Ubijalec duš
V hribih so živele tri sestre. Bile so prijazne, dobre in globoko verne. Nekega dne so kopale za hišo in odkrile velik zaboj. Odprle so ga in videle, da je poln zlata. Vse tri so zaklicale: »Pazite, to je ubijalec duš! Kaj naj storimo? Naj ga zopet zakopljemo ali naj kar zapustimo hišo?«
Štirje možje, ki so se pred kratkim preselili v sosednjo hišo, so slišali njihove besede. Odpravili so se do njih in vprašali, kakšna težava jih muči. »Mi bomo poskrbeli, da ubijalca onemogočimo,« so dejali.
»Pokažite, kakšen je ta ubijalec duš,« je vprašal najmlajši.
Sestre so šle do najbolj oddaljenega kotička svojega sveta in pokazale skrinjo, polno zlata. »To je ubijalec duš,« so rekle.
Možje so bruhnili v smeh. »Kdo bi to verjel?« je dejal najstarejši. Eden od bratov, ki je nosil brado, je predlagal: »Če ste prestrašene, pojdite za nekaj časa v mesto in mi bomo medtem rešili te težave.«
Sestre so se strinjale in se odpravile v mesto.
Možje so začeli kovati načrte. »Zlato si bomo pravično razdelili,« so sklenili. Dva bosta šla v trgovino in kupila nekaj hrane, druga dva pa bosta do konca odkopala skrinjo.
Moža, ki sta ostala tam, sta se dogovorila, da bi bilo veliko bolje, če bi zlato razdelila samo na dva dela. Skovala sta nov načrt: počakala bosta v zasedi, ubila druga dva moža, ko se bosta vračala iz trgovine, ter ju pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.
Medtem sta se moža, ki sta šla kupovat hrano, tudi odločila, da si bosta razdelila zlato med seboj. »Zastrupila bova hrano,« sta dejala. »Ko bosta onadva umrla, ju bova pokopala v jamo, kjer je bila skrinja.«
Ko sta se vračala iz trgovine, sta ju brata, ki sta ostala doma, čakala v zasedi in ju ubila. Odločila sta se, da bosta, preden ju pokopljeta, pojedla hrano, saj sta bila lačna. Komaj sta začela jesti, sta začutila bolečino in umrla.
Ko so se tri sestre vrnile domov, so zagledale štiri mrtve može in zaboj zlata. »Rekle smo jim, da je to ubijalec duš, a nam niso verjeli,« so dejale žene, spet zapustile dom ter se odpravile proč od zlata.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Zbudilo me je trkanje na vrata.
»Bodi učen ali neučen, kmet ali gospod, mlad ali star – umel ga bodeš, ako ti le ne manjka srca; kajti on je pisal svoje pesmi iz srčnih občutkov in zatorej segajo v srce! Cvet njegove lirike so sonetje, venec njegovih poezij pa Krst pri Savici, o kteri prekrasni pesmi žali bog tukaj ne moremo kaj več govoriti.« Tako je o Francetu Prešernu, največjem slovenske pesniku, zapisal leta 1867 enaindvajsetletni Fran Levec v svoji maturitetni nalogi iz slovenskega jezika z naslovom Kratka povestnica slovenskega pesništva po raznih književnih dobah. V njej je bodoči literarni zgodovinar na 16 straneh izčrpno podal prerez slovenske književnosti od časov sv. Cirila in Metoda do tedaj. Že v dijaških letih je objavljal svoje pesmi, kasneje pa se je udejstvoval skoraj na vseh področjih literarne kulture. Najprej kot pisatelj in pisec, zatem kot kritik in zgodovinar, kot leposlovni mentor in urednik, ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem in pravopisom. 
Poleg tega je bil kot profesor učitelj in vzgojitelj mladine, kot šolski nadzornik pa si je prizadeval za čim bolj urejeno šolstvo pri nas.
Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani kot prvi od petih otrok; nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoje otroštvo. Pri devetih letih je odšel k babici v Ljubljano, ki je imela kavarnico pod Rožnikom. V Ljubljani je nabiral znanje na osnovni šoli in nato v gimnaziji, ki jo je leta 1867 z odliko na maturi končal. V dijaških letih je bil domači učitelj, kot šestošolec je prišel h Kersnikovim in v krogu te družine je preživel srečne trenutke, Janka je pridobil za pisateljsko delo. Jeseni 1867 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko, germanistiko ter zgodovino in zemljepis. 
V času študija je sodeloval v združenjih slovenskih študentov. Jeseni 1871 je nastopil službo suplenta na gimnaziji v Gorici in bil urednik tednika ‘Soča’. Leta 1873 je prišel na realko v Ljubljano, najprej kot suplent, po dodatnih izpitih pa redni profesor. 31. oktobra 1875 se je poročil z Jerico Dolinar, s katero se je seznanil že leta 1862 kot šestnajstletni dijak. Njuno zvezo je utrdil sin Valentin, po težkem porodu hčerke Vide pa je žena Jerica umrla. Novembra 1881 se je Fran poročil s Pavlo Mrak, ki je postala mati osmih njunih otrok, petih sinov in treh hčera. Nekaj sinov je tudi pokopal v pomladi življenja, eden je padel na začetku prve svetovne vojne v Galiciji. Leta 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, imenovan je bil za dvornega svetnika, mestna občina Ljubljana pa mu je podelila častno meščanstvo. Februarja 1915 je bil po 42 letih službovanja upokojen. Računal je, da bo zdaj lahko uresničil še katerega od svojih načrtov, toda 2. decembra 1916 mu je načrte prekrižala smrt.
Skoraj polovico svojega življenja je posvetil Slovenski matici, društvu za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig, ki je bilo ustanovljeno leta 1864. Leta 1882 je postal njen odbornik, v letih 1886–1892 prvi podpredsednik, po smrti Josipa Marna pa štirinajst let (1893–1907) njen predsednik. Skoraj dvajset let je vodil književni odsek. Razgibal je dejavnost Slovenske matice, ko je pritegnil mlade sodelavce. Njen Letopis je preuredil v zbirko “učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav”, ki naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku. Dosegel je, da Slovenska matica dobila plačanega stalnega tajnika, zagovarjal je načelo, naj bo dober pisatelj tudi dobro plačan. Za izvirno in prevodno jezikoslovje je na njegov predlog zaživela Zabavna knjižnica. 
Zanjo je Levec uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov z izčrpnim življenjepisom (1889). Slovenska matica je poskrbela za izdajo slovenskih ljudskih pesmi in pod uredništvom Karla Štreklja je nastala zajetna zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV, 1895–1923 (IV. knjigo je dokončal Joža Glonar). Fran Levec je pomagal Karlu Glaserju pri pisanju Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, 1894–1900. Dolga leta je urejal Knezovo knjižnico in v njej zbral naše najboljše pripovednike. Pomembno delo je opravil z urejanjem zbranih oziroma izbranih del Jurčiča, Levstika, Valjavca in z njimi prvi na Slovenskem uveljavil kritične izdaje literarnih del. Na podlagi Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je sestavil Slovenski pravopis (1899). Vse te dejavnosti je opravljal ob svoji redni službi profesorja in kasneje šolskega nadzornika. Tudi na tem področju je zaoral globoke brazde.
Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
V prvih krščanskih časih je bilo samoumevno, da so vsi verniki, ki so se zbrali k ‘lomljenju kruha’ (mašni daritvi), božji kruh tudi zaužili. Ta je bil zanje vir moči za življenje po Kristusovem nauku. V kasnejših časih življenje vernikov ni bilo več tako zgledno in v Cerkvi so nastopili strogi učitelji, ki so oznanjali, da je malokdo vreden prejeti sveto obhajilo. Ta miselnost se je marsikje obdržala tudi potem, ko je papež sv. Pij X. izdal odlok o pogostnem svetem obhajilu (1905). Ne sme pa pristopiti k svetemu obhajilu kdorkoli. Katekizem katoliške Cerkve jasno določa: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Pomemben je tudi duh zbranosti in molitve.« Modri duhovni voditelji priporočajo mesečno spoved. (sč)
Poslanstvo preroka Elija je popisano v Prvi in Drugi knjigi kraljev, ki sta del Svetega pisma stare zaveze. Glasnik božje volje je bil za časa izraelskega kralja Ahaba, ki je “delal hudo v Gospodovih očeh”. Potem ko je za svojega naslednika izbral Elizeja in je svojo nalogo izpolnil, ga je Bog hotel vzeti v nebo. Elija je to vedel in je Elizeju rekel: »Prosi, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe!« In Elizej ga je prosil za dvojni delež njegovega duha. Elija mu je odgovoril: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo.« Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili, in Elija se je v viharju vzdignil v nebo« (2 Kr 2,9-11). ‘Vihar’, ki ga je odnesel, pomeni naglico, hitrost, s katero je bil Elija vzet izpred Elizejevih oči. (sč)