Avtor: Marko

Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

OD NESREČNE ZALJUBLJENOSTI PREKO DOMOVINE VSE DO TJA, KJER VESELJE JE DOMA
Na omenjeni zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

MATJAŽ ROBAVS
Matjaž Robavs, ki je na slovenski glasbeni sceni postal prepoznaven v zasedbi Eroika, zadnje leta pa osrečuje publiko v muzikalih, se s glasbo ukvarja že od otroštva. S petjem se je resneje srečal kot dijak in nato nadaljeval študij petja na Dunaju. V Sloveniji in tudi v tujini si je pripel zavidljivo število nagrad, ki so odraz njegovega talenta ter trdega dela.
– Matjaž, na svoji glasbeni poti ste se srečali z različnimi glasbenimi zvrstmi. Pa vendar je znano, da imate od nekdaj radi domačo slovensko pesem. Od kot ta naveza?
Vse glasbene zvrsti, ki jih izvajam kot poklicni pevec, so nastale iz mojega navdušenja, ko smo v otroštvu doma za mizo prepevali. Takrat me je večglasno petje in muziciranje zelo prevzelo. Kot otrok sem si prav gotovo preko ljudskega petja izostril posluh, dobil občutek za lepo fraziranje, naučil sem se prisluhniti drugemu pevcu in se mu barvno približati – to so vse stvari, ki jih tudi kot poklicni pevec še danes s pridom izkoriščam in ki jih tudi na odru potrebujem, da je potem pesem ali pa operna arija lepo zapeta. Vse ima torej svoje začetke v ranem otroštvu; to so bili res lepi časi, rad se jih spominjam in hvaležen sem svojim pokojnim staršem za dar skupnega prepevanja in druženja – te občutke bi res vsakomur privoščil.
– Kaj je tisto, na kar ste kot Slovenec pri slovenski glasbi najbolj ponosni?
Sam sem skoraj deset let preživel na Dunaju, tam sem študiral in živel, ravno ko se je rodila naša država. Bili so lepi občutki, veliko se je govorilo o tem in kolegi s celega sveta na Univerzi za glasbo so me veliko spraševali, ali smo res imeli vojno, kako je, ko se rodi nova država, kako smo praznovali … Spomnim se tistih občutkov v sebi in še danes me spreleti mraz, ko se spomnim, kako sem bil kot Slovenec ves prežet s ponosom. V tistem času sem tudi posnel album Domovinske pesmi, delno sem jih snemal tudi s Policijskim orkestrom in sem bil poln domovinskega naboja. Domovinske pesmi sem vedno uvrščal tudi na svoj repertoar, ko sem gostoval v tujini – tako se spomnim leta 1997 gostovanja na Japonskem in njihovega navdušenja nad lepoto slovenske ljudske pesmi, da ne govorim o gostovanjih med Slovenci v Ameriki in Kanadi, ko začutiš njihova hrepenenja, spomine in žalost, ko zapoješ pesem, ki se je spomnijo iz časov svojega otroštva.
– Morda se vse te zgodbe berejo kot neki spomini iz preteklosti, kot nekaj, kar sploh ne obstaja več, pa vendar bi morali pripadnost domovini, jeziku, pesmi, narodu v sebi vedno znova prebujati in živeti.
Kakšen pomen pa ima nova zgoščenka za vas? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Vse pesmi so mi res zelo drage in na vsako me veže nek prijeten spomin. Tako težko katero koli izpostavim. Včasih mi je bolj pri srcu ena, včasih spet druga; odvisno od trenutka, od razpoloženja ali pa ljudi, s katerimi se takrat družim.
S snemanjem albumov slovenskih ljudskih pesmi, ta je že peti, želim pustiti nek spomin za prihodnje, hkrati pa čutim kot svojo dolžnost, da to, kar mi je bilo dano po starših, posredujem naprej – morda se bo koga dotaknilo do te mere, da bo želel prevzeti mojo popotno palico in nadaljevati tam, kjer bom nekoč jaz končal.
– Junija Slovenci praznujemo dan državnosti. Pripravljate v poletnem času kakšne koncerte, na katerih boste prepevali slovenske domače pesmi?
Še ves junij bom gostoval v Begiji z operno produkcijo Don Pasquale, na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer predavam, pa bo takrat še izpitno obdobje, tako da še kaj dodatnega ne bo mogoče. Me pa vedno znova kličejo ljudje, ki želijo pripraviti lep večer slovenskih ljudskih pesmi – in ko te pesmi zazvenijo ob spremljavi na citre, so to še posebej lepi občutki – želim si, da bi jih bilo v življenju še veliko – in me vabijo na mnoga skupna srečevanja; kjer nas namreč povezuje pesem, tam smo ponavadi zbrani dobri in zadovoljni ljudje.

TOMAŽ PLAHUTNIK
Slovenski citrar Tomaž Plahutnik je po izobrazbi glasbeni pedagog in je zaposlen kot učitelj citer na Glasbeni šoli v Kamniku. Spada med najbolj dejavne slovenske citrarje, saj se ukvarja tudi s pisanjem priredb za citre in tako pripomore k slovenski glasbeni zakladnici, da ljudske pesmi ne bodo potonile v pozabo. Tudi Tomaž si je s svojim delom pridelal lepo število uspehov in nagrad.
– Citre oz. klavir malega človeka so instrument, ki je bil v preteklosti na naših tleh zelo priljubljen. Danes pa se zdi, da le malo ljudi še zna igrati na citre. Kje menite, da je vzrok za takšno stanje?
Mislim, da je stanje danes ravno obratno. Res je, da so bile v preteklosti citre doma skoraj v vsaki slovenski hiši, in res je tudi, da so po drugi svetovni vojni skoraj zamrle, a so z Mihom Dovžanom po letu 1986, ko je bilo v Grižah organizirano prvo srečanje slovenskih citrarjev, doživele pravi razcvet. Danes so citre vključene v izobraževalni program na nižji in srednji glasbeni šoli (26 glasbenih šol po celi Sloveniji). Imamo vse več odličnih mladih citrarjev in citrark, ki se izobražujejo in so tudi že končali študij citer v tujini. Naši citrarji posegajo po prvih nagradah na mednarodnih tekmovanjih in Slovenci po številu citrarjev (mladih in starejših) postajamo kar nekakšna citrarska velesila. Združeni in povezani smo v Citrarskem društvu Slovenije in vsi, ki jih zanimajo dejavnosti slovenskih citrarjev, si o tem lahko preberejo na naši spletni strani: citre-drustvo.si.
– Večina ljudi misli, da so citre kot ljudsko glasbilo namenjene predvsem za igranje ljudske glasbe. Pa vendar ni tako. Kakšne glasbene zvrsti sami igrate na citre in kaj si želijo igrati vaši učenci?
Na citre se da igrati skoraj vse vrste glasbe, od klasike, jazza do sodobnih atonalnih kompozicij. Sam sem zvest bolj tradicionalnim zvrstem, predvsem pa mi je blizu slovenska ljudska in ponarodela glasba. To, kar znam in kar čutim, želim prenašati tudi na svoje učence.
– Ne nastopate le na domačih tleh, temveč ste večkrat gostovali tudi v tujini. Kako druge kulture gledajo na citre? So jim poznane?
Citre so za poslušalce, tudi če jih ne poznajo, vedno zelo zanimiv instrument in jim radi prisluhnejo, predvsem ker je njihov zvok lep, blagozvočen in nevsiljiv. Drugje po svetu pa so prepoznavne predvsem po glasbi iz filma Tretji človek iz leta 1949, za katerega je glasbo napisal in tudi v filmu zaigral dunajski citrar Anton Karas.
– Kakšen pomen pa ima za vas nova zgoščenka? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Zame je nastopati in tudi snemati s tako odličnim pevcem, kot je Matjaž Robavs, vedno velik užitek. Pri njem cenim prav to, kako zelo čuti slovensko ljudsko pesem in ima do nje tako spoštljiv odnos. Tako sva s to zgoščenko na čisto najin način dodala en odtenek v bogato paleto slovenskega glasbenega izročila.

Urška Flisar, Glasba. Ognjišče (2017) 6, str. 90