Avtor: marko

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži … in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi … No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo… Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva … Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7

Ob koncu šolskega in veroučnega leta je župnik pri maši ‘prosil’, naj tudi med počitnicami prihajamo k sv. maši, posebno otroci! Žal smo vsi, tudi običajni verniki, RAZOČARANI ob zelo slabi udeležbi šolarjev pri nedeljski maši.
Uganka so mi starši, ki svojih otrok obvezno ne pošiljajo redno k nedeljski maši.
Dovolijo, da se sošolci med seboj pohujšujejo, lenarijo in podcenjujejo sveto mašo.
V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in ob zelo slabemu vremenu.
Strah me je. Kam to pelje?! Kakšna je prihodnost katoliške vere pri nas?!
Gabi

S svojim pismom ste se dotaknili izredno pereče teme. V mnogih župnijah šoloobvezni otroci med počitnicami v zelo skromnem številu obiskujejo mašo. Žal ni tako samo med počitnicami. Župniki in kateheti bodo vedeli povedati, da tudi med šolskim letom številni veroučenci ne obiskujejo nedeljske maše. V nekaterih župnijah so veroučenci, ki jo obiskujejo, celo v manjšini. K sreči imate še tako vestnega župnika, ki spodbuja starše in otroke k obisku nedeljske maše tudi med počitnicami.
Pišete, da starši “svojih otrok ne pošiljajo k nedeljski maši”. Bolj kot to, da jih ne pošiljajo, bi rekel, da starši ne gredo z otroki k maši. Nikakor ni dovolj, da starši ‘pošiljajo’ otroke k maši, ampak se je morajo tudi sami udeleževati. Menim celo, da je bilo to, da so starši ‘pošiljali’ otroke k maši, prva stopnja oddaljevanja od Cerkve. Ko sem pred dobrim četrt stoletjem nastopil duhovniško službo, so nekateri starši pripeljali otroke z avtom do cerkve. Tam so jih pustili, da so šli k maši, čez slabo uro so jih prišli iskat. Kakor smo po eni strani lahko pohvalili pripravljenost staršev, da skrbijo za to, da gredo otroci k maši, pa so po drugi strani otrokom dajali slab zgled: sedaj, ko si majhen in še hodiš k verouku, obiskuješ mašo. Ko boš odrastel kakor mi (natančneje, ko boš prejel zakrament birme), pa ti je ne bo treba več obiskovati. To je bila prva stopnja. Druga stopnja pa je današnje stanje, ko številni starši ne poskrbijo več, da otroci redno obiskujejo mašo, nad čemer ste vi zgroženi.
Seveda je logično, da otroci ne bodo šli k maši, če starši ne bodo poskrbeli za to in če ne bodo imeli v starših lepega zgleda. Opažam, da imajo danes številni starši neki strah, da bodo oni in njihovi otroci nekaj izgubili, če bodo hodili k maši ali resno vzeli vero. Tem bi namenil zgodbo z naslovom Vera je za stare ženice:
Bila je nedelja in oče in sin sta se odpravila delat. Sin je takrat dejal očetu: »Oče, ne bi smela delati. Nedelja je in tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi iti maši, ne pa delati!«
Oče je pogledal sina in nekoliko ironično, posmehljivo dejal: »Daj no, zapovedi so za stare ženske. Njih naj duhovniki učijo take neumnosti. Sedaj si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi in otročarijami!«
Sin je tedaj očetu rekel: »Če torej ne velja tretja božja zapoved, potem ne velja tudi četrta, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev in uboganja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, je ni treba več spoštovati, ubogati in poslušati staršev. Torej tudi tebe ne?« Oče je v tistem trenutku spoznal, kako nespametno je učil svojega sina.
Strah staršev, da bi njihovi otroci ‘preveč’ resno vzeli vero, je odveč. Otroci bodo v veri tudi našli smisel in oporo v življenju. V sušnih dneh sem opazoval, kako suhe so rastline, ki imajo plitve korenine. Tiste, ki imajo globlje korenine, je suša manj prizadela. Vera da ljudem globino, globoke korenine. Prednost teh pa opazimo prav v času ‘suše’ in viharjev življenja.
Starši, ki želijo otrokom dobro, jim bodo posredovali vero. Seveda je za globoko vero treba tudi nekaj narediti, med drugim tudi redno sodelovati pri maši, saj z mašo ohranjamo in poglabljamo svoj odnos z Bogom. Opuščanje maše je zato znamenje, da nismo osebno povezani z Bogom in da je naša vera šibka. Ob prvem življenjskem viharju bomo kot drevo s plitvimi koreninami, ki ga izruje viharni veter.
Tako je ‘rešitev’ za obisk maše treba iskati v poglabljanju vere in vzgoji k osebni veri. Sami ugotavljate, da otrok ni več k maši ‘iz tradicije’. Potrebna bo torej osebna zavestna odločitev za vero in za Kristusa in iz te vere bodo starši obiskovali mašo ter bodo potem v tej veri vzgajali tudi otroke.
Lepo ste zapisali: “V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in zelo slabemu vremenu”. Komur je maša velika vrednota in velika vrednota mu bo, ko bo imel osebno in živo vero v Boga, se je bo redno udeleževal.
Kdor bo imel globoko vero, bo za obisk maše tudi kaj žrtvoval. Iz študentskih let se spominjam gospe na vozičku, ki je redno obiskovala maše v stolnici. Videl sem jo, kako težko je s posebnim mehanizmom poganjala voziček. Pa ji ta žrtev ni bila odveč, ker ji je bila maša vrednota. Za ceno truda in žrtve je redno prihajala tudi k delavniškim mašam. Videl sem jo tudi v snegu in slabem vremenu. Nič ni bilo zanjo ovira. Pravo nasprotje številnim ljudem, ki se imajo za kristjane, pa s tako lahkoto opuščajo mašo.
Obisk nedeljske maše je za katoličane dolžnost. To nam zapoveduje cerkvena zapoved. Ljudje, ki iz vere živijo, poudarjajo, da maša ni dolžnost, ampak potreba. Kaj to pomeni? Ob nedeljah (taki ljudje tudi ob delavnikih) gredo k maši ne zato, ker je to zapoved, ampak tudi ker brez maše ne morejo živeti, ker je maša njihova potreba. Župniku ni treba prositi, naj pridejo k maši, ker so sami spoznali vrednost evharistične daritve. Lep zgled tega so mučenci iz Abitinije v severni Afriki. Pred več kot 1600 leti so jih rimski vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Ker je bilo v rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje prepovedano, so bili obsojeni na smrt. Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje z mašo. Zasliševalci so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje ‘svetih skrivnosti’. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši.
Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali mašo. So nekakšni “mučenci nedeljskega obhajanja evharistije”. Oni so iz maše črpali moč za krščansko življenje in celo za mučeniško smrt. V začetku veroučnega leta se priporočimo tem mučencem, da bi tudi mi resnično živeli iz maše in da bi v tej veri vzgajali tudi mladi rod.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 9, str. 6-7