Avtor: Marko

Tudi počitniška nedelja je Gospodov dan

Napisal Marko na 21. julija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

V počitniških mesecih, ko imajo otroci in mladina šolske počitnice, odrasli pa zaslužen dopust, opažam, da je pri nedeljskih mašah po naših cerkvah precej manj ljudi. Ali tretja božja zapoved “Posvečuj Gospodov dan” v tem času ne velja? (Bogomila)
Božje zapovedi niso ‘sezonske’, ampak nas vežejo vse dni v letu, vsa leta našega življenja. Človek, ki ima osebno vero in se ne ravna po okolici, čuti potrebo po rednem stiku z Bogom: v vsakdanji molitvi in s posvečevanjem Gospodovega dne, ki je za nas kristjane nedelja. Kako posvečujemo nedeljo? Katekizem katoliške Cerkve (kompendij) odgovarja: »Kristjani posvečujejo nedeljo in zapovedane praznike z udeležbo pri Gospodovi evharistiji. Vzdržujejo se tudi tistih dejavnosti, ki ovirajo bogočastje, Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z družinskimi potrebami ali službe velike socialne koristi, samo da ne bodo uvedle navad, škodljivih za posvečevanje nedelje, za družinsko življenje in zdravje.« Tudi glede posvečevanja nedelje veljajo Jezusove besede: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 7, str. 48-49

Kelih pri zadnji večerji

Napisal Marko na 21. julija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Med zadnjo večerjo na veliki četrtek je Jezus postavil mašno daritev. V prvi evharistični molitvi pri spremenjenju mašnik izgovarja posvetilne besede nad kruhom in nato nad kelihom z vinom: »Prav tako je po večerji vzel v svoje svete in častitljive roke tudi ta veličastni kelih …« Zanima me, kakšen je bil ta kelih? (Evgen)
Judje so že v stari zavezi uporabljali kelih kot liturgično posodo. Pri praznovanju pashe (izhoda iz Egipta) so izpili štiri čaše vina, ki jo je okrog podal družinski oče. To je storil tudi Jezus pri zadnji večerji. Judovski kelihi so bili iz gline. V prvih krščanskih stoletjih so kot mašni kelih uporabljali čaše iz različnih snovi: stekla, lesa, brona, bakra, srebra. Papež sv. Gregor Veliki je okoli leta 600 določil, da morajo biti kelihi za mašno daritev iz plemenitih kovin (srebra, zlata), nič pa ne govori o njihovi obliki. Splošna ureditev Rimskega misala (leta 2000) naroča: »Kelihi in druge posode, ki so namenjene za Gospodovo kri, naj imajo čašo iz take snovi, ki ne vpija tekočine. Noga pa je lahko narejena iz drugih trdnih in primernih snovi.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 47

Življenjska spoved

Napisal Marko na 21. julija 2016. Objavljeno v Pisma.

Kljub temu, da je izraz že sam po sebi dovolj zgovoren, vas prosim, če lahko napišete kaj več o t. i. življenjski spovedi: kako se je treba pripraviti nanjo, kako poteka, kdaj in ob kakšnih priložnostih jo je priporočljivo opraviti, kakšen je njen namen, ali je potrebna vnaprejšnja prijava, oz. dogovor s spovednikom, če se spoved obhaja v spovednici ali bolj v obliki pogovora s spovednikom, ali je bolje spovednika dobro poznati …?
Marija

Spoštovana gospa Marija, pozdravljeni!
Življenjske spovedi morda mlajši sploh ne poznajo več, zato je vaše vprašanje več kot na mestu. Priporočilo Cerkve je, da redno pogosto obhajamo zakrament sprave, morda je to mesečno ali na štirinajst dni. Saj zakrament sprave ni osredinjen samo na odpuščanje grehov, ampak tudi na poživljeno milost, ki jo spovedanec prav v tistem trenutku in v povezavi z izpovedanimi grehe najbolj potrebuje, da bi v bodoče lahko prepoznaval in premagoval skušnjave na teh področjih. Iz tega že lahko sklenemo, da tako imenovana življenjska spoved ni nekaj rednega ali običajnega.
Poglejmo najprej, kaj pomeni. Življenjska spoved je neke vrste ‘sprehod’ skozi tisti del življenja, v katerem smo že bili sposobni svobodnih odločitev za slabo in smo s tem grešili. Pri tem sprehodu se poskušamo spomniti in si ponovno postaviti pred oči vse grehe, ki se jih spominjamo, tudi če smo se jih že izpovedali.
Zakaj to storiti, če so grehi že odpuščeni? Vsekakor ne zato, ker bi dvomili v Božje odpuščanje. V takšnem primeru se je življenjski spovedi treba odpovedati, saj bi lahko vodila v nezaupanje Bogu ali v škrupoloznost. Ponovna izpoved že izpovedanih grehov je smiselna le kot posebna ‘duhovna vaja’, s katero želimo Bogu ponovno izkazati veliko hvaležnost za njegovo dobroto in milost njegovega odpuščanja. Večji greh, ko nam je namreč Gospod odpustil, večjo ljubezen nam je izkazal in večje ljubezni je vreden; in prav je, da mu jo vedno znova in znova tudi izpovemo. In življenjska spoved je takšno dejanje. Nas pa ne sme voditi v žalost, ki uničuje, ampak v izraz hvaležnosti in veselja nad Bogom, ki se nas je usmilil in nam izkazal svojo neizmerno dobroto in usmiljenje.
Na takšen način ‘se sprehodimo’ skozi svoje življenje ob kakšnih posebnih življenjskih prelomnicah, pomembnih odločitvah ali ob letnih duhovnih vajah. Vsekakor ob posebnih simbolnih trenutkih življenja in ne prepogosto, saj bi nas to lahko preveč zadrževalo v preteklosti in nas odtujevalo sedanjosti, ki je edino pomembna v duhovnem življenju.
Nanjo se pripravimo tako, da si vzamemo dovolj časa in v molitvi pregledamo svoje življenje z vidika naše grešnosti. Gre torej za pogovor z Bogom o naši preteklosti s tega vidika, ne za našo samopresojanje preteklega življenja. Lahko si glavne mejnike tudi zapišemo in tudi svoje konkretne grešne reakcije, da jih nato lažje nanizamo pri spovedi, ki ni spet neka ‘debata’ o preteklih grehih, ampak bolj njihovo naštevanje z namenom, da Boga slavimo za njegovo velikodušno odpuščajočo ljubezen. Pri tem pa se lahko tudi kaj naučimo za prihodnost, ko prepoznavamo okoliščine, ki so nas vodile v grešnost. Tako jih bomo lažje prepoznavali tudi v prihodnje in se jim zoperstavili. Lahko pa tudi prepoznavamo, kaj nam je pomagalo v boju zoper greh, oziroma kaj nas je v greh spodbujalo in vodilo.
Glede praktične izpeljave je veliko odvisno od osebnih okoliščin. Vsekakor takšna spoved ni primerna v časih množičnega spovedovanja, ko v vrsti čaka veliko spovedancev. Glede kraja je gotovo bolj primeren spovedni kabinet kot pa klasična spovednica, a v bistvu prostor ni niti toliko pomemben. Verjetno pa se je zelo priporočljivo s spovednikom o takšni spovedi predhodno dogovoriti. Glede poznanstva s spovednikom ali ne, je odločitev oziroma smiselnost odvisna od vsakega posameznika. Nekomu lahko koristi, drugega pa bi oviralo. Načelno pa se življenjska spoved lahko obhaja pri vsakem spovedniku, le da dobro pozna njen smisel in pomen.
Praktičen nasvet: zaradi lažjega odvijanja ‘filma’ življenja je morda primerno pričeti v sedanjem trenutku in se vračati nazaj, bolj kot pa se v duhu in spominu preseliti nekam daleč nazaj v otroštvo in nato nadaljevati ‘potovanje’ po življenju do sedanjosti. Tako namreč sedanji trenutek lažje oživi predhodnega in le-ta spet prejšnjega in tako naprej. Vendar pa pri takšni spovedi ni najpomembnejše to, da nobenega greha ne izpustimo, ampak bolj notranja drža spokorjenosti.
Še enkrat pa naj poudarim, da je življenjska spoved predvsem izraz velikega veselja in hvaležnosti nad do sedaj v življenju doživetem Božjem usmiljenju in ne potreba po ponovnem odpuščanju že odpuščenih grehov.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 07, str. 47

Počitnice in dopust

Napisal Marko na 20. julija 2016. Objavljeno v O zakonu.

Šolarji, dijaki in študenti komaj čakajo, da si oddahnejo od učilnic, predavanj, knjig in študija. Še bolj in drugače si oddiha želimo zaposleni. Bremena dnevnega ritma, obveznosti, hitenja, skrbi v službi in doma od nas skoraj zahtevajo oddih in odklop. Vsi se veselimo dopusta in si skoraj idilično predstavljamo šumenje morja, poležavanje na plaži, mirne noči in spokojnost. V družinah, kjer so otroci še majhni, pa se običajno zgodi, da pridemo domov še bolj utrujeni, kot smo odhajali. Kljub temu, da imamo zelo radi naše otroke, je prav, da si vsaj medsebojno priznamo, da so celo dopusti naporni. Tudi naši starejši mladinci nam dajejo vedeti, da obstajajo, čeprav na drugačen način. Enkrat bi se pogovarjali, drugič ne, tretjič imajo ideje, ki bi jim utegnile škodovati.

Počitnice in dopust naj bi bili res najprej namenjeni počitku in sprostitvi. Ker je manj fizičnih in psihičnih obremenitev in ker smo več skupaj, prihajamo drug drugemu bolj blizu. Pravimo, da se odnosi in vzdušja, ki jih nosimo v sebi, kar zgostijo. Zato je tako zelo pomembno, da vsi v družini vemo, kaj je namen počitnic in dopusta. Ni namen, da se bomo prepirali, kdo ima prav in kdo ne, kam bomo šli in kam ne ter koliko časa bomo preživeli za računalnikom in televizijo. Namen je, da se spočijemo, se imamo lepo in drug drugemu namenjamo spoštovanje in prijaznost.
Vnaprej si bomo vsaj okvirno določili, kako bomo preživljali prosti čas. Kjer so otroci že večji, je smiselno, da se skupaj dogovorimo, kaj bi radi doživeli, koliko časa bomo skupaj, kaj bo kdo delal, kako si bomo med počitnicami porazdelili delo v hiši (ali na kmetiji, v delavnici). Otroci nam bodo hvaležni, če nam bodo vsaj lahko povedali svoje želje. Presenetljivo hitro bodo tudi razumeli, zakaj nekaterih njihovih želja pač ne moremo uresničiti. Starši naj se le potrudimo, da jih najprej poslušamo in jih sprejmemo kot resne sogovornike. Odločitve so seveda na strani staršev.

Namen je, da se spočijemo, se imamo lepo in drug drugemu namenjamo spoštovanje in prijaznost.

Da pa bodo odločitve trdnejše, se morava najprej uskladiti midva kot zakonca. Najprej se midva odločiva, da se bova med dopustom imela lepo, da se bova spoštovala, drug druga upoštevala (tudi v različnosti mnenj) in s tem dala otrokom varnost v družini. Če otroci potrebujejo, da so od staršev slišani, jaz kot mož še bolj potrebujem, da sem slišan od svoje žene (in obratno). Želim ti povedati, kako si zamišljam preživljanje prostega časa. Ne vem, če bova lahko uskladila vse, lahko pa se odločiva, da se bova vsaj potrudila drug drugega razumeti in začutiti.
Dovolimo si, da si bomo med dopustom res odpočili. Vseeno je, ali bomo ogled kakšne znamenitosti, mesta, adrenalinskega parka, veselice … izpustili. Okrepimo si medsebojne vezi, ki jih bomo nosili s seboj ne le do naslednjega dopusta, temveč vse življenje. In potrudimo se, da bomo v to poletje investirali naše veselje in radost, da smo skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi. Slabo voljo, nerganje, sitnobo, kritiko in tarnanje pa dajmo na jadrnico in jih pošljimo daleč proč.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 07, str. 19

Rodica (1965 m) in Črna prst (1844 m)

Napisal Marko na 18. julija 2016. Objavljeno v Razgibajmo se.

Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

Nadaljuj z branjem

Toliko let že moliš za duhovnika …

Napisal Marko na 17. julija 2016. Objavljeno v zgodbe.

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel … Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali …
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal – ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo … Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina …
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

Takrat so bili drugačni časi

Napisal Marko na 17. julija 2016. Objavljeno v zgodbe.

Tako radi sta ga prosili: »Oči, povej nama, kako je bilo, ko si bil majhen!« Potem jima je pripovedoval drobne dogodivščine, ki so se mu zdele komaj omembe vredne, onidve pa sta ga poslušali z ušesi in očmi. In prošenj ni hotelo biti konca. Ko je zmanjkalo mladostnih zgodb, se je spomnil tistih iz vojaških dni. Pa je žena ponavadi kmalu rekla, da je dovolj teh neumnosti. Saj jih včasih niti dobro razumeli nista, ampak zanju je bilo pomembno, da se jima je odpiral svet, ki se jima je zdel silno zanimiv.
»Povej nama še kaj!« sta ga prosili nekega popoldneva.
»Pa saj sem vama že vse povedal,« se je izmikal.
»Dobro veva, da še nisi!« ni odnehala Urša.
»Kaj je delal stric Mirč, ko sta bila še majhna?« ga je presenetila Živa. Toliko nepozabnih spominov je imel na svojega slabi dve leti starejšega brata, tolikokrat jih je sam pri sebi obujal, da mu je ob hčerkinih besedah misel zaplavala v mladostne dni. In že toliko let sta nerazdružljiva, bolj prijatelja kot brata.
Urša in Živa sta takoj videli, da sta zadeli v polno. Strica Mirča sta imeli radi in družini sta se pogosto družili. Edino roko jima je stric Mirč vedno premočno stisnil, kadar sta mu šli voščit za god ali rojstni dan. Pa ni zalegla nobena prošnja, ne od otrok ne od odraslih.
Žane je molčal, ker se je še sprehajal med spomini. Dekleti sta se zbali, da ne bo nič, zato sta ga spodbudili z vprašanjem: »Sta se kdaj stepla?«
»Seveda sva se,« se je Žane odtrgal od svojih misli. »Mama naju je mirila ali kar vlekla narazen z očitki: “Sram vaju bodi, otroci po svetu trpijo in so lačni, vidva pa se kregata in tepeta za prazen nič. Tudi vaju lahko zadene kaj hudega. Rada se morata imeti in drug drugemu pomagati, ne pa se pretepati!”«
»In je zaleglo?«
»Ja, ko sva bila malo bolj velika. No, saj se nisva velikokrat. Vedno sva pa kaj ustvarjala. Mirč je rad kaj popravljal in celo izumljal. Vsega se je lotil. Iz majhnega lesenega zabojnika je naredil diaprojektor, žarnica je bila v njem in neka čudna leča. Skupaj z drugimi otroki smo na steni gledali prave slike iz filmov. Filmski trakovi so se takrat v kinodvoranah trgali in celuloidnih sličic je bilo v izobilju. Celo sličice iz Kekca mu je uspelo dobiti. Nad vrati podstrešne sobe, kjer smo gledali ‘filme’, je bil velik napis Kinodvorana Žane. Tudi ‘avto’ je nosil moje ime. Na podvozje starega otroškega vozička je Mirč pritrdil velik zaboj, vanj vgradil oblazinjen sedež, avto je imel tudi smerokaza in prednje luči, ki pa so bolj brlele kot svetile. Eden od naju je bil šofer, drugi pa je namesto motorja kar se da hitro potiskal vozilo naprej. Z njim sva se poganjala po stranskih poteh, da se je kadilo za nama. Pozimi, ko je zmrznil sneg in so bili travniki pred našo hišo kot gladka ledena plošča, sva se vozila tam. Čez dan se je sneg na površini toliko zmehčal, da so kolesa rezala vanj sled in naredile so se tirnice. Ponoči so zmrznile in drugi dan sva tam vozila, urezane tirnice so kolesa najinega avta same vodile kot da se voziva v tramvaju.«
»In vse to je naredil Mirč sam? Koliko pa je bil star?« je vprašala Urša.
»Kaj pa vem – morda deset let.«
»Samo deset let? Si mu pomagal?«
»Vedno sem moral biti zraven. In kar naprej me je pošiljal po orodje ali stvari, ki jih je potreboval. Včasih sem se uprl: “Kar sam pojdi!” Pa mi je odgovoril, da naj potem pa jaz delat in mi bo on prinesel vse, kar mu bom naročil. In sva bila dogovorjena.«
»Ampak imel te je pa rad …« je Živa bolj ugotavljala kot spraševala.
»Če bi odgovoril samo z da, bi povedal premalo. Naj vama opišem neki dogodek. Med počitnicami sva delala in pomagala, kjer se je dalo, da bi kaj zaslužila. Nekega dne sem na pokopališču urejal neki grob. Gospa, ki se je za to delo dogovorila z očetom, je bila silno prijazna in zgovorna. Tedaj se je slučajno mimo pripeljal s kolesom Mirč. Pritekel je k meni, me objel čez rame in dejal: “Tako sem vesel, da se vidiva!” Malo sva še poklepetala. Ko se je poslovil, me je potrepljal po rami, mi dal še nekaj nasvetov in pohitel nazaj h kolesu. “Kdo pa je bil ta fant?” me zavzeto vprašala gospa. “Moj brat,” se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. “Brat je bil to? Brat! Česa podobnega še nisem videla.” Meni sicer ni bilo jasno, kaj tako posebnega se je zgodilo, bil sem pa ponosen, da je lahko videla, kako imenitnega brata imam.«
»Še vedno te ima rad,« sta dejali in njunih besed sem skoraj tako vesel kot besed tiste gospe.
»Vesta, ko sem bil majhen, sem kakšno bolj hudo ušpičil in mama me je hotela kaznovati. Pa je Mirč stopil med mene in mamo in morala je najprej obračunati z njim, šele potem je lahko prišla do mene.«
»Te je vedno ščitil?«
»Ščitil pa tudi ošteval, kadar se mu je zdelo potrebno. Nekoč sva se peljala s kolesi v mesto. Starši so naju od majhnega učili varčevati. S svojim zasluženim in privarčevanim denarjem sem si v šestem razredu kupil kolo. Tako z ročnimi zavorami in s tremi prestavami. No, peljala sva se mimo slaščičarja, ki je na pločniku prodajal sladoled. Mirč je šel naprej, mene pa je premamilo, da sem stopil s kolesa in kupil kepico sladoleda. Ravno dobro sem začel lizati, ko se je vrnil Mirč. Postrani me je pogledal in očitajoče rekel: “Ti ne boš nikoli nič imel, ker boš vse zapravi!” Sladoled se mi je začel zatikati v grlu in vsa sladkost je izginila. Kar nekaj časa po tistem si nisem kupil ne sladoleda ne kakega drugega priboljška.«
»Malo je pa le pretiraval,« sta menili obe.
»Je in ni,« ju je presenetil. »Marsikdaj mi je prišel ta njegov nasvet prišel prav. Zapomnil sem si ga do danes. In še marsikomu bi koristil.«
»Samo takrat so bili drugačni časi!« sta modrovali Urška in Živa.
»Drugačni časi? Morda? Nekatere stvari pa se ne spreminjajo kar tako.«
»Kaj ti je zadnjič rekel stric Mirč?« je hitela Urša.
»Res se ne spomnim.«
»Kaj da se ne spomniš. Rekel je: “Leta naju spreminjajo, v sebi pa ostajava otroka, kot sva bila!”«
Menda je res tako, se je zamislil in premišljeval, kaj bi lahko še povedal svojima dekletoma. Toliko lepega, pa tako nepomembnega, se mu je še motalo po glavi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2012) 07, str. 52

Blagor čistim v srcu

Napisal Marko na 15. julija 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

V čem je sreča, ki izvira iz čistega srca? Če izhajamo iz seznama zlih stvari, ki naredijo človeka nečistega, kot jih je naštel Jezus, vidimo, da to vprašanje zadeva predvsem področje naših odnosov. Vsak od nas se mora naučiti ločevati to, kar more ‘onesnažiti’ srce, si oblikovati zdravo in občutljivo vest, ki je sposobna “razločevati, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno” (Rim 12,2). Če moramo pozorno varovati stvarstvo, čistost zraka, vode in hrane, moramo toliko bolj varovati to, kar je najdragocenejše: svoja srca in svoje odnose. Ta ‘človeška ekologija’ nam bo pomagala, da bomo dihali čist zrak, ki izvira iz lepih stvari, iz prave ljubezni, iz svetosti. (papež Frančišek)

Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
(France Avčin)

ZGODBI

Dva meniha in lepo dekle

Daljnogled
Učenec je vprašal učitelja za nasvet, kako ostati čist. Modrec mu je izročil daljnogled in mu naročil, naj ves mesec dan in noč pozorno opazuje obzorje. »Na koncu meseca boš razumel, kako postati čist,« mu je dejal od slovesu. Mesec je bil kmalu okoli in učenec se je vrnil k učitelju. »Preiskal sem obzorje, toda ničesar takega nisem našel,« je žalosten dejal. »Ali si prepričan, da si res dobro opazoval obzorje?« je vprašal učitelj. »Seveda,« je odvrnil mladenič. »In kaj si storil, ko ti je prah ali dež umazal leče?«
»Nehal sem gledati in jih očistil.« »To je odgovor, ki si ga iskal,« je z nasmehom odvrnil učitelj. »Delaj kar hočeš, preišči vsako misel in vsak delček svojega življenja, toda nikdar ne pozabi očistiti leč svojega srca. Vedno, kadar te dež in prah življenja ovirata, da bi razločno videl sebe in druge.

“Vojna se rojeva v nas.”
Etty Hillesum je bila vzgojena v duhu judovskega izročila, v Amsterdamu je študirala pravo, slovanske jezike, kasneje tudi psihologijo. Ko se je začela vojna je najprej je delala na uradu za deportirance, kasneje pa se je prostovoljno pridružila Judom, ki so jih nacisti odpeljali v prehodno taborišče Westerbork, kjer je delala v bolnišnici. Čutila je, da bo njeno življenje dobilo smisel šele tedaj, če bo svoje moči porabila za pomoč tistim, ki nimajo nobene možnosti. Njena pisma iz Westerborka razodevajo izjemno ljubezen do življenja in ljudi, ki jo je izžarevala, izjemno povezanost z Bogom, ki ji je vlivala gotovost in dajala njenemu življenju smisel. Ostala je neustrašna priča uresničevanja nacističnega scenarija za uničenje Judov. Leta 1943 so tudi njo in njeno družino odpeljali v Auschwitz, kjer so z njo umrli tudi starši in dva brata. Pred smrtjo je iz taborišča poslala v svet presenetljive besede tolažbe: »Vsaj kdo bi moral preživeti, da bi lahko pričeval, da je Bog živel tudi v našem času. In zakaj ne bi bila ta priča jaz?« To ‘predrzno zaupanje’ v Boga (njen izraz, ki odkriva njeno otroško srce) jo je vedno spremljalo.
Četrtek zvečer, vojna je bila spet pred mojim oknom. Letala, protiletalska obramba, streljanje, bombe … zamolkle eksplozije. Zdelo se je, da se vse to dogaja le dva koraka od moje hiše. Razmišljala sem: “Vsak trenutek lahko drobec mine prileti v okno. Čisto mogoče je.” In kljub temu sem v sebi čutila hvaležnost in globok mir, medtem ko sem bila tam, zleknjena na postelji. In sprejemala sem, z občutkom zrelosti in ponižnosti, vse katastrofe in vse bolečine, vse hudo, ki so se mi je pripetilo. In trdno sem verjela, da bom lahko še naprej iskala lepoto življenja, povsod, kljub vsemu temu. Vse katastrofe izhajajo iz nas samih. Čemu vojna? Morda zato, ker imam jaz tolikokrat željo, da bi grdo ravnala z mojimi vrstniki in bližnjimi. Ker nimamo dovolj ljubezni v sebi, najprej jaz sama, moj bližnji, vsi … In skozi to vojno in vse njene posledice se prebijam lahko tudi tako, da polno živim ljubezen, ki je v meni, vsak dan, vsak trenutek in dajem drugim priložnost za življenje. …

Bog prebiva v nas. To je tisto, kar nam daje čudovito moč. Sploh ni pomembno, kje si, dokler si čist v srcu. On je tukaj s teboj in v tebi štiriindvajset ur na dan.
(sv. Terezija iz Kalkute)

BLAGOR ‘PROSOJNIM’
Matejev izraz ‘čisti v srcu’ je treba razumeti v slikovitem pomenu ‘srca’ v hebrejski kulturi. Srce predstavlja človekovo notranjost, osebnost, bit, čutenje, voljo, misli in občutke; srce je sedež misli, najglobljih odločitev, volje. Čistost srca se zato postavlja v najbolj notranje človekovo območje; v vest, ki jo pozna samo Bog, in kjer se rojevajo smernice, ki določajo človekove drže. V naši kulturi lahko izraz prevedemo s podobo ‘čiste vesti’, ki dela človeka prosojnega v odnosih z Bogom in z bližnjim.

Kolikor bolj je srce prosto, toliko močnejša, vrednejša, učinkovitejša, hvalevrednejša in popolnejša sta molitev in delo. Prostemu srcu je vse mogoče.
(mojster Eckhart)

TISTO, KAR PRIHAJA IZ SRCA
Čistost je pri Judih povezana s svetostjo Boga. Samo kdor je čist, lahko vstopi v stik z Bogom. Predpisov o obredni čistosti je veliko. To pomeni, da je človek neprestano v nevarnosti, da bi bil nečist, vedno kriv pred Bogom in njegovo svetostjo.
Farizeji so se imeli za ‘čiste’. Jezus jih je obtožil hinavščine, gospodovalnosti in verskega nasilja: množili so zakone Postave, gradili pretirano strogo moralo. Jezus pa je povedal, da v Božjih očeh nič ne velja izročilo, ampak oseba, posameznik, saj Bog pozna celo število las na njegovi glavi. Za Očeta ni najbolj pomembno tisto, kar nekdo naredi, ampak kako in zakaj nekaj naredi. V srcu se rojeva odločitev o zavrnitvi Boga; srce brez ljubezni je korenina vseh prestopkov in slabih želja, tudi prešuštva: “Kdor gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo”; lakomnosti, ki je malikovanje; ker “kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce”; in vseh drugih pregreh: hinavščine, dvoličnosti, prilagodljivosti (služiti dvema gospodoma); lažnivosti in dvoumnosti.

Spodbujam vas, da se uprete razširjeni težnji, ki pojmuje ljubezen kot nekaj plehkega, posebej, ko jo želi omejiti samo na njen spolni vidik in ji tako odvzame njene bistvene lastnosti: lepoto, občestvo, zvestobo in odgovornost. Dragi mladi, v kulturi začasnosti in relativizma mnogi pridigajo, da je pomembno ›uživati‹ trenutek, da se ni smiselno zavezati za vse življenje, sprejeti dokončne odločitve, ›za vedno‹, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Jaz vas, nasprotno, prosim, da ste revolucionarji, da greste proti toku. Vabim vas, da se uprete kulturi začasnosti, ki je globoko v sebi prepričana, da niste sposobni sprejeti odgovornosti, in verjame, da niste sposobni resnično ljubiti. Zaupam v vas mlade in molim za vas. Bodite pogumni, da greste proti toku. In bodite pogumni biti tudi srečni. (papež Frančišek)

MODERNA DRUŽBA JE BREZ SRAMU
Konformizem in potrošništvo sta danes v našo družbo prinesla novo pregreho, pravo in resnično ‘bolezen duše’, ki se ji pravi ‘brezsramnost’. Ta se kaže ne toliko na področju spolnosti, kolikor pri odpravi tistih sten, ki ločujejo notranjost od zunanjosti. Naš čas zahteva objavljanje zasebnega. Na vsak način hoče uvesti nove navade v družbi, ljudem hoče vsiliti občutek, da nekaj pomenijo samo tedaj, če se vsem drugim ponudijo ‘na razstavi’. Vsi smo tako ‘izpostavljeni’, naša veljava je zunaj nas in v tistem, kar drugi govorijo o nas. Kdor ne kaže te želje po dokazovanju in občudovanju s strani drugih, kdor se ne postavi v izložbo, ostaja neopažen, sčasoma ne obstaja več …
Da bi bili, se je torej treba pojaviti. Kdor nima kaj pokazati na zunaj, potem ‘razstavi’ svojo notranjost. Temu cilju so podrejena različna klasična sredstva komunikacije: statistika, javno mnenje, še bolj pa razne izpovedi, čustveni izlivi, ljubezenske zgodbe, vrtanje v zasebno življenje … Potrošniška družba načelu ‘vsakemu svoje’ pridružuje ‘vsakemu moje’: da je vedno nekdo pripravljen na pogovor, javne izpovedi, odkrivanje intimnosti … za to skrbijo družbena obrežja (snapchat, instagram, facebook …).
Proces odstranjevanja sramu je skoraj popoln; brezsramnost postaja krepost, odkritost. Tudi telo in spol postajata skupna last: nič več se ne da skriti, ničesar se ni treba sramovati. Danes nas vse navaja na to, da izgubljamo pogled na Boga in postavljamo na njegovo mesto nas same, slavne osebe, idole…
Jezus pa postavlja v središče človeka in njegovo srce. Zanj ni bilo pomembno nič drugega: ne uspeh, zunanjost, zanj ni važno, ali so si učenci umili roke pred obedom ali ne … Zanj je bilo pomembno tisto, kar je bilo globlje, v srcu vsakega človeka, čutenja in misli, ki jih je imel v sebi, so odločala; takoj je spoznal, koga ima pred seboj!

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.
(Mahatma Gandhi)

KOT OTROCI
Jezus nam za zgled postavlja otroka: saj “Bog daje svoje kraljestvo tistim, ki so kakor otroci”. Seveda pa to ne pomeni, da moramo biti ‘otročji’, pomembno je “znova se roditi” (Jn 3,7). Za Jezusa so otroci podoba, kako živeti s čistim srcem in kako ponovno najti pot do pristne sreče in novega gledanja Boga, svari, ljudi … Odrasli težko razumemo, čemu naj bi se primerjali z otrokom (ki samo jè, spi in je popolnoma odvisen od drugih …), Bog pa je hotel pokazati predvsem versko razsežnost. Poglejmo nekatere lastnosti in značilnosti, ki morajo usmerjati naše življenje.

Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)

a) Zaupanje
Otrok pričakuje vse tisto, kar potrebuje in verjame, da bo ‘vse’ tudi dobil. Nagonsko poskuša povsod iskati pozornost in sprejetost. Zaupanje, ki ga vsak otrok goji do svojega očeta in svoje matere, predstavlja natančno tisto držo, ki jo moramo po Jezusovem mnenju mi odrasli živeti v odnosu z Bogom, ki je Abba, naš očka. Vsak človek naj govori Bogu tako kot otrok svojemu očetu in materi: tako, kot mu privre iz srca, v prepričanju, da je sprejet in v vsakem trenutku in vseh okoliščinah varen.

Če človekovo srce ni dobro, potem ne more nič drugega postati dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama. (Benedikt XVI.)

Gospod, prosim te tudi za čistost

Jean Guitton

b) Preprostost /spontanost / pristnost
Ob rojstvu smo čisti. Znotraj nas obstaja neko prvinsko območje, v katerem se vse odvija v resnici in dobroti. Potem pa so nas vzgajali: vsakdo je potegnil eno plast barve in na koncu nismo več mi sami. Tako smo se naučili biti realisti, pametni, previdni … zmagovati po pravilih družbe. Naučili so nas, da smo izgubili izpred oči Boga ali da ga vsaj ne jemljemo preveč resno. Pripadali naj bi kulturi, katere zakone upoštevamo; tudi če niso zapisani, so vendarle sveti. Verjamemo, da smo mi samostojni, svobodni, … v resnici pa nas urejajo do najmanjših podrobnosti: kako se obleči, kako se predstaviti, kako uspeti, vse urejajo splošno priznana pravila.
Morali bi se odločiti za pristnost, tudi na področju vere: odstraniti maske, ki smo jih nadeli. Tako kot je zapisal največji baročni pesnik Angel Silezij: »Človek, če bi rad na tem svetu videl Boga, se moraš najprej potruditi, da bo ogledalo tvojega srca čisto.«

Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom. (Jean Guitton)

c) Čudenje /sanje/ hvaležnost
Za otroka je svet vedno nekoliko skrivnosten. Jezus je živel v takratnem palestinskem okolju, družbi …. govoril je božji jezik, toda iz takratnega življenja je vzel primerjave in žive izkušnje: žena, ki zamesti kruh, pastir, ki vodi svojo čredo, ptice na nebu in lilije na polju, postanejo zanj upodobitev božje dobrote in stojijo pred njim. Jezus nas je učil, da se lahko vse, tudi najbolj drzne prispodobe uresničijo, on sam je bil dokaz za to. Kot pravi Stara zaveza: »Ob koncu časov se bo zgodilo, da bom sinovom dal sanje in starim videnja.« Kakšna obljuba!

Blagor čistim v srcu …

d) Moč šibkosti (slabosti)
Otrok prinese ob rojstvu s seboj na svet protislovje: je močan, živ in hkrati nemočen, je krepak in obenem pritegne s svojo nežnostjo. Rojstvo in križanje pokažejo tudi krhkost Boga, ubogega, ponižanega, krotkega, ki pritegne s sebi s svojo ljubeznivostjo. Božja logika presega vsako naše razmišljanje. Jezusa smo prepoznali kot “človeka, ki prihaja od Boga”, a se istočasno, od rojstva do smrti ni obnašal ‘kot bog’. Njegova vsemogočnost bo dobrota, usmiljenje, ganjenost vse do nedrji … Kot je zapisal Juan Arias: »Ljubezen je naredila mojega Boga krhkega!«

Išči v svojem srcu, kar je Bogu všeč. Srce mora biti strto na drobne koščke. Se mar bojiš, da bo umrlo, če bo strto? Na psalmistovih ustih najdeš stavek: ‘Čisto srce, o Bog, mi ustvari’ (Ps 51,12). Da bi nam Bog lahko ustvaril čisto srce, mora prej uničiti nečisto. Kadar grešimo, bi se morali studiti sami sebi, ker se grehi studijo Bogu. Ker ugotavljamo, da nismo brez greha, si prizadevajmo ugajati Bogu vsaj v tem, da se nam studi, kar se studi njemu. (sv. Avguštin)

Sklep: “kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8)
Gledati Božje obličje pomeni biti v njegovi navzočnosti. V stiku z Bogom, Neomadeževanim, vsak od nas je lahko očiščen. Kdor ima čisto srce ima tudi jasen pogled. Stalna prosojnost življenja daje možnost stalnega zaznavanja božje navzočnosti. Nič več ni odvisna od časov in svetih prostorov, želja človeka, da bi mogel videti Boga postaja tako vsakdanja resničnost v bivanju ‘čistih v srcu’.

MOLITEV
Gospod, v Jezusovem imenu te prosim,
daj mi videti svoj obraz, daj mi spoznati svoje ime.
Ker vem, da je to možno samo,
če so moji nagibi iskreni in čisti,
če iščem samo tebe, tvoje veličastvo in
zveličanje svojih bratov in sester,
ter ponižno prosim: pošlji nam svojega Duha in prerojeni bomo.
Moje srce, moja duša in moje ustnice so lahko čiste samo,
če te ljubim iz vsega srca in z vso močjo.
Daj mi milost, da bom vedno ob Kristusu,
kajti njegova bližina me bo očistila in mi vžgala tisto ljubezen,
ki ne prenese neiskrenosti, krivih poti in zvijačnosti.
Če smo združeni ob Kristusu v pravi ljubezni,
si bomo gotovo pridobili čistost srca
in lahko bomo resnično spoznali tvoje Ime
Bernhard Häring

Potrditev iz življenja
Jezus ni prišel na svet, da bi se povzdigoval. Človeku se približa neposredno in prijateljsko. Po Jezusovem zgledu bi morali gledati z novimi očmi, da bi videli v ljudeh, ki jih srečujemo, osebe, ne pa »stopnice« za dosego svojih ciljev in svojih želja. Tudi za ceno tega, da nas svet ne bo razumel in se nam celo posmehoval, češ: »nepopravljivi romantiki«. Če je Jezus blagroval tiste, ki se ne skrivajo za maskami n hočejo biti pristni v odnosih z drugimi, mora biti to tudi naš cilj. On ni nikoli ničesar povedal kar tako. Svetuje nam, naj bomo pošteni do samih sebe in resnični do drugih, naj se ne igramo s čustvi in naj bomo do drugih spoštljivi. V našem srcu je potrebna čistost, da bi bili deležni tega blagra. Tu, kjer se poraja zvestoba, iskrenost, beseda, ki ne prikriva in ne vara, jezik, ki ne laže, nizek udarec, izdaja, zunanjost brez duše… Čisto je srce, ki sprejme čistost Boga: popolno ujemanje med tem, kar je, in tem, kar kaže na zunaj. Če bomo zmogli živeti brez nevoščljivosti, brez pohlepnosti, brez mračnih misli… bomo zadovoljni in srečni, ko bomo ugotovili, da je drugemu dobro. Čistost srca zahteva tudi sposobnost, da gledamo svet, sebe, svoje telo z očmi Boga: ustvarjene po njegovi podobi, njegov tempelj, ustvarjene zato, da bomo večno živeli z njim.

Pravi pristop do skušnjave ni v tem, da se pred njo skrijemo, ampak, da v sebi prepoznamo nagib, ki nas žene v to skušnjavo, da občutimo, kaj nam skušnjava obeta in v tem obetu prepoznamo svojo globoko notranjo potrebo, ter poskušamo najti način, da to potrebo častno in ljubeče zadovoljimo. (Alenka Rebula)

Kdor zares verjame v blagor, obljubljen tistim, ki so čistega srca, ne bo čutil potrebe po krivih potih in se ne bo zanašal na zvijačneže, ki uporabljajo nečista sredstva, čeprav za dosego poštenih namenov. (Bernhard Häring)

Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih. (sv.Terezija iz Kalkute)

Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga. (Johann Wolfgang Goethe)

Ohranjaj svoje oči čiste, svoja ušesa mirna in svoje srce vedro! Dihaj božji zrak. Delaj, če moreš, pod njegovim nebom. (Thomas Merton)

Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvoje besede. (Psalm 119)

Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar. (Tomaž Kempčan)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 8, str. 86.

Blagor usmiljenim

Napisal Marko na 15. julija 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. […] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program … Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. (Jak 1,27; 2,12-13)

SVET PRAVI

Blagor tistim, ki delajo samo tisto, kar jim prinaša koristi, ki jih zanimajo samo njihovi lastni interesi: to se jim vedno bogato obrestuje. Blagor »načelnim in odločnim«, tistim, ki ne pokažejo nobene prizanesljivosti (s »toleranco nič«), tistim, ki zahtevajo, da se plača vse do zadnjega stotina: zelo bodo cenjeni. Blagor tistim, ki vračajo žalitev za žalitev in udarec za udarec … Cenjeni bodo in spoštovani. Blagor tistim, ki »opravljajo svoje posle«, zanje je to edino pomembno. Živeli bodo v miru.

JEZUS PRAVI

Blagor usmiljenim, ženam in možem, ki so prepričani, da se človečnost in plemenitost v svetu lahko izboljša, da smo lahko bolj ljudje, če vidimo tudi svojega bližnjega, če gledamo nanj prizanesljivo. Pripravljeni so podariti s plaščem tudi obleko, če to pomeni nekomu ponuditi priložnost za osebno rast. Sposobni so zaklati pitano tele, da bi se razveselili osvoboditve zatiranega, četudi si po naši pameti ne zasluži odpuščanja. Blagor tistim, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč: tudi Bog jim bo pomagal!

Gospod je usmiljenje in dobrota

Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti … Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog … oče ki ljubi na ta način.

To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

Božja beseda nas uči, da »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ravno zato peti blagor razglasi za srečne tiste, ki so usmiljeni. Vemo, da nas je Gospod prvi ljubil. Toda resnično bomo blaženi, srečni, samo če bomo vstopili v Božjo logiko daru, zastonjske ljubezni; če bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas naredil sposobne ljubiti kot On, brez mere. (papež Frančišek)

Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (mati Terezija).

Nobena druga božja lastnost se v Svetem pismu tako ne slavi kakor božje usmiljenje. To usmiljenje nima mej, razen če jih sami mi postavljamo s tem, da se za svoje grehe ne maramo kesati. Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega (Albin Škrinjar)

Jezus, Ljubezen, ki odpušča

Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta – ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

Jezus me obišče vsako jutro v obhajilu, jaz na ubog način, kolikor zmorem, ta obisk vračam, ko obiščem uboge. (Pier Giorgio Frassati)

Mladi, prizadevajte si, da bi spoznali Pier Giorgia Frassatija, »človeka osmerih blagrov«! Njegovo bivanje kot ‘normalen’ mlad človek, potrjuje, da je mogoče biti svetnik, če se prijateljstvo, študij, šport, služenje ubogim, živi intenzivno, v nenehnem odnosu z Bogom. (papež Frančišek)

Potrebno je prižgati to iskro Božje milosti. V svet je potrebno prenesti ta ogenj usmiljenja. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo! (sv. Janez Pavel II.)

“Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …”

Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

Zadnje besede nima greh, marveč božje usmiljenje. (Jožef Smej)

Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je. (p. Roman Tominec)

Usmiljenje je najlepša lastnost božja, nam vsem najbolj potrebna, najbolj osrečujoča. (Ksaver Meško)

Kraljestvo je …
Kraljestvo je nastaviti drugo lice,
ko moramo prejemati udarce;
iti še malo dlje po poti s tistim,
ki nas je prosil, naj se mu pridružimo;
dati svojo obleko in tudi svoj plašč;
ne več soditi in ne obsojati drugih,
ampak vedno z usmiljenjem odpuščati …
Kraljestvo pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje (Mt 5; Lk 6);
lepo govoriti o tistih, ki govorijo o nas grdo.
Ne moremo vedno dajati na ta način,
če ne bi stalno prejemali.
Ne moremo postati izvir za druge,
če ne zato, ker mi sami pijemo iz tega studenca.
Ne moremo odstopiti od našega načina obrambe
in zaščitnih ograj, ki nas varujejo, če ne zato,
ker vemo, da nas varuje in ščiti Bog.
Glejte, to je Kraljestvo!
Jean Vanier

Božje usmiljeno srce

Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? … Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)

Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen.” (Izak Sirski)

Božje usmiljenje je podobno dolgi, močni vrvi. Nikoli ni prepozno, da se jo oprimemo. (Bruce Marshall)

31. svetovni dan mladih (SDM) v svetem letu usmiljenja

V svetem letu odrešenja 1983/84 je sv. Janez Pavel II. na cvetno nedeljo prvič zbral mlade z vsega sveta. Nato se je med velikim jubilejem 2000 več kot dva milijona mladih iz okrog 165 držav zbralo v Rimu za XV. svetovni dan mladih. V svetem letu usmiljenja pa jih papež Frančišek zbira v Krakovu. Na triletni poti priprave so mlade vodile Jezusove besede iz »govora na gori«: leta 2014 so s papežem razmišljali o prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3), naslednje leto »Blagor čistim, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8), letos pa so jih nagovarjale besede tokratnega blagra: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Z mladimi se bo srečal ob zaključku SDM-ja konec julija, na katerega jih v letu usmiljenja vabi: »Predragi mladi, usmiljeni Jezus – njegovo podobo božje ljudstvo časti v svetišču v Krakovu, ki je posvečeno njemu – vas pričakuje. On vam zaupa in računa na vas! Toliko stvari bi rad povedal vsakemu in vsaki med vami … Ne bojte se zreti v njegove oči, ki so polne brezmejnega usmiljenja do vas, in dovolite, da se vas dotakne njegov usmiljeni pogled, ki je pripravljen odpustiti vsak vaš greh; pogled, ki je sposoben spremeniti vaše življenje in ozdraviti rane vaših duš; pogled, ki poteši globoko žejo, ki je v vaših mladih srcih: žejo po ljubezni, po miru, po veselju, po resnični sreči. Pridite k Njemu in se ne bojte! Dopustite, da se vas dotakne s svojim brezmejnim usmiljenjem, da boste na svoj način postali apostoli usmiljenja po delih, besedah in molitvi, v našem svetu, ki je ranjen s sebičnostjo, sovraštvom in tolikšnim obupom … Zato vas vabim, da ponovno odkrijete telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kot vidite, usmiljenje ni ‘dobrotništvo’, niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu.«

Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

Bog vse odpušča in vsem daje možnost … Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

ZGODBE

Največje usmiljenje je odpuščanje

November leta 1993. Kardinal Joseph Louis Bernardin, nadškof v Cincinattiju in Chicagu (ZDA) je obtožen spolne zlorabe mladega fanta iz njegove škofije. V dneh te hude preizkušnje, se zanaša na vest svojega tožnika Stevena in 30. decembra 1994 se msgr. Bernardin sreča s njim. Tako je opisal ta dogodek: Pogledal sem naravnost v Stevena, ki je sedel malo stran od mene: “Ti veš,” sem rekel, “da te nisem nikoli zlorabil.”
“Vem,” je rekel tiho.
“Mi lahko to še enkrat poveste?”
Pogledal sem mu naravnost v oči.
“Nikoli te nisem zlorabil. Ti to veš, kajne?”
Steven je pokimal. “Da,” je rekel.
“Vem to in hočem se vam opravičiti, da sem rekel, da ste me.”
Stevenovo opravičilo je bilo preprosto, neposredno, silno ganljivo. Sprejel sem njegovo opravičilo. Povedal sem mu, da sem zanj vsak dan molil in da bom še naprej molil za njegovo zdravje in notranji mir. Postajalo je vedno bolj jasno, da je z njim zelo hudo.
Nato sem vprašal, ali želi, da zanj opravim mašo. Sprva se je obotavljal: “Ne vem, ali si želim mašo,” je rekel negotovo. “Že zelo dolgo se čutim zelo odtujenega od Boga in Cerkve. …. Morebiti, bi bila le preprosta molitev primernejša.” …
“Steven,” sem rekel. “Nekaj sem ti prinesel: Sveto pismo, v katero sem se ti podpisal. Vendar razumem in ne bom užaljen, če ga ne boš hotel vzeti.” Steven je vzel Sveto pismo v drgetajoče roke ter si ga pritisnil na srce, ko so mu solze privrele iz oči.
Nato sem iz kovčka vzel sto let star kelih. “Steven, to je darilo moža, ki ga niti ne poznam. Prosil me je, da ga uporabim, ko bom nekoč maševal zate.”
“Prosim,” je odgovoril Steven v solzah, “imejmo zdaj mašo.”
Nikoli v vsem svojem duhovništvu nisem bil priča globlji spravi. Besede, ki jih uporabljam, da vam povem to zgodbo, ne morejo niti približno opisati moči Božje milosti, ki je delovala tisto popoldne. Bila je nazoren dokaz Božje ljubezni, odpuščanja in ozdravljenja, ki ga ne bom nikdar pozabil.
(Joseph Louis Bernardin. Dar miru : Osebna razmišljanja. Koper: Ognjišče, 2004.) * Kardinal Bernardin je leta 1996 umrl za rakom.

Blagor srcu

Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

Božji obraz

Neki menih si je zelo želel, da bi videl božji obraz. Iskal ga je na različnih krajih, toda brez uspeha. Nekega dne se je odločil, da bo sam osebno obiskal Boga. Menih je poskusil pritegniti njegovo pozornost s pretiranim veseljem, nasmejanostjo in celo razposajenostjo. Toda Bog je obrnil svoj pogled drugam in on je ostal žalosten. Tedaj je menih presenečen ob sebi opazil prezeblega berača. “Kakšno trpljenje!” si je mislil in se spet ozrl k Bogu. Zdaj je šele opazil, da je Bog neprestano zrl prav v tega ubožca. V trenutku mu je bilo jasno, razumel je poduk, ki mu ga je dal Bog. Napotil se je k bližnjemu in pri tem ga je spodbujal božji pogled, ki ga je čutil na sebi. Odkril je, da je še veliko ubogih, v katerih Gospod razodeva svoje obličje. Poiskal jih je in pomagal tudi njim. Ko so ga vprašali, kako to, da je vedno pripravljen pomagati, je odgovoril: “Vesel sem, ker lahko pozdravim mojega Boga iz obličja v obličje!

Zlata lestev

Mlad študent Talmuda je vprašal rabina, kaj mora storiti Jud, da bi spodbudil prihod Mesija. Učitelj je odgovoril: »Usmiljenje … usmiljenje, ki je podobno zlati lestvi z več klini. Na prvi klin se povzpne tisti, ki ponudi roko, ne pa srca; na drugega se vzpnejo tisti, ki dajejo z roko in tudi s srcem; na tretjega tisti, ki daje z roko, s srcem in noče vedeti, komu daje; na četrti kdor daje z rokami, s srcem in želi, da tisti, ki prejema pomoč ne ve, od koga prihaja … in tako naprej. Toda tista zadnja stopnica, ki vodi k Mesiju, nanjo se povzpne samo tisti, ki naredi nekaj konkretnega in si pridobi izkustvo, ker ni več razloga za usmiljeno ljubezen.

Gospod ljubi bolj kot vse drugo predanost srca, ki je preblodilo vsa pota in doseglo skrajno mejo revščine, pa se vrača v zavesti svoje ničevosti, ter se predaja usmiljenju. (François Mauriac)

Preteklost naj vas ne skrbi. Obudite glede nje globoko kesanje in pustite, naj vse počiva v božjem usmiljenju. In kar se tiče prihodnosti, sprejmite vse iz ljubezni do Boga in obudite dejanje upanja. (Edvard Poppe)

Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sv. Cezarij iz Arlesa).

Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
bi se bistveno spremenilo.
Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih.
Bernhard Häring

DEJSTVA

Prostovoljstvo
Prostovoljci so ljudje s srcem, ki je široko kot morje, ki so čuteči do tistega, ki je sam, zapostavljen in ga nihče noče poslušati… Ko je potrebno, priskočijo na pomoč tem, ki v tem življenju stalno izgubljajo in so bolj na repu vseh mogočih lestvic. Posredujejo, ko je potreba, ne trdijo, da imajo samo oni vedno prav in ne napeljujejo vode na svoj mlin, ampak se ustavijo in znajo prisluhniti. Imenujejo se tudi prostovoljci, ljudje odprtih rok, ki so vedno na razpolago in za svoje delo ne zahtevajo plačila, saj jih pri tem delu vodi samo kompas srca. Čeprav jih je malo in se o njih pri nas malo govori in ne prejemajo medalj in nagrad, vedno znova pokažejo neverjetno usmiljenje do vseh. So nebesa na zemlji, “kopija” Boga, ki pošilja svojo ljubezen vsem ustvarjenim bitjem. Z dejanji in besedami kažejo, da se Oče našega Gospoda ni ustavil pred zlom: po njih deluje. Zakaj jih ne bi posnemali? Saj to pomeni posnemati Boga samega…
Po podatkih za leto 2013 je v Sloveniji 46.903 prostovoljcev opravilo 6.161.795 ur prostovoljskega dela. Med prostovoljci je največ žensk, starejših od 60 let. Poročilo o delu je oddalo 494 prostovoljskih organizacij.
Skupaj je bilo opravljenega za več kot 64.535.388 € prostovoljskega dela, kar kaže na velik prispevek prostovoljskega dela k splošni družbeni blaginji v Republiki Sloveniji. Podatki se nanašajo le na prostovoljske organizacije, ki so vpisane v elektronski vpisnik, zato zbir podatkov ne prikaže realne slike. Največ prostovoljcev v Sloveniji je med starejšo populacijo: 68,72 % prostovoljskih ur opravijo starejši od 60 let, medtem, ko je prostovoljcev, ki so mlajši od 18 let le 3,08 %; večina je ženskega spola (63,51 %), 17.117 pa je moških. Največ prostovoljskih ur je opravljenih na področju socialne dejavnosti, veliko tudi na področju vzgoje in izobraževanja (vir: http://www.prostovoljstvo.org).

KLJUČ DO RAZUMEVANJA – Imeti srce

Peti blagor je blagor srca, povzetek prvih štirih in zaključek preostalih štirih. Vsi tisti, ki so ubogi v duhu, tisti, ki jočejo, so krotki in tisti, ki iščejo pravico – so ljudje, ki imajo srce – in njihovo srce bo tudi čisto, miroljubno, pripravljeno prenašati preganjanje in se veseliti majhnih zmag dobrega nad zlom. To je srce, ki je v srcu Boga. Biti usmiljen pomeni preprosto imeti srce, v katerem se rojevajo misli, čustva, besede, odločitve in dejanja, ki določajo bogastvo življenja. Tudi ta blagor, tako kot vsi drugi, obrne na glavo logiko našega razmišljanja in delovanja. Biti usmiljen pomeni seveda imeti sočutje, zganiti se v notranjosti za usodo bližnjega, pustiti, da ljubezen in solidarnost usmerjata naše delovanje in naše odnose z drugimi. Pravo usmiljenje mora voditi k solidarnosti, da si solidaren z življenjem, upi in sanjami drugega. To pomeni, umazati si roke, “zabresti” z nogami v probleme drugega in na koncu čisto pozabiti na samega sebe. Biti usmiljen pomeni, pustiti srcu, da se zgane, da se premakne iz statičnosti, v katero so ga uklenili zakoni in pravila. Usmiljenje predstavlja srečanje z drugim in odločitev, da gremo z njim naprej. Na stežaj je treba odpreti srce, da ne bi drugih okoli sebe razumeli kot tekmece in konkurente. Ne gre samo za čustvo, ampak za notranjo držo in dobroto, za sprejemanje, za odprtost do drugih, ki se rojeva v naši povezanosti z Bogom, ki je ljubezen in nas vodi k odpuščanju.

Ignacio Larañaga

Vprašanja

Ali si kdaj čutil močno željo in potrebo, da bi ti Bog naklonil njegovo usmiljenje, ali ti usmiljenje pokazal bližji?
Ali poznaš telesna in duhovna dela usmiljenja? Jih znaš posodobiti, da z njimi lahko pokažeš kaj je treba storiti danes?
Naredi nekaj prijaznega in koristnega za človeka, s katerim se ne razumeta najbolje, ali ki ti je storil krivico.
Bodi pozoren do svojega vedenja na spletu. Ali boš z določenim sporočilom izboljšal podobo o sebi, druge pa postavil v slabo luč? Ali z besedami napadaš ljudi, da hladiš svojo jezo in ponižuješ druge?
V molitvi si vzemi čas in premišljuj o dobrih lastnostih nekoga, ki ga težko sprejemaš. Enako stori tudi za svoje domače

Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).

Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih (Friderik Baraga).

POTRDITEV IZ ŽIVLJENJA
Če nam Sveto pismo poskuša približati Božje usmiljenje tako, da ga primerja z milosrčnostjo očeta do otrok, je popolnoma razumljivo, da mora imeti ta drža, ki se zahteva do vseh ljudi, svoje mesto tam, kjer že obstaja znamenje tega usmiljenja: v družini. Usmiljenje je potrpežljivost, odpuščanje, nežnost, zaupanje, pripravljenost na dolgo čakanje, veliko srce.
Usmiljenost ni šibkost, kompromis med tem, kar je dobro, in tem kar je slabo, lenobna popustljivost. Je odločno vztrajanje pri postavljenih ciljih ter razumevanje in potrpežljivo prenašanje naporov, negotovosti in napak pri doseganju teh ciljev.

Pomagaj mi, o Gospod,

sv. Favstina Kowalska

Usmiljenost pomeni tudi reči ne, kadar je ne, ne da bi podlegli prošnjam ali da bi nas omehčalo vztrajanje. V družini, kraju sodelovanja z Bogom Stvarnikom, je bolj kot vse drugo potrebno, da smo mu podobni. Če naj bi bili vredni imenovati se oče, mati in otroci, ne moremo shajati brez usmiljenja, saj brez usmiljenja ni ne očetovstva ne materinstva ne sinovstva. In v še tako razrvanih družinah nič ne bi smelo pokončati usmiljenja. Tudi najbolj čudaški in zapuščeni starši naj bi bili vedno pripravljeni odpustiti otrokom in jih opravičevati. In tudi najbolj sprevrženi sinovi in hčere bi nazadnje vedno priznali, da imajo radi starše, čeprav morda šele po njihovi smrti.
Tu se lahko z roko dotaknemo moči usmiljenja. Ali ga bomo poznali in okušali v družini ali pa ga sploh ne bomo več srečali. Družine brez usmiljenja bodo ustvarjale moške in ženske – torej tudi družbo -, ki bo vedno bolj nečloveška in v kateri bo vedno težje živeti. Saj je že danes povsod vedno večja skušnjava, da bi se otresli vsakega usmiljenja in bi vsak mislil le nase, da bi si lahko privoščil vsaj malo življenja tako kot tisti na televiziji.

Ko bi vedeli, kako je Bog usmiljen, ne bi nikdar nehali opravljati dobrih del, kolikor je v vaši moči. Ko ubogim dajemo iz ljubezni do Boga, kar nam je podaril sam, nam obljublja, da bomo prejeli stokratno v nebesih. (sv. Janez od Boga)

Svetnikove oči vso lepoto posvečujejo in svetnikove roke posvetijo vse, česar se dotaknejo, v božjo slavo. Svetnik se nikoli ob ničemer ne spotika in ne sodi o grehu nikogar, ker greha ne pozna. Pozna božje usmiljenje. Ve, da je njegovo poslanstvo na zemlji, da to usmiljenje prinaša vsem ljudem. (Thomas Merton)

O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina. (velikonočna hvalnica)

Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom. (Blaise Pascal)

Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. (sv. Leon Veliki)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 7, str. 86.

Sv. Leopold Mandić – prerok

Napisal Marko na 13. julija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Papež Frančišek je sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine izbral za ‘pričevalca usmiljenja’ v svetem letu usmiljenja (2016), ker sta bila oba neutrudna služabnika Božjega usmiljenja kot spovednika. V življenjepisu sv. Leopolda sem bral, da imel tudi dar prerokovanja. Na kakšen način se je to pokazalo? (Ludvik)
Prerok je človek, ki po božjem navdihu napoveduje prihodnje dogodke. Svetopisemski preroki stare zaveze so napovedovali Jezusov prihod in njegovo trpljenje za odrešenje človeštva. V privlačni knjigi o sv. Leopoldu Mandiću (Ognjišče 2014) je poglavje ‘Prerok in videc’. Dar prerokovanja mu je bil dan zaradi njegove globoke povezanosti z Bogom. Ko ga je nekdo vprašal, kako morejo svetniki napovedovati prihodnost, mu je odgovoril: »Zelo preprosto. Denimo, da smo ob vznožju visoke gore. Ali lahko vidimo, kaj je na drugi strani? Nikakor, gora je ovira. Ko se vzpenjamo v višine, se nam tudi razgled vedno bolj širi. Ko pa smo na vrhu, vidimo tudi na drugo stran. Gora je popolnost, je Bog sam. Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 47

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing