Avtor: Marko

Če hočejo otroci kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati.

Napisal Marko na 12. junija 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje … mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni … Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani …
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.

Zahteva, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona iz četrte božje zapovedi.

Vi zagovarjate, da morajo starši ljubiti svoje otroke. Trditev, s katero se popolnoma strinjam. Toda če so bili otroci deležni tolike ljubezni, ali je ne bodo tudi oni vračali? Zakaj bi bili odvezani od ljubezni do staršev? Evangelij nas uči, da se ljubezen izkazuje v konkretnih dejanjih: da damo lačnemu jesti, žejnemu piti, da popotnika sprejmemo in bolnega obiščemo. In če zboli kdo od naših staršev ali če obnemore in si ne more sam vzeti hrane? Zakaj bi se tukaj ljubezen nehala? Soglasno učenje Cerkve je, da smo staršem prvim za Bogom dolžni izkazovati ljubezen. Ne vidim nič slabega v trditvah očeta urednika, ko meni, da je otrok sebičen, če je brezbrižen do stiske staršev.
Seveda se danes postavlja veliko vprašanje, ali zmorejo vsi otroci poskrbeti doma za svoje starše, ko obnemorejo. Če imajo službe, potem najmanj osem ur ne morejo skrbeti zanje. Huje bolan človek pa potrebuje stalno oskrbo. V tem primeru je dom za starejše, v katerem so starši deležni stalne in njim primerne oskrbe, nujen. To pa ne obvezuje otrok, da staršev ne obiskujejo in jim po svojih močeh pomagajo. Ali vi res zagovarjate, da je dober tisti otrok, ki svojih staršev ne obišče v bolnišnici, ali če morajo zaradi oskrbe v dom? Je res narobe, če starši to pričakujejo od svojih otrok?
Največja krščanska zapoved je ljubezen. Ta obvezuje starše, da ljubijo svoje otroke, pa tudi otroke, da ljubijo svoje starše. In to tudi takrat, ko ti zbolijo in obnemorejo. Če v luči ljubezni gledamo na odnose med starši in otroci, potem marsikaj razumemo in se zaradi ljubezni potrudimo za svoje starše. Tudi ko to od nas zahteva žrtev in napor.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str. 6-7

Da bo prišlo do sprave, mora Cerkev priznati svojo krivdo

Napisal Marko na 12. junija 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Moje ime je Anica, stara sem 47 let. Pišem vam v zvezi z belogardisti ali domobranci. Vedno znova opažam, kako imajo članki v Ognjišču, še bolj pa v Družini, en boleč, poseben prizvok s to tematiko.
Veliko se je delalo na spravi, vendar to še ni pomirjeno. Manjka še en košček v mozaiku: da bi Cerkev sprejela svoj delež odgovornosti za to. Da bi priznala, da je nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni in posledicam. Tu je navzoča slaba vest Cerkve, ki se je morala zavedati, sprejeti odgovornost in božje in človeško odpuščanje. Cerkev se čuti so-odgovorna za po vojni pobite žrtve. Mislim, da gre za Cerkev na Notranjskem, na Primorskem belogardizma in domobranstva ni bilo. Duhovniki so bili proti fašistom. Tudi ne na Štajerskem.
Nikoli se ne spomnim, da bi se Cerkev opravičila, ker je nagovarjala k sodelovanju z okupatorjem in proti partizanom.
Spominjam se pisma Bogdana Žorža, objavljenega na to temo v Ognjišču. Pred kratkim sem brala Balantičev življenjepis: Pozni november za pesnika.
Vam in reviji želim vse dobro
Anica

Dalj časa sem okleval, ali naj vaše pismo objavim ali ne. Zakaj? Zato ker se zavedam, da zmore tema, o kateri pišete, izredno skregati Slovence na narodni in na osebni ravni. Zakaj sem ga potem le objavil? Prvič zato, ker je napisano spoštljivo, brez žaljenja in ker kaže, da skušate vendarle iskati resnico, kar je ključno pri tej zadevi.
Ne morem se sistematično lotiti problema, ampak bom skušal odgovoriti na vaše trditve. Najprej s pisanjem v Ognjišču. Ne vem, kdaj smo v naši reviji tako pisali o domobrancih, da bi pisali z ‘bolečim prizvokom’, kakor pravite. Olajšali bi mi delo, če bi navedli, za kateri članek gre. Prejel sem že kakšen telefonski klic, ki je očital, da poveličujemo domobranstvo. Na vprašanje, v katerem članku je bilo to, pa odgovora nisem dobil. Ljudje prevečkrat nekritično povzemajo pavšalne trditve, ki jih ponavljajo zlasti dominantni mediji in nekateri zgodovinarji.
Strinjam se, da v Sloveniji še ni prišlo do sprave. Ne morem pa se strinjati, da se Cerkev ni opravičila in da ni prevzela dela svoje odgovornosti. Obstaja celo knjiga Resnici na ljubo, v kateri so zbrane izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Že naslov pove, da so se podobni očitki pojavljali tudi v preteklosti, a da je resnici na ljubo treba reči, da so take izjave bile. Prvi dve že leta 1945, v eni piše: “obžalujemo, da so take in podobne napake (zanemarjanje patriotičnih dolžnosti) v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani”. Zelo odmevna je bila pridiga ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika na veliki četrtek leta 1977. V njej je najprej kot kristjan odpustil krivice – in to on, ki je po vojni popolnoma nedolžen preživel več let v zaporu in naj bi ga po pričevanjih mučil sam Mitja Ribičič – ter prosil odpuščanja za krivice, ki smo jih storili kristjani. To njegovo pridigo so leta 1995 ob 50-letnici konca druge svetovne vojne navajali v svoji izjavi tudi slovenski škofje. Tudi oni se še enkrat opravičujejo in zagotavljajo odpuščanje za krivice, ki smo jih pretrpeli kristjani.
Torej se je Cerkev v Sloveniji večkrat opravičila za dejanja svojih članov med vojno. Zelo bi pospešilo proces sprave, če bi se tudi drugi opravičili nam kristjanom za medvojno in povojno preganjanje. Lahko bi to naredil predsednik republike, kot predstavnik države, ki je omogočala to krvavo preganjanje, lahko stranka SD kot naslednica stranke, ki si je prisvojila vso oblast in preganjala verne, lahko Zveza borcev kot naslednica vojaških enot, ki so z orožjem izvrševali poboje … . Lahko bi se opravičili predstavniki medijev, šolstva in številnih drugih organizacij, ki so sodelovali pri preganjanju kristjanov. V Cerkvi, zlasti v sedanjem papežu imajo lep zgled, kako se prosi odpuščanja za storjene krivice in tako omogoča sožitje in spravo.
Nikoli sicer še nisem zasledil dokumenta, ki bi govoril, da je Cerkev, oziroma kot vi pravilno ‘specifizirate’ ljubljanska škofija “nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni”. V že omenjeni izjavi so škofje leta 1995 navedli nekaj pogojev za spravo. Prvi je ta, da mrtve dostojno pokopljemo, kar se pri nas še ni zgodilo. Drugi je, da iščemo resnico o dogodkih. Ob tem se bom še ustavil ob koncu, tretji pa je, da jasno ugotavljamo vzročne povezave in vplive na usodne dogodke. In morda je v teh besedah škofov odgovor tudi na vašo trditev. Najprej je revolucionarna stran pobila veliko nedolžnih ljudi, med njimi kaplane, župnike, učitelje, kmečke gospodarje in župane. Da bi se ljudje zavarovali pred divjim pobijanjem, so ustanovili vaške straže. Seveda se tu pojavlja očitek, da so vaški stražarji vzeli orožje od okupatorjev za obrambo svojega življenja. Kako prav imajo škofje, ko naglašajo, da moramo videti vzroke določenih zapletenih dejanj.
Napisali ste, da domobranstva na Primorskem in Štajerskem ni bilo. Res je, primorski duhovniki so bili proti fašizmu, a bili so tudi proti komunizmu. Za svojo pokončno držo so primorski duhovniki prejeli ‘lepo nagrado’. Povojna komunistična oblast jih je preganjala, veliko jih je zaprla, nekaj ubila. Simbol tega upora proti fašizmu je mučenec Filip Terčelj, ki je zbežal s Primorske, da si je pred fašisti rešil življenje, po vojni so ga komunisti na skrivnem ubili! Tudi glede Štajerske imate prav. A naj navedem pričevanje, ki se me je zelo dotaknilo. Duhovnik Franc Puncer je bil v taborišču Dachau. Ko je prišel domov, ga je komunistična tajna policija stalno zasliševala. Po nekem dolgem in napornem zaslišanju, se mu je iz prsi oglasil vzdih: Lažje je bilo v Dachau prenašati uničevalno taborišče kot stalna zaslišanja na OZNI! Omenjeni primeri in številni drugi kažejo, da je šlo povojni oblasti za to, da izkorenini vero v Boga, ne glede, kako se je kdo obnašal med vojno.
Za spravo je pomembna resnica, so zapisali škofje. Upam, da se oba strinjava s to trditvijo. Iskati resnico, tudi ko je ta neprijetna za nas. V Sloveniji se bomo morali še veliko truditi za ta ideal. Bliže ko bomo Kristusu, ki je zase rekel, da je resnica, in ki je zatrdil, da nas bo resnica osvobodila, bliže bomo tudi spravi.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 6-7

Sveta Primož in Felicijan

Napisal Marko na 7. junija 2017. Objavljeno v zgodbe.

Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več… Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje – ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila…«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro – pa glej – božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal… Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik – vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Birmanska botra

Napisal Marko na 2. junija 2017. Objavljeno v zgodbe.

Listam po albumu in gledam stare slike. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Še posebno so mi drage tiste, na katerih so ljudje, ki sem jih imela srčno rada, a so že odšli v večnost.
Pobožam z očmi mojo mamo – zlato mamo, kot je vsaka prava mama; mojega očeta, delavnega, pobožnega, ljubečega. »Bil je poštenjak,« mi je rekel župnik ob njegovem pogrebu. Nikoli ni bil tako utrujen, da me ne bi, ko sem bila še majhna, vzel na kolena in pocrkljal.
Pridem do moje birmanske botre: to je majhna, črno-bela slika. Na njej je lepa sosedova hiša, na travniku pred njo pa stoji priletna žena manjše postave v temni obleki s svetlimi rožami, v toplih copatih do gležnjev, zraven pa strumno stojim jaz – otrok v beli oblekici, belih nogavicah in novih belih čevljih, ki jih ponosno kažem fotografu z naprej iztegnjeno nogo. Na desni roki imam obešeno belo torbico. Gledam malo izpod čela; morda se mi je bleščalo od sonca.
Na sliki imam sedem let. Zgodaj sem prejela zakrament svete birme, prezgodaj. Šele zdaj, ko sem krepko prekoračila petdeseta leta, vem, kaj ta zakrament pomeni. Gotovo sem znala vse, kar je bilo potrebno za pripustitev k temu zakramentu. Vem, da je seme, ki je bilo takrat vsejano v otroško dušo, ves čas živelo z menoj (in še živi) in obrodilo zdaj skromen, zdaj spet malo bogatejši sad.
Bog je vedel, da mi bo takrat, ko bodo šli k birmi moji letniki, poslal bolezen. Otroško bolezen, ki me je petnajstletno spravila na sam rob življenja. Po več tednih sem okrevala in tisto lepo nedeljo, ko so bili pri birmi moji sošolci, so me moji domači čisto za kratek čas peljali pogledat mlajčke, štante in vse tisto praznično vzdušje. Za obrede v cerkvi sem bila še veliko preslabotna.
Moja botra – kako sem prišla do nje? Ni bila naša sorodnica, bila pa je mamina prijateljica vse življenje. Otroška in mladostna leta sta preživeli skupaj, se nato ločili in po več letih spet prišli v isti kraj.
Velikokrat je bila pri nas in na neki način mi je nadomeščala staro mamo, ki je nikoli nisem poznala.
Imela me je res rada in jaz sem ji po svoje vračala to ljubezen.
Ko se je bližal čas birme, me je nekoč vprašala: »Heli, kdo bo pa tebi birmo vezal?« Kot bi imela že od nekdaj pripravljen odgovor, sem ustrelila: »Vi!« Vsi so bili presenečeni, ona pa se je veselo zasmejala in bili smo zmenjeni.
Vendar je tik pred birmo morala v bolnišnico. Joj, kako sem trepetala, ali bo prišla pravi čas, da ne bova zamudili!
Nisem je izbrala zaradi denarja, daril, mladosti, lepote, ampak preprosto zato, ker me je imela rada. Nikoli nisem obžalovala tega izbora.
Jokala sem na njenem pogrebu. Z njo je umrl del mene, moje mladosti. Kakšne trdne vezi so bile med nama! Kako vestno je opravljala svoje poslanstvo botre! Tega se vedno bolj zavedam, še posebno zdaj, ko je njen grob že prekopan in je na njem ime mlade, neznane žene.
Rada postojim ob tem grobu in molim za mojo botro pa tudi za tisto neznanko, ki je našla večni počitek pri njej. Povem ji, naj ji ne bo hudo, saj je prišla čakat vstajenje k živahni, pobožni in dobri ženi – moji ‘stari mami’, moji Botri.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 06, str. 19.

Pastirica Urška

Napisal Marko na 2. junija 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Kdor bo bral to knjigo, bo gotovo vzljubil Sveto Goro.« Popolnoma soglašam s tole sodbo nekega zavzetega zagovornika primorskim vernikom najbolj priljubljene božje poti, katere nastanek opisuje ta povest. Goriška pisateljica Zora Piščanc se v tej priljubljeni povesti s pobožno ljubeznijo poglobi v zgodbo dvanajstletne pastirice Urške Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Marija in ji naročila, naj na Skalnici – Sveti Gori sezidajo cerkev njej na čast in naj jo prosijo milosti. Zanimiva pripoved o nastanku največje primorske božje poti. Nekateri posebno lepi odlomki so menda nastali na Sveti Gori; nedvomno pa je bila pisateljica ves čas, ko je to povest pisala, z mislimi na tem blagoslovljenem kraju. Povest torej govori o nastanku božje poti in zidanju prvega svetišča na Sveti Gori, bralec pa je skozi celo knjigo v družbi naslovne junakinje – pastirice Urške. Urška Ferligoj je zgodovinska oseba, čeprav ne vemo točnega leta niti njenega rojstva niti njene smrti. Župnijski arhiv v Solkanu, kjer so bili ti podatki zapisani, je leta 1600 zgorel, listine, ki so jih hranili frančiškani na Sveti Gori, pa so se v hudih viharjih, skozi katere je to svetišče moralo iti, izgubili. O Urški, o dejstvu, da se ji je prikazala Marija, o tem, kako je izpolnjevala Marijino naročilo glede zidanja cerkve, o njeni trikratni čudežni rešitvi iz ječe, je pisalo že toliko zgodovinarjev, da o njenem življenju res ne moremo dvomiti.

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati tole: V vasi Grgar pod goro Skalnico (kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora) je živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško (v naši povesti je edino ona od vseh otrok v družini preživela kugo, ki je divjala na Goriškem leta 1532). Grgarci še danes vedo za Urškino rojstno hišo; zdaj se tam pravi “pri Piskovih”«. Ferligojevi so bili revni, toda hčerko so od nežne mladosti pobožno vzgajali. Ko je nekoliko zrasla, je Urška postala pastirica. Gonila je čredo na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in prepevala Marijine pesmi. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška spet pasla na Skalnici, prav na njenem vrhu. Nenadoma napolni njeno srce neka posebna milina. Pade na kolena. Pred seboj zagleda čudovito prikazen: na zlatem oblaku stoji prelepa Gospa – Božja Mati Marija, ki z desno roko objema malega Jezusa, levico pa steguje ter kaže z njo prostor na vrhu Skalnice. Urški prijazno naroči: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!« Prikazen izgine. Urška gre domov in staršem, ki brž opazijo na njej neko spremembo, vse pove. Starši slutijo, da bo morala njihova dvanajstletna Urška prestati veliko hudega, da jo bodo imeli za lažnivko in domišljavko. Ta slutnja se kmalu začne uresničevati. Najprej jo izpraša solkanski vikar Luka, ki Urško pozna kot odkritosrčno deklico, zato ji verjame. Dovoli ji, da gre okoli po vaseh in ljudem ponavlja Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje ji verjamejo, plemiči pa se ji posmehujejo in jo trikrat zaprejo v ječo, a Bog jo trikrat čudežno reši. Že dve leti po prikazanju začnejo na Skalnici zidati veličastno cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in spet se umakne v skritost, kakor je v skritosti živela pred Marijinim prikazanjem. Ljudje pripovedujejo, da Urška po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Ko so kasneje župnijsko cerkev povečali, je Urškin grob, pravijo, prišel prav pod glavni oltar.
To zgodovinsko izročilo je Zora Piščanc nekoliko razširila in mu vdihnila življenje. Urško je predstavila kot precej krhko, naravno bistro dekle, ki pokaže veliko poguma in odločnosti, saj kljub nasprotovanju mogočnežev dosledno izpolnjuje Marijino naročilo: hodi okoli in govori tako živo in hkrati umirjeno, da vse prepriča. Tržaški literarni kritik Martin Jevnikar je o liku Urške iz naše povesti zapisal: »Pisateljica je obdržala Urško v človeških mejah, ni je idealizirala preko mere; ostala je skromna pastirica, dobra in pridna, vendar z vsemi človeškimi lastnostmi, kot so strah, skrb, žalost in veselje in bolehnost. Šele Marijino naročilo jo spremeni v tem, da ga hoče na vsak način uresničiti. A tudi tedaj ne dela nič takega kar bi šlo preko njenih človeškihmoči. Tako je pisateljica ustvarila v Urški resnično in živo deklico, ki je v vseh svojih dejanjih naravna in verjetna.«
Ob Urško je pisateljica postavila kakšno leto starejšega sosedovega fanta, slepega Jana. Prav ganljiva je medsebojna navezanost in prijateljstvo teh dveh dozorevajočih otrok. Po prvotni pisateljičini zasnovi naj bi to prijateljstvo preraslo v pristno in čisto ljubezen, toda rokopis je morala precej skrajšati in tako je ta ljubezen samo nakazana. Jan je neločljivo povezan z Urško: ona ga nauči brati in pisati, vodi ga v šolo, skupaj paseta. Tudi tistega dne, ko se Urški prikaže Marija, sta skupaj. Jan nebeške Matere ni videl, vendar je z nekim izostrenim notranjim čutom slepih ljudi brž spoznal, da se je Urški zgodilo nekaj izrednega. Zato Urško brez pridržkov podpira pri izpolnjevanju Marijinega naročila. Jan je prvi čudežni ozdravljenec: ko prav živo moli za Urško, ki je v ječi, nenadoma spregleda. Dokler je bil slep, je bila Urška njegova vodnica, zdaj, ko jo vidi s telesnimi očmi, mu nenadoma postane jasno: »Njuni poti se bosta ločili. Urška je Božja last, on ji bo na tej poti sledil, nikoli pa ne bo hodil skupno z njo!« Zdaj bo uresničil tisti stavek, ki ga je še kot slepec vrezal v mehko leseno deščico: »Moje življenje je v službi Kristusa«: šel bo v šole, da postane duhovnik. Po sodbi Jevnikarja je tudi Jan “zelo naraven, nazoren in življenjsko poln”.
Poleg Urške in Jana nastopa v povesti še veliko drugih ljudi: Urškini starši in pobožna babica, Janova mati in oče, prekupčevalec s platnom, ki se pod vplivom Trubarja ogreva za protestantizem; solkanski vikar Luka, ki je tip ljudskega duhovnika; cela množica tlačanov, v katerih tli iskra upora zoper izkoriščevalske fevdalne gospodarje, a so verni in dobri, brž pripravljeni iti na ‘Božjo tlako’. Z veseljem pomagajo pri zidavi nove cerkve na vrhu Skalnice, za katere je naredil načrte mojster Gregor iz Ljubljane, dober stavbenik in vzoren kristjan, ki je tudi vodil dela.
V zvezi z zidanjem cerkve na Skalnici-Sveti Gori velja omeniti nekaj, česar v povesti ni. Ko so kopali temelje, so zadeli na ploščo pravokotne oblike iz rdečkastega marmorja. Po vsej površini so bili vrezani medaljoni: v obrobnih medaljonih so bile vklesane črke AVE MARIA, v notranjih pa simboli, ki predstavljajo Marijo (golob, roža, zvezda). Uganko tega kamna so razrešili šele v našem stoletju. Pokazalo se je, da cerkev, ki so jo sezidali po Marijinem naročilu v letih 1541–1544, ni bila prva na Skalnici, temveč da je že prej stalo tam gori Marijino svetišče. To potrjuje več zgodovinskih listin. Najstarejša je darilna listina z dne 19. maja 1368, s katero goriški grof Majnhard daruje nekemu svojemu podložniku “zemljišče pod goro Naše Gospe pri Solkanu” (listino hranijo v dunajskem državnem arhivu). Datum 14. avgusta 1376 nosi listina, s katero neki Ulrik iz Germogliana zapušča “cerkvi svete Marije na Gori blizu Gorice” srebrn kelih. To prvo svetišče so proti koncu leta 1496 porušili Turki. Tudi ta cerkev, katere zidanje spremljamo v tej povesti, je v svoji zgodovini prestala veliko hudega. Leta 1785 so jo oplenili in skoraj do tal porušili na ukaz avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je uvajal hladno, razumarsko krščanstvo ter se je boril zoper ljudske pobožnosti, posebno zoper božja pota. Osem let pozneje je bila cerkev toliko obnovljena, da se je Marijina podoba lahko vrnila vanjo. Med prvo svetovno vojno je morala svetogorska Marija deliti usodo mnogih Primorcev: bila je begunka v Ljubljani in cerkev so že sredi leta 1915 uničile italijanske granate. V letih 1924 – 1928 je bila postavljena sedanja veličastna svetogorska, bazilika, ki ima na pročelju pomenljiv napis iz leta 1793: »Jaz pa stojim na Gori kakor prej!« Marija se po vseh begunstvih vrača na kraj, kjer jo je tiste junijske sobote leta 1539 videla pastirica Urška. (Silvester Čuk)

pripravlja: Marko Čuk

Spodbuda

Napisal Marko na 1. junija 2017. Objavljeno v Pogled v nebo.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In utrujene noge zaplešejo.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: No, pridi!
In nenadoma zagledamo cilj.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Zdaj pojdi!
In začetek je uspešen.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Saj zmoreš!
In brž začutimo moč.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In proži roke proti nam.
Vedno je tukaj Nekdo,
ki pravi: No, pridi!
In nas prisrčno objame.

W. Klevinghaus, Pogled v nebo, v: Ognjišče 6 (2017), 55.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk

Do konca

Napisal Marko na 31. maja 2017. Objavljeno v Za začetek.

Ko me vprašajo kdo si, jim povem Tvojo zgodbo.
Povem, da si.
In že tu se jih večina prizanesljivo nasmehne. Ker ne verjamejo, da si. A so prijazni. Ne pokažejo svojega posmeha. Svojega pomilovanja. Poslušajo me. Ali pa se vsaj delajo, da me poslušajo. Podobno kot odrasli prisluhnemo otroku, ki nam razlaga, da je v gozdu videl škrata. In prikimamo vsemu, kar pove, samo da nam ne bi planil v jok. Še tega se manjka!
Povem, da si od nekdaj. In da si vse ustvaril.
Tu ni težav. Pomilovalni nasmešek je že narisan na obrazu, samo obdržati ga morajo.
Povem, da si Eden. V Treh. Da ste Trije Eno. Da si Edinstven. In Edini.
Tu sledi globok vzdih. A gremo dalje, saj je zanimivo. Kot pri otroku, ki sta mu zgodbo napisala strah in domišljija. In mnogi od njih so kot otroci verjeli v škrate. Mnogi so jih celo videli, med smehom priznajo.
Povem, da si se učlovečil. Da si se rodil. Iz Brezmadežne. Iz Device. Vedno Device.
Tu ne gre več. Zavijejo z očmi. In padejo prve pripombe. Pritlehne in pokvarjene. Umazane. Kdor je preveč od tega sveta, ne zmore sprejeti svetega. Kaj šele Najsvetejšega. Zato mnogi odidejo. Ker so, kljub svetosti, to trde besede. In jih ne morejo poslušati.
Potem jim povem nekaj tvojih besed. Povem jim Govor na gori. In Blagre. In Zlato pravilo.
Tu rečejo: To je lepo. In prav. Tako to je. Pa, saj to poznamo. To živimo.
A res?
Ja, res. To je zapisano v človeku. To je od nekdaj. Samo ne govori nam o zapovedih. Ne govori nam, da kaj moramo. Ne govori nam o vesti. In o duši. Govori dalje.
Zdaj jaz zavijem z očmi. A grem dalje. Brez pripomb.
Povem, da si ozdravljal slepe, gluhe, hrome. Da si obujal mrtve. Tolažil žalostne. Dvigal slabotne. Odpuščal grehe… Da si ljubil.
Zdaj ne poslušajo več. Zdaj spregovorijo. In želijo da jaz poslušam. Da jim verjamem. Ko govorijo o vesoljni energiji. O enosti. In bioenergiji. O kamnih in avrah. O potovanju duš in prejšnjih življenjih. O reinkarnaciji in rekreaciji. O jogi in veganstvu. O horoskopu in čakrah. O poganstvu. O vilah in škratih.
Težko se vzdržim pripomb. Pikrih. Pritlehnih.
In povem, da si vzel Križ. Da si nam izkazal ljubezen do konca. Da si umrl. In vstal. Da si premagal Smrt. Da si nas osvobodil smrti. In strahu. Da si ljubil. Da živiš. Da ljubiš. Ker si Ljubezen. Ljubezen pa ne umre. Ljubezen ostane. Kot ostaneta Vera in Upanje. A je Ljubezen največja. Da želiš, da se ljubimo med seboj, kakor si nas ti ljubil. Do konca.
A te besede so še trše od trdih. In večina jih odide. Ker preveč boli. In se bojijo ran. Ker se bojijo Ljubezni. Ker ne upajo verjeti, da so poveličane rane znamenje Ljubezni.
Tisti, ki so ostali, pa me gledajo kot škrata. In pravijo: Govori dalje. Zanimivo je. In zabavno. In vem, da bi me najraje zaprli v cirkus. In me razkazovali kot atrakcijo. Ter pobirali vstopnino.
Spregovorim o največji Skrivnosti naše vere.
Povem, da si. V koščku Kruha. Vedno navzoč. Vedno ljubeč.
In zdaj odidejo še zadnji. Kar je preveč, je preveč. Lažje bi verjeli v škrate, kot v Boga. Ujetega v belo hostijo. Zaprtega v zlato kletko tabernaklja. Cirkus, saj smo vedeli.

In ostanem sam. Pred Teboj. In s Tabo.
Jaz nemočen. Ti Vsemogočen.
»Kdaj me bodo poslušali?« vprašam.
»Morda, ko boš nehal govoriti o meni. In boš živel kot jaz.
Ko boš ljubil kot jaz. Do konca. Takrat ti bodo morda celo verjeli.«

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 06, str. 3
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Novomašniku

Napisal Marko na 31. maja 2017. Objavljeno v Za začetek.

Srečala sva se popolnoma naključno.
Čeprav … ne ti ne jaz ne verjameva v naključja, kajne. Torej reciva, da naju je Bog v svoji previdnosti in s krepko mero duhovitosti, spravil skupaj.
Že po nekaj izmenjanih besedah nama je bilo jasno, da sva brata. Da imava isti Gen. Da se po najinih žilah pretaka ista Kri. Da imava isto Misel. In zato govoriva iste besede o isti Besedi.
Brata.
Oba brez očeta. Ti si brez njega ostal zgodaj, še kot otrok. Jaz že kot mož. A še vedno prezgodaj.
Nedvomno je to imelo vpliv na najini življenji. Sploh na otroška leta … puberteto … mladeništvo … in prehod v možatost. Ti si živel divje. Umetniško. Bohemsko. Ne zameri, če zapišem, da kar razuzdano. Saj beseda sama na sebi ni tako groba, kolikor grobosti smo ji pripisali mi. Pomeni le, da te nihče ni obuzdal – kar niti ni tako slabo. Bil si … svoboden. In užil si svobodo. Oziroma tisto, kar si mislil, da je svoboda. Če ni bilo uzde, je povsem jasno, da ni bilo jarma in vprege. Kaj šele ostrog in biča!
Jaz sem bil priden ministrantek. Veroukar. Ubogljiv. Upogljiv. Prilagodljiv. Všečen. Vse vzorno in po pravilih. Po zapovedih.
Ti – morda, ne vem, o tem res nikoli nisva govorila – od cveta na cvet, jaz pa sem svojo rožico našel kmalu. In pridelal velik pušeljc!
Najini poti – do trenutka srečanja – ne bi mogli biti bolj različni kot sta bili. Če prisluhneva Lukovemu evangeliju, bi lahko rekla, da si bil ti mlajši, izgubljeni sin, jaz pa starejši. Eden se je potepal, drugi garal. Eden je trosil, drugi spravljal vkup. Eden je bil brez skrbi, drugi zaskrbljen. Eden je med svinjami zahrepenel po rožičih, drugi je za očetovo mizo jedel svinjino … A za razliko od evangelija, sta se v najini zgodbi brata objela. Ker sta se prepoznala. Ker sta spoznala, da sta od istega Očeta!
In zdaj, ko si spoznal in vzljubil pravo Svobodo, si boš nadel bel plašč. In postal pastir čredi. Ovcam. Ki jih boš vodil na pašo in v stajo. In k vodam počitka. Jaz pa bom ostal ogrnjen v črn kožuh. Črna ovca. Med krdelom volkov. Ki tavajo na drugi strani ograje. In bom trepetal v upanju, da bodo volkovi še dolgo prehlajeni in me ne zavohajo. In raztrgajo.
In čeprav je hudo in naporno … in hudo naporno … biti ovca med volkovi, ne veš kako zelo občudujem tvoj pogum. Tvojo odločitev. Ker tvoje ovce znajo biti bolj hudobne od mojih volkov. In hlastajoč za soljo in koščkom skorje ugriznejo nevarneje od tulečih volkov. Ki hrepenijo zgolj po vodi. Živi vodi. Ker volkovi včasih presenetljivo lepo skrbijo za svoje krdelo, medtem ko se ovce prerivajo v gneči črede.
Moje roke se bodo še naprej trudile za minljivi vsakdanji kruh, tvoje pa bodo prinašale Kruh neminljivosti. Kruh večnega življenja.

Sveti, Troedini, Večni Bog.
Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh.
Ti, ki si, ki si bil in ki boš.
Oče, ki si nas z ljubeznijo zgnetel iz prahu zemlje in iz drznih sanj …
Sin, ki si iz ljubezni privzel ustvarjeno podobo in nas odrešil … ki si umrl in premagal smrt … ki si legel v temo in vstal v svetlobo …
Duh, ki nas dan za dnem navdihuješ za ljubezen … ki vodiš črede in krdela … pastirje in ovce … in kar nas je še vmes …
Blagoslovi novomašnike. Duhovnike.
Ne prosim, da odstraniš ovire na njihovi poti, ampak da jim daš moči in iznajdljivosti, da jih bodo vedno znova premagovali, obšli, odstranili …
Ne prosim, da jim prizanašaš, ampak da jim daš poguma in duhovitosti, da bi vedno znova našli smisel.
Ne prosim za nič drugega kot za vero, upanje in ljubezen.

Kajti pri Bogu ni namreč nič nemogoče!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

pobarvanka Oče Damijan

Napisal Marko na 30. maja 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Slikanica s preprostim besedilom prikaže življenje tega velikega junaka dejavne ljubezni. Ime mu je bilo Jožef, rojen je bil v leta 1840 v flamski vasi Tremelo (Belgija), v družini se je skupaj s številnimi brati in sestrami naučil ‘brati’ iz molitvenika božjega stvarstva in svojega srca. Kazalo je, da bo postal kmet, šel je v francoske šole, toda med pridigo je slišal božji klic. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega rodnega brata je odpotoval v misijone na Havaje, kjer je bil posvečen v duhovnika. V ‘Kristusovih letih’ je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, kraj groze in smrti, ki ga je z delom spremenil v znosno bivališče. Po šestnajstih letih dela med njimi je postal njim enak tudi v bolezni. Umrl je leta 1889 star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1995 razglasil za blaženega, med svetnike pa ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce. Morda se bodo tudi slovenski mladi bralci spominjali, kaj so v otroških letih slišali o misijonarju med gobavci, zato jim preskrbimo to knjižico …
Besedilo dopolnjujejo risbe, narejene po dokumentarnih fotografijah iz tistega časa, ki jih bodo otroci lahko pobarvali in tako sami dali ton knjižici.

Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine:

Štiri mesece se ladja ziblje na valovih oceana. Josef izkoristi ta čas tudi za učenje. Pogovarja se s potniki. Nekateri se mu čudijo. V misijon da odhaja? On pa je poln pričakovanj. Oddahe si, ko stopi na trdna tla. Pred njim je mesto Honolulu.

Daleč od svoje domovine je Josef posvečen v duhovnika. Postane oče Damijan. Pošljejo ga na njegovo prvo misijonsko postajo prav tja pod vulkan Kilauea. Z vso vnemo se vrže na delo. Kmalu sezida cerkev, nato še hišo za bivanje. Oznanja evangelij. Uči se jezika domorodcev. Kmalu odide na drugo misijonsko postajo. Tudi tam je tako zelo osamljen. Včasih piše bratu Pamfilu. Ah, sam je; sredi vseh ljudi tako sam!

priporavlja in izbira Marko Čuk

Dragi birmanski voditelj …

Napisal Marko na 30. maja 2017. Objavljeno v Veroučne strani.

… biti birmanski voditelj je včasih res noro dobro, drugič pa ti je odveč. S tem ni nič narobe. To je povsem normalno. Bistveno je, kako se boš s svojo nalogo soočil! Skupaj z Jezusom lahko pripelješ svoje birmance do prejema zakramenta zelo na hitro in površno ali pa se stvari lotiš zares. Nisi sam!

Da birmanske skupine ne bodo same sebi namen (in da se boš na srečanjih dobro imel tudi ti), poskusi takole:

RAZIŠČI SVOJE POSLANSTVO.
Biti birmanski voditelj ni najprej naloga ali obveznost – je služenje. Vedno ko je kriza, ko se ti ne ljubi lotiti priprave na birmansko skupino, pomisli, da delaš dobro za druge. Ti si korak pred njimi, zato jih zmoreš voditi. Sveti Duh je na tvoji strani. 🙂 Deluje tudi tam, kjer tega sploh ne pričakujemo. Svojega dela se loti odgovorno, saj je pomembno, kako ga boš opravil. Birmanci so v tvojih rokah – zato se dobro pripravi in moli zanje. Pa še to: na birmanskih urah ne rastejo le tvoji birmanci, rasteš tudi ti!

PRIPRAVI SE NA BIRMANSKO URO.
Se ti Sveto pismo zdi preobsežno? O katekizmu pa nimaš pojma? Youcat – Priročnik za voditelje te bo usmerjal k pomembnim odlomkom iz Svetega pisma in Youcata. O Bogu in poti k birmi veš že precej več, kot se ti morda zdi. Da pa ne boš preveč v zadregi, ti Youcat – Priročnik za voditelje za vsako uro prinaša kratko teološko razlago, podano na preprost, mladosten način. Čas za branje in pripravo si vzemi kakšen dan pred srečanjem, da se podatki naložijo v tvoje možgane, tako Bogu daš priložnost, da preplete tvoje misli in ti pomaga priti do zaključkov in idej za delo z birmanci.

YOUCAT GRADIVA

1. Za birmance je tu Youcat – Birma, ki neposredno nagovarja mlade iz tvoje birmanske skupine in jim nazorno, kot v romanu z dvanajstimi poglavji, razloži, za kaj gre pri pripravi na birmo.
2. Za voditelje pa je na voljo priročnik, kjer najdeš že v celoti pripravljene načrte za birmanske ure, ki so popolnoma skladni z dvanajstimi poglavji iz Youcat – Birme. Poleg tega ima vsako poglavje dodan članek s teološko podlago, ki ti kot birmanskemu animatorju posreduje potrebno predznanje.

Ves material te vodi k raziskovanju teme (da sam razumeš, kar deliš birmancem, in to počneš res suvereno), svetuje ti primerne odlomke iz Svetega pisma in te usmerja h katekizmu za mlade. V priročniku sta za vsako temo pripravljena tudi dva različna učna načrta za birmanske ure: eden težji, drugi lažji – ti svoje birmance najbolje poznaš in boš lahko izbral pravega zanje.
Youcat gradiva želijo biti aktualna, zato te priročnik spodbuja, da v svoje ure vključuješ izseke iz filmov, animacij, sodobno glasbo. V priročniku najdeš konkretne primere in namige, kako jih uporabiš na srečanjih.
Na koncu vsakega poglavja pa dobiš še gradivo, ki ga lahko skopiraš in uporabiš. V tej rubriki smo ga nekaj že predstavili, do konca leta pa ga bomo gotovo še nekaj.
Ta priročnik ti daje na razpolago obsežno bazo idej, predznanja, namigov, konkretnih delovnih listov, zasnovo birmanskih srečanj, ki ji lahko popolnoma slediš. Če pa kar prekipevaš od idej, uporabiš le en del, drugo pa si zamisliš sam. Začni s pripravami in videl boš, da se splača. Odkrivanje Boga je carsko.

POMEMBNEJŠI KOT VES TA MATERIAL PA SI TI
Za svoje birmance si namreč ti obraz priprave na birmo in s tem največkrat tudi obraz Cerkve. Pri tem ne podcenjuj svojega vpliva. Če boš pri vodenju birmanske skupine verodostojno in odprto zastopal svojo vero, bo to naredilo vtis na tvoje mlade. Tudi tedaj, ko jih cerkveni nauk morda ne bo takoj prepričal.
Delo birmanskega voditelja oz. animatorja je zelo odgovorno. Zato v svoj čoln vzemi Jezusa. Navsezadnje gre pri vsem skupaj za njegovo Cerkev. In brez njega tako ali tako ne bo šlo. Zato je smiselno, da za svojo birmansko skupino tudi redno moliš. Tedaj, ko stvari ne potekajo preveč dobro, pa tudi takrat, ko je vse čudovito.
Pa še to: poišči duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal, ko boš v osebni stiski ali ga boš lahko poklical, če bodo vsebine zate prezahtevne. Dogovorita se za redna srečanja.

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani, v: Ognjišče 5 (2017), 86-87.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing