Družinski božični večer
»Ali že pluži?« je vprašala moža Toneta. »Ne, ne še,« je nejevoljno zategnil in stopil od okna. »Stokrat si me že vprašala nocoj! Bo pa že splužil, še vedno je, tudi nocoj bo,« ga je jezilo Franckino nenehno spraševanje. »Da bi le pravi čas, da bodo naši mogli domov,« ni odnehala. »Ko bo, bo, jaz ne bom več gledal skozi okno, zlezem raje na peč, ti pa kar glej, če hočeš,« se je vdal. »Jaz ne utegnem, večerjo pripravljam. Tebi je lahko, ni ti treba skrbeti, kaj bomo jedli,« je rekla in odhitela proti kuhinji. »Sem pa opravil v hlevu pri živini,« je zaklical za njo. »Potem pa se pojdi umit in preobleč, da ne boš smrdel po hlevu, ko pridejo,« ga je premerila od nog do glave. »Sem se že. Vidim, da nisi samo naglušna, tudi vohaš ne več,« je odvrnil. »Ah, si pa siten!« je zamahnila z roko in stopila med lonce. »Ja, pa ne tako kot ti,« se ni dal, zaprl vrata in šel dremat na toplo peč.
Tako kot pogosto, sta se tudi nocoj malo zbadala, čeprav je bil sveti večer in sta sklenila, da se ne bosta, a kaj, ko brez tega nista znala živeti. Kdor ju ne bi poznal, bi si mislil, da sta nemogoča prepirljivca, dejansko pa sta se imela zelo rada, čeprav sta si ljubezen izkazovala na tak čuden način. Dolgih petdeset let sta bila že poročena. Družino sta ustanovila na majhni kmetiji, ki je dajala premalo kruha za njiju in za dva sinova, zato je on do upokojitve delal v rudniku, ona pa je pridno skrbela za dom.
Leta so tekla in tako sta se skupaj postarala. Ni bilo stiske, ker sta imela pridne roke, sinova sta se izšolala, dobila dobre službe, si ustvarila družini, si postavila vsak svojo hišo, vedno pa sta s svojima družinama rada prihajala v svoj rodni dom in obiskovala svoje starše. Redno so se dobivali in se prav lepo razumeli. Zdelo se jima je samoumevno, da je tako in nista mogla razumeti, kako morejo otroci pozabiti na svoje starše, po njihovi smrti pa se zasovražijo med seboj in se tožarijo za dediščino.
Spet je stopila k oknu in se zazrla v noč. Zunaj je le še rahlo naletaval sneg, prikazala se je luna in vsa v belo odeta narava je čudovito zablestela. Vsa očarana je strmela v to lepoto, kot da bi to videla prvič, pa je že bogve kolikokrat, a vedno znova je očaral prizor zimske noči.
»Dobra letina bo drugo leto, veliko žita in sena bo,« je rekla možu, ki je dremal na peči. »Kako pa to veš?« je dvignil glavo. »Kadar so svetle noči okrog božiča, potem so drugo leto polni skednji žita in sena,« je pomodrovala. »Ali si res pozabil na vse vremenske pregovore?« se je začudila. »Glavno, da jih ti nisi, ti pa tako vse veš,« se ji je posmehnil. »No, no, saj nisem mislila tako,« je stopila k peči in mu s prsti nežno šla skozi sive lase, ki so bili še vedno gosti in skodrani kakor nekoč. Ko sta se spoznala, so bili njegovi lasje črni in večkrat se je pošalila, da se je najprej zaljubila v njegove lase. »Jaz pa v tvoje oči, modre kot morje, kar utapljal sem se v njih,« je rekel on.
»Pluži, pluži!« je zaklicala in skočila k oknu »Prišli bodo, prišli! Joj, moja večerja,« je planila v kuhinjo. Solznih oči je gledal za njo. »Oh, ti moja zlata Francka, kako skrbna si in pridna,« ga je toplo spreletelo.
V veži je zaropotalo in skozi vrata je planilo pet vnukov, trije fantje prvega sina in dve hčerki drugega, vsi že dijaki in študentje, vsi že skoraj odrasli.
»Kakšna naglica!« se je skobacal s peči in se objemal z njimi. Sinova sta bila ob tem novem, prazničnem srečanju široko nasmejana, prav tako sta žareli od veselja obe snahi, ki sta hiteli pomagat v kuhinjo.
»Zdaj je še post,« je rekla mati Francka in postavila na mizo rižev narastek in po starem običaju skledo kuhanih suhih hrušk. »Ko pridemo od polnočnice, bo prava večerja. »Takrat bo že skoraj zajtrk, jaz pa bom mogoče že pri maši zaspal,« je zazehal petnajstletni Blaž.
»O pa ne boš, ker boš nocoj šel z nami na kor med pevce,« mu je zažugala sestrična Katja. Kislo se je nasmehnil in se, kot takrat, ko je bil majhen, spravil dedku na kolena ter ga objel okrog vratu.
»Pojdi dol, dedek te težko drži,« ga je pokarala babica. »Kje pa, saj sem še pri moči,« ji je odvrnil. »A je sitna?« ga je hudomušno vprašal Blaž. »O, je, je, tako kot vedno, pa tudi jaz sem,« se je nasmehnil in privil vnuka k sebi.
Ves raznežen je gledal mlade, ki so pri jaslicah krasili božično drevo, se smejali in govorili drug čez drugega, med njimi pa se je vrtela Francka. Bila je vsa pomlajena in ni čutila let.
Ko je bila s svojo družino, ko so sedli za mizo kot nekoč, ko sta bila sinova še otroka, je bila srečna. Zdaj, ko jih je več, je srečna še bolj.
Njena sreča je izvirala iz prepričanja, da jih povezuje vera in molitev. Še bolj živo je to čutila ob prazničnih dneh, zlasti ob božičnih svetih večerih. Pri polnočnici v župnijski cerkvi se je s solzami sreče v očeh Bogu zahvalila za svojo družino in družini svojih sinov ter vse pred jaslicami izročila v varstvo sveti družini.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str 44.
Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
Frančišek Asiški (1182-1226) je kot nosilec miru v času križarskih vojn imel glede vojn popolnoma drugačno mišljenje kakor njegovi sodobniki, tudi najbolj sveti (sv. Bernard) in slavni (papež Inocenc III.). Človek mu je pomenil več kot sveti kraji, ki jih je sicer zelo cenil in spoštoval. Ko je prebral v evangeliju, da mora ljubiti vse ljudi, tudi sovražnike, si tega ni mogel razlagati z vojno in pojmovanjem »napasti in ubiti«. Po njegovem mnenju so bili tudi muslimani, sovražniki ali ne, bratje in sestre, bratov in sester pa ne ubijamo, da bi dosegli namen, pa naj bo še tako svet. Nameraval jim je prinesti to, kar je bilo po njegovem največje bogastvo: evangelij. Frančišek je tudi dosegel, da so se številni kristjani odločali, da ne bodo nosili orožja, kar je bila za tisti čas prava revolucija.
Ioannis Zizioulas, pergamski pravoslavni metropolit in sopredsednik Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo in eden od najvplivnejših pravoslavnih teologov, ki je nosilec častnega doktorata Katoliške teološke fakultete v Münstru, pravi: »Ekumenskega dialoga ne moremo ustaviti. Odgovorni smo pred Bogom. Tragično je, če smo zadovoljni sami s seboj in nas ne skrbi edinost Cerkve.« Seveda pa pravoslavni škofje in teologi pričakujejo, da bo izvrševanje petrinske službe papeža v tretjem tisočletju bolj posnemalo vzorec prvega tisočletja krščanstva, ko sta bili vzhodna in zahodna Cerkev še nerazdeljeni. Sicer pa je že papež Janez Pavel II. v okrožnici o delu za edinost kristjanov Da bi bili eno povabil škofe in teologe vzhodnih Cerkva in druge k potrpežljivemu in bratskemu dialogu glede izvrševanja petrinske službe rimskega škofa, da bi jo lažje izvrševal po božji volji.
Vzamem list papirja.
– Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)
