je iz šestih delov, ki so tehtali od 15 do 20 kilogramov. Do Mojstrane so jih pripeljali z vlakom, od tam pa jih šest nosačev znosilo na vrh Triglava.
Mojster Belec z dvema delavcema je stolp postavil 7. avgusta 1895; delo so opravili v petih urah. Blagoslovitev stolpa in slavnostno odprtje sta bila 22. avgusta 1895. Poleg ‘triglavskega župnika’ Aljaža so bili navzoči še štirje možje. Po blagoslovitvi so zapeli Ave maris stella in Oj, Triglav, moj dom. Aljaž je ‘svoj’ vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Aljaž je dal v stolp postaviti tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter spominsko knjigo. Stolp so kasneje pogosto prilagajali; za časa komunizma so ga rdeče pobarvali in zastavico na vrhu zamenjali s petokrako. Leta 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Ob 120. obletnici postavitve so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo. Središče razstave je natančen posnetek (replika) stolpa.

Po 123. letih je 7. septembra 2018 Aljažev stolp, prepoznavni in priljubljeni stolpič s Triglava, “zapustill” svoje običajno mesto na vrhu Triglava. S helikopterjem Slovenske vojske so ga prepeljali na heliodrom v Mojstrano, kasneje še v Ljubljano in na Jesenice. Strokovnjaki iz restavratorskega centra ZVKDS, Narodnega muzeja Slovenije in delavci jeseniškega podjetja Kov, so Aljažev stolp obnovili za prihodnjih sto let. 3. oktobra 2018 pa so, po končani obnovi, Aljažev stolp vrnili na Triglav.

več o Aljaževem stolpu v Kroniki Triglava

ČUK, Silvester. (Zanimivosti). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 8, str. 89.

Samo en korak – prvi korak

Napisal Marko na 5. septembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice …
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.

Youcat – molitvenik za mlade

Napisal Marko na 3. septembra 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Moliti pomeni, da se Bogu povsem izročiš. Moliti pomeni, da znaš molčati in poslušati. Pomeni, da sprejmeš Boga v svoje vsakdanje živijenje, v svoje bitje in svoj spomin, v vse, kar misliš, govoriš in delaš. Bog je že storil veliki korak k tebi. Stori tudi ti vsaj majhen korak k Bogu.

Knjiga Youcat molitvenik za mlade naj ti pomaga na poti molitve in prijateljstva z Bogom. V njej so zbrane stare in nove molitve za dobre in hude dneve in noči. V njej najdeš nekatere molitve iz Svetega pisma, molitve Cerkve in bogoslužja, iz katerega so zajemali svetniki in današnji molivci.
Knjiga ima dva dela: prvi del vsebuje jutranje in večerne molitve za dva tedna. Drugi del pa je zbirka molitev za različne priložnosti. Lahko so ti v pomoč pri osebni molitvi in skupni molitvi Cerkve. Vrhunec je nedeljska božja služba in obhajanje Gospodovih in Marijinih praznikov ter svetniških godov.

Zapisane molitve iz izročila Cerkve te bodo uvajale v tvojo osebno molitev. Zapisane molitve niso samo za ponavljanje. Če izgovarjaš molitev drugega človeka, moliš skupaj z njim in on s teboj. Pisci te knjige želijo moliti s teboj. Želijo biti tvoji sopotniki vere in ti pomagati, da boš znalja moliti s svojimi besedami in s svojim molčanjem ter poslušanjem. Tako boš v molitvi vedno globlje povezan/a z Bogom.
Morda ti bodo posamezne molitve in besede segle v srce. Tedaj se ustavi. Vzemi si nekaj časa. Naj beseda prodre globoko v tvoje srce. Morda se jo boš naučilja na pamet in te bo sprem~ala čez dan. Morda ti bo v pomoč, če boš kakšno molitev molilja na glas. Ni treba vedno zmoliti vseh molitev. Izberi besedilo, ki te posebej nagovori, in se pri njem zadrži.

12,90 €

1,61 €

* * *

Prelistajte

* * *

Naročite knjigo

Častim te
Gospod, k sebi si nas ustvaril
in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.
Tvoja je luč dneva. Tvoja je tema noči.
Tvoje je življenje in smrt.
Jaz sem tvoj in te častim.
Naj počivam v miru.
Blagoslovi prihajajoči dan, naj se prebudim,
da te bom slavil. Amen.
sv. Avguštin

Gospod Jezus! Prihajamo predte, ker vemo,
da nas ljubiš take, kakršni smo.
Hočemo čutiti kakor ti, ljubiti kakor ti.
Naše živijenje brez tebe nima smisla.
Verujemo in upamo vate,
ljubimo te in častimo s preprosto navzočnostjo,
tišino, pričakovanjem in zadoščevanjem.
sv. Janez Pavel II.

Prošnja
Glej, moja duša – razglašena violina –
nesrečna vsa ječi, težko trpi,
po strunah ji življenja lok drsi
in z nje zveni neskladja bolečina.
Saj ona, Bog, je tvoja umetnina,
naj tvoja roka strune uglasi,
ohlapne naj napne, vse uredi,
da bo soglasja čula se milina!
Pobožaj zdaj ljubeče jih, mehko,
zapojejo naj pesemco sladko;
pritisni nanje, naj zajokajo;
udari vanje, naj popokajo;
samo da čutim, daje roka Tvoja,
in srečna bo nemirna duša moja.
bl. Lojze Grozde

Večerna molitev
Gospod, moj Bog,
zahvaljujem se ti,
da si me pripeljal
do konca tega dneva.
Zahvaijujem se ti,
da naklanjaš
počitek mojemu telesu in duši.
Tvoja roka je bila nad
menoj, me je varovala in ohranjala.
Odpusti vsako malosrčnost in vsako krivico tega dne.
Pomagaj mi, da odpustim vsem, ki so mi storili krivico.
Naj v miru spim pod tvojim varstvom,
obvaruj me pred skušnjavami teme.
Priporočam ti svoje drage, priporočam ti to hišo,
priporočam ti svoje telo in svojo dušo.
Bog, tvoje sveto ime naj bo hvaijeno.
Amen.
Dietrich Bonhoeffer

Molitev pomeni zavest, da mi je Bog blizu. Pri njem ni treba prositi za avdience. Glede časa za molitev so tri koristna merila. Izberi določen čas (navada pomaga), miren čas (to je pogosto zgodaj zjutraj in zvečer) in dragocen čas, ki ga imaš rad/a, a ga tudi rad/a podariš (torej ne »odvečen čas«).

Kraj, kjer moliš, vpliva na tvojo molitev. Zato poišči prostor, kjer moreš dobro moliti. Za marsikoga bo to udoben sedež ali pisalna miza Drugim pomaga, če imajo pripravljen prostor, kjer se lahko zberejo, opremljen s pručko ali klečalnikom, preprogo, z ikono ali s sliko, s svečo, Svetim pismom, molitvenikom. Najlepše in najboijše pa lahko molimo v cerkvi pred Najsvetejšim.

Moli naj ves človek. Ne molimo samo v mislih in besedah. V molitvi se sme ves človek povezati z Bogom: tvoje telo, tvoje notranje in zunanje zaznavanje, tvoj spomin, tvoje hotenje, mišljenje in čutenje ali sanje pretekle noči. Včasih ti bo celo raztresenost pokazala, kaj te zares zaposluje in navdaja in kaj moreš izrecno prinesti pred Boga. Dolžnosti, ki jih moraš opraviti in ti pridejo na misel med molitvijo ter jih nočeš pozabiti, kar zapiši in se vrni k molitvi.

Bog naj pride do besede. Molitev pomeni tudi, da poslušaš Božji glas. Bog govori najjasneje v besedah Svetega pisma, ki jih Cerkev bere dan na dan. Bog govori tudi po izročilu Cerkve in pričevanju svetnikov. Govori pa tudi – pogosto skrito – v srcu vsakega človeka, npr. v sodbi tvoje vesti ali po notranjem veselju. Po Svetem pismu slišiš Božjo besedo v svojem srcu. Bog naj pride do besede v tvoji molitvi. Postani prijateijsko zaupen/a z njim, da se boš naučil/a razlikovati njegov glas od mnogih drugih glasov in spoznati njegovo voljo.

pripravlja: Marko Čuk

Bog ljubi danes po nas

Napisal Marko na 2. septembra 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

V tej knjigi pesmi in molitev sv. Terezije iz Kalkute vam posredujemo del notranjosti, bogastva, širine in globine njenih misli, veličino vere, vztrajnosti in neomajnosti krščanskega upanja, ustvarjalnost in vseobsegajočo ljubezen. Vse to povzema tudi križev pot z njenimi mislimi. Svetnica je znala moliti v vseh trenutkih življenja. Tudi osebna stiska in zlasti stiske drugih ljudi so jo nagnili k molitvi, zato dokazuje, kako zmore duhovni človek v vseh trenutkih življenja prepoznati Božjo navzočnost. Molitve so izraz njenega iskrenega, preprostega, a globokega odnos z Gospodom. Ta knjiga, ki naj bi jo pogosto jemali v roke, naj tudi nam pomaga poglobiti naš odnos z Gospodom. Mati Terezija je napisala: »Vse naše besede bodo nekoristne, če ne izvirajo iz notranjosti. Besede, ki ne odsevajo Kristusove luči, širijo samo temo.«

»Mati Terezija je bila misijonarka ljubezni po imenu in po dejanjih. Dala nam je zgled, ki vleče in privlači za seboj številne ljudi, pripravljene vse zapustiti, da bi služili Kristusu, ki je navzoč v ubogih … Ponavljala je besede: “Služiti revnim pomeni služiti življenju”« (Janez Pavel II.).

6,50 €

5,85 €

Prelistajte

Naročite knjigo

Mati Terezija – znamenje novega sveta
Arhimed je dejal: »Dajte mi trdno točko in premaknil bom svet.« Mati Terezija je našla to trdno točko v BOGU – LJUBEZNI in v ČLOVEKU – BRATU in SESTRI. Prav zato je bila in ostaja znamenje navzočnosti Božje ljubezni v našem svetu, navdih in kažipot, kako naj, kljub vsem težavam, trpljenju in današnjim izzivom živimo in delamo, da bi ustvarili novega človeka, družine in družbe z močjo vere in z navdihom resnice ter pričevanjem dejavne ljubezni, ki služi vsem.
Vse življenje in vse delo Matere Terezije sta velika novost, »čudež«. Premagala je vse meje in omejenosti naroda, rase, vere, kulture, kaste, ideologije, politike … S tem je pokazala in dokazala, da ni nič nemogoče tistim, ki res verujejo in dejavno ljubijo. Bila je mati svetá, posebej še sveta trpljenja, bolezni in osamljenosti. Bila je in ostala mati vseh.
Brez Ljubezni – Boga je vse življenje, delo, družina, družba … brez smisla, mračno, žalostno in temno, časno in minljivo, negotovo in prazno. Z Materjo Terezijo moramo tudi mi živeti z odprtimi očmi, da bi mogli gledati globlje in dlje, imeti moramo odprt razum, da bi druge več, širše in bolje razumeli; odprte roke za molitev in služenje, odprto srce, da bi ljubili kakor ona, najbolj nezaželene, zavržene, tiste, ki jim je življenje eno samo breme, muka, trpljenje,bolečina, nesmisel in za katere se nihče ne zmeni.
Kdor ceni in ljubi Mater Terezijo – mislim in upam, da vsi – čuti, da ni dovolj, da jo samo občuduje, ampak da jo tudi zvesto posnema. Jezus nam po Materi Tereziji znova kliče: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37).
Mati Terezija je s svojim življenjem in delom, poklicem in služenjem Bogu in človeku v ljubezni in za ljubezen tudi po »vrnitvi v Očetovo hišo« (5. septembra 1997) veličastnem pogrebu, ki je združil ves svet (13. septembra), z raznoliko dejavnostjo sester Misijonark ljubezni po vsem svetu, beatifikaciji (19. oktobra 2003), številnih čudežih napisala novo poglavje v Cerkvi, ki ga moramo brati, premišljevati, posnemati in zanj pričevati. Bila je in ostala je povsem preprosta, skromna, ponižna, izredna zgodba, napisana z močjo vere in navdihom ljubezni. Prav zaradi tega velja: kdor veruje in ljubi, dela nemogoče že sedaj in tukaj ter s tem kaže in dokazuje, da je ljubezen nesmrtna.

Mati Terezija je napisala: »Vse naše besede bodo nekoristne, če ne izvirajo iz notranjosti. (Lush Gjergji ob beatifikaciji Matere Terezije (19. oktobra 2003))

iz vsebine

Slišala sem utripe tvojega srca

Našla sem te na različnih krajih, Gospod.
Slišala sem utripe tvojega srca
v globoki tišini polja,
v mračnem tabernaklju neke prazne
katedrale,
v edinosti srca in razuma,
v skupnosti ljudi, ki te ljubijo.
Našla sem te v veselju,
kjer te iščem in te pogosto najdem.
Vedno te najdem v trpljenju.
Trpljenje je kakor glas zvona,
ki kliče božjo zaročenko k molitvi.
Gospod, našla sem te v strašni veličini
trpljenja drugih.
Videla sem te v čudovitem sprejemanju
in nedoumljivem veselju
ljudi, katerih življenje je izmučila bolečina.
Toda nisem te uspela najti
v svojih drobnih težavah
in v svojih plehkih neprijetnostih.
V svoji utrujenosti
sem nekoristno pustila, da gre mimo
drama tvojega odrešenjskega trpljenja,
toda živa radost tvojega vstajenja
je ugasnilo moje pomilovanje.
Gospod, verujem,
vendar pomagaj moji veri.
Amen.

Molitev za vsakdanje delo

O Gospod,
v čigar rokah je zdravje,
poklekujem pred teboj,
kajti vsak dober in popoln dar
mora priti od tebe.
Prosim te:
podeli spretnost mojim rokam,
jasen pogled mojemu razumu,
prijaznost in razumevanje mojemu srcu.
Daj mi iskrenosti v namenih
in moči, da bom dvignila
vsaj del bremena
teh trpečih in upajočih ljudi.
Dopusti mi, da izpolnim nalogo,
ki čaka prav mene.
Odvzemi iz mojega srca
sleherno krivdo in zavoro,
da bom tako mogla
zaupati vate z vero,
ki jo premore otrok.
Amen.

pripravlja: Marko Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing