Avtor: Marko

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 3. del

– V tokratnem pogovoru bi rad, da se dotakneva duhovne dimenzije, ki jo danes živijo mladi. Se vi sprašujete, kam gredo vsi mladi, za katere se govori, da gredo po birmi stran od Cerkve?
Pri odhajanju mladih iz lokalne župnijske cerkve ne vidim ravno velike zgodbe. Odšli so, vendar jih ne vidimo niti pri krajevnem pevskem zboru ali na kakšnem drugem odru, niso dejavni na likovnih delavnicah itd. Na to temo je nekoč veljala določena razsvetljenska misel, češ, ko bo manj religije, bo več kulture, izobrazbe itd. Toda vidimo, da so mladi odšli, zgodba o več kulture, več športa, več izobraževanja pa se ni zgodila. Če pogledava šport – imamo celotno industrijo športnih krožkov, pa tudi tam vidimo, da se jih uveljavi in najde le peščica.
Če se vprašamo, kam gredo mladi, je odgovor ta, da gredo v krog svojih prijateljev, klap, sošolcev ter v svojo sobo za računalnik; v gimnazijah, kolikor poznam stvari, se morajo dejansko kar precej učiti. Drugače bi pa rekel, da so mladi postali – ne glede na mesto ali podeželje – kot plišaste igrače. Njihovo življenje se v glavnem odvija v hišah, stanovanjih. Tudi na vaških igriščih jih ne vidimo veliko. V našem kraju se še vedno prvič asfaltira kakšna cesta. Konec makadama – to je dogodek. In imamo otvoritev ter blagoslov novega asfalta. Opazil sem, da na otvoritev pridejo vse generacije, le mladi komaj kakšen, pa se bodo tudi oni vozili po novem asfaltu. Mladi poniknejo. Kot da jih ta svet ne zanima. In zato sem dejal, da ne vidim ravno velike zgodbe glede njihove odtujitve od Cerkve, v smislu, da se z odhodom iz Cerkve niso prestavili v kulturo, v javno življenje.
– Bi lahko enostavno rekli, da so ti opravili z verskim življenjem in je to to?
Kot podeželski župnik bi rekel, da duhovno komponento iz svojega življenja ne izbrišejo, ampak jo samo porinejo na stran. Določen del mladih se vseeno prikaže pri maši ob večjih praznikih. Zaznavam, da tudi če so bili oddaljeni, pri poznih dvajsetih letih, ko dobijo otroka, ga vseeno prinesejo še h krstu. Preko otroka tudi začnejo ponovno navezovati stike z župnijo. Osebno versko življenje je spravljeno nekam v kot. Dokler jim življenje teče, zdravje služi, je Bog postavljen na stran. A to ni zmagoslavje ateizma. Mladih res ni veliko v cerkvi, a ateizem zato še ni zmagal.
– Kljub tej odtujitvi, oddaljitvi torej pojem presežnega ni izginil iz njihovega življenja?
Ne, to ne, se pa te stvari danes drugače obravnava in imenuje. Za časa moje mladosti smo v mladinskih skupinah veliko debatirali, o veri, življenju, smislu itd.; danes se o tem mladi ne sprašujejo toliko in se o tem tudi ne pogovarjajo v takšnem obsegu.
Se pa – kot sva že ugotovila v prvih dveh pogovorih – ta vprašanja vračajo, ker nas migracije in islam v Evropi vračata k vpraševanju, kdo in kaj smo. Iščemo identiteto in jo največkrat najdemo v okviru kulturnega krščanstva. Ta tendenca se je močno razvila tudi v politiki, zlasti v deželah višegrajske skupine. Kulturno krščanstvo pa kardinal Fernando Sebastian, klaretinec iz Španije, primerja z uživanjem fige s posekane smokve. Gre za sadež, ki nima pravega okusa, saj je zorel na posekanem drevesu. Če ni prisotna vera v Jezusa Kristusa, je krščanstvo zgolj kulturni okvir, ki ga ta hip potrebujemo, ker se počutimo ogrožene, a že jutri ga bomo odrinili od sebe. Toda tudi kulturno krščanstvo in politično motivirana želja po negovanju krščanske tradicije nas na koncu lahko pripeljeta do globljega spoznanja Jezusa Kristusa. Tlečega stenja ne gre pohoditi.
Opazil sem tudi, da na širokem podeželju med mladimi ni nekega anti­klerikalizma. Rekel bi, da je antiklerikalizma več v mestih, kjer je manj stika z duhovniki. Antiklerikalizem med mladimi je velikokrat ideološki in priučen.
– To je hkrati čas, ko se porajajo tudi ključna življenjska vprašanja, zato je vprašanje, kje mladi iščejo odgovore.
Vprašanja, kdo sem in kam spadam, se pojavijo ob vstopanju v ljubezenske odnose, v spolnost, ko je na poti kakšen otrok in se mora mladi par odločati, kako naprej. Prihod otrok na nek način mlade potisne na pot družinskega življenja. Mnogi mladi se ob tem srečajo tudi z vprašanjem splava. Ta vprašanja imajo pomemben vpliv na kasnejše duhovno življenje posameznika.
Tudi sicer je to obdobje, ko se pojavljajo globlja vprašanja. Tu je še iskanje službe. To je obenem obdobje, ko duhovniki – in včasih tudi starši – nimajo posebnega stika z mladostniki. Svet slednjih se vrti mimo naštetih ravno takrat, ko se jim najbolj močno dogaja.
– Ko govoriva o duhovnosti, bi rad, da sva konkretna. Ne gre samo za to, da bi mladi morali polniti prve vrste v cerkvah, ampak – imajo sploh zavest, da je nekaj greh? Kaj mladim danes pomeni greh?
Greh je precej izginil iz njihove zavesti. Zgodnja spolnost je postala zelo samoumevna in je ne razumejo kot grešne – vsaj na prvo žogo ne. Če pa ob to dejstvo dodamo opažanje, da s prvimi spolnimi izkušnjami nehajo tudi hoditi v cerkev, bi rekel, da nekaj povezave med tem dejanjem in njihovim dojemanjem duhovnega življenja in občutkom krivde obstaja. Lahko gre tudi samo za občutke neprimernosti, ko se zavedajo, da je sta versko življenje in zgodnja spolnost v sporu.
Na področje greha spada tudi prvi stik z drogo, zlasti mehko drogo, in tega je občutno več, kot si predstavljamo. Opažamo, da ko ena generacija zaide v drogo, ni manj prisotna samo v cerkvi, ampak je manj vidna nasploh v družbi.
Ob stiku z drogo in zgodnjo spolnostjo mladi hočeš nočeš doživijo nekakšno duhovno in moralno razcepljenost. Tehtajo med lastno svobodo in izbiro ter primernostjo in pravilnostjo ravnanja. Bolj kot se odločajo hedonistično, bolj se krha povezava med njimi in cerkvijo.
– Imajo kakšno zavest, da obstaja pekel, čeprav se o njem danes praktično ne govori?
V Cerkvi je pridiganje o peklu resda skoraj izginilo. Je pa zanimivo, da imamo v kinodvoranah polno filmov o hudiču, obsedenih ljudeh, demonih … Tudi videoigre rade vključujejo zlobne demonske like. Splošno zanimanje za pekel torej ostaja, a po drugi strani, ko dajo na stran Boga, dajo na stran tudi vprašanje o grehu, hudiču kot zavezniku greha, peklu kot kraju zakrknjenih grešnikov. Resnico o grehu odrinejo na rob, čeprav imajo radi filme o demonih.
Hkrati pa te potem presenetijo: ko bolj odrastejo in se začnejo soočati z življenjskimi težavami in problemi, znajo poseči po plemenitem verskem izročilu. V družini se pojavi bolezen in se odpravijo na Brezje. In to ljudje, za katere si tega sploh ne bi predstavljal. Se pravi, ostalo jim je v spominu, da se po pomoč zatečeš k Bogu.
– Če se poskuša iskati izvor takšnega stanja in ravnanja – kako daleč oz. kam je treba pogledati, kje iskati vzroke za takšno stanje?
Najprej bi rekel, da se versko življenje prenaša preko družin in tukaj lahko najprej pogledamo, kakšne kateheze so otroci in mladostniki deležni doma. Če doma ni prisotnega čaščenja Boga, ampak bolj strašenje z Bogom, to ni v redu. Ko se v življenju soočaš z zlom, moralnimi dilemami, se vprašaš, kje je ta dobri Bog. Otroška kateheza o kaznovalnem Bogu ti takrat ne zadostuje, še huje, temu Bogu se začneš celo upirati, ker se ti zdi krivičen, ker dopušča zlo. V preteklosti je bilo družinske kateheze o strašnem in mogočnem Bogu veliko. Kjer ni bila uravnovešena s pristno družinsko molitvijo, je naredila duhovno škodo. Enako duhovna škoda nastane, kjer se doma o Bogu nič ne govori in se otroka zgolj pošlje k verouku, češ, te bo že župnik naučil. Doma odsotni Bog kasneje postane iz celotnega življenja odsotni Bog.
Mislim, da v kolikor še obstaja družinsko versko življenje, se mora o Bogu govoriti iskreno, se ga počastiti z molitvijo in ga ne krčiti za zgolj strogega pomočnika pri vzgoji otrok. Osmisliti je treba navade, tradicijo. Ko barvamo pirhe, moramo otrokom razložiti, da pirh pomeni ali Kristusovo solzo ali kamen Kristusovega groba. To je družinska kateheza.
Danes se je treba tudi zavedati, da mladi nimajo niti jezika, besedišča, da bi o Bogu govorili. V duhovnem jeziku so ostali na ravni osnovnošolskega verouka ali pa še to ne. Izvir tega stanja je, da vzorca pogovora o Bogu niso srečali nikjer drugje kot pri verouku. Če bi ga srečali doma, bi jih prevzel in danes bi se o Bogu znali pogovarjati.
– Iskanje odgovorov in poti je torej prisotno, tudi duhovna dimenzija ni umrla. Kako jo prebuditi in narediti čim bolj izkušenjsko, praktično?
Človek je antropološko duhovno bitje. Še diktatorski režimi, ki so bazirali na antikrščanskih tvorbah in so načrtno delali proti duhovnosti, na koncu duhovnosti niso mogli premagati. Človek je zmeraj verjel v nekaj več, ne samo v materijo. Verjel je v svojo vrednost, v svoje dostojanstvo.
Tudi ta generacija bo taka. Problem pa je v tem, da je nasprotnik tokrat bistveno bolj skrit. Poganska nacizem in komunizem sta nastopala z uniformiranimi ljudmi s pištolo za pasom. Nasprotnika vere si videl. Tokrat pa je nasprotnik maskiran v neko miselnost, kulturo, idejo, stil življenja in zato ni tako razviden. Tudi njemu bomo morali sneti masko in reči: ti, veletrgovina, ti, uživaštvo, ti, materialna stvar … ne daješ mi dokončnih odgovorov in mi jih ne moreš dati! Jaz sem nekaj več kot samo potrošnik in igralec videoigric!
Včasih je potrebna kakšna kritična situacija, da se ta moč duha sprosti. In o tem bova v tem letu gotovo še kaj spregovorila.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 2. del

– Po najinem prvem pogovoru o mladih v luči priprav na sinodo mladih mi je v spominu ostala vaša misel, da je pri današnjih mladih največkrat vseeno, kaj si. Na tej točki razločevanja in spoznavanja mladih bi rad nadaljeval najino debato. Kaj to stališče pravzaprav pomeni in kaj prinaša?
Pred sabo imamo generacijo mehke identitete, ki se na lahek način in brez večjih težav odpove vsakršni identiteti. V nekem obdobju je bilo to celo v modi, predvsem v filozofiji in sociologiji, in to so povzeli tudi določeni slovenski kulturni krogi. Največji frajer si bil, če si bil odrezan od svojih korenin, če si bil malce drugačen, nevezan na to ali ono. Identiteta se je dojemala kot omejitev.
Narodna identiteta, spolna identiteta – to so gotovo vprašanja, s katerimi se danes veliko ukvarjamo. Razumeti je treba, da so določena vprašanja identitete zelo umetno vsiljena, sploh vprašanje spolne identitete. Mnogi so to pograbili kot splošno obliko boja proti. Biti proti. Meni ne bo nihče vsilil identitete moškega, niti narava ne, kaj šele religija. Seveda pa se temu mnogi tudi upirajo.
– Gotovo ima to posledice pri odločitvah mladih …
To se pozna na mladih, ko postanejo starši; takrat na veliko razglašajo, kako svojim otrokom ne bodo vsiljevali identitete, jih tudi ne bodo vzgajali versko in naj se otroci o vsem tem kasneje sami odločijo. Hkrati ni želje ali potrebe, da si se poudarjala domovinska vzgoja in podobno. Gre za tipično postmoderno in poljudno različico brezidentitetja.
Mladi so to zagrabili, vendar hkrati vidimo, da se proti temu odvija upor. Na podeželju imamo zadnjih 10 ali 15 let porast harmonikašev. Vrača se poudarjena identiteta in priča smo novemu pojavu – identitetna gibanja so znak hrepenenja po identiteti, čeprav jih uradna, ali če rečeva levičarska sociologija razlaga skoraj kot fašistoidna. V slovenskem prostoru imamo tako obojni proces – v mestnih okoljih imamo nagnjenost k temu, da bi bili brez identitete, se ne pustijo opisovati raznim določitvam, kaj sem in kaj nisem, na podeželju pa imamo spet močnejše vračanje k identiteti.
– Če gledava na mlade z vidika, kaj jih določa, ne moreva mimo pojava pripadnosti raznim znamkam.
Gre za igro simbolov, ki ga je potrošniški svet znal dobro izkoristiti. Zanimivo je, da ko so si ljudje počasi snemali križe z verižic okrog vratu, so se hkrati povečevali napisi na oblačilih. Veliki kapitalistični svet nas je štemplal za svoje.
Vendar se tudi to počasi odpravlja in mogoče bo v prihodnjem desetletju prišlo celo do upora proti potrošništvu. Ljudje se dobesedno nažrejo potrošništva, uvidijo, da gre za prazne obljube zadovoljevanja potreb. Obljuba o notranji sreči se ne uresniči z dobrim avtom, dragimi oblačili, mobilnimi telefoni. Zanimivo je, da so reklame za produkte narejene na način, da nagovarjajo našo notranjo srečo, s pomočjo teh predmetov naj bi se uresničili, se čutili srečne. Mogoče se bodo današnje mlade generacije enkrat temu uprle in bodo izstopile iz kroga vsiljenih potreb in želja.
– Stopiva za nekaj desetletij nazaj – mlade je opredeljevalo ravno nasprotno obnašanje. Bili so metalci, punkerji, raverji, odločili so se za neko subkulturo, stil in to zagovarjali z vsemi štirimi. Zakaj te pripadnosti danes ni več? Kje vidite razliko?
Zavedati se moramo, da mladi danes živijo v kulturi scrollanja – kulturi podrsavanja po zaslonu. Ogromno kratkih, vizualnih in čustvenih dražljajev, ki se jih ne oprimeš. Vidimo, kako s prsti dobesedno letijo po ekranih telefonov, nobene fiksacije na neko fotografijo ni, niti kakšne kontemplacije, vse se odvija v delčkih sekunde. V tem se dodatno izgublja možnost, da se z nečim poistovetijo in ne vstopajo globlje v stvari.
Če govoriva o identifikaciji na pop področju, se danes mogoče to dogaja celo bolj pri 26-letnikih, prej se je pa pri 16-letnikih.
Hkrati se to kaže v branju, ki ga ni. Vse se samo preleti po naslovih, mogoče še podnaslovih in že je tu občutek, da je treba hiteti k naslednjemu impulzu in naslednjemu … To vpliva tudi na procese odločanja. Mladi se do zadnjega hipa ne morejo odločiti, če bodo šli na izlet ali ne. Kot skavtski voditelj to dobro vidim – pred 15 leti smo lahko mirno načrtovali kakšne izlete tedne vnaprej in se je izlet ali dogodek tudi odvil ob skoraj nespremenjeni udeležbi. Danes pa dokler jih fizično zjutraj ne vidiš, da so tam, ne moreš vedeti, kako se bodo mladostniki odločili. Mnogi so še ponoči na telefonih, razmišljajo, se srečajo z novimi ponudbami in ti v sms gladko napišejo, da bodo ostali doma, ker bodo igrali igrice, ker so dobili ponudbo za boljšo stvar … Za vse se odločijo zadnji hip. In to po kriteriju, katera ponudba mu bolj ugaja. Ni zaveze, da če reče, da bo prišel, bo res prišel in se tega dogovora držal. To ustvarja precej labilne osebe, ki niso sposobne trajnejših odločitev.
Jaz mislim, da sicer človek po naravi teži k trajnejšim držam, k neki identifikaciji, vendar se ti procesi pomikajo iz obdobja okrog 18. leta v obdobje 30-letnika.
– Za kaj so se po vašem mnenju mladi pripravljeni postaviti danes?
Že dolgo jih nismo videli, da bi se mladi za kaj zavzeli. Mogoče jih je nekaj nagovorilo dogajanje v Mariboru leta 2012, čeprav je bilo tisto vstajniško gibanje kasneje popolnoma spolitizirano. Ampak recimo, da so tam dvignili glas v neki zaznavi globoke krivičnosti, ki se je kazala v neki ujetosti mladih v Mariboru, brez perspektive, iz nekega občutka korupcijske politike … To jih je dvignilo.
Pred kratkim sem prebiral zelo obsežno špansko raziskavo o mladih, o njihovem razvoju zadnjih 30 let. Ugotovili so, kar ugotavljamo tudi v Sloveniji, da vendarle obstajajo neke točke, ki so stalnica in kjer se mladi zelo identificirajo in zaupajo. To so družina in prijatelji. Zanimivo, sploh ker se nam zdi, da je družina v krizi, pa je to vendarle okolje, po katerem tudi mladi hrepenijo in se z njim identificirajo. Imajo željo po vračanju v družino, po ustvarjanju svoje družine; družina je še zmeraj postavljena zelo visoko.
Ob tem izginja religijska identifikacija. Mladi se bolje znajdejo v nekem mikro okolju kot pa v območju velikih idej, inštitucij, politike, kulture.
Hkrati lahko mladi danes zelo hitro postanejo navijači – v pravem pomenu besede. Zanimivo je, da se na štadionu mladi derejo: »Mama, jaz tebe več ne ljubim, jaz zdaj ljubim Maribor!« Gre za kopico Viol.
– Vendar je razlog, da visoko cenijo družino, lahko tudi v tem, da jim je v domačem okolju vse prelahko servirano in govoriva, kot je rekel pokojni Bogdan Žorž, o razvajeni generaciji. Tudi papež Frančišek poziva mlade, naj ne postanejo kavč generacija, ki bi samo poležavala v brezskrbnosti …
Seveda so družine lahko okolja, kjer so mladi najbolj podvrženi razvajenosti.
Do tega prihaja, ker so do 30. leta pri starših in so svojo samostojnost prestavili za vsaj 10 let.
Vendar gojim upanje, dokler imajo mladi cilj živeti v družini in si ustvariti lastno družino, četudi to seveda še ne pomeni takoj poroke, niti stabilne zvestobe. Ampak če stremijo k temu, ne moremo govoriti o izgubljeni generaciji.
– Kdaj in kje se zgodi obrat pri njihovem razmišljanju? Ravno zaradi hipnosti odločanja se pri mladih danes kaže neobremenjenost z vprašanjem, kaj bo jutri in pogosto so tudi nezainteresirani za uvid v to, kakšne posledice prinašajo njihova dejanja …
Sprememba se zgodi ob vstopu v delovno okolje. Po domače povedano: prva služba jih zrihta in zbrihta.
O tem govori Simon Sinek, veliki guru marketinga, ko govori o mladih, ki nastopijo službo. Ob tem koraku se zdi, da se morajo naenkrat strezniti. Srečajo se z rednim jutranjim vstajanjem, odgovarjati morajo za svoja dejanja, vsak dan se morajo truditi po najboljših močeh, morajo se sprijazniti s plačo, čeprav bi radi imeli višjo, treba je sodelovati s sodelavci, tudi če jim ti ne ugajajo itd. Simon pravi, da so lahko ti trenutki za mlade tudi zelo depresivni in težki.
Zavedati se moramo, da kljub temu da se je vzgoja zmehčala, se kapital ni. On melje naprej in zahteva tekmo, dobre tekmovalce in izdelovalce produktov za to potrošniško tekmo. To mi potrjujejo mnogi mladi iz okolice Ptuja, ki so se zaposlili v Avstriji. Poudarjajo, da so tam urejeni odnosi, da vlada korektnost in da so dobre plače, najbolj pa poudarjajo, da je treba fejst delati.
Delovno mesto je tisto, ki te prizemlji. In tudi za našo generacijo se je dogajalo podobno. Tudi mi smo lenarili, bili objestni itd. Je pa res, da smo bili mi prej vključeni v delo doma, na kmetiji, ko si moral posaditi krompir, če si ga hotel imeti na mizi. S prevzemanjem odgovornosti in delovnimi nalogami smo se srečevali pri bistveno nižji starosti, kot se to dogaja danes, ko visokošolski sistem podaljšuje mladost skoraj do 30. leta.
– Ste že kdaj opravili kakšen preizkus z mladimi pri verouku ali pri skavtih o tem, kako gledajo nase? Kaj pravijo danes mladi o sebi?
Živimo v kulturi podobe. In prisotno je stalno nezadovoljstvo s svojo podobo, ker se jim zdi, da niso popolni, idealni. Problem je mozolj, pa da jim zobje baje ne rastejo ravno, da so ličnice preširoke, in seveda lasje … Bojijo se svoje podobe in jo težko sprejemajo, kar pa vpliva na samosprejemanje in samospoštovanje. Današnji svet je lahko glede samopodobe zelo dvorezen in sproža manijo všečkov in frustracije, če teh všečkov ni.
Za konec bi poudaril, da je pri identiteti pomembno, da mladostniki nikoli ne izgubijo stika z realnim, živim človekom. Živi človek jim mora tudi reči, da so dobri, pomembni, vredni, da ne dobivajo svojih potrditev samo na podlagi všečkov. Ne smejo verjeti, da so vredni zgolj toliko, kot jim to pove Facebook. Tudi zato je pomembno družinsko okolje, kjer ta stik z živim človekom ohranjajo in dobivajo potrditve. Tisti, ki pa imajo tudi doma razbito situacijo, so prisotni samo še na socialnih omrežjih in samo še tam iščejo potrditev, imajo veliko težje delo, da sprejmejo samega sebe.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 2, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 4. del

– V prejšnji številki sva končala pri potrošništvu – novodobnem skritem sovražniku, ki mlade razceplja, saj jih s svojo zunanjo ponudbo vleče v umetno ustvarjene želje in potrebe. V pripravi na sinodo mladih je ravno v tej točki velik poudarek, kako naj mladi v procesu iskanja svoje lastne poti prisluhnejo glasu Svetega Duha; kaj je njim lastno in kaj je njihova pot.
Ustvaril se je paradoks – po eni strani smo visoko individualizirana družba in se individualno zelo poudarja. To lahko vidimo v mnogih oglasnih sporočilih, ki nas nagovarjajo, da če želimo biti posebni, unikatni, naj uporabljamo ta in ta produkt, vozimo ta in ta avto. Poudarja se edinstvenost, nagovarjajo nas, kako bomo s to kozmetiko, s temi napravami izstopali, bili posebni. S tem pritiskajo na naš gumb enkratnosti, posebnosti. Po drugi strani pa smo v neki obliki novega kolektivizma. Gre za brezoblično maso, ki jo oblikuje potrošniški svet; ta svet gradi porabniški kolektivizem in hkrati ga v tej brezobličnosti izčrpava.
V glavnem vidimo, da danes le malokdo zna izstopiti iz te mase. Svež primer iz mojega okolja: McDonalds je na severu Celja odprl drive možnost – se pravi, da lahko z avtom prevzameš hamburgerje za na pot. Ko se je to zgodilo, so otroci in najstniki začeli jesti več te hrane, saj jo starši na poti iz Celja iz avta z lahkoto naročijo in pripeljejo domov. Da zdaj jedo več hitre hrane, je bilo zaslediti iz njihovih pogovorov. Ne gre za to, da bi spraševal, kaj jedo, temveč da je prišlo do tega, da so mladi med seboj ustvarjali razlikovanje, kdo je to pripeljano hrano dobil domov in jo jedel in kdo ne. Tisti, ki je še niso užili, so bili na udaru, češ kako to, da je še niste jedli, pa veste, kako dobra je itd. Pritisk potem naredi, da še tisti, ki jim je malo mar za tovrstno hrano, omahujejo v svojem prepričanju in navsezadnje zaradi pritiska okolice popustijo in gredo po tisti hamburger, da ne bodo črne ovce.
Kako malo je potrebno, da vsi kakor piščanci letijo v eno smer, kjer nekdo potrosi samo malo otrobov po tleh. Zanimivo je, kako se okoli navadnega prehrambenega produkta zasuče njihovo življenje, njihove želje in medsebojna hierarhija. Sprašujejo se in primerjajo, kdo vse je že dosegel to stopnjo življenjskih izkušenj, užitkov in kdo je še ni. V tem je potrošniškemu svetu uspel veliki met: prodrl je v duše ljudi in jih oblikuje, še posebej mlade.

– Kako pa je pri mladih s presojanjem glede tega? Jih lahko kako pomagamo oborožiti s kakšnimi orodji, da bi vseeno znali razločevati, kaj je v tem svetu umetno ustvarjena potreba, kaj je privlečeno za lase?
Človek bi v takšnem svetu moral imeti izoblikovan zelo močan občutek svoje edinstvenosti; ljubosumen bi moral biti na lastno svobodo. Na prejšnjem primeru to pomeni, da se vsak sam neodvisno od pritiskov in mnenj drugih odloči, če in kdaj bo šel v tisto restavracijo s hitro prehrano na hamburger, ne pa, ko nanj pritisne okolica ali reklame. Tudi reklame moramo jemati samo kot obvestila, saj moramo ohraniti toliko svobode, da neobremenjeno rečemo da ali ne. Ni greh početi nekaj, kar počne tudi večina okoli tebe, vendar naj odločitev za nekaj temelji na lastni presoji, če je to zame dobro, če to res želim, če to res potrebujem itd. Oblikovati si moramo prostor svobodne izbire in to mora biti cilj tudi pri mladih, če jih želimo duhovno oblikovati.

Nekateri mladi to imajo. Nekaj je takih, ki v uporniški fazi izstopijo iz te množičnosti, iščejo svojo identiteto v kakšnih drugih smereh, tudi v kakšni protestniški kulturi, čeprav te danes niso več tako močne, kot so bile pred desetletji.
Pri mladih opažam, da tisti, ki se jim potrošniški svet zagnusi, ki začutijo to brezoblično potrošniško maso in bi se radi dvignili nad njo, ne vedo, kam naj se dvignejo. In je tudi vprašanje, ali se v tej družbi sploh imajo kam dvigniti. Saj so povsod isti potrošniški vzorci: tudi v športu in kulturi. Nimajo močne vere, druge poti pa ne vidijo. Zaradi tega se lahko znajdejo v kakšnih depresivnih stanjih. Lahko imajo občutek izgubljenosti, kot da ne pašejo v ta svet, lahko se začnejo zapirati v svojo sobo, loti se jih družbena pasivnost … Hvala Bogu, še vedno visoko cenijo domačo družino, ki jim še vedno nudi veliko podporo.

– Po čem pa mladi presojajo, kaj je prav in narobe? Ponudba je raznolika, v vsakem dnevu so lahko podvrženi raznim ponudbam, s strani sošolcev, prijateljev, širšega kroga, ki jih lahko spelje v to ali ono smer …
Ob prejšnjem navajanju, da je zelo pomembna svoboda, je treba dati zraven še odgovornost. Odgovornost do lastne izbire in veščina razločevanj, presojanja. Presojanje se vedno odvija na ravni morale in zato se je treba vprašati, kakšna je bila moralna vzgoja mladih do tega dne. V moralni vzgoji je en absolutni prav in en absolutni narobe. Če smo pri mladih moralno vzgojo opustili in ni več tistega absolutnega prav in narobe, potem je vse vmes. Tako je vse to vmes stvar lastne interpretacije in je težko presojati. Presoja tako ne bo temeljila na absolutnem prav ali narobe, ampak se bo presojalo na podlagi lastnih želja. Zmagala bo želja in želja je potem tista, ki bo narekovala moralo. Pri mladih se to velikokrat zgodi: želja nadomesti vest. V smislu: ker si želim, je moralno prav, da to storim. Posameznik se tolaži s tem, da se mu zdi, da je do nečesa upravičen, da je vseeno naredil prav, ker si je tako želel in mu je bilo všeč. Ta vzorec se sedaj pogosto pojavlja.
Po drugi strani pa lahko na njihovih Facebook profilih zasledimo tudi veliko izvorne morale, kjer absolutno zavračajo neko zlo, nasilje – ampak to pride na plan takrat, ko se zgodi nekaj šokantnega. Potrebujejo nekaj, da jih strese – kot pri orehu mora trda lupina počiti, da pridemo do tega, kar je dobro. V taki situaciji vseeno pokažejo neko plemenitost. Recimo ob islamističnih atentatih je bilo na družbenih omrežjih s strani mladih veliko sočustvovanja z žrtvami, zavračanja nasilja, celo pozivanja k molitvi za žrtve.

-. Poglejva sedaj na osrednjo temo priprav na sinodo mladih, ki je v razločevanju in iskanju lastne poti. Kako si mladi danes predstavljajo svoje mesto v družbi, k čemu se čutijo, da so poklicani?
Pogosto si postavljajo vprašanje o tem, kaj bi radi bili v življenju. Veliko se ozirajo na svoje starše in se po njih zgledujejo; k temu spadajo tudi sorodniki, družinski prijatelji, torej ljudje okrog njih, po katerih si ustvarjajo želje o tem, kaj bi pa oni radi bili.

Bolj kot to, kaj si mladi želijo, vidim pomembno vlogo starejših pri razločevanju. Mladi potrebujejo vodstvo, pogovore in tukaj vidim največje pomanjkanje. Zlasti če v družini ni starih staršev, ki so po tradiciji odlični sogovorniki svojim vnukom. Če se vsaj starši pogovarjajo s svojimi mladostniki, je to vsekakor zelo dobro. Starši so nezamenljivi. Če pa starši ne opravljajo te pogovorne funkcije in če za mlade ni neke namenske debatne mladinske skupine, kot so bile včasih, potem so ti procesi lahko zelo zamegljeni. Tista leta, ko bi se oni morali pogovarjati, se poglabljati vase, ostanejo nekje na površini; v klapi običajno obveljajo stvari, ki so bolj frajerske in tudi ne pride do pravega razločevanja; tako mladi enostavno ne dajo te poti razločevanja skozi.
Če samo pomislim, koliko ur pogovorov je prejšnja generacija v mladinskih skupinah namenila temeljnim vprašanjem življenja, sobivanja, samoizgradnje. Smisel poklica, imeti družino in se poročiti, smisel aktivnosti v družbi, kaj bi rad od sebe v prihodnosti … To so najstniki reševali med svojim 16. in 21. letom starosti. Danes teh trenutkov zelo manjka. Nekatere identitetne in moralne vozle rešujejo okrog 30. leta starosti.

– Zdi se, da živimo v času, ko se zelo bojimo narediti korak in nekaj izbrati. Tudi papež Frančišek pravi: »Kako lahko znova prebudimo veličino in pogum poglobljenih odločitev? Beseda, ki jo pogosto izrekam, je: tvegaj! Tvegaj! Kdor ne tvega, ne napreduje. ‘Kaj pa, če naredim napako?’ Hvala Bogu! Še večjo napako boste storili, če ne boste ničesar storili« (Govor v Vili Nazaret, 18. junij 2016).
Mlade je strah narediti korak, tvegati, ker se predvsem bojijo, da bodo naredili kaj narobe, ali še bolj, da bi izgubili blagostanje. Tudi na ustvarjanje svoje lastne družine gledajo na tak način, kot da bodo s tem izgubili svobodo. Ko jih vprašaš, kdaj se bodo poročili, ti zmeraj odgovorijo, da še ne kmalu, ker bi radi bili svobodni in uživali življenje. V tem lahko vidimo, da včasih celo ljubezen jemljejo kot ne-svobodo. Kot da družinska nežnost ni svoboda.
Strah je pri mladih precej prisoten. Strah jih je, da ne bi bili sprejeti, da ne bi uspeli, da ne bi bili dovolj lepi, pojavijo se jim neumni kompleksi. Veliko teh stvari nato rešuje najstniška klapa, če je v njej dobra klima, če ni zabredla v alkohol ali droge. V takšni klapi vlada medsebojno sprejemanje, je manj očitanja, tudi posamezniki z nižjo samopodobo se lahko v takšni družbi sprostijo. Problem je, da tudi vloga klape slabi, mladi so se porazgubili, so razbiti, so za računalniki. To nas lahko skrbi, ker to pomeni, da umanjka tudi tisti koristni del, ki ga je opravila klapa.
Včasih pa moramo pri teh procesih tudi počakati, da mlade življenje zagrabi v konkretnosti. V njihovi domnevi, teoriji se lahko ustvari neka zamisel, recimo, da v življenju ni treba trdo delati. Vendar jih potem življenje pogosto zagrabi in pripelje do odgovora, ki ga prej niso želeli videti ali slišati – in so pripravljeni trdo delati.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 38-39.
[matej.erjavec@ognjisce.si]